Ureditev pašnika

Prof.dr. Tone Vidrih, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Ljubljana

Ponudba opuščenih travnikov in slabo izkoriščenih njiv je v Sloveniji vsako leto večja, zato bo verjetno vedno več priložnosti za pašno rejo domačih živali. Razdrobljenost zemljišč je zagotovo ovira za urejanje pašnikov, ampak tudi voznik velikega tovornjaka si pridobi, na majhnem vozilu, začetno znanje o vožnji avtomobila in obnašanju v prometu. Temu podoben bo moral biti naš pristop pri širjenju pašne reje živali. Čim prej si je treba pridobiti več praktičnega znanja o tem, kako urediti pašnik, voditi nadzorovano pašo, doseči visok izkoristek ruše in jo vzdrževati trpežno. To učenje lahko poteka tudi na majhnem pašniku in kdor bo pri tem delu uspešnejši, bo verjetno odkupil ali vzel v najem sosednja zemljišča, da bo povečal pašnik in postal še bolj uspešen. Morda se bo celo preselil tja, kjer bo lažje pridobil več zemlje za ureditev pašnika, če bo ugotovil, da mu pašna reja živine ustreza zaradi zaslužka in življenskega sloga družine. Vedeti je treba, da pašna reja živine ni za vsakogar; nekomu so bolj pri srcu novi stroji (delo, strošek), drugega bolj razveseli pogled na pašnik in živali, ki mu “žanjejo” pridelek (počitek, dobiček). Če še nimate pašnika, si ga uredite letošnjo pomlad, da boste ugotovili ali bi bili uspešni s pašno rejo živine in katere vrednote so za vas bolj pomembne. Verjetno vam bo pri tem prav prišlo nekaj napotkov o urejanju pašnika, zapisanih v nadaljevanju.

Pašnik lahko uredite prav na vsakem zemljišču. Lahko je to zelenica pred hišo za pašo kokoši, kmečki sadovnjak bi bil prav primeren za pašo ovc, morda na njivi za hlevom pasete prašiče, več hektarski travnik na koncu vasi bi uredili za pašo bikov in tisti laz v hribu, ki ga bo kmalu prerastlo grmovje, namenite paši plemenskih telic. Če boste ugotovili, da vam ali vašemu nasledniku paša “leži”, boste že našli način kako bi prišli še do pašnika za krave. Vse te različne vrste živali lahko najbolj učinkovito zadržimo na pašniku z elektroograjo. Obodna ograja pašnika mora biti večžična in stalna ter prilagojena vrsti živali, ki jo bomo pasli. Razdelitev pašnika na manjše dele ali čredinke je lahko začasna ali stalna in je odvisna od izbranega sistema paše. Poznamo dve glavni skupini sistemov nadzorovane paše in sicer:

ČREDINSKA PAŠA

V skupino čredinske paše prištevamo v naših razmerah pašnokosno rabo, pašno rabo, obročno pašo in pašo v hribovitem svetu. Pri vseh teh sistemih paše je s stalno elektroograjo razdeljen pašnik na čredinke ali samo z začasno elektroograjo odgradimo tisti del, kjer naj se živali pasejo na določen dan. V posamezni čredinki ali na odgrajenem delu ostanejo živali določeno število dni, kar imenujemo trajanje zasedbe v posameznem obhodu. Na koliko čredink naj bo pašnik razdeljen, je odvisno od zahtev po kakovosti paše po načelu; več čredink, boljša ponudba paše! S pašo po čredinkah je izpolnjena zahteva po času za počitek ruše. Ta naj bi trajal 3 do 4 tedne in čas trajanja zasedbe čredinke naj bi bil čim krajši. Z razdelitvijo na čredinke lahko tudi bolj racionalno izkoriščamo razpoložljivo pašo, imamo pregled nad tem, kolikšen del pašnika potrebujemo za pašo in kateri del lahko pokosimo za zimsko krmo, ker je presežek paše. Pri čredinski paši naj bo pašena ruša visoka 15 cm, obtežba pašnika na rodovitnem zemljišču pa je lahko med 2.5 – 3.0 glav velike živine (GVŽ) na hektar pašnika.

Povsem drugačni so razlogi za čredinsko pašo v hribovitem svetu. Razdelitev pašnikov na čredinke (ograde) v hribovitem svetu je nujno potrebno, zaradi raznolikosti v kakovosti paše in njenem vplivu na stopnjo izbiranja okusnejše paše. S pašo po ogradah dosežemo, da živali bolj enakomerno popasejo ves pašnik, čeprav se ruša v ogradah razlikuje po okusnosti. Še pomembnejša za hriboviti svet pa je razdelitev na ograde zato, da preprečimo premeščanje rudninskih snovi iz predelov s siromašnimi tlemi na tista mesta, ki so zaradi pregnojenosti že premočno zapleveljena z nekoristnimi ali škodljivimi rastlinami. Na pašnikih v hribovitem svetu in na krasu pričakujemo od živali poleg prireje tudi pomoč pri preprečevanju zaraščanja travnatega sveta z grmovjem in ohranjanju rodovitnosti zemljišč. Tega cilja ne bo mogoče doseči brez razdelitve na ograde. Z razdelitvijo teh pašnikov na ograde bo uspešnejše zdravstveno varstvo živine na paši in varovanje ogroženih rastlinskih ter živalskih vrst na zavarovanem območju, da bodo tam rastline normalno končale razvoj in semenile, če je to pomembno za nadaljevanje ogrožene vrste.

PAŠA POVPREK

Na pašnikih v ravnini, kjer sta rodovitnost tal in kakovost paše dobri in precej izenačeni, pa lahko določen nadzor nad rastjo ruše ter količino in kakovostjo razpoložljivega zelinja za pašo dosežemo tudi brez razdelitve pašnika na čredinke ali pogostega odgrajevanja sveže paše. Skupina živali lahko vsak dan pase isto površino tudi 6 do 8 tednov dolgo, seveda pri mnogo nižji gostoti zasedbe pašenega dela kot pri čredinski paši. Gostota zasedbe pri intenzivni paši povprek naj bo spomladi 9 GVŽ/ha, poleti 6 GVŽ/ha in v jeseni 2.5 – 3.0 GVŽ/ha. Pašena ruša naj bo visoka 7 – 9 cm in živali morajo biti na pašniku preko dneva in ponoči, da se na tako nizki ruši dovolj najedo. Celoletna obtežba pašnika na rodovitnem zemljišču je tudi v primeru intenzivne paše povprek 2.5 – 3.0 GVŽ/ha. Pri tako visoki in enaki obtežbi pašnika sta si oba sistema paše enakovredna glede na višino prireje na hektar ali na posamezno žival. Izkoriščati rušo na dva tako različna načina, pri tem pa doseči približno enako prirejo, omogoča samo velika prilagodljivost ruše. Tako sedaj prevladuje mnenje, da za ravninska območja nimamo boljšega in slabšega sistema paše; za visoko prirejo so odločilne čim boljša usklajenost med količino ponujene in potrebne paše, dobra botanična sestava ruše in gosta vedno zelena ruša, ki daje visoko kakovostno pašo.

Na majhnih parcelah bi verjetno ravno z intenzivno pašo povprek lahko pridobili nekaj izkušenj z vodenjem paše, čeprav je treba ravno pri tem sistemu paše zelo vestno spremljati rast ruše in ostala dogajanja na pašniku ter biti pozoren na tiste spremembe v ruši, ki vplivajo škodljivo na njeno trpežnost. Marsikje se je pokazala zelo uspešna kombinacija dveh sistemov paše, tudi v okviru posamezne pašne sezone, odvisno od tega, ali je na voljo malo ali veliko paše, ali želimo veliko prirejo na posamezno žival ali na površino ali pa je glavni cilj paše preprečiti zaraščanje kmetijskih zemljišč z grmovjem.

Čeprav je velik delež kmetijskih zemljišč pri nas zatravljen in živinorejci poznajo ugoden vpliv paše na zdravje in plodnost živine, jo kljub temu malo pasemo. Zato je naše poznavanje različnih težav, ki spremljajo pašno rejo živine zelo pomanjkljivo in imamo malo izkušenj z rastjo pašene ruše. Nikomur ne bi smelo biti neprijetno, če bo pri tem učenju napravil tudi nekaj napak in da bo za pomoč v obliki nasveta povprašal soseda, ki že pase ali kmetijskega svetovalca, ki si je nekaj tega znanja pridobil v šoli. Brez poznavanja nekaterih zakonitosti pri vodenju paše, ki vplivajo na rast ruše, je težko izboljšati njeno trpežnost, ki je za gospodarnost rabe travnatega sveta najpomembnejša. Če vam bo pašna reja v veselje in razbremenitev pri delu na kmetiji, boste zagotovo poiskali potrebno znanje na pravem naslovu.

Nazaj na vsebino