Prezimovanje na pašniku

Prof.dr. Tone Vidrih, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Ljubljana

Že v Sv. pismu je zapisano, da so bile vse živali ustvarjene in dane nam ljudem v pomoč, da bi nam bilo lažje na tem svetu. Tudi takrat, ko je človek samo lovil, so divje rastlinojede živali že delale za njega. Na prostranih pašnikih so zbirale energijo sonca, rudnine in druge snovi spravljene v rastlinah ruše, da so lahko zveri in ljudje živeli z manj dela in toplo oblečeni. Potem je človek nekatere živali udomačil, ampak ne zato ker je bil lačen, ampak zato, da je lažje opravil delo v gozdu ali na polju, da je hitreje potoval iz kraja v kraj in da je lažje premagal sovražnika. S tem, da so živali delale je bila ljudem dana možnost, da so svojo energijo uporabili predvsem za delo pameti, to je razmišljanje in pričele so nastajati kulture, sledil je razvoj na vseh področjih in koncih sveta, tako da sedaj že Kitajci letijo okrog Zemlje.

Na sončni strani Alp pa danes strežemo domačim živalim v hlevski reji spredaj in zadaj, da bi hitreje rastle in imele več mleka. Pri tem si pomagamo z dragimi stroji, ki porabijo veliko fosilne energije in nas prekomerno zaposljujejo. Pri tem pozabljamo, da bi marsikatero delo lahko  še vedno opravile živali. Da je paša najcenejši način izkoriščanja energije sonca spravljene v rastlinah ruše je vsakomur jasno. Požanjejo zelinje ruše, ga spremenijo v meso in mleko, ki sta najbolj dragoceno hranilo za zdrav razvoj in dobro počutje nas ljudi. Živali lahko  tudi veliko koristijo rodovitnosti kmetijskih zemljišč, bolj negovani podobi pokrajine in zmanjšajo nevarnost pojava in širjenja gozdnih požarov. Samo ponudimo živalim priložnost, da bodo lahko ta koristna in Bogu všečna dela opravljale čim več dni v letu. Veliko koristnega dela  lahko domače živali opravijo tudi pozimi, če bodo prezimovale na pašnikih, tudi če bo zima huda in veliko snega.

Podaljševanje pašne sezone v pozno jesen in krmljenje na pašniku v času, ko ruša prepočasi prirašča, se je ža kar dobro uveljavilo tudi pri nas. Tisti najbolj pogumni uspešno prezimujejo krave dojilje ali plemenske telice kar na pašniku. Tako si zmanjšajo obseg dela in stroške z rejo živine. Prezimovanje govedi in ovc na pašniku zato ni modna muha, temveč nuja, da bi postala prireja mleka in mesa na travinju za kmeta bolj donosna. Tisto kar naj bi živali pozimi koristnega naredile na pašniku je povezano z izboljšanjem rodovitnosti zemljišča. Pomena gnojenja kmetijskih zemljišč se zavedamo že zelo dolgo. Dve stoletji dolgo je bil gnoj, ki so ga dobili od goved, pomembnejši od mleka in mesa. Nato je nastopilo obdobje rudninskih gnojil in gnojevke. Tam kjer so si hoteli s prekomerno uporabo rudninskih gnojil podrediti naravo ali s preveliko koncentracijo domačih živali na majhnem prostoru doseči večje zaslužke, se že kažejo škodljive posledice. V vodi je preveč nitratov in v zraku preveč amonijaka. Z uvajanjem biološkega kmetovanja zopet pridobivajo na pomenu izločki živali, ampak za božjo voljo, nikar ne silite ljudi, da bodo zopet gnoj premetavali! Saj celo I. Mlakar prepeva, da je že stopil v gnoj in ga je tudi kidal, ampak prijatelj z njim ne bo nikoli.

Živali, ki prezimujejo na pašniku morajo zaužiti veliko voluminozne krme, da jih tudi v  najhujšem mrazu ne bo zeblo. Zato izločijo več blata kot, če se prehranjujejo spomladi s hitro prebavljivim zelinjem. Za izboljšanje rodovitnosti pašnika je zelo pomembno, da bosta seč in blato čim bolj enakomerno razporejena po vsem zemljišču. Na njuno razporeditev lahko vplivamo s pogosto menjavo mesta krmljenja, občasnim premeščanjem živali po ogradah pašnika in tako da preprečimo živalim, da bi vedno počivale na istem mestu. Napačno napravimo, če pustimo živalim, da lahko  hodijo v vse ograde pašnika istočasno in jih  krmimo vedno na istem mestu. Tam kjer ob mrzlih zimskih dneh brez snega dovažajo vodo na pašnik lahko tudi z namestitvijo vode vplivajo na to, kje so bodo živali zadrževale in pustile izločke. Z neustreznim vodenjem prezimovanja na pašniku lahko tudi poslabšamo kakovost vode in zraka na tistem območju.

Mesta krmljenja izbiramo tako, da se bodo živali več časa zadrževale tam kjer je zemlja najbolj siromašna in kamenita. Tam puščeni iztrebki bodo zagotovo vplivali na povečanje pridelovalne zmogljivosti zemljišča. Okroglo kletko premestimo za vsako novo balo in na ostankih krme si živali običajno uredijo počivališče. Novo in staro mesto krmljenja naj ne bosta preveč skupaj. Kadar je zemlja zmrznjena imamo večjo možnost izbire mest krmljenja. V času močnejše odjuge se je treba izogibati strmih delov zemljišča. Če je zemljišče razgibanega površja (vrtače) in delno poraščeno z grmovjem si bodo živali že znale poiskati zavetrje. Kjer je zemljišče ravno jim napravimo premičen vetrolom, ki naj bo tako narejen, da prepušča 30 % vetra. Za vetrolomom jim tudi nastiljamo, da bodo počivale v zavetrju.

V naših razmerah k temu koristnemu delu živine pozimi, ki je povezano z gnojenjem, lahko dodamo še vse večjo potrebo po učinkoviti zaustavitvi širjenja grmovne zarasti in slabega gozda na kmetijska zemljišča. V Sloveniji smo opustili že več kot polovico travnikov in pašnikov. Imamo jih samo še približno 280.000 hektarjev.  Koliko časa bo poteklo, da bomo opustili rabo ruše še na teh preostalih zemljiščih? Domači prežvekovalci nam bomo morali pomagati, da se to ne bo dogodilo, ker so edina dovolj poceni delovna sila. Na delu pašnika poraščenim z grmovjem izberemo mesto krmljenja v sredini med grmi, če je le mogoče okroglo balo pripeljati do tja. Govedo je zelo učinkovito pri lomljenju vejevja in gaženju neužitne podrasti. Na taka zgažena mesta ali tam kjer nastane debelejša plast ostankov krme in iztrebkov je treba spomladi dosejati belo deteljo, ki bo hitro prekrila neporaščeni del zemljišča in preprečila uveljavitev nezaželjenih zeli.

Za tiste, ki bi radi “vpregli” domače živali v opisano zimsko delo nekaj napotkov kako naj bi pričeli s prezimovanjem na pašniku. S tem je podobno kot z vsako drugo pašno rejo domačih živali. Nihče tega ne podpira z reklamnim oglaševanjem in zelo redko se dobi denar za take razvojne raziskave ali demonstracijske poskuse. Ne industrija in ne trgovina nimati od tega neposrednih koristi. Tako je  v svetu in pri nas in nič drugače!  Zato se izkušnje o pašni reji živine in prezimovanju prežvekovalcev na pašniku širijo samo tako, da se kmetje pogovorjajo med seboj o tem, v kar so prepričani, da jim lahko olajša kmetovanje in zagotovi boljši zaslužek. Taki kmetje se zavedajo, da bodo na tej poti uspeli samo, če si bodo o tem pridobili več znanja.  Njihove ugotovitve so naslednje:

1. Živali, ki bodo prezimovale na pašniku morajo biti pred nastopom zime v dobri kondiciji.

2. Na razpolago morajo imeti dovolj krme, saj se njihove potrebe po energiji povečajo za 15 - 20 %, če prezimujejo zunaj na pašniku.

3. Živali morajo imeti možnost, da  se umaknejo pred močnim vetrom, posebno kadar so mokre. Kjer ni naravnega zavetrja (doline, gozd), je treba postaviti vetrolome iz priročnega materiala (bale slame, stene iz desk).

4. Živali morajo biti čiste in suhe kadar je mraz. Blato in gnoj na nogah močno zmanjšata izolacijsko zmožnost njihove dlake.

 Tam kjer imajo vpeljano prezimovanje živine na prostem pravijo, da so živali bolj zdrave, njihova življenjska moč je večja, predvsem je taka reja veliko cenejša. Tisti, ki imajo vpeljano sezonsko telitev pri kravah molznicah ne poročajo o posebnih težavah s prehodom na prezimivanje na prostem tudi s temi živalmi.

 Nadvse pomembna je ugotovitev, da živali, ki prezimujejo na prostem potrebujejo zelo veliko vode. Več zaužite krme in še ta je največkrat v obliki mrve, spremlja povečana potreba po vodi. Da je telo oskrbljeno s potrebno toploto mora razgradnja krme potekati neprekinjeno. Za ta "tekoč" proces v prebavilih živali, pa je potrebno dovolj vode. S potrebno vodo se živali lahko oskrbijo tako, da jedo sneg. To je največje odkritje za vsakogar, ki prične s prezimovanjem na prostem. Kadar je sneg čist in da vrhnja plast ni zmrznjena, takrat odpade skrb za napajanje. Živali dajo prednost snegu pred vodo iz napajalnega korita, saj tekočino lahko zauživajo v majhnih požirkih in v miru ravno takrat, ko jim glede na zauživanje krme najbolj ustreza. Če se napravi skorja na snegu, ga je treba prehoditi, da pridejo živali do sipkega snega pod njo.

 Kadar so zelo nizke temperature in ni snega, je mogoče vodo vsak dan pripeljati na pašnik v toplotno izolirani posodi ali v kotlu pod katerim lahko zakurimo. S tem je še vedno manj dela kot s pripravo stelje, kidanjem gnoja in razpeljevanjem spomladi nazaj na pašnik. Če je zemlja močno zmrznjena lahko živali prestavimo v čredinko, ki meji na studenec in potok. Občasno bo treba tam razbiti led, da se bodo živali lahko napajale. Če je zamrznjena večja vodna površina je treba z elektroograjo preprečiti, da bi živali hodile na led. Najbolje je, da imamo pripravljena dva ali tri različne načine oskrbe živine z vodo, če bo prezimovala na pašniku. Za uspešno prezimovanje se je treba vsakokrat pripraviti tako kot da bodo najslabše razmere, zelo mrzla zima in veliko snega. Podobno kot pri intenzivnem vodenju pašne rabe je tudi uspešnost prezimovanja na pašniku odvisna od temeljitega načrtovanja, vodenja in prilagodljivosti nastalim razmeram. Zopet več dela za našo pamet, ampak saj nam je bila dana zato, da jo čim bolj zaposlimo s stvarmi, ki so nam lahko v korist na tem svetu.

Nazaj na vsebino