Preveč vode v tleh pašnika

Prof. dr. Tone Vidrih, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Ljubljana

Spomladi je v zemlji pogostokrat preveč vode, toda ruša hitro prirašča in pašo moramo izvajati pri visoki gostoti zasedbe. Le tako s pomočjo živali “požanjemo” čim več kakovostnega zelinja, saj je paša najcenejši način prehrane prežvekovalcev. Ker je prekomerno zgoščevanje tal škodljivo za trpežnost ruše, moramo poznati ukrepe s katerimi lahko preprečimo škodljivost gaženja živali na rast ruše pašnika.

Predvidevamo, da bodo prihajajoče tržne razmere in spremljajoči ukrepi kmetijske politike vzpodbujali pašno rejo govedi za meso, drobnice, konj, prašičev in perutnine tudi na nižinsko-ravninskem travinju. Žal se, večji kompleksi zemljišč nižinsko-dolinskega travinja, kjer bi lahko uredili pašnike za rejo domačih živali za meso, pogosto nahajajo tam kjer se občasno v tleh nahaja preveč vode (hidromorfna tla), ali so celo občasno poplavjena. Taka zemljišča so tudi za pašo manj primerna, ne samo za pridelovanje poljščin. Marsikje so z osuševanjem, močnimi traktorji in raznovrstnimi stroji uspeli s sodobno poljedelsko pridelavo tudi na takih rastiščih. Toda narava teh tal je taka, da zahteva trajno pokritost z gosto rušo in njeno izkoriščanje s pašo. Tega kar lahko koristnega naredijo za zemljo živali, stroji niso sposobni.

Zgoščevanje tal

Zgoščevanje zemlje je povsem naraven pojav, ki zaradi gaženja pri paši poteka veliko hitreje posebno, če tla pogosto trpijo zaradi preobilice vode ali so slabe strukture. Rudninski in organski del tal sta povezana v skupke in prostor med njimi je namenjen shranjevanju vode in prezračevanju. Več kot je vode v tleh, manjše so povezovalne sile med delci tal in ta so bolj občutljiva na gaženje. Tla nasičena z vodo si privzamejo nekatere lastnosti tekočin in namesto da bi se zaradi gaženja zgostile, se izmuznejo sili, ki pritiska na njih. Tako zrahljana tla so zopet močneje občutljiva za gaženje tudi pozneje, ko se zmanjša delež vode v njih. Na glinastem zemljišču je zaradi gaženja upočasnjeno pronicanje vode skozi tla in rast ruše je ovirana zaradi pomanjkanja kisika v območju korenin. Te spremembe vplivajo na potek kemičnih in bioloških procesov v tleh, ki omogočajo bolj ali manj uspešno rast ruše. Vse to se ne odrazi takoj v nižjem pridelku ali slabši trpežnosti ruše. Rast nadzemnih delov je počasnejša šele potem, ko se korenine ne morejo več prilagoditi nastalim razmeram v tleh.

Če v ruši prevladujejo rastline, ki so bile vzgojene za visok pridelek in dolge intervale med posameznimi rabami, potem je ruša redka in zemlja je še bolj izpostavljena škodljivemu učinku gaženja. Zgostitev ruše s pomočja vsejavanja trpežne ljuljke in povečanjem deleža bele detelje sta zelo učinkovita ukrepa za omilitev te škode. Določena zgoščenost (zbitost) tal je na pašniku potrebna, zaradi njihove boljše nosilnosti in večje odpornosti ruše na puljenje. Tla trpežnih pašnikov so že po naravi vedno močno zgoščena, kljub temu pa v mikrobiološkem pogledu zelo aktivna; torej tudi porozna in zračna zato tam lahko uspevajo tiste vrste rastlin, ki so prilagojene na pogosto obtrgavanje. Malo je proučevanj s področja zgoščevanja tal zaradi gaženja pri paši. Več je o tem znanega iz poljedelstva, kjer uspejo z različnimi stroji povečati rahlost zemlje in na kratek rok tudi njeno rodovitnost.

Rast rastlin

Bela detelja je značilna rastlina zgaženih mest na pašnikih. To je lahko posledica manjšega zasenčevanja, saj zaradi gaženja iz ruše najprej izginejo visoke vrste rastlin, ali posledica tega, da druge rastline v ruši obvarujejo pritlike bele detelje pred škodo, ki bi jo lahko povzročilo gaženje. Zaradi zgoščenih tal pri paši je samo del koreninskega sistema rastlin običajno oviran v razvoju, zato se preostale korenine lahko neovirano in močneje razvijejo. Tako vpliva večja zgoščenost tal pri paši le na razporeditev korenin. Šele v primeru, če je zaradi teh sprememb ovirana oskrba korenin s kisikom in rastlin z vodo ter rudninskimi snovmi, bo zmanjšana pridelovalna zmogljivost in trpežnost ruše. Obstajajo celo povsem nasprotne ugotovitve o vplivu zgoščevanja tal na pridelovalno zmogljivost ruše; lahko je škodljivo ali koristno. Najboljši ukrep proti prekomernemu zgoščevanju tal in pojavu škodljivih posledic za rast ruše, je tisti način kmetovanja, ki zagotavlja velik delež humusa v zemlji.

Preprečevanje prekomernega gaženja

Zgoščevanje tal, do katerega pride zaradi gaženja pri paši, ni vedno škodljivo za strukturo zemlje, njeno rodovitnost in pridelovalno zmogljivost zemljišča. Nekaj škode nastane, kadar pasemo na razmočenem zemljišču, ali če živali ostanejo na določenem delu pašnika tudi takrat, ko tam ni več dovolj zelinja, da bi se napasle. Neporaščena mesta ob napajališčih, solnikih, počivališčih in izhodih na pašniku so posledica prekomernega gaženja. To škodo na ruši in zemlji preprečimo tako, da živali bolj pogosto prestavljamo iz ograde v ogrado. Zato pašnik razdelimo na večje število ograd. Korita za vodo in sol moramo bolj pogosto premeščati in jih postavimo na mesta od koder voda lahko hitro odteče.

Najbolj priljubljeno mesto za počitek živali na pašniku zavarujemo z začasno elektroograjo toliko časa, da se na poškodovanem mestu rast ruše obnovi. Kadar je tako mesto že povsem brez rastlin moramo dosejati belo deteljo tako, da živali vgazijo seme v zemljo. Od gaženja poškodovana mesta so vedno tudi dobro pognojena z iztrebki, zato se bodo tam hitro naselile nezaželjene zeli, če ne bomo posejali koristnih krmnih rastlin. Kadar se napotimo na pašnik je najbolje, da imamo vsakokrat s seboj v žepu seme bele detelje in ga dosejemo tam kjer opazimo močnejše poškodbe ruše. Po nekajletni paši in vzdrževanju nizke ruše ta skrb ne bo več potrebna, saj bo v zemlji že dovolj semena iz tiste detelje, ki bo semenila na pašniku. Z gosto rušo močno povečamo nosilnost tal in njihovo odpornost proti škodi zaradi gaženja.

Ruša je pogosto poškodovana tudi na vhodu na pašnik ali v posamezno ogrado. To preprečimo tako, da nekaj metrov pred izhodom v polkrogu namestimo na dva količka elektrotrak, da živalim preprečimo postopanje pred vrati. Manj bomo imeli težav s to njihovo grdo razvado, če sami ne uporabljamo vrat kadar želimo priti na pašnik. Čredi krav molznic, ki mora dvakrat dnevno v hlev na molžo, se moramo približati od druge strani (preko ograje) ne iz smeri vrat. Tako se ne bodo navadile čakanja pred vrati, s čemer samo škodujejo pridelovalni zmogljivosti pašnika. Pri večdnevni zasedbi posamezne ograde lahko živali tudi v ravnini napravijo močno zgažene steze. Posebno ovcam, ki rade sledijo vodnici, ta pa poti, ki jo že pozna, to preprečimo tako, da postavimo na stezo nekaj metrov začasne elektroograje.

Na zelo razmočenem zemljišču naj se živali pasejo samo dvakrat po tri ure dnevno. Preostali čas naj prebijejo na utrjenem (poljska pot) ali odcednem delu zemljišča. Tudi kadarkoli s pašo prekinejo jih premestimo na del pašnika, ki je odbran za take primere. Na takem mestu jih tudi dokrmljujemo z mrvo ali silažo, ampak šele po paši, če smatramo, da so zaradi zelo mokrega zelinja zaužile premalo suhe snovi. Pri večjih ogradah napravimo dva ali več vhodov in jih menjajoče uporabljamo. Obhod s čredo izvedemo hitreje in masa pašnih ostankov naj bo nekaj višja kot običajno, da živalim ni treba “žeti” zamazanega zelinja. Gonske poti po pašniku morajo biti dobro utrjene, da je dostop v ograde mogoč ob vsakem vremenu.

Nazaj na vsebino