S kozami nad nezaželjene rastline na pašniku
Prof.dr.Tone Vidrih, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Ljubljana
Pogosto se pričnejo širiti nezaželjene rastline na pašnikih zaradi napak v vodenju paše. Premajhno število ograd, neustrezna namestitev napajališč in solnic ima za posledico nabiranje živalskih iztrebkov na določenem delu pašnika. Taka mesta kmalu naselijo rastline, ki imajo veliko tekmovalno sposobnost za življenski prostor. Po dosedanjih izkušnjah bo mogoče doseči nadzor nad širjenjem slabih trav, škodljivih zeli in grmovja na kraških pašnikih, s pravočasnim vključevanje različnih vrst in kategorij domačih živali v izkoriščanje takega pašnika.
Dobro je poznana učinkovitost koz za preprečevanje semenitve osata in nekaterih drugih bodečih zeli. Koze prednostno pasejo cvetne brste teh rastlin in vplivajo na večanje deleža bele detelje v ruši. Te živali je mogoče uporabiti za tri namene pri vzdrževanju pridelovalne zmogljivosti pašnikov za ovce:
1. predele močno zaraščene s šipkom, robido, glogom, ki se običajno pojavijo v redkem gozdu je mogoče napraviti prehodne tako, da se na njih pasejo koze vso pašno sezono.
2. na območju, kjer je bil gozdni požar je mogoče preprečiti širjenje omenjenih rastlin z občasno pašo koz.
3. na pašnikih za ovce bo zaradi prisotnosti koz preprečeno širjenje nezaželjenih zeli (osat, kopriva), manj bo stare paše in več bo v ruši bele detelje.
Proučevanja so pokazala, da je v obroku za koze lahko do 2/3 zelinja, ki ga govedo ali ovce ne pasejo. Tako je samo malo zmanjšana masa razpoložljivega zelinja namenjenega ovcam, če so na pašniku prisotne tudi koze. V tem primeru predstavlja odrasla koza samo 0.25% GVŽ ovce. Kadar je na pašniku dovolj nizkega grmovja za smukanje, koze ne pasejo detelj in nizkih boljših trav. Takrat morajo ovce izkoriščati rušo, da ne ostari in izgubi prebavljivosti. Šele ko zeli in trave zacvetijo ali semenijo postanejo zanimive za koze. Pri paši ovc na strmih pobočjih koze lahko nadomestijo govedo za potrebe izkoriščanja pašnih ostankov in vzdrževanja dobre prebavjivosti paše za poletni čas.
Koliko koz?
Za določitev ustreznega števila koz na pašniku, da bodo uspele preprečevati širjenje nezaželjenih rastlin, je treba oceniti obseg zaraščenosti zemljišča in ga obravnavati kot samostojno enoto. Če je zemljišče zaraščeno do 20% potem so na 20 ha velikem pašniku za prehrano koz predvideni štirje hektarji in samo na to površino izražamo njihovo obtežbo. Pri obtežbi 6 GVŽ koza/ha bo zaustavljeno širjenje nezaželjenih zeli po pašniku ali na zemljišču, kjer je bil gozdni požar. Z obtežbo 16 GVŽ koza/ha je mogoče v eni sezoni izkoristiti zelinje nezaželjenih rastlin, ki so visoke do 150 cm. Koze pojedo nižje rastline od vrha navzdol, tistim višjim in olesenelim olupijo lubje. Visoko in trnasto, zelo gosto grmovje koze ne morejo osmukati, zato je treba take grme posekati ali požgati.
Uporabljen je lahko tudi drugi način določanja ustreznega števila koz na pašniku za preprečevanje širjenja nezaželenih rastlin. Izražamo ga lahko v razmerju deležev obeh vrst živali na skupno živo težo ovc in koz pri določeni velikosti obtežbe. Pri razmerju koza/ovca 33 : 66 bo doseženo zadovoljivo preprečevanje širjenja nezaželjenih rastlin na kraškem pašniku in pri razmerju 66 : 33 uspejo očistiti kmetijsko zemljišče nizke grmovne zarasti v dveh do treh pašnih sezonah.
Vodenje paše
Ker tudi ovce občasno rade smukajo listje grmovja, naj se pri paši s prestavljanjem koze pasejo za njimi ali celo ves čas ostajajo v ogradi z velikim deležem nezaželjenih rastlin. Pogosto ponavljajoče objedanje zeli in smukanje listja bolj škoduje rastlinam, zato hitreje odmrejo kot če so poškodovane poredko in bolj temeljito. Tudi težav z obnašanjem in zdravjem koz je manj, če ostanejo več časa v posamezni ogradi, kot če jih pogosto prestavljamo. Učinki na preprečevanju širjenja nezaželjenih rastlin so bolj vidni, če je več koz na majhni površini kratek čas. Masi razpoložljivega zelinja se koze zelo lahko prilagodijo s spremembo žive teže, kar je mogoče s pridom izkoristit v času pomanjkanja paše. Kadar nastopi hladno vreme morajo koze imeti dovolj krme bogate na vlaknini, ki v procesu prebave ustvari veliko toplote, ki učinkovito greje živali.
Razdelitev kraškega pašnika na najmanj 5 ograd je nujna tudi zaradi potrebe preprečevanja zaraščanja kmetijskih zemljišč. Če pride do selektivne paše različnih delov posamezne ograde, verjetno razdelitev na ograde ni ustrezna Previsok izkoristek ruše (premalo pašnih ostankov), do katerega pride na predelih s plitvejšo plastjo zemlje v času pomanjkanja padavin, je običajno razlog za pospešeno rast nezaželjenih rastlin v naslednji pašni sezoni. Ograde naj bodo tako velike, da zadoščajo za največ do pet dnevno pašo pri gostoti zasedbe 200 GVŽ ovca/ha.
Brez učinkovite elektroograje ne bo uspeha
Učinkovita elektroograja je osnovna zahteva za uporabo koz pri zatiranju nezaželjenih rastlin. V slabo vzdrževani ograji zelo hitro odkrijejo napake in pobegnejo s pašnika. Običajno je 1 % živali takih, ki jih ne more zadržati nikakršna ograja. Te je treba čim hitreje odkriti in jih umakniti iz tropa, da svojega znanja ne prenesejo na druge. Najbolj uporabne za obravnavano delo so mlade koze. Starejša koza je lahko dobra vodnica tropa pri prestavljanju iz ograde v ogrado. Najlažje jih je prestavljati zgodaj popoldne, zelo nerade pa ubogajo, če je deževen dan. Mlade koze se raje pasejo med ovcami in tudi s premeščanjem je manj dela, če so skupaj z njimi. Govedo bi moralo biti v večji meri vključeno v obvladovanje viška paše ob koncu pomladi na kraških pašnikih, ker se ravno neizkoriščena ruša toliko razredči, da semena nezaželjenih rastlin lahko kalijo in se uveljavijo v ruši. Uvajanje kraj dojilj in rejnic ali plemenskih telic bi zelo olajšalo delo na vzdrževanju kakovosti paše za potrebe paše ovc.
Herbicidi
Za učinkovito preprečevanje širjenja nezaželjenih rastlin na kmetijskih zemljiščih v razmerah hribovitega sveta je bilo v preteklosti veliko obljub in pričakovanj povezanih z razvojem selektivnih herbicidov. Pri uporabi totalnih herbicidov (MCPA; 2,4-D; MCPB; 2,4,5-T; dicamba; picloram) je bilo kmalu ugotovljeno, da je pri površinski uporabi herbicida močno zavrta rast obstoječe ruše, posebno je bila vedno prizadeta rast bele detelje. Na kraškem zemljišču je bilo posamično tretiranje nezaželjenih rastlin s herbicidom, zaradi neugodnih razmer za peš hojo in težav pri oskrbi s potrebno vodo za škropivo, vedno zelo drago in nepriljubljeno. Zaradi vse večje naravovarstvene osveščenosti je povsem upadlo zanimanje za uporabo selektivnih herbicidov za obravnavani namen, kar je tudi edino pravilno na tako ekološko občutljivem območju kot je Kras.
Ogenj
Poleg navedenih možnosti za učinkovito uničevanje prebujne in težko obvladljive vegetacije na kmetijskih zemljiščih in v gozdovih marsikje zelo uspešno uporabljajo ogenj, ki ga lahko smatramo za najstarejši in najbolj naraven herbicid. Narava je na svoji evolucijski poti vedno uporabljala ogenj in tako tudi v zmernem klimatskem pasu ustvarjala razmere za razvoj novih vrst rastlin, predvsem tistih pomembnih v prehrani prežvekovalcev. Brez teh bi bila pretrgana prehranska veriga tistim zverem, ki živijo v zmernem klimatskem pasu. Gozd potrebuje ogenj! Ogenj ubija in daje novo življenje! Na osnovi boljšega razumevanja tega najstarejšega načina borbe ljudi z gozdom za življenski prostor se je povečalo zanimanje naravovarstvenikov za načrtovane travne in gozdne požare, kadar ni možno obvladovanje nezaželjene vegetacije zaradi premajhnega števila ali neustrezne vrste domačih živali.
Seveda poleg koristi, v pogledu zadrževanja težko obvladljive vegetacije, lahko napravi požar na ekosistemu nepredvidljivo škodo. Zato je treba več naporov usmeriti v preprečevanje širjenja grmovja na kmetijska zemljišča s pomočjo domačih živali, da bo čim manjkrat prišlo do gozdnih požarov. Na problem zaraščanja z grmovjem opozorjajo že tudi iz drugih predelov Slovenije ne samo z območja Krasa, kjer je to najbolj pereče. Še vedno je premalo kmetijskih strokovnjakov v Sloveniji, ki bi verjeli in imeli tudi znanje o tem, da je ureditev kmetijskega zemljišča za vodenje nadzorovane paše dolgoročno najcenejši in najbolj uspešen način ohranjanja travnatega sveta v Sloveniji. Veliko jih je, ki trdijo, da je sekanje grmovja, ravnanje zemljišča, razbijanje/ruvanje kamenja, košnja ruše ter krmljenje domačih živali v hlevu, bolj ustrezna pot od urejanja zemljišč za vodenje paše. Verjetno nam je ostalo premalo časa (beri: travnatega sveta), da bi se o tem prepirali in ob vstopu v EU nam bodo drugi določili koliko živali bomo lahko imeli in kako jih bomo redili.