Pričeti poleti je lažje!

Prof.dr.Tone Vidrih, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Ljubljana

Mnogi med rejci domačih prežvekovalcev vedo za številne prednosti, ki jih ima pašna reja za živali, zemljo in ljudi pred hlevskim krmljenjem. Tudi verjamejo, da je najcenejša tista krma, ki jo živali same požanjejo in imamo najmanj stroškov s tistim gnojenjem, ki ga opravijo živali same. Kljub temu je pašna reja slabo uveljavljena, glede na visok delež travatega sveta, ki ga imamo v Sloveniji. Seveda vsi, ki redijo te domače živali nimajo možnosti za ureditev pašnika na domači kmetiji ali pa si vsaj tako mislijo. Vsak od tistih, ki vse leto krmi živino v hlevu bo vedno našel kup izgovorov, nekaj resničnih in nekaj umišljenih, zakaj svoje živine ne pase. Pogostokrat je glavna ovira za pričetek pašne reje živine strah pred nečem novim, kar bi bilo treba vpeljati na kmetiji in se torej na novo naučiti. Večja ko je sprememba, večji je strah. Nikogar ni več strah uporabiti novo vrsto herbicida ali insekticida, saj brez kemije ne znamo več kmetovati in pridelovati hrane. Toda od novega herbicida ali insekticida za kmetijstvo v Sloveniji ne bo velikih koristi, teh so v izdatnejši meri deležni proizvajalci in trgovci. Kmetijstvo, ki ima na razpolago veliko opuščenih zemljišč in brezplačno sončno energijo, lahko s pomočjo pašnih živali ustvari največ nove vrednosti, na najcenejši način.

V zadnjem času smo priče številnih sprememb in še več je obljubljenih, tako na področju našega odnosa do narave, kot tudi na področju kmetovanja. Vse bolj prodira v ospredje skrb za zdravo okolje in zahteve po takih načinih pridelave hrane, ki so prizanesljiveši do kakovosti voda, zraka in rodovitnosti zemljišč. Torej kljub vsemu se bo še treba učiti in biti pripravljen na uvajanje drugačnih načinov kmetovanja. Tokrat je strokovni sestavek za področje pašništva namenjen vsem tistim, ki še vedno redijo govedo, konje ali drobnico tako, da živali vse leto krmijo v hlevu.

Potem, ko človek obišče druge dežele in tam vidi kako dobre naravne razmere imajo za sodobne načine kmetovanja (ravnina, globoka tla, prostrana zemljišča, možnost za namakanje) je težko prezreti dejstvo, da v Sloveniji pravzaprav nimamo dobrih razmer za tak način kmetovanja, pa vendar je toliko truda vloženega za doseganje primerljivo visokih pridelkov na njivah ter rekordno prirejo mesa in mleka. Od naravnih danosti imamo vsakega po nekaj, največ pa travnatega sveta zaradi močne goratosti površja in krasa. Morda je ta dežela na sončni strani Alp, ravno zaradi te raznolikosti in seveda tudi zato ker je naša tako lepa. Toda drugi bodo navdušeni nad našo domovino le, če bomo znali ohraniti njen negovan videz ter vso pestrost rastlinskega in živalskega sveta, ki jo najdemo na tem območju. Pri tem nam lahko pomagajo domače živali, ki jih je človek udomačil predvsem zato, da si je olajšal delo na polju in v gozdu ali zmago na bojnem polju. Potem, ko je postala pridelava okusne hrane (meso) glavni cilj reje domačih živali, še pred tem pa je bil tak cilj zbiranje hlevskega gnoja za izboljšanje rodovitnosti njiv, je silom razmer marsikje slovenski kmet postal suženj domačih živali; "streže jim spred in zad". Čas je, da bi se to spremenilo, kar pa ne bo lahko. Ravno zaradi velikega deleža hribovitega sveta in krasa, od skupne površine Slovenije, bodo prihodnje podpore, dane za rejo prežvekovalcev in konj, vse bolj vezane na bivanje živine na prostem, torej za pašno rejo in na skupno velikost kmetijskih zemljišč, ki jih bo nekdo za tako rejo uporabljal. Rejci živine pa se bodo morali naučiti uporabljati domače živali za ohranjanje negovanega izgleda pokrajine, ker je to najbolj naraven in najcenejši od vseh drugih načinov rabe kmetijskih zemljišč v hribovitem svetu in na krasu.

Morda je katerega izmed vas, ki še ne pasete, ta uvod prepričal, da je tudi v vašem primeru paša lahko tisto ta pravo, s čemer si boste olajšali delo in povečali zaslužek pri reji živine. Če je temu tako, potem preberite sestavek do konca, da boste izvedeli zakaj je pričeti s pašo poleti še lažje kot spomladi:

1. Glavni del mrve za zimo s travnikov in senožeti je že pod streho ali v silosu. Tako ni več bojazni, da bi zaradi paše pridelali premalo zimske krme. Kdor že pase dobro ve, da je ta bojazen povsem nepotrebna, saj ravno s pašo dosežemo boljši izkoristek ruše in na enoto površine pridelamo več mrve. Tisti, ki ne pasejo pozabljajo, da največ zimske krme porabijo spomladi in poleti, torej v času, ko jo skoraj ne potrebujejo. Torej izgovor tistih, ki ne pasejo "ja kje bom pa kosil, če bom pasel" je povsem iz trte zvit.

2. Zaradi upočasnjene rasti ruše poleti, obstaja zelo majhna nevarnost, da bo paša ostarela in s tem izgubila na hranilni vrednosti, če bo obtežba pašenega zemljišča z živino premajhna. Ker je v drugi polovici poletja in na jesen zelo veliko zemljišč, kjer rušo pustijo neizkoriščeno, saj je prenizka za košnjo ali ni ustreznega vremena za pripravo mrve, tudi ni bojazni, da bo paše zmanjkalo. Samo naučiti se je treba kako s čim manj dela postaviti začasne elektroograje in živali morajo poznati njihovo učinkovitost.

3. Tudi vremenske razmere so v drugi polovici poletja prizanesljivejše za bivanje živine na prostem, če le imamo na pašniku ves čas vodo za napajanje in če je vsaj malo poskrbljeno za zaščito pred insekti. Kakršnega koli zavetišča, strehe nad glavo, živali na pašniku ne potrebujejo. Bodo vsaj bolj čiste, če bodo tudi v dežju pod milim nebom.

4. Manjša je nevarnost, da bo prišlo do poškodb ruše zaradi dežja in gaženja, kot pa če pričnemo s pašo spomladi. Takrat le s pašo ob visoki gostoti zasedbe uspevamo obvladovati hitro rast ruše, ki jo imamo v aprilu in maju.

5. Posebno v letih, ko pridelamo manj mrve kot običajno ali pa je ta slabe kakovosti, je zelo pomembno, da z jesensko pašo izboljšamo hranilno vrednost obroka in prihranimo nekaj zimske krme, če potegnemo s pašo v pozno jesen.

6. In ne nazadnje, ker je poletje čas šolskih počitnic je na kmetiji ali v soseščini več budnih oči in hitrih nog na razpolago za primer, če je elektroograja slabo postavljena ali če živali še ne vedo kaj je dobra elektroograja, pa čeprav samo začasna. Zato nekaj besed še o ograji.

Začasno ograjo z elektrotrakom zelo hitro postavite, če imate ustrezne plastične količke (Slika 1), elektrotrak navit na vreteno (Slika 2) in prenosni pašni aparat (Slika 3).

Količki so izdelani iz žilave plastike, imajo nastavke za namestitev traku, ki ga držijo v navpičnem položaju, da je ograja bolj opazna. Zaradi kovinske konice in močne stopalke na količku, ga lahko zapičimo tudi v suho trdo zemljo.

Elektro trak je pleten iz plastičnih vlaken, med nje pa so vtkane tanke žice iz nerjavečega jekla. Teh žic naj bo v traku čim več, da je njegova električna upornost čim manjša. Trak širok 40 mm ima celo 15 kovinskih niti, ožji trak (12,5 mm) jih ima 6, so pa med njimi bakrene žice in povezane so med seboj tudi povprek. Trakovi so bele barve in jih je na zelenem ozadju ruše dobro videti. Razni živo barvni elektrotrakovi niso nič bolj učinkoviti kot beli, ker še ni dokazano, da živali vidijo enak spekter barv kot ljudje. Kadar moramo dva konca traku povezati skupaj, najprej na plamenu odžgemo plastična vlakna v dolžini 5 - 7 cm, da ostanejo kovinske niti gole. Nato oba konca traku zvežemo skupaj tako kot vsako drugo vrv, žice obeh koncev traku pa zavijemo skupaj. Tako napravimo dober spoj za prehod električnega pulza. Plastična vlakna v traku so odporna proti UV žarkom, zato ga boste lahko uporabljali več kot 5 let, če ga boste ob koncu pašne sezone navili na vreteno, ki ima zavoro, da se vam navit trak ne razvija kadar to ni zaželjeno.

Za rejce drobnice je elektromreža zelo učinkovit način začasnega ograjevanja zemljišča za potrebe paše in varovanja živali pred zvermi. Elektromreža je dolga 50 metrov, obešena na 14 količkov in visoka 90 ali 106 cm. Višja je predvidena za koze. Za ovce jo priporočamo tam kjer obstaja večja ogroženost živali na pašniku zaradi potepuških psov. Elektromreža mora biti dobro napeta in v njej morajo biti vedno dovolj močni pulzi električnega toka, tudi kadar drobnice ne bo na pašniku. Tako preprečimo, da bi se v elektromrežo zapletel potepuški pes in jo z grizenjem raztrgal. Začasne elektroograje pogosto prestavljamo po pašniku, da bodo živali čim bolj enakomerno pognojile zemljišče.

Pašni aparat majhne moči bo povsem ustrezen za take krajše začasne ograje iz elektrotrakov. Ta pašni aparat je narejen za prenašanje, v škatli pod njim je spravljena suha baterija

(9 V), ki zadostuje za vso pašno sezono. Komur suha baterija ni všeč (zaradi cene) ali je trenutno ne more dobiti, lahko baterijski pašni aparat priključi kar na avtomobilski ali star traktorski akumulator (12 V), ki ima za zagon traktorja že premalo moči.

Za napajanje živine na pašniku boste potrebovali trpežno korito, ki naj bo izdelano tako, da ga boste brez težav premeščali po pašniku in da bo dotok vode v njega dovolj hiter. Živina se napaja na pašniku kot skupina, ker približno istočasno zažeja vse živali v čredi ali tropu. Če se v kratkem času ne morejo odžejati vse živali, potem ostanejo žejne tiste, ki so v čredi v podrejenem položaju. Zato taki napajalniki, ki jih vgrajujejo ob jaslih v hlevih, za napajanje na pašniku niso primerni. Ker pri nas nihče ne izdeluje napajalnih korit, ki bi jih lahko uporabljali na pašnikih, si ga boste morali izdelati sami. Kovinski sod (200 litrov) prerežete po dolgem na pol. Nato v dno korita izvrtate luknjo veliko 34 mm za alkaten spojko 3/4" na katero nataknete poseben ventil, ki pride nameščen na upogljivi alkaten cevi odrezani na tako dolžino, da bo ventil zaprl vodo, ko bo korito polno. Poceni napajalno korito za drobnico si lahko naredite iz črne plastične posode, ki jo uporabljajo zidarji za malto. Priključek za vodo napravite s strani posode, ker jo postavimo neposredno na zemljo in mora biti dno posode ravno. Ventil, ki je prikazan na sliki 4, lahko namestite v korito tudi, če je priključek za vodo narejen s strani posode. Tudi vsako drugo posodo lahko uporabimo za napajalno korito, samo stare kopalniške banje nikar ne uporabite za ta namen. Ne po izgledu in tudi po uporabnosti ne sodi taka posoda na pašnik.

Tudi čohalo si boste morali izdelati sami, saj kot vidite na sliki 5 je zelo preprost pripomoček za izboljšanje počutja živine na pašniku, če tam ni drevja. Ob njega se živali lahko počohajo tudi na mestih, ki jih drugače ne dosežejo. V dovolj velik star avtomobilski plašč pričvrstite (lahko zabetonirate) 2.5 - 3.0 m dolg drog tako, da je njegov konec 150 cm visoko od tal. Čohalo naj ne bo pretežko saj ga moramo po pašniku premikati, da preprečimo škodo na ruši zaradi prekomernega gaženja na mestu kjer je čohalo postavljeno. Drog ovijemo s staro vrečo ali drugo tkanino in trdno povežemo z gladko žico, da čohalo lahko občasno polijemo z odvračalom za insekte (včasih zadostuje že kar nafta) in bodo živali imele vsaj nekaj časa mir pred nadležnim mrčesom. To čohalo je pomembno predvsem pri tem načinu pričetka paše, saj živali niso imele priložnosti, da bi se postopno privadile na muhe, obade in komarje.

Na opisan način ograjeno zemljišče z začasnoelektro ograjo seveda še ni urejen pašnik za celo sezonsko nadzorovano pašo domačih živali. Ampak, če vam bo ta poletni prehod na pašo uspel in boste v pašni reji videli možnost za olajšanje dela tudi na vaši kmetiji, potem boste zagotovo do naslednje pomladi, lahko še kaj prebrali o tem kakšna mora biti obodna stalna elektroograja za pašnik, na koliko ograd ga je priporočljivo razdeliti, da dosežemo čim boljši izkoristek ruše in kakšen naj bo pomladanski prehod na pašo, da boste izboljšali botanični sestav ruše in vzdrževali dobro kakovost paše preko vse pašne sezone.

Nazaj na vsebino