Urejanje pašnikov ob vodotokih na zahodnem delu Ljubljanskega barja
Prof.dr.Anton Vidrih, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Ljubljana
Širjenje paše
Pašna raba travinja se uspešno uveljavlja in pridobiva na pomenu v zahodnem delu Ljubljanskega barja. To je edini dovolj gospodaren način kmetovanja v razmerah, kjer obstajajo različne omejitve za večjo intenzifikacijo poljedelske pridelave in kjer je treba obvladovati relativno velike površine kmetijskih zemljišč na način, ki je najbližje naravnemu izkoriščanju. Ker je Barje po naših predstavah zelo obsežno območje in zaradi neugodnih talnih razmer za kmetovanje težko obvladljiv, nam bo morala pri ohranitvi in nadaljnjem razvoju Barja pomagati živina.
Poleg gospodarske koristi ima širjenje paše pomembno vlogo za trajnostni razvoj Barja v smeri vse večje pestrosti njegove rastlinske odeje in raznolikosti živalskih vrst na njem. Ohranitev Ljubljanskega barja z opustitvijo izkoriščanja kmetijskih zemljišč oziroma prenehanjem kmetovanja danes ni več mogoča. V preteklosti na obravnavanem območju pašna reja živine ni bila nikdar močneje razširjena. Zato bo treba pridobiti veliko izkušenj o tem, kako naj v danih razmerah, ta način izkoriščanja kmetijskih zemljišč poteka, da ne bo prišlo do poslabšanja kakovosti voda in razmer za življenje živali in rastline v vodi in ob njej.
Vodotoki
Vodnatost zahodnega dela Ljubljanskega barja je zelo velika, saj se v barsko kotlino stekajo vode z 11- krat večjega, pretežno kraškega območja. Velika gozdnatost te pokrajine in neovirano širjenje grmovja na kmetijska zemljišča bo verjetno vplivalo na to, da bo vode vse manj. Drevje in grmovje namreč zadrži s koreninami in porabi za izparevanje iz listov (transpiracijo) veliko vode. Če bo vode vse manj bo zmanjšana tudi njena samočistilna moč. Zato je pomembno, da vodo, ki nam jo bo naravno okolje odstopilo za naše potrebe, obvarujemo pred škodljivimi vplivi s strani človeka in živali.
Zaradi zelo majhnega nagiba zemljišča so struge naravnih vodotkov vijugaste in njihova skupna dolžina znaša dobrih 18 km. Poleg glavnih vodotokov (Ljubljanica, Ljubija, Bistra) obstaja še veliko kanalov, ki so bili narejeni za namene preprečevanja poplav in osuševanja kmetijskih zemljišč. Travinje tega območja so v preteklosti zaradi zgodovinskih razlogov, predvsem kosili. Pogostokrat so kosili prav do roba struge ali vode v njej. Za življenje v vodotoku in ob njem to ni najbolj ustrezno. Z uvajanjem paše v take predele, lahko še dodatno vplivamo na poslabšanje kakovosti vode, če pustimo, da imajo živali prost dostop na obrežje struge in v vodo v njej. To je dolgoročno slabo tudi za rodovitnost zemljišč ob vodotoku, njihovo pridelovalno zmogljivost in višino prireje z živino. Pri pašni rabi zemljišč namreč na splošno velja, da vsak ukrep, ki vpliva na izboljšanje življenskih razmer v naravnem okolju, je tudi v korist živalim, ki se tam pasejo in lastnikom zemljišč na tistem območju.
Nabrežja
Na pasu kopnega, ki meji neposredno na vodotok morajo rasti drevesa in grmovje ter vse tiste zelnate rastline, ki jim ustreza rastišče z veliko vlage. Te visoke rastline z močnimi koreninami preprečujejo odnašanje mulja in izpiranje rudnin v vodotok, nudijo skrivališče ter senco živalim ob vodi in v njej. Le tako nabrežje je dovolj učinkovit zadrževalec vsega kar lahko vpliva na poslabšanje kakovosti vode v strugi in razmer za življenje v njej. Čeprav predstavljajo nabrežja relativno majhen delež kmetijskih zemljišč, je za raznovrstnost rastlinskih in živalskih vrst na območju, njihova vloga odločilnega pomena. Nabrežja so pogostokrat žrtvovana zemljišča, zaradi enostavnejše ureditve pašnika in premajhnega zavedanja njihovega pomena za kakovost življenja ob vodotoku.
Hlad ob vodotoku zagotovo prija tudi domačim živalim, ki so na pašniku, ampak zagotovo bomo dobili od njih več mleka in mesa, če bodo pojedle več kakovostne paše, kot če bodo stale v senci do kolen v vodi. Če se živina napaja neposredno iz vodotoka, potem tam pusti veliko iztrebkov in seč, saj se tam zadržuje več časa kot je potrebno za samo napajanje. Rastlinska hranila, ki ostanejo na bregu vodotoka so čista izguba, saj niso porabljena za boljšo rodovitnost zemlje in hitrejšo rast ruše pašnika, temveč pospešijo rast alg (cvetenje) in pomanjkanje kisika v vodi. Zaradi gaženja po blatu se živina napaja z zamazano vodo in ker iščejo, predvsem mlajše živali, čistejšo vodo vse bolj stran od brega, lahko tudi utonejo.
Ugotovljeno je, da se živali napajajo neposredno iz vodotoka samo na nekaterih stalnih mestih, zato jo škoda, ki jo lahko tam povzročijo na bregu struge toliko večja. V primeru, da imamo na pašniku urejeno napajališče se bo neposredno iz vodotoka napajalo samo še 10 % živali. Že samo s tem se zmanjša onesnaženost vode z dušikom za polovico, s fosforjem celo za 80 % in v njej je kar za 90 % manj trdih delcev. Živali se namreč najraje pasejo okrog tistega mesta, kjer se lahko tudi oskrbijo z vodo. Na bregu, ki je zaraščen z visokimi drevesi in grmovjem običajno ni dobre paše, je samo senca.
Odgraditev nabrežij
Nabrežje bo lahko v polni meri varovalo vodotok in življenje ob njem, če bo široko 5 do 10 metrov in odgrajeno od ostalega dela pašnika. Elektroograje so dovolj učinkovit in poceni način, da živalim preprečimo dostop do vodotoka in prav tako počitek ter puščanje izločkov na nabrežju. Verjetno bo za ta namen najbolj primerna začasna elektroograja iz dobro opaznih elektrotrakov. V senci dreves in grmovja je opaznost ovir slabša, tako za ljudi kot živali. Zato moramo za odgraditev nabrežij uporabiti bolj vidno ograjo kot na preostalem delu pašnika. Prednost začasne elektroograje je tudi v tem, da jo lahko brez težav odstranimo ob koncu pašne sezone in jo namestimo nazaj šele takrat, ko bodo živali premeščene v določeno ogrado n.pr. po košnji. Zaradi dobre opaznosti bo lahko elektrotrak v ograji nameščen nižje kot običajno, da bo ograja predstavljala čim manjšo oviro za vse obiskovalce in uporabnike nabrežij.
Glede na smer razvoja vegetacije v tako odgrajenem nabrežju
in potek razmnoževanja (valjenje ptic) njegovih prebivalcev, bi
lahko občasno tam tudi s pomočjo pašnih živali preprečili
prevlado nazaželjenih rastlin. V obdobju rastne sezone, ko bi
bilo povzročeno najmanj škode živalim ob vodi, bi lahko s
kratkotrajno pašo in ob visoki gostoti zasedbe, opravile pašne
živali tudi na nabrežju koristno delo; zmanjšale bi tekmovalno
sposobnost tistim rastlinam, ki bi najbolj bujno uspevale na
obrežju. Seveda je tak način ureditve zemljišča ob vodotoku
za pašo nekaj dražji in zahteva več izkušenj z vodenjem
paše, ampak koristni učinki, ki jih dosežemo na ta način
zagotovo opravičujejo porabljena sredstva za ureditev ustreznih
napajališč.
Napajališča
Paša je najcenejši način prehrane in reje domačih živali, zato ni treba, da smo pri oskrbi živine z vodo na pašniku ob vodotokih pretirano varčni (stiskaški), še posebno, če za porabljeno vodo za napajanje živine na pašniku ni treba nič plačati. V vsaki ogradi pašnika mora biti živina ves čas preskrbljena z vodo za napajanje tako, da bodo lahko čim več časa namenila paši. Napajališča morajo biti tako narejena, da z ureditvijo pašnika na zemljišču z vodotokom ne bomo škodovali kakovosti vode v njem. Živali, ki so na ustrezen način oskrbljene z bolj kakovostno vodo se bodo več pasle in zato bolje priraščale ali dale več mleka. Živali prihajajo k napajališču posamezno kadar imajo manj kot 200 m do njega. Če je iz najbolj oddaljenega kota ograde do napajališča več kot 200 m pridejo kot skupina in veliko časa porabijo ob čakanju, da pridejo na vrsto za pitje. Včasih odidejo tudi žejne od napajališča, kadar je korito premajhno ali je dotok vode v njega prepočasen.
Črpalka-napajalnik
Obstajajo različne rešitve za oskrbo živine z vodo za napajanje iz vodotoka, ki je na območju pašnika. Črpalka-napajalnik je najcenejša rešitev tako po stroških nakupa kot tudi v pogledu porabe energije za pogon črpalke. Žival z nosom potisne ročico črpalke in načrpa v napajalnik pol litra vode celo 7 metrov visoko. Izkušnje kažejo, da ena črpalka zadošča za napajanje 25 živali. Če je čreda večja, ali zelo raznolika po velikosti in starosti, moramo namesti dve ali tri črpalka blizu skupaj. Tako se več živali napaja istočasno in da se manj agresivne (manjše) živali tudi lahko napijejo vode. Črpalko postavimo ob ograji tako, da živali lahko pridejo do nje samo s prednje strani. Kadar več ograd meji na vodotok lahko črpalko premeščamo po pašniku in s tem preprečimo preveliko zgaženost ter zagnojenost zemlje tam, kjer se živali napajajo. Na koncu sesalne cevi namestimo čistilni košek s povratnim ventilom, da bo že ob prvem pritisku na ročico pritekla voda v napajalnik. Črpalko-napajalnik lahko uporabimo tudi za črpanje vode iz soda, kadar na višje ležeči pašnik ne moremo pripeljati vode s traktorjem, zaradi nagiba ali razgibanosti zemljišča.
Bencinski motor
Črpanje vode v večjo shranjevalno posodo s pomočjo bencinskih motorjev je relativno poceni, samo poleg moramo biti, da motor zaženemo in ugasnemo, ko je treba napolniti rezervoar. Ta mora biti postavljen na višje ležečem mestu, da ob prostem padu voda lahko priteče v vsa korita na pašniku. Spomladi, ko je paša zelo mlada, živali na pašniku ne porabijo veliko vode. Poleti, ko zelinje vsebuje manj vode moramo zagotoviti dnevno na eno kravo molznico 60 litrov, kravo dojiljo 45 litrov, telico 35 litrov, ovco 4 litre, odstavljeno jagnje 2 litra in prašiča 6 litrov čiste vode za napajanje. Pri večjih čredah je to veliko vode in takih bo vse več, zato je treba imeti zelo učinkovit in zanesljiv sistem oskrbe z vodo, čeprav ga v vsej njeni zmogljivosti potrebujemo le nekj dni v letu. Kadar izbran sistem oskrbe z vodo ni dovolj zanesljiv, moramo imeti pripravljeno tudi dodatno rešitev, da po njej lahko posežemo takoj, ko se pokaže potreba.
Električne črpalke
Nekaj dražja od gasilske brizgalne, je tista ureditev oskrbe z vodo živine na pašniku, ki temelji na uporabi energijo sonca. To naberemo s pomočjo sončnega panoja v akumulatorju in jo upoprabimo za pogon električne črpalke. Na pašniku, ki je oddaljen od električnega omrežja uporabljamo sončni pano že za delovanje pašnega aparata in če je pano dovolj močan, se bo nabralo dovolj električne energije tudi za črpanje vode v korito ali rezervoar na pašniku. Vklop in izklop črpalke poteka samodejno in ni stroškov za pogon črpalke. Ta je lahko priključena neposredno na sončni pano in bo delovala samo podnevi ali jo priključimo na akumulator kot pašni aparat. Za učinkovito delovanje tega sistema oskrbe z vodo za napajanje so potrebna večja korita, da imamo zaloge vode vsaj za dva dni v primeru daljšega oblačnega obdobja ali izpraznitve akumulatorja.
Vrsto črpalke in njeno moč je treba izbrati glede na dnevno potrebno količino vode in razpoložljivi vir vode. S potopno črpalko, ki ima priključek 3/4'' lahko potisnemo 600 litrov vode 5 metrov visoko in s sesalno črpalko (1,0'' priključek) si zagotovimo 1500 litrov vode v eni uri. Črpalke delujejo pri napetosti 5 - 45 Voltov, akumulator mora biti moči 130 Ah in sončni pano 30 - 40 Watov. Delovanje črpalke je običajno omejeno na največ 12 ur dnevno, zato moramo izbrati črpalko dovolj velike kapacitete.
Napajalna korita in cevi
Napajalna korita morajo biti dovolj velika iz dveh razlogov. Kadar se živali napajajo kot skupina mora biti korito dovolj obsežno, da se iz njega napaja več živali istočasno (1/5 skupine). V primeru paše ovc mora biti ob koritu dovolj prostora za vse naenkrat. V koritu mora biti toliko vode, da ustreza eni četrtini dnevne potrebe črede po vodi. Ker na pašniku živali ne bodo imele sence, se potreba po vodi za napajanje lahko tudi podvoji, kadar je zaradi suše zelinje uvelo in z nižjo vsebnostjo vode kot običajno. Tudi dotok vode v korito mora biti dovolj hiter, da se bodo živali lahko ustrezno odžejale in ohladile tudi ob vročih poletnih dneh. Tanjše cevi imajo veliko upornost pri pretoku vode, zato raje uporabimo cevi z večjim premerom, saj njihova cena ni sorazmerno večja s premerom. S povečevanjem pritiska za potisk vode po ceveh ne moremo veliko vplivati na hitrejši dotoka vode v korito, lahko samo povečamo verjetnost poškodb na ceveh in spojih.
Cevi za vodo na pašniku ne zakopljemo v zemljo, vsaj prvi dve leti uporabe oskrbe z vodo ne. Tako lahko spreminjamo mesto napajališč in njihovo število ter lažje odkrijemo poškodbe v napeljavi. Položimo jih pod ali ob ograji in kmalu jih zaraste ruša, da bo prekomerno segrevanje vode preprečeno. Cevi naj ne bodo povsem poravnane, saj se zaradi mraza pozimi skrčijo in cevi bo potegnilo iz spojev. Če bo napajalno korito veliko, bo tudi pritok, od sonca segrete vode malo vplival na spremembo temperature vode v njem. Kjer se bodo poskusili tudi s prezimovanjem živine na pašniku, bodo morali zakopati cevi dovolj globoko v zemljo, da voda ne bo zmrznila. Ta napajališča naj bi bila urejena tako, da jih bo mogoče uporabljati vse leto. Nekaj večji začetni stroški z ureditvijo zanesljive in poceni oskrbe z vodo za napajanje bodo kmalu povrnjeni tudi v večjo prirejo pri živalih, večjo rodovitnostjo pašnika ter bolj zadovoljnimi uporabniki vodotokov in nabrežij ob njih.