Premeščanje živali po pašniku
Prof.dr.Tone Vidrih, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Ljubljana
Reja krav dojilj bo verjetno pridobivala na pomenu glede na to, da mleka namolzemo v Sloveniji več kot ga potrebujemo in da bo vse več podpor za kmetijstvo namenjeno vzdrževanju kmetijskih zemljišč. Pašo krav dojilj naj bi uvajali v območja hribovitega sveta in krasa, torej za ohranjanje tistih kmetijskih zemljišč, na katerih travna ruša izgublja v borbi z grmovjem. Pogosto premeščanje živali po ogradah ali delih zemljišča, ki bodo zajeti v pašnik, je osnovna zahteva nadzorovane paše v takih razmerah. To premeščanje je ukrep s katerim naj bi dosegli učinkovito izkoriščanje ruše in preprečili pojav škodljivih vplivov paše na rušo in rodovitnost zemljišča.
Vsakokratno premeščanje naj bi opravili s čim manj truda in za živali naj bi bilo čim manj stresno. Poznamo štiri različne načina premeščanja živali in sicer gonjenje, čredenje, vodenje in prevoz. Pri gonjenju naj bi z veliko vpitja in ropota tako prestrašili živali, da bi bežale v določeno smer, običajno proč od goničev. To je najstarejši način premeščanja živali in danes ga največ uporabljajo lovci, da lažje pridejo do plena. Najpomembnejši del gonjenja je ustrezna usmeritev živali, ki jih želimo pognati v izbrano smer. Pri tem je udeleženih več ljudi, ki se razporedijo v obliki lijaka tako, da sta odprta kraka v smeri željene premestitve črede. Potem je treba živali samo dovolj prestrašiti in ne jih pustiti, da bi se pričele ozirati nazaj, ko želijo ugotoviti zaradi česa bežijo in ali je še treba bežati. Kadar obrne žival glavo na stran spremeni smer bega in potem se čreda razkropi na vse strani zato premeščanje ne bo uspelo. Gonjenje je težko opravilo za obe udeleženi strani. In še to je treba vedeti, da je meso preganjanih živali slabe kakovosti za pripravo jedi.
Čredenje pomeni premeščanje živali na ta način, da upoštevamo reakcijo živali (plena) na naše približevanje (plenilca). Glede na smer in kot približevanja plenilca se žival odloči za način umika in pobega, da bi se rešila preteče nevarnosti. Okrog posamezne živali ali okrog črede, se nahajajo tri navidezna območja ovalne oblike. Tisto zunanje in največje, ki sega do roba vidnega polja ali možnosti zaznave vonja, se imenuje območje zaznavanja. Bliže živali se nahaja območje umika in kadar vstopimo v to območje se bo žival premaknila. Neposredno okrog živali se nahaja območje spopada. Ali bo žival napadla vsiljivca, ko vstopi v to območje, je odvisno od vrste živali, njenega stanja in velikosti vsiljivca. Za uspešnost čredenja je pomembno območje umika. Premeščanje živali bo potekalo mirno in brez truda, če se bomo uspeli zadržati v zunanji tretjini območja umika. Na splošno se žival umakne nasprotno smeri našega približevanja, če se usmerimo naravnost proti njeni glavi ali vratu. Večji kot je obris tistega, ki se ji približuje, hitreje se bo žival umaknila. Manjše živali to storijo hitreje kot večje. Če se živalim približujemo po bregu navzgor, smo za njih manjši in se pozneje umaknejo. Če se jim približujemo po bregu navzdol je naš obris večji, zato se hitreje umaknejo.
Pašne živali imajo oči nameščene ob strani glave. Kadar imajo glavo sklonjeno in se pasejo vidijo skoraj vse okrog sebe, da se lažje varujejo pred napadom zveri. Samo tik za seboj ne vidijo kaj se dogaja (slepi kot 15 – 30 0). Kadar jih premeščamo in imajo glave dvignjene, se njihovo vidno polje zelo zmanjša. Če se bomo postavili tik z njimi, nas ne morejo videti zato se obračajo levo in desno ter s tem spreminjajo smer poti. Da bodo šle naravnost v določeno smer, jih moramo spremljati s strani pod kotom 20 0. Kadar zamenjamo strani moramo to narediti hitro, da se živali ne usmerijo drugam. Poleg omenjenih posebnosti je treba pri čredenju upoštevati tudi to, da imajo živali točko ravnotežja tik za pleči na vsaki strani trupa in na sredini glave. Če se ji približamo naravnost s prednje strani, se bo umaknila nazaj ali hitro obrnila. Približevanje proti glavi, toda s strani, povzroči premik živali v drugo stran. Kadar se ji bližamo s strani pravokotno, toda v višini plečke, se bo pomaknila nazaj in če gremo proti njej tako, da bi se ji približali pravokotno toda za plečko, se bo premaknila naprej. Najhitreje se bo žival pomaknila naprej, če se ji bližamo od zadaj s strani pod kotom 45 0 glede na točko ravnotežja. Podobno delujejo tudi nadrejene (dominantne) živali, da čredo držijo skupaj ali določeno žival izločijo iz črede (parjenje). Čredenje je delo za enega človeka, če je dovolj potrpežljiv in zna opazovati živali.
Čredi na pašniku se približujemo tako, da bodo živali v ravni liniji med nami in smerjo premeščanja. Ker želijo ugotoviti kaj se jim približuje bodo glave obrnile proti nam. Zato jih moramo najprej obrniti v smer predvidenega premeščanja. S pahljačastim (cik cak) približevanjem čredi bomo najprej usmerili tiste živali, nam najbližje in tiste z največjim območjem umika. Ostale bodo tem sledile, ko bomo stopili v njihovo območje umika. Ko smo čredo usmerili, jo je treba spraviti v gibanje naprej. To storimo s strani in ne neposredno od zadaj, razen kadar si živali same želijo iti v določeno smer (krave proti hlevu na molžo). Kot zadnje v čredi so vedno podrejene živali ali tiste z mladiči. Teh ne moremo uporabiti za pritisk na nadrejene živali, ki se običajno nahajajo v sredini črede. Podrejene živali bodo raje pobegnile na stran, kot potisnile nadrejene živali naprej. Zato se moramo s strani približati nadrejenim živalim, da bodo potisnile naprej vodeče živali, ki so na čelu črede.
Pri vodenju kot tretjemu načinu premeščanja živali, izkoristimo njihov naravni nagon po tem, da si sledijo. V naravnem okolju so bile črede vedno v gibanju pri iskanju novih pašnikov. Mladiči so zato morali kmalu po rojstvu slediti čredi, drugače so postali žrtve zveri. Znano je, da jagnje prve dva dni po rojstvu sledi vsemu kar pride v njegovo bližino in se premika. To lastnost črednih živali lahko izkoristimo za njihovo premeščanje po pašniku. Vodenje je najmanj stresni način premeščanja živali. Z dovolj potrpežljivosti in iznajdljivosti je mogoče žival toliko izvežbati, da bo sledila človeku na določeno mesto in njej bo sledila vsa skupina.
Tudi prevoz je vse pogostejši način premeščanja živali. To niso samo tisti prevozi, ki sledijo prodaji živali, ampak tudi prevozi zaradi izvajanja in vodenja paše. Na skupne pašnike pripeljemo živali iz zelo oddaljenih krajev. Prav tako je premeščanje črede med posameznimi deli pašnika lažje izpeljati, če uporabimo prevozna sredstva. Delo je na ta način hitreje opravljeno, čeprav je dokaj stresno za živali in pogosto tudi ljudi, ki so udeleženi pri premeščanju živine. Premeščanje živali po pašniku, ki je razdeljen na več ograd je v primeru paše krav dojilj, ki imajo ob sebi teleta, bolj zahtevno opravilo kot premeščanje krav molznic. Tudi premeščanje večjih tropov drobnice je zahtevno delo, ker se bolj ogrožene s strani plenilcev, zato tudi človeku manj zaupajo. Posebno previden je treba biti pri premeščanju bikov. Psi priučeni delu z živino so lahko v veliko pomoč tudi pri premeščanju goved, predvsem v pogledu večje varnosti ljudi, ki pridejo na pašnik. Seveda se pes ne sme skriti za gospodarja, če se ustraši besne rogate krave, ki ima na pašniku ob sebi telička. Potem bosta oba v težavah. Splošno pravilo pri premeščanju živali se glasi: ŽIVALI NISO NIKDAR KRIVE ZA NEUSPELO PREMEŠČANJE!