Jagnjitve na pašniku
Prof.dr.Tone Vidrih, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Ljubljana
Jagnjitve na pašniku so zanesljiv način, da zmanjšamo obseg dela, znižamo stroške in povečamo zaslužek z rejo ovc. Spomladi, ko ruša hitro raste in je na razpolago največ kakovostne paše, naj bi tudi ovce jagnjile. Kdor bo uspešno vpeljal jagnjitve na pašniku bo lahko nekajkrat povečal trop, hleva pa mu ne bo treba povečati. Imeti bo moral samo dovolj zemljišč za pašo in kot sedaj kaže, bo teh vsako leto več na razpolago.
Obrat razmnoževanja pri ovcah je zelo vzklajen z ritmom rasti ruše in če tega ne bomo znali izkoristiti, potem verjetno ne bomo dosegli željenega napredka na tem področju, ne v skupnem številu živali in ne v zaslužkih z rejo drobnice. Celoletna prisotnost ovnov v tropih mesnih ovc zagotovo ni tista prava pot za nadaljnje širjenje reje ovc pri nas. Sezonska jagnjitev (jagnjitve v bloku) je tista osnovna zahteva, ki mora biti najprej izpolnjena za uspešen prehod k jagnjitvam na pašniku. Druga zahteva je dobro poznavanje krajevnih prilik, da bomo že ob pripustu s čim večjo zanesljivostjo predvideli začetek obdobja z obilico paše. Ovce se lahko dobro napasejo na gosti in vsaj 6 cm visoki ruši. Neugodne vremenske razmere zgodaj spomladi (mraz, sneg, veter) naredijo manj škode pri jagnjitvah na pašniku, kot pa pomanjkanje paše. Da bo izgub med jagnjeti čim manj morajo biti ovce močne, zdrave in dobro krmljene, ter privajene bivanju na prostem.
Jagnjitve na pašniku morajo potekati pri nizki gostoti zasedbe, zato naj bodo ovce ob pričetku jagnjitev premeščene v največjo ogrado pašnika. Tako ima ovca možnost, da se loči od tropa, si poišče primerno mesto za jagnjitev in se skupaj z jagnjetom tam zadrži nadaljnih 12 ur po jagnjitvi. Zelo pomembno je, da tistih ovc, ki so jagnjile v tem času z ničemer ne vznemirjamo in nikamor ne premeščamo. V okolici mesta jagnjitve mora biti dovolj zelinja, da se bo ovca lahko tam pasla dan ali dva in se čim manj oddaljevala od jagnjeta. To je pomembno za vzpostavitev dobrih vezi med njima. V tem času je v zelinju veliko vode, zato ovce že s pašo dobijo dovolj vode. Ovce, ki bodo šele jagnjile premestimo v naslednjo ogrado in tiste z jagnjeti pustimo zadaj tam kjer so jagnjile. Tako delamo vsak dan, da ovce ki so jagnjile pustimo kar tam in ostale premestimo v naslednjo ogrado, ali jim odgradimo nov del pašnika in jih tako pasemo obročno. Če pašnik ni razdeljen na večje število ograd si pomagamo z začasno elektroograjo. Tiste ovce, ki še niso jagnjile moramo čim bolj mirno ločiti od tistih z novorojenimi jagnjeti. Najlažje zadržimo obe skupini ločeni z elektromrežo. Potem, ko si je ovca izbral mesto jagnjitve ali je že skotila prvo jagnje jo ne smemo več premeščati. Dva dni po jagnjitvi lahko ovce, ki so jagnjile združimo v večjo skupino tako, da odstranimo začasno ograjo med njimi. Zaradi iskanja krme in vode drugi dan zapustijo mesto jagnjitve in s seboj odpeljejo tudi jagnjeta. Kljub temu se tako ovca kot jagnjeta še dolgo vračajo na mesto jagnjitve. Ovce z jagnjeti ostanejo na istem delu pašnika čim dlje časa, lahko tudi dva meseca.
Bistvo jagnjitev na pašniku je v tem, da ovca v čim večji meri sama poskrbi za jagnjeta na tisti, njej poznan naravni način. Najbolj ustrezno je, da ima vsaka ovca dva jagnjeta. V tem času si tudi jagnje dobro zapomni vonj in glas matere, da ji bo lahko brez težav sledilo, ko bo naslednje mesece iskala boljše grižljaje zelinja po pašniku. Seveda v tem pomladanskem času lahko pride tudi do slabega vremena, ohladitev z dežjem in vetrom. Če se vsega tega zavedamo, je treba pravočasno predvideti ustrezne rešitve za verjetne težave. Ob koncu zime, pred jagnjitvijo naj bi ovce ostrigli, da jagnje čim hitreje in brez težav najde seske ovce in da ovca že zaradi sebe poišče bolj tople lege za počitek. Ugotovljeno je, da nastopi najmočnejša želja po sesanju pri jagnjetih v treh urah po rojstvu in potem se hitro zmanjšuje, če se jagnje ne uspe dovolj nasesati. Za preživetje jagnjet pri jagnjitvah na pašniku je zelo pomembna hitra oskrba mladičev z mlezivom, kadar so vremenske razmere manj ugodne za jagnjitev. Nizke temperature niso ovira za uspeh jagnjitev na pašniku. Sita jagnjeta so zelo trdoživa bitja. Dež z vetrom je tista nadloga, ki prisili ovce, da si najdejo zavetrno mesto za jagnjitev. Vzpetina, grm, kup kamenja, živa meja ali bala slame je dovolj zaščite za ovco, ki jagnji.
Takoj po rojstvu pritegnejo jagnjetovo pozornost vse premikajoče se stvari in jim poskuša slediti. Največkrat so to druge ovce, lahko je to tudi človek, traktor ali pastirski pes. Medtem, ko ovca rojeva drugo jagnje in miruje, se lahko prvo jagnje napoti za nečim kar se premika in se izgubi od matere. Najbolje je, da ovca oba jagnjeta skoti na istem mestu. Preko dneva jagnjeta sesajo vsako uro in če izgubljeno jagnje ne dobi dovolj pogosto hrane lahko pogine zaradi stradanja. Zato je tako pomembno, da se ovca, ki rojeva lahko umakne od tropa in da se ji prvi dan ne približujemo po nepotrebnem. Šele po treh dneh se jagnje tako naveže na mater, da je njegovo obnašanje odvisno od njenega premikanja in blejanja. Jagnje pride k njej kadar ga pokliče in ne obratno.
Kako veliko zemljišče namenimo za jagnjitev na pašniku (gostota zasedbe - ovc/ha) je predvsem odvisna od tega koliko je tam paše (mase zelinja) in hitrosti rasti ruše. Ovca mora brez posebnega truda potrgati in zaužiti 14 kg svežega zelinja na dan in tega naj bi našla prvi dan v krogu petih metrov od mesta jagnjitve. To lahko preverimo s preprostim poskusom; če z golo roko lahko v eni uri natrgamo toliko zelinja kot ga ovca potrebuje za ves dan in se pri tem preveč ne utrudimo, potem se bo tudi ovca lahko napasla. V času hitre rasti ruše nastane vsak dan 600 – 700 kg svežega zelinja na hektar pašnika. To skupaj s tistim zelinjem kar je že bilo na pašniku, zadošča za prehrano 50 – 60 ovc na hektar, ki ostanejo na istem delu pašnika lahko tudi do konca pomladi. Z ovcami, ki so jagnjile izvajamo spomladi v bistvu intenzivno pašo povprek, čeprav je pašnik razdeljen na večje število ograd. V vsaki od njih je lahko ustrezno velika skupina ovc z jagnjeti.
Hitrost rasti ruše in masa zelinja na pašniku pa se razlikuje od spomladi do spomladi in temu se je treba prilagajati s številom živali (gostota zasedbe) v ogradi. To naredimo ali z začasno elektroograjo, ali s pašo plemenskih telic med ovcami, ali s čistilno košnjo pašnih ostankov zato, da ohranjamo kakovost paše ves čas, ko so tam ovce z jagnjeti. Tedensko ugotavljanje višine ruše ali mase zelinja na pašniku je v dragoceno pomoč pri izvajanju ustreznih ukrepov za vzdrževanje velikega deleža bele detelje v ruši. Vodenje paše v pomladanskem času pri jagnjitvah na pašniku je podrejeno čim boljši oskrbi ovc in jagnjet z zelinjem odlične kakovosti. Vse napake, ki bi nastale v pogledu botanične sestave ruše pri takem načinu vodenja paše, je mogoče popraviti v jeseni po odstavitvi jagnjet prav tako s pašo ovc.
Jagnjitve na pašniku seveda niso stvar, ki bi jo lahko nekdo pričel izvajati kar preko noči. Najprej je treba iz tropa odstraniti vse živali, ki nimajo razvitega dovolj močnega materinskega instinkta. Ovca, ki je pri jagnjitvah v hlevu potrebovala pomoč, ali je odklanjala eno jagnje, ni primerna za jagnjitve na pašniku. Vsaka ovca naj ima samo dva jagnjeta in gnezdo mora držati skupaj ob sebi. Ovca, ki ukrade jagnje drugi, še predno skoti svojega ni primerna za jagnjitve na pašniku. Če se tropu približate mora ovca jagnjeta poklicati ali se premakniti bliže k njima. Opazovanje obnašanja ovc pri jagnjitvi na pašniku je pomembnejše od pomoči, ki jo ovci pri tem opravilu lahko nudimo. Potrebno se je naučiti tudi ugotavljanja vzrokov poginov jagnjet na pašniku, ker poginulo jagnje nam lahko da veliko informacij o tem kakšna je bila prehrana ovc med brejostjo in kako dobra mati je posamezna ovca.