Izboljšanje ruše pašnika

Prof.dr.Tone Vidrih, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo Ljubljana

Proti koncu poletja in v jeseni so običajno pašniki lepo zeleni, ruša je gosta in povsod je veliko paše. Tako kar pozabimo, da spomladi nismo bili zadovoljni z rušo, ker je prehitro ostarela (veliko ostankov paše) in da je poleti primanjkovalo paše. Da se to ne bo ponavljalo vsako leto je treba spremeniti naš odnos do pašnika in izvesti ustrezne ukrepe za izboljšanje ruše.

Najprej si moramo odgovoriti na vprašanje zakaj z rušo pašnika nismo zadovoljni:

- lahko spomladi prepočasi prirašča in škodljivost gaženja mokrih tal je močno opazna ?

- velik delež nezaželjenih zeli (zlatica, ščavje, osat) zmanjšuje okusnost paše (ostanki paše) ?

- zaradi majhnega deleža bele detelje v ruši je hranilna vrednost paše nizka (slaba prireja) ?

- kakovostne vrste trav in metuljnic v ruši so kratke trpežnosti (krivimo slabe sorte) ?

Siromašna ali zakisana ter enostransko gnojena tla so razlog za počasno rast metuljnic in rodovitnejših sort trav. Zeli, ki naseljujejo taka zemljišča so nizke rasti, dajo majhne pridelke in se počasi obnavljajo po vsakokratni paši. Taka ruša je redka in občutljiva na gaženje, kadar je zemlja močno vlažna. Apnenje in gnojenje s fosfatnimi gnojili sta tista dva ukrepa, ki ju moramo izvesti na omenjenih zemljiščih še to leto, da bosta naslednjo pomlad kalcij in fosfor dosegljiva za korenine rastlin ruše. Odmerki apna in fosfatov za vsakoletno gnojenje na pašniku naj bodo majhni, da s tem ukrepom ne vplivamo premočno na dostopnost drugih rudninskih snovi in slabšo oskrbo živali z njimi.

Na tleh pregnojenih z dušikom je pogosto nezadostna izkoriščenost ruše spomladi glavni razlog za njeno zapleveljenost z visokimi, širokolistnimi zelmi. Pri razgradnji neizkoriščene, odmrle organske snovi nastane veliko kislin v vrhnji plasti zemlje, ki ovirajo kalitev semena bele detelje in njen začetni razvoj. Zato je sedaj, v drugi polovici rastne sezone skrajni čas, da s pašo ob dovolj visoki gostoti obtežbe dobro popasemo tak del pašnika. Živali morajo odmrlo rušo vgaziti v zemljo in ustvariti razmere za kalitev semen dobrih vrst rastlin. Za to delo z gobcem in parklji na pašniku uporabimo tiste živali, od katerih ravno ta čas ne pričakujemo visoke prireje. Običajno v takih tleh ne primanjkuje rudninskih snovi za rast kakovostne ruše, zato z gnojenjem počakamo, dokler se ne naučimo s pašo dovolj učinkovito nadzorovati rasti nezaželjenih zeli.

Nekatere med nezaželjenimi rastlinami so večletne in imajo globoke korenine. Samo s poznopoletno pašo jih ne bomo toliko izčrpali , da bi bil njihov delež v ruši pašnika bistveni manjši že naslednjo pomlad. V tem primeru je treba uporabiti totalni herbicid na posameznih šopih take rastline in jo s tem omejiti pri njenem širjenju po pašniku. Tudi za to delo je ta poznopoletni čas zelo primeren, saj ruša rodovitnega pašnika še dobro raste in herbicid bo še učinkoval. Ker živali najprej popasejo okusne rastline, so pozneje tiste nezaželjene dobro opazne zato jih lahko brez težav poškropimo ali namažemo z ustreznim herbicidom. S takim načinom preprečevanja širjenja nezaželjenih rastlin ne čakamo tako dolgo, da bo polovica ali še več pašnika pokritega s takimi rastlinami. Že takrat ko je v ruši okrog 10 % določene vrste nezaželjene rastline si oprtamo škropilnico na rame in se sprehodimo med šopi, ki jih živali nočejo popasti in jih poškropimo z 2% herbicidom, ki ima za aktivno snov glifosat. Seveda vseh šopov nezaželjene rastline nam ne bo uspelo poškropili že ob prvem prehodu pašnika. Čez teden dni bomo lahko ukrep ponovili na tistih šopih, ki smo jih ob prvem škropljenju zgrešili. Pri predlaganem načinu izboljšanja ruše pašnika se pojavljati dve težavi. Tisti, ki jih pesti problem nezaželjenih rastlin v ruši tako težko namenijo dva ali tri tisočake za nakup ustreznega herbicida in da bi se pravočasno “sprehodili” po pašniku. Pozneje se zelo hitro ogrejejo nad tem, da bi pašnik preorali in ga obnovili z setvijo nove TDM, ne glede na to koliko bo vse skupaj stalo in kako dolgo bodo morali sedeti na traktorju ter kako uspešna bo obnova ruše s preoravanjem.

Bela detelja uspeva povsod tam kjer je zemlja dovolj rodovitna in ruša dovolj nizka. Če detelje v ruši rodovitnega pašnika ni v izobilju, potem je to znak, da spomladi pašnik ni bil dovolj izkoriščen. Za povečanje deleža bele detelje v ruši je nadvse pomemben zgodenj začetek paše. Sedaj v poznem poletju ne moremo veliko storiti za to, da bo naslednjo pomlad več detelje v ruši. Vsejavanje in dosejavanje detelje v rušo je tem času vprašljivo zato, ker se v primeru zelo hladne jeseni sejančki ne razvijejo dovolj in preko zime odmrejo zaradi nizkih temperatur ali izčrpanosti pod odmrlo rušo in snežno odejo.

Lahko pa bi ob koncu zime poskusili izboljšati razredčeno rušo premalo izkoriščenega pašnika z dosejavanjem bele detelje v zmrzal. Dobro je znan pojav gibanja tal, ki ga povzročajo nočne zmrzali in dnevne otoplitve zemlje ob koncu zime. Tudi to lahko izkoristimo, za večjo uspešnost dosejavanja, kadar želimo izboljšati rušo pašnikov z čim manjšimi stroški, ali če uporaba strojev na zemljišču ni mogoča. Čas primeren za setev v zmrzal je od sredine februarja do sredine marca potem, ko sneg skopni. Že v jeseni je treba rušo temeljito popasti. Na gosti ruši ali tam kjer je veliko odmrle stare ruše, setev v zmrzal ne bo uspešna. Seme mora pasti na preslege v ruši, da bo lahko zaradi premikanja grudic ob zmrzovanju, prišlo v zemljo. Na dosejani površini je treba zgodaj pričeti s pašo, da ne pride do odmiranja sejančkov nove setve zaradi zasenčitve s strani rastlin obstoječe ruše. Z setvijo v zmrzal lahko uspešno izboljšamo samo rušo pašnikov ne pa travnikov, ker hitra rast ruše spomladi zaduši novo setev. Izkušnje kažejo, da lahko v petih letih tak ukrep uspe trikrat.

Kako pomembno je povečati delež bele detelje v ruši pašnika je razvidno iz naslednjega:

1. Živali pojedo več paše, če je v ruši veliko bele detelje ker porabijo manj časa za njeno iskanjejo in jo lažje popasejo (široki listi). Zaradi boljše okusnosti paše v kateri je detelja pojedo ovce do 20 % več zelinja.

2. Pri podobni prebavljivosti vsebuje bela detelja več beljakovin, več rudninskih snovi in polovico manj vlaknine kot trave.

3. Z dozorevanjem ruše se prebavljivost bele detelje zmanjšuje veliko bolj počasi kot prebavljivost trav. V ostankih paše ob koncu pomladi, ki so predvsem šopi trav, zraste še toliko bele detelje, da živali lahko tudi poleti pridejo do dobrega obroka paše.

4. Prireja mesa pri pašnih živalih je do 30 % večja, če je v ruši okrog 30 % bele detelje, ker živali bolje izkoristijo hranila iz detelje kot tista hranila iz trave.

5. Podobno kot druge metuljnice tudi bela detelja veže dušik iz zraka s pomočjo bakterij, ki so na koreninah ter z njim oskrbuje še druge rastline v ruši. To vpliva na pocenitev pridelave krme zaradi manjše uporabe dušičnih gnojil in zmanjša se nevarnost izpiranja dušika v podtalnico.

Slaba trpežnost rodovitnejših sort trav je pogosto posledica prenizkega deleža organske snovi v tleh. Če je v zemlji premalo humusa je trpežna ljuljka zelo občutljiva za zimsko zmrzal in poletno sušo ter premočno zgoščena tla. Občasne neugodne rastne razmere brez škode pretrpe tiste rastline, ki imajo bolj globoke in močnejše korenine, česar trpežna ljuljka nima in izgine iz ruše. Povečanje deleža humusa v zemlji dosežemo lahko samo tako, da zemlje ne obračamo, jo torej ne preoravamo. Za povečanje deleža rodovitnejših sort trav v ruši bo treba v takem primeru večkrat poseči po neposrednem vsejavanju v rušo. Za to ukrep je poznopoletni čas še primeren zato nekaj napotkov še o tem načinu izboljšanja ruše. Z neposrednim vsejavanjem naj bi v rušo vključili tiste rastline, ki so zastopane v njej v premajhnem deležu ali pa sorte, ki so bistveno boljše, to je rodovitnejše in okusnejše, od tistih, ki so že v ruši. Večji uspeh pri vsejavanju bomo dosegli z mešanico različnih sort iste vrste n.pr. trpežne ljulke, kot z mešanico različnih vrst rastlin. Ker je neposredno vsejavanje, vsaj po vloženem delu, poceni ukrep za izboljšanje ruše, ga lahko večkrat ponovimo brez bojazni, da bomo izgubili tisto kar že imamo. Količine semena za vsejavanje naj bodo le 2/3 normalnih, saj le dodajamo nove rastline v obstoječo rušo.

Nazaj na vsebino