Celoletna pašna reja govedi in prehod na sezonske telitve
Prof.dr.Tone Vidrih, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Ljubljana
Sodobna kmetijska pridelava postaja vse večji porabnik neobnovljivih virov energije, predvsem nafte. Zaradi uporabe gnojil, fitofarmacevtskih pripravkov, strojev, novih sort in pasem pridelamo več hrane, toda nekateri postopki njene pridelave so postali preprosto spreminjanje fosilne energije v hrano, n.pr. zaprte-hlevske reje piščancev, prašičev, krav. Jasno nam bi moralo že postati, da tisti postopki pridelave hrane, pri katerih moramo porabiti veliko fosilne energije nikakor niso sonaravni in tudi ne poceni. Morda so razmere za kmetovanje vse slabše zato, ker uporabljamo vse več fosilne energije in dajemo dober zaslužek tistim, ki to energijo imajo ali z njo trgujejo. Tisto energijo, ki naj bi bila glavna gonilna sila vsega kmetijstva (sončna energija) pa izkoriščamo vse slabše oziroma jo puščamo marsikje kar v nemar, verjetno zato ker jo dobivamo brezplačno.
Pašna reja domačih živali naj bi zopet pridobila na pomenu zaradi zahtev po varovanju narave, razvoja postopkov trajnostnega kmetovanja kot tudi zaradi pridelave cenejše hrane. Čeprav je pašna reja veliko cenejša od hlevske reje, jo številni smatrajo za manj učinkovit način izkoriščanja kmetijskih zemljišč in negodujejo nad tem, da z rejo živine ni zaslužka. Če za delo in sredstva vložena v neko pridelavo ni mogoče dobiti dovolj plačila, je treba poiskati rešitev v zmanjšanju obsega dela in količini denarja, ki ga je treba v tako pridelavo vložiti. Le tako bo dobiček od te pridelave večji. Pri pašni reji je manj dela s pripravo krme, krmljenjem in odstranjevanjem gnoja. Manj je izdatkov za veterinarske storitve, gnojila in ohranjanje rodovitnosti zemlje. Pri tem je prireja približno enaka kot, če so živali v hlevu. Zato je zaslužka (dobička) s pašno rejo živine več. Kljub temu je širjenje pašne reje zelo počasno. Verjetno je to posledica pomanjkanja znanja o tem, kako bi bilo treba na travnatem svetu gospodariti in dejstva, da dobi tisti, ki travinje samo kosi veliko več podpore s strani države kot tisti, ki uredi zemljišče za nadzorovano pašo.
Krave dojilje
V pogajalskih izhodiščih za določitev proizvodnih kvot za neposredna plačila je Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije zahtevala 124.000 pravic do premij za krave dojilje. To je veliko denarja in če bomo znali te krave rediti ob čim manjših stroških, potem bo mogoče tudi s tem delom dobro zaslužiti. Pašo krav dojilj naj bi uvajali na območjih z omejenimi dejavniki za kmetijsko pridelavo, to je na krasu in v hribovitem svetu. Še posebno v takih razmerah mora biti zemljišče urejeno za nadzorovano pašo, to je ograjeno s stalno elektroograjo in razdeljeno na 6 - 8 ograd. S tem bo zagotovljeno postopno izboljšanje rodovitnosti tal in kakovosti zelinja brez velikih vlaganj v samo izboljšanje rastišča in ruše. Zaradi kamenitosti tal in razgibanosti površja, košnja ruše na nekaterih od teh zemljiščih ni mogoča. Ograde se razlikujejo med seboj po kakovosti zelinja in temu se je treba prilagoditi z vodenjem paše. Čreda mora biti razdeljena na več skupin in različne kategorije govedi pasemo ločeno tako, da je čim večja vsklajenost med kakovostjo razpoložljivega zelinja in potrebami živali po hranljivih snoveh. Tako bo zelo učinkovito izkoriščen pašnik in preprečeno bo zapleveljevanje ruše in zaraščanje zemljišča z grmovjem.
Prezimovanje na pašniku
Hlevska reja krav dojilj je drag način kmetovanja zaradi visokih stroškov za krmo in krmljenje. Spravljena krma, mrva ali silaža, predstavlja glavni strošek pri tej reji in denar vložen v njo se vrača zelo počasi ter malo obrestuje. Da bo mogoče z rejo krav dojilj vsaj nekaj zaslužiti bo morala potekati na pašniku tako, da bodo živali čim več krme same požele. Razumljivo je, da so živali na pašniku v času ko ruša raste; to je spomladi, poleti in del jeseni. Težje je sprejeti tisto možnost, da bi bile živali na pašniku vse leto in se pri tem čim več dni tudi pasle. Na splošno velja med ljudmi prepričanje, da je pri nas pašna sezona dolga lahko samo pol leta in drugo polovico leta imamo zimo. Ker je zima lahko huda ter dolga, velike krave pa veliko pojedo, so rejci govedi vse poletje zaposleni s pripravo krme za zimo in v zimskem času z odstranjevanjem gnoja iz hleva. Tudi to je še vedno drag način reje govedi.
Ni še tako dolgo tega, ko so ljudje zmajevali z glavami nad tem, da v naših klimatskih razmerah lahko ostane živina vse leto na pašniku torej, da za rejo krav dojilj ne potrebujemo hleva. Sedaj imamo že kar nekaj domačih izkušenj o tem kako naj poteka prezimovanje živine na pašniku. V Nemčiji imajo s tega področja že kar nekaj doktoratov znanosti in njihove skupne ugotovitve so naslednje:
1. Živali morajo biti pred nastopom zime v dobri kondiciji.
2. Na razpolago morajo imeti dovolj krme, saj se njihove potrebe po energijo povečajo za 15 - 20 %, kadar nastopijo zelo hladni dnevi.
3. Živali morajo imeti možnost, da se umaknejo pred močnim vetrom, posebno kadar so mokre. Kjer ni naravnega zavetrja (doline, gozd), je treba postaviti vetrolome iz priročnega materiala (bale slame, stene iz desk).
4. Živali morajo biti čiste in suhe kadar je mraz. Blato in gnoj na nogah močno zmanjša izolacijsko zmožnost njihove dlake.
Tam kjer imajo vpeljano prezimovanje živine na prostem pravijo, da so živali bolj zdrave, njihova življenska moč je večja, predvsem pa je taka reja veliko cenejša. Nadvse zanimiva je ugotovitev, da živali, ki prezimujejo na prostem potrebujejo zelo veliko vode. Več zaužite krme in še ta je največkrat v obliki mrve, spremlja povečana potreba po vodi. Da je telo oskrbljeno s potrebno toploto mora razgradnja krme potekati neprekinjeno Za ta "tekoč" proces v prebavilih živali, pa je potrebno dovolj vode. S potrebno vodo se živali lahko oskrbijo tako, da jedo sneg. To je največje odkritje za vsakogar, ki prične s prezimovanjem na prostem. Kadar je sneg čist in da vrhnja plast ni zmrznjena, takrat odpade skrb za napajanje. Živali dajo prednost snegu pred vodo iz napajalnega korita, saj s tem ko jedo sneg zauživajo tekočino v majhnih požirkih in v miru ravno takrat, ko jim glede na zauživanje krme najbolj ustreza. Če se napravi skorja na snegu, ga je treba prehoditi, da pridejo živali do sipkega snega pod njo.
Zelo velika korist prezimovanja govedi na pašniku je v tem, da živali lahko opravijo dragoceno delo pri ohranjanju kmetijskih zemljišč. Pri pravilno izvajanem krmljenju na pašniku lahko z vsako balo silaže ali sena, ki ga živali pojedo na pašniku skoraj povsem uničijo precej obsežen grm in tako ustvarijo razmere za obnovo ruše na zemljišču. Ljudje z zanimanjem spremljajo ves ta razvoj, se učijo in verjetno bo vse več tistih, ki bodo želeli biti deležni koristi prezimovanja živine na pašniku. To bodo morali preskusiti tudi v razmerah kjer kmetujejo in se prepričati, da je manj dela z živino, če prezimuje na pašniku, zemljišča vse bolj rodijo, saj ostane ves gnoj na pašniku in živali so bolj zdrave predvsem zato ker so bolj utrjene in odporne. Najbrž je vsakemu povsem razumljivo, da če bomo pili mleko in jedli meso odpornih živali bomo tudi mi ljudje bolj odporni proti raznim obolenjem sodobnega časa ali pa bomo vsaj lažje prenašali razne težave, ki spremljajo vsakega v zrelih letih in potem. Zato je prav, da nadaljujemo z razvojem tega načina trajnostnega kmetovanja in se poskusimo tudi s CELOLETNO PAŠO.
Razpoložljiv pridelek na pašniku
Košnja zelinja spomladi, ko ne moremo vsega izkoristiti s pašo in spravilo mrve ali silaže, je običajen postopek, da si zagotovimo krmo za tisti čas ko ruša premalo prirašča ali celo prekine z rastjo. Hranljive snovi v spravljeni krmi so tudi do trikrat dražje od tistih v zelinju, ki ga živali same požanjejo. Poleg tega je zaradi prepozne košnje ruše, venenja zelinja, drobljenja listov in skladiščenja krme izgubljenih veliko hranljivih snovi. V ugodnih razmerah za spravilo krme znašajo te izgube 27 % in v neugodnih 50 % teže suhe snovi zelinja. Verjetno je možno z manjšimi izgubami, zagotovo pa ob nižjih stroških izkoristiti zelinje, ki zraste na pašniku, če ga ne pokosimo, ampak ga kot nekakšno zalogo zelinja pustimo na pašniku nepokošenega in ga izkoristimo s pašo šele takrat, ko ga bomo potrebovali za prehrano živine na pašniku.
Glavni cilj celoletne paše krav dojilj je predvsem ta, da bi čim bolj zmanjšali potrebo po košnji in spravilu krme ter tako čim bolj znižali stroške reje. Na pašniku se skozi vso pašno sezono spreminja masa razpoložljivega zelinja in tudi njegova kakovost. V začetku pomladi je njegova hranilna vrednost največja. Proti koncu pomladi je na pašniku zelinja največ, toda njegova kakovost je vse slabša. Poleti je običajno rast ruše prekinjena zaradi pomanjkanja vlage v zemlji, zato zmanjka tudi tistega manj kakovostnega zelinja. V jeseni je zelinje na pašniku zopet odlične kakovosti, samo premalo ga je, da bi zadostovalo za kritje potreb živine do pomladi. Tam kjer je zemljišče dovolj ravno za strojno košnjo lahko višek zelinja na pašniku spomladi pokosimo in ga spravimo kot mrvo ali silažo za poznejši čas. To je vsaj na prvi pogled koristno opravilo, ki pa zagotovo vpliva na povečanje stroškov reje živine.
Potrebe živine po krmi
Potrebe posamezne živali po količini krme in njeni kakovosti se tudi razlikujejo od tega v kakšni razvojni ali proizvodnji stopnji se nahaja. Zelinje odlične kakovosti namenimo kravam mesec dni pred načrtovanim pripustom, teletom po odstavitvi od krav in plemenjaku dva meseca pred začetkom pripustov. Veliko zelinja srednje kakovosti naj dobijo krave po telitvi in plemenjak, ki je že opravil svoje najpomembnejše delo za tisto leto. Ostanki paše in ostarelo zelinje, ki je zelo slabe kakovosti, je še vedno uporabno kot vzdrževalna krma za krave po odstavitvi telet in za plemenjaka, če si je pred tem imel možnost obnoviti porabljene moči v času pripusta. Vzklajevanje med razpoložljivim zelinjem na pašniku in potrebami živine je bistvo vodenja nadzorovane paše. Bolj kot sta vzklajeni ponudba in povpraševanje po zelinju, manj je treba kositi, zato je z izkoriščanjem na travinja manj stroškov. Kdor bo pri tem delu uspešen bo tudi z rejo živine v sedanjih razmerah za kmetovanje dobro zaslužil.
Pri celoletni pašni reji je reprodukcija pomembnejša kot produkcija saj se mora zaporedje poteka razmnoževanja živine prilagajati rasti in razvoju ruše. Ta pa je v veliki meri odvisna od naravnih razmer za uspevanje rastlin. Kot prvo je treba najprej določiti obdobje v katerem želimo, da bodo krave telile. Z začetkom telitev v sredini februarja in zaključkom v sredini aprila bodo kasnejše potrebe črede po količini in kakovosti krme dobro vsklajene z razpoložljivim zelinjem na pašniku. S pripustom krav je treba pričeti 280 dni pred rokom predvidenim za začetek telitev. Tako naj bo obdobje pripusta od sredine maja do sredine julija. Teleta odstavimo od krav nekje pri starosti pet mesecev in to je nekje konec septembra.
Vodenje paše po skupinah
Skozi vse leto se na pašniku nahajajo najmanj tri kategorije govedi: krave, teleta in biki, zato mora biti pašnik razdeljen na 8 ograd. Že omenjeno raznolikost v kakovosti zelinja med ogradami bomo lahko učinkovito izkoristili, če se bodo živali pasle ločeno po navedenih skupinah. Tiste ograde z najbolj kakovostnim zelinjem (veliko bele detelje) namenimo paši plemenjaka pred pripustom in enoletnim živalim. Mlado zelinje z veliko listja in malo bili vsebuje več kot 12 % surovih beljakovin in ima visoko prebavljivost. Mladim živalim moramo zagotoviti dnevno najmanj toliko zelinja izraženo v suhi snovi, kolikor znaša 2,8 % njihove žive teže. Če je v ogradi manj razpoložljive paše, moramo živali prestaviti v naslednjo ogrado. Pašne ostanke za njimi lahko izkoristimo z drugo skupino.
Krave s teleti naj se pasejo v tisti ogradi, kjer je v ruši večji delež trav ali če je ruša presegla optimalno višino za pašo. Tako zelinje ima nekaj nižjo prebavljivost toda še vedno je dovolj dobre kakovosti za krave, ki imajo ob sebi sesna teleta. Dnevno jim je treba zagotoviti toliko zelinja (suha snov) kot znaša 2,5 % njihove žive teže. Boljši prirast telet je mogoče doseči, če se le-ta pasejo pred kravami tako, da je v vratih za naslednjo ogrado napravljena odprtina tako velika, da gredo teleta v novo ogrado na svežo pašo pred kravami ter se tudi lahko vrnejo nazaj k njim. Ko nastopi pomanjkanje paše poleti zaradi suše in jeseni, ker ruša preneha z rastjo, je treba teleta prestaviti na boljše travnike, ki so bili spomladi ali v začetku poletja košeni in imajo stalno obodno elektroograjo. Tisto kar ostane zelinja še za njimi v poznopoletnih mesecih naj popase bik, ker zadostuje za pokritje potreb po vzdrževalni energiji. Po odstavitvi telet lahko s kravami vse tja do konca januarja “čistimo” pašnik.V tem času zadostuje, da kravam in biku zagotovimo toliko zelinja dnevno, kolikor znaša 2,0 % njihove žive teže. Mesec dni pred načrtovanim pripustom, torej v aprilu, moramo tudi kravam zagotoviti veliko zelinja odlične kakovosti, da bodo v dobri kondiciji v času pripusta in da se bodo pojatve pojavile v čim ožjem obdobju.
Priprava zalog zelinja (založno zelinje)
Pri reji krav dojilj skozi poletni čas ne potrebujemo veliko zelo kakovostnega zelinja. Teleta so še pri kravah, plemenjak je že na vzdrževalni krmi in mlade, enoletne živali pasemo na delu pašnika, ki je bil ob koncu pomladi pokošen. Tudi s setvijo tistih krmnih rastlin na kosnih površinah, ki imajo globoke korenine, si lahko zagotovimo nekaj več kakovostnega zelinja za poletni čas paše. Zaloge nepokošenega zelinja pripravljenega v pozno poletnem času naj bi uporabili predvsem v poznojesenskem in zimskem času ter ponovno zgodaj spomladi, če bi to dopuščale vremenske razmere.
Za potrebe celoletne paše krav dojilj si je treba pripraviti dve ali več vrst ruše in izkoristiti možnosti za pripravo zaloge zelinja s pomočjo krmnih posevkov, vsejavanjem ozimnih žit in tistih vrst trav, ki jim suša in mraz ne prideta do živega. Tudi širjenja paše v jesenskem ter zimskem času na opuščeno travinje v soseščini je lahko nekaj letna rešitev tam, kjer imajo veliko opuščenih zemljišč in jim bližajoče grmovje že dela preglavice. Z rušo v kateri so nizke vrste trav (trpežna ljuljka, travniška latovka, mačji rep, travniška bilnica) in velik delež bele detelje zagotovimo živalim zelinje visoke kakovosti v pomladanskem času. To je tisto zelinje, ki ga mora dobiti plemenjak in krave pred pripustom. Z visokimi in manj kakovostnimi travami (pasja trava, trstikasta bilnica, navadna glota, navadna smiljka) moramo ustvariti zaloge zelinja za poznojesenski in zimski čas paše. Podobno si z vsejavanjem rži v rušo pašnika, kjer je velik delež bele detelje, ob koncu poletja tudi zagotovimo zalogo zelinja za omenjeno obdobje.
Vodenje paše
Vodenje nadzorovane paše je edino zagotovilo za uspešno pašno rejo krav dojilj. V spomladansko - poletnem času je ta nadzor potreben zato, da živali oskrbimo s čim bolj kakovostnim zelinjem in preprečimo izgubljanje hranljivih snovi iz zelinja s pravočasnim izkoriščanjem. V jeseni in pozimi je potreben nadzor nad tem, da bodo živali čim bolje izkoristile ostanke paše ali zaloge zelinja, ki so bile pripravljene, da jih izkoristimo v tem obdobju. Kakovost zelinja ni več toliko pomembna, saj so tako krave dojilje kot plemenjak na vzdrževalni krmi, zato lahko temeljito počistijo in pognojijo ogrado v kateri se pasejo. Kadar pade 7 – 10 cm snega moramo živali premestiti v ogrado kjer je zaloga zelinja še dovolj velika. Govedo lahko pase celo zelinje, ki se nahaja pod 30 – 40 cm debele snežno odejo, če je sneg sipek in je zaloga zelinja dovolj velika. Kadar sneg zmrzne živali ne morejo več priti do zelinja, zato jih je treba oskrbeti s senom ali silažo. Ko pride odjuga in se sneg stopi živali lahko popasejo še tisto zalogo zelinja, ki jo je varoval zmrznjen sneg.
Sezonska telitev
Razmnoževanje vseh živali in rastlin v naravnem okolju je sezonsko. Tako so najbolje izkoriščene naravne razmere za obstoj posamezne vrste. Večanje številčnosti vsake vrste je prilagojeno vremenskim razmeram in razpoložljivi krmi za živali ter hranilnim snovem v tleh za rastline. Kadar je za matere na razpolago največ krme, takrat naj se kotijo mladiči in kadar je dovolj vode in hranil v tleh, naj vzklijejo nove rastline. Človek si je pridobil dovolj znanja, da lahko to tudi spremeni. Imeti je treba le dovolj denarja in krave lahko telijo brez ozira na letni čas in rdeče lahko obiramo vse dni v letu. Obvladovanje in prikrojevanje naravnih pojavov za potrebe pridelave hrane postaja vse dražje in marsikje v naravi so taki postopki kmetovanja povzročili nepopravljivo škodo. V strahu za svoje zdravje ljudje že odklanjajo hrano pridelano na tak način. Sezonska telitev ni modna muha temveč verjetna rešitev za vse manjši zaslužek z rejo govedi, ki je v nezavidljivem položaju tudi zaradi omalovaževanja naravnih zakonitosti.
Sezonskih telitev ali telitev v bloku je lahko več vrst. Vsem je skupno to, da bi radi z načrtovanjem vseh telitev v določenem kratkem času, izkoristili neko prednost območja in z rejo krav zaslužili več, kot s čredo v kateri potekajo telitve preko vsega leta. Kdor bo želel z rejo krav dojilj poenostaviti kmetovanje, da mu bo ob skrbi za podedovano zemljo ostalo še dovolj časa za druge dejavnosti, bo moral vpeljati celoletno pašno rejo in s tem tudi sezonsko telitev, drugače bo z rejo govedi premalo zaslužka.
Največkrat je uporabljena tista vrsta sezonske telitve, s katero se nam ponudi priložnost, da čim bolje izkoristimo hitro spomladansko rast ruše in obilico paše, ki je najcenejša krma za prežvekovalce. Pri nas je o tem malo zapisanega in s tem tudi nimamo izkušenj. To nam ne sme vzeti poguma, da s sezonskimi telitvami ne bi pričeli tudi pri nas. Vsega se tako ali tako ni mogoče naučiti iz knjig ali strokovnih člankov. Treba je začeti z delom saj velja, da dobre odločitve lahko napravi tisti, ki ima veliko izkušenj in dragocene izkušnje si človek pridobi s slabimi (napačnimi) presojami. V začetku je pomembno predvsem prepričanje, da je sezonska telitev prava pot do večjega zaslužka pri reji govedi in če drugim v podobnih pridelovalnih razmerah to uspeva uvajati, mora uspeti tudi nam.
Za uspešno sezonsko telitev je treba izpolniti nekaj osnovnih zahtev. Za to še ni recepta, ki bi bil splošno veljaven za vse primere reje krav. Obstajata dva načina prehoda na sezonsko telitev. Lažje in hitro je to mogoče napraviti tako, da odprodajo iz črede vse krave, ki telijo izven določenega termina za telitev in namesto njih kupijo take živali, ki bodo telile v času, ki bolj ustreza zahtevam po sezonski telitvi. Neustrezne krave za potrebe sezonske telitve prodajo tistemu rejcu, ki bo ostal pri telitvah razporejenih preko vsega leta. Tako dosežejo za njih višjo ceno kot z oddajo živali v klavnico. Na osnovi njihovih ugotovitev je to najcenejši način prehoda na sezonsko telitev.
Tisti rejec, ki želi ohraniti čredo lastnih živali tudi s prehodom na sezonsko telitev, potrebuje vsaj tri leta prehodnega obdobja, da to uspešno izpelje. Po izkušnjah je to dražje kot odprodaja neustreznih živali. To so predvsem tiste živali, ki niso v stanju, da bi vsako leto telile in se prilagodile 12 mesečnemu obratu v pogledu razmnoževanja. Take živali je treba slej kot prej odstraniti iz črede; bolje prej kot pozneje. Tudi potomke vseh takih živali je treba brez milosti prodati drugim rejcem. Sposobnost, da se krava obreji vsakih 12 mesecev je zelo odvisna od njene dedne zasnove.
Pogovorne skupine
Celoletna pašna reja krav dojilj bo verjetno edini uspešen način reje govedi za tiste, ki bodo želeli z intenzivnim vodenjem paše bolje izkoristiti hitro rast ruše spomladi in znižati stroške prezimovanja živali. O različnih sistemih paše in prezimovanju goved na pašniku imamo tudi pri nas že nekaj izkušenj. Za širjenje tega znanja med ostale, bo verjetno treba organizirati pogovorne (diskusijske) skupine, kjer dobijo tisti z več izkušnjami s tega področja priložnost, da predstavijo svoje izkušnje tudi drugim. Znano je, da se tisti, ki imajo vpeljano pašno rejo živine radi pogovarjajo in da z veseljem razložijo svoje ugotovitve tudi ostalim. Za to tudi najdejo vedno dovolj časa, saj jim ni treba toliko streči živini in strojem, kot tistim, ki imajo celoletno hlevsko rejo.
Poleg tega je znano, da znanja in izkušenj o urejanju pašnikov in vodenju nadzorovane paše nihče ne reklamira in ne širi zaradi pridobitniškega interesa. Edini učinkovit način za širjenje pridobljenega znanja o celoletni pašni reji krav dojilj bodo pogovorne skupine. V njih bodo tisti z več izkušnjami s tega področja poskusili pomagati pri reševanju težav, s katerimi se srečujejo začetniki pri tem delu. V pogovorno skupino mora biti vključenih najmanj pet kmetov in največ deset. Pogovorov naj se udeležujeta skupaj mož in žena, lahko tudi otroci, tako da skupno sestavijo skupino 10 – 20 ljudi. Pri manjših skupinah so pogovori premalo raznovrstni. Člani take pogovorne skupine naj bi se srečevali enkrat mesečno, vsakokrat na drugi kmetiji. Med seboj izberejo povezovalca, ki mora imeti nekaj več izkušenj z vodenjem celoletne paše. Vodja skupine organizira srečanja na ta način, da obvesti (telefonira) samo enemu članu (prvemu po abecedi) in ta naslednjemu. Zadnji poklicani telefonira vodji in tako je ta obveščen, da so vsi seznanjeni s krajem in časom pogovora.