Strokovno predavanje za člane društva rejcev drobnice Sostro

Strokovno predavanje za člane društva rejcev drobnice (DRD), februar 2004, Sostro - I. del

Prof.dr. Tone Vidrih, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Ljubljana

Ureditev pašnika

Splošno načelo, ki ga velja upoštevati takrat, kadar je premalo denarja, da bi uredili vse kar je potrebno, da ga moramo najprej nameniti za tiste stvari, ki nam bodo omogočile ustvariti največji ostanek dohodka na enoto vloženih sredstev. V primeru uvajanja nadzorovane paše je to ograditev zemljišča, razdelitev na čredinke (ograde), ureditev napajališč in poti po pašniku. Boljša rast ruše bo dosežena v začetku s sproščanjem rudnin zaradi hitrejše razgradnje organske snovi, ki jo živali izločijo kot neprebavljivo in s hitrejšim kroženjem rudnin med tlemi, rastlinami in živalmi. Gnojenje naj pride na vrsto šele pozneje.

Nadzorovana paša

Pašna reja živine postane nadzorovan sistem paše šele takrat, kadar imamo nadzor nad:

1. velikostjo zemljišča, ki ga skupina živali pase;

2. številom živali v taki skupini;

3. trajanjem paše skupine živali v posamezni ogradi ali na delu pašnika;

4. posamezno živaljo na pašniku zaradi zdravljenja, pripusta, preverjanje prireje in prodaje.

Ves ta nadzor nad živalmi je potreben zato, da imamo od njihove reje čim več koristi. Živali naj same požanjejo čim več ustvarjenega pridelka krme in namesto nas tudi gnojijo zemljišča. Brez ustreznega nadzora nad živalmi pri bivanju na prostem se bo kljub pašni reji zmanjševala pridelovalna zmogljivost zemljišča in raznolikost v botanični sestavi ruše.

Najboljši nadzor nad živalmi imamo takrat, kadar so privezane v hlevu. Toda cena za ta nadzor je visoka, saj moramo potem mi ljudje delati namesto živali. Pokositi pridelek in ga spraviti tja kjer imamo živali ter njihove iztrebke in seč razvoziti nazaj tja, kjer smo pridelali krmo za njih. To je nespametno početje in tudi drago!

Za dolgoletno uspešno pašno rejo je nadzor nad tem, kje bodo živali na pašniku pustile iztrebke in seč, še pomembnejši od tega koliko in kakšno paše bodo zaužile. Gospodarnost pašne reje je namreč zelo odvisna od tega kako hitro bodo rastlinska hranila na pašniku krožila med tlemi, rastlinami in živalmi in koliko teh hranil bo treba še kupiti za dobro pridelovalno zmogljivosti pašnika. Rastlinska hranila spravljena na gnojišču ali v jami za gnojevko so denar, ki se ne obrestuje in poleg tega izgublja na vrednosti. Neprebavljena organska snov v iztrebkih prežvekovalcev je nujno potrebna hrana za drobnoživke v zemlji, ki edine lahko ustvarijo strukturno in rodovitno zemljo.

Razdelitev na čredinke (ograde)

Kadar je zemljišče namenjeno za ureditev pašnika izenačeno po rodovitnosti in v razmerah za rast ruše, potem ga moramo razdelili na ograde tako, da bo čim manj poti po pašniku, skupna dolžina delilnih ograj čim krajša in ureditev napajališč ter razpeljava vode po pašniku čim cenejša. Ureditev pašnika v ravnini ne predstavlja velikih težav. Potem, ko se odločimo za najbolj ustrezen sistem paše dobimo običajno že tudi odgovor o številu ograd na katere moramo zemljišče razdeliti. Napravimo si načrt idealnega pašnika. Čeprav ga bomo urejali več let, odvisno od tega koliko bo na razpolago denarja, naj bo že v začetku velikost ograd taka kot načrtovano. Določimo tisti del zemljišča, ki ga bomo pretežno kosili, zato ga pustimo nerazdeljenega. Z začasno elektroograjo, ki jo poljubno prestavljamo, imamo lahko tudi zelo učinkovit nadzor nad delom, ki naj bi ga živali opravile na pašniku. Tam kjer bomo pasli že od vsega začetka, mora obstajati možnost ureditve napajališč za živino.

V hribovitem svetu in na krasu moramo stalne delilne ograje na pašniku postaviti tako, da bodo predeli z dobro paše ločeni od tistih s slabo pašo; strmi del zemljišča mora biti z ograjo ločen od položnega in ravnega dela ter južno pobočje od severnega pobočja. Na južnih legah prične ruša spomladi dva tedna prej z rastjo kot na severni strani. In poleti je obratno, rast ruše je zaradi suše prej ustavljena na južnih legah. V posameznih ogradah naj bo kakovost paša čim bolj izenačena, da bomo preprečili škodljiv učinek prebiralne paše in premeščanja rudninskih snovi. Z začasno ograjo živalim preprečimo, da bi počivale vedno na istem delu pašnika.

Z grmovjem poraščeni del zemljišča ogradimo kot samostojno ogrado. Kdor je mnenja, da živali na pašniku ob poletni vročini potrebujejo senco, potem bo lahko živino prestavil v tako ogrado samo takrat, ko bodo resnično najbolj vroči dnevi v letu. V taki čredinki običajno ni dovolj paše zato bo treba živali tam krmiti. Z gaženjem in smukanjem grmovja bodo tudi rudnine iz teh rastlin, hitreje sproščene in dane na razpolago za izboljšanje rodovitnosti zemlje ter rast kakovostne paše.

Napajališča

Živali na pašniku morajo imeti zagotovljeno oskrbo z vodo za napajanje na tak način, da se bodo lahko čim več pasle, da bodo zaužile čim več zelinja in da bo prireja mleka in mesa čim večja. Kadar so žejne prekinejo s pašo, saj se prebava zaužite krme upočasni, občutek sitosti traja več časa in zaužijejo manj zelinja. Tam kjer nimajo pravilno urejene oskrbe z vodo za napajanje živine na pašniku, pogosto potem krivijo rušo ali sistem paše za nizko prirejo mleka ali slabo rast mladih živali.

Najbolj preprosto si zagotovimo vodo na pašniku s priključkom na vodovodno omrežje. Nikakor pa ne bi smeli zanemariti vseh drugih možnosti, ki nam jih nudijo studenci, potoki, naravni zbiralniki ali umetno narejene kali. Padavin imamo več kot dovolj in tudi dovolj pogosto, tako da ni nikakršne potrebe, da bi morala biti živina na pašnikih žejna. Samo zaustaviti ali uloviti moramo to vodo in jo usmeriti na pašnik ter jo s pomočjo cevi razpeljati po njem tako, da bomo korito za napajanje lahko postavili prav na vsak del pašnika. Z višjo prirejo nam bodo živali večkratno povrnile vložen trud in denar, boljša rodovitnost zemljišča pa bo dolgoročna korist od pravilno urejene oskrbe živine z vodo na pašniku.

Poti

Na pašniku naj bo čim manj poti, da bo čim več površine pašnika namenjene kakovostni paši, da bodo živali na paši čim manj energije porabile za pot in da bo čim manj rudnin iz iztrebkov ostalo tam kjer ni kakovostne paše. Za živali širina poti ni pomembna, saj lahko hodijo v gosjem redu. Zato naj bo širina poti na pašniku prilagojena širini strojev, kar bo v korist tudi hitrejšemi premeščanju (čredenju) večjih čred. Poti naj bodo speljane po vzdignjenem in odcednem delu zemljišča ali njihovo površje oblikujemo tako, da se na poti ne bo zadrževala voda.

Kadar je pod tanko plastjo zemlje grušč ali prod odstranimo zemljo in na pot nasujemo dolomitni pesek. Če je plast zemlje debela in slabe nosilnosti položimo najprej polipropilensko folijo (POLST 7 – 9 mm), preko nje nasujemo tolčenec (drobljen kamen do 5 mm) in na vrh damo dolomitni pesek. Nasutje naj bo tako debelo, da ga zimska zmrzal ne bo dvigovala. Za nasutje poti po pašniku lahko uporabimo tudi drobljeno lubje, samo rob poti mora biti toliko dvignjen (greben), da živali nasutja ne zrinejo v jarek ob poti.

Čeprav je velik delež kmetijskih zemljišč pri nas zatravljen in živinorejci poznajo ugoden vpliv paše na zdravje in plodnost živine, jo kljub temu malo pasemo. Zato je naše poznavanje različnih težav, ki spremljajo pašno rejo živine in ustreznih rešitev za uspešnejše delo, zelo pomanjkljivo. Nikomur ne bi smelo biti neprijetno, da bi za pomoč v obliki nasveta povprašal soseda, ki že pase ali kmetijskega svetovalca, ki si je nekaj tega znanja pridobil v šoli. Brez poznavanja nekaterih zakonitosti pri ureditvi pašnika in vodenju paše, ki vplivajo na rast ruše, je težko povečati gospodarnost reje živine. Če vam bo pašna reja v veselje in razbremenitev pri delu na kmetiji, boste zagotovo poiskali potrebno znanje na pravem naslovu. In če ne, potem pozabite na pašo in rejo živine, ker bo z njo v prihodnje vse manj zaslužka.

Postavljanje elektroograje

Obodno ograjo običajno postavimo po meji zemljišča zato je prav, da o tej nameri obvestimo tudi lastnike sosednjih zemljišč. S pomočjo mapne kopije zemljišča in starih mejnikov se dogovorimo, kje naj ograja poteka. Učinkovita obodna ograja naj bi poboljšala odnose med sosedi in nikakor ne sme postati kamen spotike med njimi.

Izris pašnika

V mapno kopijo zemljišča vrišemo kje bo ograja potekala in kako bo z delilnimi ograjami zemljišče razdeljeno na čredinke. Označimo tudi, kje bo dostop na pašnik, kje bodo vrata čredink in kako široke bodo poti po pašniku. Pri širini vrat je treba upoštevati tudi velikost črede in ne samo širine strojev. Z razdelitvijo zemljišča v ravnini na čredinke običajno ni večjih težav. Listič podobne velikosti in oblike kot bo ena čredinka pašnika premikamo po načrtu zemljišča in označujemo, kje naj bi bile čredinke. V hribovitem svetu je treba pri načrtovanju čredink upoštevati tudi raznolikosti v rodovitnosti zemljišča in kakovosti paše ter izbrati za postavitev delilnih ograj take linije, da bo porabljeno manj kolov, oziroma tak teren, da bo kole lažje postavljati. Tako bomo za vzdrževanje ograje porabili manj časa. Na površinsko razgibanem in večjem zemljišču je koristno poravnati z ravnalno desko tisti pas, kjer bo ograja postavljena, da bodo vsa nadaljnja dela na ograji lažje ter hitreje opravljena. Tudi opaznost ograje za divje živali bo večja ter manj škode na njej (potrgane žice) zaradi presenečenja.

Postavljanje kolov

S postavljanjem ograje pričnemo na mestu, kjer smo predvideli, da bo vhod na pašnik. Najprej postavimo začetni in krajni napenjalni kol določenega dela ograje, to je linije. Ta je lahko dolga tudi do 1.5 km, če razgibanost zemljišča in smer ograje to dopuščata. Običajno je linije konec pri pravokotni spremembi smeri ograje, torej pri koncu zemljišča, ki ga ograjujemo. Neošiljen napenjalni kol postavimo v izkopano luknjo z ravnim dnom, zato naj bo tudi kol ravno odrezan. Z debelejšim koncem naj pride v zemljo. Za 5 stopinj naj bo pri postavljanju nagnjen v nasprotno stran od smeri poteka linije ograje. Pri napenjanju žic se bo postavil navpično in bo ostal v pokončnem položaju, če bo dobro podprt. Na pobočju postavljamo kole pravokotno na površje zemljišča, da bo ograja enako visoka in z isto razmestitvijo žic, kot v ravnini. V jami prislonimo kol ob tisto stran, ki je obrnjena proti podpornemu kolu (notranja stran). Z nasprotne strani tesno nabijemo kamenje, pesek in zemljo, da bo imel kol trdno ležišče (peto) z zunanje strani. Za nabijanje zemlje in kamenja ob kolu v jami je zelo priročna močnejša cev, ki ima na koncu privarjeno železno kocko. Podporni kol naj bo dolg 200 cm. Uprt naj bo v sredini napenjalnega kola. Če bo podprt blizu vrha, ga bomo pri napenjanju žic potegnili iz zemlje. Na plitvih in kamnitih tleh bomo morali napenjalni kol učvrstiti s polsuhim betonom ali z železnim sidrom na katerega privežemo kol.

Odvijanje žice

Brez priročnega vretena za odvijanje žice, je postavljanje elektroograje zelo zamudno in naporno delo. Žice iz kolobarja ne smemo spuščati navoj za navojem, temveč jo je treba odvijati, da se ne zaplete in da ne napravi zank ali "ušes". Za vreteno lahko uporabimo kolo od voza, ki ga nataknemo na železno palico zabito navpično v zemljo. Pri takem vretenu potrebujemo pomočnika, da uravnava hitrost odvijanja žice in poravnava kolobar takrat, ko jo drugi vlečejo. Dobijo se tudi vretena s preprosto zavoro, ki preprečuje samodejno odvijanje žice kadar se tisti, ki žico vleče ustavi. Vlečenje žice je za človeka zelo naporno delo, zato pri dolgih in vijugastih linijah zaprežemo raje žival (če še zna voziti) ali traktor, pa bo delo na ograji opravljeno z manjšim naporom.

Privezovanje izolatorjev

Na začetni in krajni napenjalni kol v liniji privežemo napenjalne izolatorje na višini, ki je določena s številom žic v ograji. Da bodo ostali na izbrani višini, zabijemo žebelj pod žico ovito okrog kola. Izolatorji naj bodo privezani čim bližje ob kolu, da bo ograja lepša in v njen ne bo "nebranjenih" delov. Ko razvijemo prvo žico jo toliko napnemo in privežemo na oba napenjalna kola kot najnižjo, da bo izravnana po vsej liniji. Tisti, ki vleče prvo žico proti drugemu napenjalnemu kolu, naj vzame s seboj vse kar potrebuje, da bo tam privezal izolator na krajni napenjalni kol in na njega žico. Ob žici, ki označuje linijo ograje potem postavimo nosilne kole na razdalje 50 metrov, če je površje ravno. Če je zemljišče razgibano, bomo porabili kar nekaj časa, da bomo ugotovili katera mesta so najbolj primerna za postavitev nosilnih kolov. Ko je to narejeno nataknemo izolatorje na žico in jih pribijemo na nosilne kole kot najnižje. Potem šele pričnemo vleči in razvijati drugo žico, ki jo moramo privezati na napenjalna kola in pričvrstiti na nosilne kole kot najvišjo, vrhnjo. Nato šele razvijemo, privežemo ter pričvrstimo še vse ostale žice in pri tem pazimo, da se med seboj ne zapletejo. Ravna linija ograje je lepa, toda če je teren tako kamnit, da kola ne moremo postaviti prav tam kjer smo ga želeli imeti, ga lahko postavimo drugje, pa čeprav bo ograja zaradi tega potekala cik cak. Pravijo, da se lomljene/zvite linije celo bolje umeščajo v naravno okolje. Kot zadnje namestimo v ograjo distančne kole na vsakih 10 metrov, ali tam kjer to zahteva razgibanost zemljišča. Če bo ograja speljana čez kotanjo moramo distančnik privezati na sidrni količek zabit poševno v zemljo. Nosilni kol na takem mestu običajno potegnemo iz zemlje, ko napnemo vse žice ograje. To naredimo z napenjalci tako, da bodo od vrhnje žice navzdol nameščeni poševno.

Namestitev in priključitev pašnega aparata

Omrežni pašni aparat (OPA) namestimo v garažo, delavnico, hlev ali kakšen drug pokrit prostor tako, da lahko večkrat na dan mimogrede pogledamo na njega in se prepričamo, da je z ograjo na pašniku vse v redu. V istem prostoru ne sme biti hlapnih eksplozivnih snovi. Pašni aparat pričvrstimo na steno nekje v bližini vtičnice in tako visoko od tal, da ga majhni otroci ne bodo dosegli. Nato od priključka OPA za elektroograjo (rdeč) napeljemo dvojno izolirano pocinkano žico, po čim krajši poti, do ograje. Na tem mestu naj bi bilo nameščeno stikalo, s katerim bomo lahko izklopili elektroograjo, kadar bo to potrebno, ne da bi šli do OPA. Opozorilna lučka, ki se prižiga samo takrat, če so v ograji pulzi dovolj visoke napetosti in jo namestimo v ograjo tako, da jo lahko vidimo iz kuhinje ali spalnice, nas bo opozorila (ne bo se prižigala), če bomo pozabili ograjo vklopiti. Priključek za ozemljitev na OPA (zelen) povežemo z neprekinjeno, dvojno izolirano žico na ozemljitev tako, kot je razloženo v poglavju “ozemljitev PA”. Za ta namen ne smemo uporabiti bakrene žice, ker na spoju z pocinkano žico pride do elektrolize in vse slabšega stika med obema koncema.

Baterijski pašni aparat (BPA) bomo namestili čim bližje ograji in če je ograje veliko, čim bolj na sredini pašnika. Skupaj z akumulatorjem (12 V) ga lahko spravimo v manjši zaboj s pokrovom, da bo zaščiten pred dežjem. Lahko ga namestimo v kovinski sod s pokrovom na ključavnico, da bo varen pred tatovi. Sod do tretjine napolnimo s kamenjem in tako ga ne bo nihče premikal ali celo odnesel. Za priključitev BPA na ograjo in ozemljitev velja enako kot za priključitev OPA.

Postavljeno ograjo moramo v čim krajšem času priključiti na pašni aparat. Posebno kadar imamo elektroograjo na območju, kjer je veliko jelenjadi, moramo priključiti na pašni aparat ob koncu dneva vsak nov del ograje zato, da živali ne bodo potrgale ponoči žic ograje. Že ob prvem srečanju z elektroograjo si morajo prostoživeče živali ta dotik zapomniti kot zelo neprijetno izkušnjo, da se bodo v prihodnje izogibale ograjenega zemljišča.

Elektromreža – ograja za začetnike z drobnico.

Morda ste že slišali ugotovtev, da je “ovca take vrste žival, ki samo išče mesto kjer bi poginila”. S tem nočem zastrašiti vseh vas, ki želite rediti ovce, saj je ta članek namenjen vam v pomoč. Želim samo opozoriti, da je za uspešno rejo drobnice potrebnega veliko znanja in izkušenj. To si najlažje pridobimo, če si kupimo 10 – 20 živali in tisto kar preberemo v različnih strokovnih člankih in knjigah o njih, preverimo, potrdimo ali ovržemo in se pri tem naučimo kako delati z živalmi, ki jih imamo.

Stalna štiri ali petžična elektroograja je zagotovo najcenejši način ureditve zemljišča za nadzorovano pašo in učinkovitega varovanja drobnice pred zvermi in potepuškimi psi. Za začetnike in tiste rejce drobnice, ki imajo manjši trop (10 - 30 živali) ter zemljišča zelo razdrobljena, bi bila ograditev vseh parcel s stalno ograjo kljub temu precej visok strošek. Elektromreža bo v takih primerih zagotovo cenejša rešitev, saj z njo vsakokrat ogradimo samo toliko zemljišča kolikor ga potrebujemo za nekaj dni paše. To je začasna ograja, ki jo vsakokrat preprosto prestavimo tja kjer se bodo živali pasle. Ob koncu pašne sezone jo odstranimo s pašnika in spravimo, do naslednje pomladi. Nekaj podatkov o sami elektromreži in načinu njene uporabe bo zagotovo v pomoč vsem, ki so na poti, da postanejo uspešni rejci drobnice ali se bodo odločili za tak, začasen način ograjevanja zemljišč.

Elektromreža je pletena iz elektrovrvice, ki ima tri plastične in tri kovinske niti. Plastične so odporne na ultravijolične žarke, kovinske so iz kromniklja. Na križiščih vodoravnih in navpičnih linij so plastične niti zvarjene. Višina mreže in razporeditev vodoravnih linij je odvisna od tipa mreže. Za ovce uporabljajmo najpogosteje 90 cm visoko elektromrežo, ki ima osem vodoravnih linij. Najnižja, vodoravna linija v elektromreži nima kovinskih niti, da ni v kratkem stiku s tlemi ali rušo. Na začetku in koncu mreže so elektrovrvice povezani med seboj in opremljene z zatično sponko, da povežemo dve mreži med seboj, kadar potrebujemo daljšo ograjo ali jo priključimo na žico stalne elektroograje.

Elektromreža je dolga 50 metrov in podprta s 14 plastičnimi količki, ki jih lahko v sami mreži premestimo, če se tako pokaže pri postavljanju ograje. Količki imajo enojno ali dvojno kovinsko ost (konico). Tiste z enojno konico priporočajo za kamenita zemljišča, ker jih lažje zapičimo v zemljo. Za težka tla, ki postanejo ob poletni suši zelo trda, so uporabnejši tisti z dvojno konico, ker jih lahko z nogo potisnemo v zemljo.

Elektromreža mora biti vedno DOBRO NAPETA, da je v sredini med dvema plastičnima količkoma tudi visoka 90 cm. Če je elektromreža ohlapna in da v njej ni električnih pulzov velike moči, jo bo mlajša žival poskušala preskočiti. Kadar ji to ne bo uspelo, se v ohlapno mrežo lahko zaplete in če take živali kmalu ne rešimo ji ni pomoči.

Pri postavljanu elektromreže na neograjenem zemljišču, moramo na začetku in koncu vsake linije (vogalih parcele) najprej zabiti lesene ali železne kole. Na tak "napenjalni" kol privežemo količek elektromreže na treh mestih z vrvico za bale. Tako bo elektromreža vedno DOBRO NAPETA in ne bomo po nepotrebnem izgubili jagnjet. Na zelo valovitem zemljišču bo treba včasih postaviti med obstoječe količke še dodatne plastične količke, ki jih uporabljamo za postavljanje začasne ograje iz elektrovrvice ali elektrotraku. V nastavke na količkih zataknemo vodoravne linije elektromreže in jo tako prilagodimo razgibanosti terena.

Poleg 90 cm visoke mreže za ovce, obstaja tudi 106 cm visoka mreža za koze in 116 cm visoka mreža za perutnino, ki ima kar 13 vodoravnih linij. Če ugotovimo, da je elektromreža za koze prenizka, vzamemo plastične količke s podaljški in z elektrotrakom napetim nad elektromrežo povišamo ograjo celo do višine 160 cm. Tako kot v vsaki stalni ali začasni elektroograji mora biti tudi v elektromreži VEDNO tok, da bo živalim preprečevala pobeg s pašnika in jih varovala pred zvermi. Če v elektromreži ni dovolj močnih pulzov električnega toka potem žival hitro potisne glavo skozi mrežo na drugo stran ograje in ko zavije vrat, da bi pogledala nazaj, se ustraši ker ji ne uspe in že je zapletena v mreži. Rogate živali (koze) je prava umetnmost izmotati iz mreže, če se uspejo v njo zamotati.

Elektromreža je tudi zelo učinkovita pri varovanju drobnice na paši pred zvermi in potepuškimi psi, saj je poleg psihične (elektro šok) delno tudi fizična ovira. Za živali, ki zelo poredko pridejo v dotik z elektroograjo je pomembno, da se pred ograjo ustavijo in je ne poskušajo takoj peskočiti. Zaradi tankih niti mrežo zelo slabo opazijo zato jo poskusijo najprej raziskati. Šele ob dotiku z njo dobijo pred oviro zelo velik STRAH in jo potem tudi ne poskusijo preskočiti.

Posebno na območjih kjer še nimajo razširjene pašne reje drobnice, bodo živali na pašniku vsako noč deležne velike pozornosti vseh potepuških psov v soseščini. Zato je tako pomembno, da so ograjene z elektromrežo in dovolj učinkovito varovane pred njimi. Zelo koristno je, da na elektromrežo obesimo opozorilno lučko, ki zasveti ob vsakem dovolj močnem (več kot 3000 V) elektro pulzu. Opozorilno lučko obesimo na tako mesto v ograji, da jo lahko vidimo iz dnevne sobe ali stranišča in predno se odpravimo v posteljo, pogledamo v smeri opozorilne lučke na pašniku. Če ne opazimo bliskanja, vidi se tudi do 1000 metra daleč v temni noči, potem naj bo zjutraj naša prva pot na pašnik, da ugotovimo kaj je narobe z ograjo in čimprej odstranimo napako.

Zaradi tankih niti predstavlja vsaka elektromreža velik upor za pašni aparat, zato več mrež kot pet ne sestavljamo skupaj. Za pašni aparat je pomembno, da je zanesljiv in da ga lahko naravnamo tako, da bodo ponoči električni pulzi močnejši. Kjer so zemljišča v bližini doma bomo izbrali omrežni pašni aparat. Kadar bo pašnik 100 metrov ali še več oddaljen od električne vtičnice kupimo baterijski pašni aparat za priključitev na 12 V akumulator. Odvisno od moči akumulatorja bo ta zadoščal za 4 do 6 tednov.

Pozneje, ko boste oboroženi z izkušnjami o pašni reji drobnice želeli povečati trop in boste zemljišče ogradili ter razdelili na čredinke s stalno večžično ograjo, bo elektromreža še vedno dragocen pripomoček za osamitev odstavljenih jagnjet ali ovnov na določenem delu pašnika. Takrat privežemo elektromrežo kar na obstoječe kole stalne elektroograje in jo tudi priključimo na ograjo z zatično sponko, da bo v njej vedno tok kadar bodo na pašniku živali.

Elektromeža je zložena tako, da so vsi količki zbrani skupaj in mreža med dvema količkoma je samo prepognjena. Zato pri postavljanju elektromreže primemo vse količke v eno roko in jih spuščamo enega za drugim ko raztegujemo mrežo. Najprej jo položimo in raztegnemo potem jo šele postavimo. Pri pobiranju mreže ravnamo nasprotno; najprej količke izpulimo in mrežo položimo, v eno roko pobiramo količke, ki naj bodo poravnani in jih držimo v višini glave, da se mreža manj vleče po tleh. Na koncu mrežo stisnemo ob količke ter vse skupaj prevežemo na dveh ali treh mestih, da dobimo ličen zavoj. Mraz mreže ne poškoduje in tudi sneg ne, če ga pravočasno otresemo, da ne zmrzne na njej. Utrgane linije lahko popravimo s elektrovrvico, ki jo zavežemo v mrežo in konce zatalimo, da se vozli ne odvežejo.

Nazaj na vsebino