Da bodo ovce pojedle več zelinja
Prof.dr.Tone Vidrih, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Ljubljana
Uspešnost pašne reje in višina prireje je odvisna od čim boljše usklajenosti med količino potrebne krme za določeno velikost tropa in maso razpoložljivega zelinja. Koliko ga bodo ovce dnevno pojedle je odvisno od trajanja paše, hitrosti paše in velikosti grižljajev. Seveda je še kup drugih dejavnikov (okusnosti zelinja, njegova vlažnost, vremenske razmere za pašo), ki vplivajo na to koliko bodo ovce použile krme. Pri hlevskem krmljenju je dokaj preprosto ugotoviti koliko krme je žival pojedla in preveriti ali tisto zadostuje za načrtovano prirejo. Na splošno velja, da pri hlevskem krmljenju potrebujemo manj znanja, posebno, če je vpeljan t. i. način krmljenja iz vreče. Pašna reja zahteva od rejca več opazovanja, znanja, razmišljanja, izkušenj in sposobnosti sklepanja. Torej več dela za tistih 125 milijard živčnih celic v možganih. Zato je pašna reja pogostokrat označena kot način kmetovanja za tiste ljudi, ki znanjo uporabljati pamet oziroma razmišljati.
Masa zelinja (kg suhe snovi/ha)
Masa zelinja je tisti pridelek, izražen v suhi snovi (kg suhe snovi/ha), ki ga dobimo, če rušo porežemo prav do zemlje. Ali je ta pridelek razpoložljivo zelinje ali pašni ostanki je odvisno od tega kdaj smo ga določali. Če ga določimo pred pašo dobimo podatek o razpoložljivem zelinju in ga podajamo v kilogramih suhe snovi/žival/dan. Tisto kar živali pustijo in določimo po paši so pašni ostanki in jih izražamo zopet v kilogramih suhe snovi/ha. Marsikdo povezuje visoko maso (pridelek) zelinja z veliko pojedene krme in posledično pričakuje tudi večjo prirejo. Toda v normalnih razmerah za pašo temu ni tako. Z rastjo ruše in večanjem mase zelinja se zmanjšuje okusnost in prebavljivost zelinja. Zaradi staranja rastlin in vse večjega deleža odmrlih delov rastlin v razpoložljivem zelinju, živali použijejo vse manj hranljivih snovi. Prebava použitega zelinja je počasnejša, živali so ob enaki masi zelinja site daljši čas, zato se manj pasejo in ker použijejo manj hranljivih snovi počasneje rastejo in se manj zredijo.
Poleg tega je znano, da ob veliki ponudbi zelinja postanejo živali bolj izbirčne (in tudi vsi ostali). Manj se pasejo in več iščejo okusnejše grižljaje, zato použijejo manj zelinja. Zaradi prebiranja pri paši bo v ruši vse manj detelje in drugih okusnih rastlin. Tudi neustrezen botanični sestav ruše preprečuje doseganje visoke prireje.Veliko pašnih ostankov vpliva na znižanje prebavljivosti razpoložljivega zelinja v naslednjem obhodu. Težko razumljiva, ampak v praksi je že velikokrat potrjena ugotovitev še kako drži, da samo z večjo maso (pridelkom) zelinja ni mogoče dobiti velike prireje.
Ovce potrebujejo boljšo kakovost zelinja kot govedo, zato jih pasemo na nižji ruši oziroma pri manjši masi zelinja. Nižja ruša je bolj gosta, z večjim številom poganjkov in mladih listov. V njej je manj odmrlih delov rastlin in večji delež bele detelje. Zato je prebavljivost in hranljiva vrednost použitega zelinja večja, kadar pasemo na nižji ruši, kot če pasemo na višji. Za pašo ovc naj bo ruša visoka 5 –8 cm, da bodo jemale grižljaje iz vrhnje plasti, kjer je zelinje najbolj prebavljivo (80 %). Pri paši ob kratkem trajanju zasedbe, visoki gostoti zasedbe in manj možnosti za izbiranje grižljajev je lahko ruša višja in tudi pašnih ostankov bo več, ker so spodnji deli rastlin slabše prebavljivi. Ruša za pašo pa mora biti nižja takrat, kadar pasemo ob dolgem trajanju zasedbe, nizki gostoti zasedbe in večji možnosti izbire grižljajev. Če je ruša gosta, potem bodo tudi grižljaji ustrezno veliki. Dovolj veliki grižljaji so osnovna zahteva, ki jo je treba izpolniti, da bodo ovce na paši pojedle veliko zelinja. Z rušo pri masi zelinja 2.000 kg suhe snovi/ha in z več kot 30 % deležem bele detelje, je ta zahteva izpolnjena.
Pri paši na višji in starejši ruši je zauživanje zelinja počasnejše, ker ovce izbirajo nežnejše dele rastlin med višjimi rastlinami. Pri takem načinu paše so grižljaji manjši. Čeprav pri tem prednostno izbirajo zelene dele rastlin, použijejo veliko odmrlih listov, ki se nahajajo v v spodnji plati ruše. Taka odmrla organska snov je zelo slabo prebavljiva (40 %) in počasi potuje skozi prebavila. Zato so živali ob enaki masi použitega zelinja dlje časa site in se manj pasejo. Ker použijejo manj hranljivih snovi, je tudi prireja manjša, čeprav na pašniku niso bile lačne. Ugotovljeno je, da za vsak odstotek povečanja deleža odmrle organske snovi v použitem zelinju, se njegova prebavljivost zmanjša za pol odstotka. Kadar je v razpoložljivem zelinju 15 – 20 % odmrle organske snovi, je prirast živali že močno zmanjšan.
Razpoložljivo zelinje (kg suhe snovi/ovco/dan)
Odrasla breja ovca naj bi imela dnevno na razpolago 6 kg suhe snovi zelinja, tista z dvojčki okrog 12 kg suhe snovi na dan in presušena ovca 4 kg suhe snovi zelinja na dan. Seveda vsega ponujenega zelinja živali ne morejo popasti, ker to je vse tisto zelinje, ki ga dobimo, če rušo porežemo prav do zemlje. Z veliko ponudbo zelinja tistim živalim, ki potrebujejo veliko hranljivih snovi zaradi rasti plodu ali dojenja, želimo doseči čim večje grižljaje in čim manj iskanja ter izbiranja grižljajev po pašniku. Za presušene ovce zadostujejo tudi manjši grižljaji, saj se podobno kot doječe ovce lahko pasejo 12 – 13 ur/dan in pri približno enaki hitrosti paše. Več razpoložljivega zelinja na ovco na dan ne pomeni višjo rušo in pašo ob večji masi zelinja temveč, večjo površino z odlično kakovostjo zelinja na ovco na dan. Z višjo rušo jim ponudimo manj prebavljivo zelinje. Tako bo tista ovca, ki potrebuje veliko hranljivih snovi, hitro pojedla veliko prebavljivega zelinja. Tisto kar je odmrlo, slabo prebavljivo, zamazano z zemljo, ali pa ga je težko odtrgati (požeti), bo lahko pustila. Pri veliki ponudbi razpoložljivega zelinja bodo tudi pašni ostanki večji in za tiste ovce, ki dojijo je tako prav. Z razdelitvijo tropa na dve ali več skupini z ozirom na višino trenutne proizvodnje, lahko tudi razpoložljivo zelinje bolj učinkovito izkoristimo.
Pašni ostanki (kg suhe snovi/ha)
Za doječimi ovcami naj bi ostalo še 1.300 – 1.500 kg suhe snovi/ha pašnih ostankov, odvisno od tega koliko jagnjet imajo. Za jagnjicami naj ostane še 1.000 kg suhe snovi/ha in za presušenimi ovcami 700 kg suhe snovi/ha. Pašne ostanke za doječimi ovcami in jagnjicami naj bi izkoristili (popasli) z govedom (plemenske telice) ali konji. Tudi s presušenimi ovcami lahko to napravimo, toda s tem jih izpostavimo močnejši okužbi z notranjimi zajedalci. Nekaj podobnega velja tudi za koze; če jih bomo pasli na pašnih ostankih za ovcami, bodo močneje okužene z zajedalci. Zaradi vzdrževanja trpežnosti ruše in njene ustrezne botanične sestave, je treba rušo vsaj enkrat v letu tako temeljito popasti, da bo pašnih ostankov samo 700 kg suhe snovi/ha. Tega seveda ne naredimo s tistimi živalmi, ki morajo hitro rasti ali dati veliko mleka.