Bom grmovje posekal….
Prof.dr. Tone Vidrih, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Ljubljana
Širjenje grmovja na opuščena kmetijska zemljišča se vztrajno nadaljuje, kljub obilici raznovrstnih strojev, ki so nam lahko v pomoč pri učinkovitejšem obvladovanju nezaželjene vegetacije. Kar težko je razumeti, da so naši daljni predniki s preprostim orodjem uspešno ustvarili in učinkovito varovali kulturno krajino v hribovitem in kraškem območju, danes pa z raznovrstnimi motornimi žagami in kosami, mulčerji in drobilniki lesne mase komaj obvarujemo regionalne ceste pred tem, da jih ne zaraste grmovje.
Vse pogosteje ugotavljamo, da je dosežen cilj stoletnega truda oziroma politike gospodarjenja in sicer, da bi čim bolj povečali delež gozda na krasu in za kmetijsko pridelavo čim bolj intenzivno izkoristili ravnino. Razmere v preteklosti so verjetno opravičevale pogozdovanje travnatega sveta v hribovitih območjih in subvencioniranje prireje mleka in mesa na njivah. Sedaj, ko imamo vsega tega že kar preveč, postaja grmovje vse bolj moteče, čeprav je njegovo širjenje na travnati svet povsem naraven pojav, kot nam razlagajo naravovarstveniki.
Res so v zmerni klimi drevesa in grmovnice tista najvišja oblika vegetacije, ki prevlada nad vsemi drugimi rastlinami, če človek ne posega v njen razvoj. Padavin in toplote je tu namreč dovolj za uspešno rast visokih vrst lesnih rastlin, ki imajo večjo tekmovalno sposobnost za svetlobo, vodo in rudnine kot zelnate rastline. Ampak, območja z dovolj vode in ravno prav sonca ter ne preveč mrzlimi zimami so všeč tudi nam ljudem. Zato je ČLOVEK že od vekomaj v boju z gozdom za življenski prostor. Narodi so lahko uspešno razvijali kulturo tam kjer so pridelali veliko hrane in je bilo veliko vode. Tega je za človeka v gozdu zelo malo. Gozdarski strokovnjaki se radi pohvalijo, da je kar 95 % vse energije ustvarjene v lesnih rastlinah s pomočjo sonca porabljene v naslednji prehranski verigi: rastline – opad – razkrojevalci. Prehranska veriga, ki je značilna za pašnike in v kateri smo zajeti tudi ljudje ter vse zveri je naslednja: rastline – rastlinojedi – mesojedi - razkrojevalci.
Tudi če zanemarimo potrebo po hrani sedaj, ko smo siti, je pretirano varovanje in širjenje gozda nesmotrno delo. Potem, ko se v gozdu nakopiči dovolj energije (kurjave) bo zagorelo, kar je povsem naraven pojav. Ogenj je namreč najstarejši ter povsem naraven herbicid za ukrotitev prebujne in tudi sami naravi škodljive vegetacije, kadar vodi v zmanjševanje števila različnih vrst rastlin in živali na nekem območju. Gozdni požari v letošnjem poletju na vseh tistih koncih sveta, kjer so bili v preteklih 50 letih zelo uspešni pri čuvanju gozdov in opuščanju pašnikov, so dokaz za to. Tudi v prihodnje bo še gorelo, ker vsaj narod na sončni strani Alp izgublja bitko z gozdom v borbi za prostor, kljub raznovrstni opremi, ki si jo je kupil za ta namen. Ampak rešitev ne leži v zamenjavi opreme! To je poučno razložila stara teta nekemu podjetniku, ki se je pričel ukvarjati s prepovedanim poslom.
Vse več je strokovnih člankov in znanstvenih razprav o vzrokih širjenja grmovja na kmetijska zemljišča in škodljivosti tega pojava za razvoj določenega območje. Država že daje podporo v obliki denarja in jo izplača tistim, ki izvedejo krčenje grmovja na kmetijskih zemljiščih, čeprav bi z drugačnimi ukrepi lahko dolgoročno bolj učinkovito preprečevala širjenja grmovja in vplivala na izboljšanje rodovitnosti kmetijskih zemljišč. Ker posekano grmovje pogostokrat zakurijo, da preprečijo širjenje drevesnih škodljivcev, uničijo še tisto skromno travno rušo, ki varuje zemljo pred erozijo. Verjetno imamo že nekaj znanja in izkušenj o tem kaj bi morali v takih primerih narediti, da bi bil razvoj kmetovanja na takem območju bolj trajnostne narave in manj škodljiv za okolje.
V preteklosti je bilo povečevanje pridelkov krme glavni cilj ukrepov izvedenih na travnatem svetu. In ker grmovje zmanjšuje pridelovalno zmogljivost zemljišča, izraženo v pridelku mrve in ovira njeno spravilo, ga je bilo treba s travnikov odstranjevati. Tam kjer je to postalo predrago (stroji in gorivo so vse dražji), so košnjo na zemljišču opustili. Tisti cenejši način izkoriščanja teh zemljišč, to je paša, pa ni bil nekako dovolj sodoben. Tako paše nismo dovolj proučevali in jo širili v prakso, da bi bili sedaj bolj uspešni pri izkoriščanju naravnih danosti območja. Pašna reja je bila pri nas v preteklosti in je v marsikateri glavi še danes, smatrana kot tisti manj učinkovit način reje domačih živali oziroma gospodarjenja na splošno. Res smo tisti, ki se ukvarjamo s pašo nekoliko drugačne pameti od tistih, ki jim je bolj pri srcu ropotanje kmetijskih strojev. Ampak zagotovo je za oboje dovolj prostora na sončni strani Alp, saj se tu veliko kmetijskih zemljišč zarašča z grmovjem .
Ravno to grmovje je pridobilo v zadnjem času drugačen pomen iz preprostega razloga; če ga že ne moremo povsem pregnati s kmetijskih zemljišč, potem poiščimo kaj je v njem koristnega in tisto dobro poskusimo uporabiti. Saj tako je pravzaprav z vsemi dobrinami, ki nam jih ponuja narava. Poznano že iz davnine, sedaj ponovno raziskovano in potrjeno, da lesnate rastline lahko predstavljajo pomemben vir krme za prežvekovalce v območjih z omejenimi danostmi za kmetovanje. Lesnate rastline imajo globoke korenine in na siromašnih zemljiščih bolje uspevajo kot rastline ruše, ker se lahko z rudninami in vodo oskrbijo iz nižjih plasti zemlje. Zelinje lesnatih rastlin je lahko ustrezna krma za določene vrste prežvekovalcev takrat, ko ruša prekine z rastjo zaradi suše. Lesnate rastline nudijo živalim tudi zavetje v neugodnih vremenskih razmerah in s tem lahko vplivajo na večjo prirejo ali vsaj na manjšo porabo krme. Hranljiva vrednost lesnatih rastlin je na splošno slabša kot trav, detelj in zeli, zato imajo druge koristne lastnosti. Vsebujejo snovi, ki vplivajo na boljše zdravje živali in večjo izkoristljivost hranilnih snovi iz trav in detelj, ki jih živali zaužijejo pri paši.
Obvladovanje nezaželjene grmovne vegetacije s stroji je tista bližnjica za rešitev težav z grmovjem, na katero marsikdo najprej pomisli. Nekateri zato ker v tem vidijo zaslužek (izdelovalci, prodajalci strojev), drugi zato ker jim je pač všeč ropot strojev. Drobilcev grmovja (mulčerjev) imamo že veliko različnih izvedb. Manjši imajo navpično os rotorja in večji imajo vodoravno nameščen rotor. Predvsem drugi so zelo robustni stroji, ki jih je mogoče zapeljati kar preko grma in vse kar gleda iz zemlje je spremenjeno v sekance. Grma s tem še ni konec, saj ima v koreninah dovolj moči, da bo ponovno odgnal. Zato v nekaterih primerih uporabljajo stroje za ruvanje grmovja. Veliko dela za gradbeno mehanizacijo, računi pa so verjetno poravnani iz sredstev, ki so namenjena kmetijstvu.
V pogledu izboljšanja rodovitnosti zemljišča in kakovosti paše ni prav veliko koristi od drobljenja grmovja s stroji . Jasno nam mora biti, da se grmovje širi na siromašna zemljišča, iz katerih so bila rastlinska hranila temeljito izčrpana ali izprana. Slaba kakovost tu pridelane mrve je glavni razlog, da so košnjo opustili. Kljub različnim strojem s katermi se lahko spravimo nad grmovje, bodo v borbi z grmovjem glavno delo morale opraviti živali. Te namreč poleg tega, da lahko uporabijo (zdrobijo) zelinje grmovja, še pognojijo zemljišče in sicer na ta način, da na širšem območju naberejo rastlinska hranila in jih v obliki seča in blata odložijo na manjšo površino. Na takem dobro pognojenem mestu se lahko uveljavijo okusnejše in bolj kakovostne rastline. Ob vodenju nadzorovane paše bo takih izboljšanih mest na pašniku vsako leto več in če se bomo naučili kako pri tem na samem pašniku koristno uporabiti tudi grmovje, bomo zaustavili njegovo širjenje na kmetijska zemljišča.