Energija in kmetijska pridelava
Prof.dr.Tone Vidrih, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Ljubljana
Sodobna kmetijska pridelava postaja vse večji porabnik neobnovljivih virov energije (fosilne energije). Zaradi uporabe gnojil, fitofarmacevtskih pripravkov, strojev, novih sort in pasem pridelamo več hrane, toda nekateri postopki njene pridelave so postali preprosto spreminjanje fosilne energije v hrano, n.pr. zaprte-hlevske reje piščancev, prašičev, krav.
Vsako živo bitje potrebuje del energije za vzdrževanje odpornosti proti boleznim, škodljivcem in neugodnim vremenskim razmeram. S kemičnimi sredstvi, ogrevanjem, namakanjem, senčenjem itd. jih lahko obvarujemo pred temi škodljivimi vplivi in za to porabimo fosilno energijo. Rastline in živali nam to povrnejo z večjimi pridelki ali prirejo, saj energijo za vzdrževanje lastne odpornosti lahko porabijo za hitrejšo rast. Vsa odbira in selekcija je torej iskanje osebkov, ki bolje gospodarijo z energijo za potrebe pridelave hrane. Seveda je tak razvoj tem vrstam rastlin in živali v pogubo, saj temelji na vse večji oskrbi z fosilno energijo. Te po sedanjih ocenah ni več prav veliko. Toda ker je pridobivanje te energija še vedno relativno poceni in so ob njeni vedno večji porabi tudi zaslužki večji za tistega, ki to energijo ima ali z njo trguje, ostaja smer razvoja kmetijstva enaka; vse več vložiti fosilne energije v pridelavo hrane, ker nas je na Zemlji vse več in hrane nam ne sme primanjkovati, vsaj v razvitem svetu ne.
Jasno nam bi moralo že postati, da tisti postopki pridelave hrane, pri katerih moramo porabiti veliko fosilne energije nikakor niso sonaravni ali trajnostni način kmetovanja in tudi ne rešitev za dežele, kjer jim primanjkuje hrane. Saj nimajo denarja, da bi jo kupili. Morda so razmere za kmetovanje v razvitem svetu vse slabše zato, ker uporabljamo vse več fosilne energije in dajemo dober zaslužek tistim, ki to energijo imajo. Tisto energijo, ki naj bi bila glavna gonilna sila vsega kmetijstva pa izkoriščamo vse slabše oziroma jo puščamo marsikje kar v nemar, verjetno zato ker jo dobivamo brezplačno.
Za razumevanje razmišljan v tem sestavku in praktične potrebe dela v kmetijstvu bo verjetno zadoščalo, da poznamo štiri glavne vrste energije: energijo sonca, energijo goriv (fosilna-nafta in premog), energijo živali in energijo ljudi. Najdražja je tista energija, ki jo moramo v neko stvar vložiti ljudje in to kot delo ali znanje (pamet). Ta energija je tako draga, da jo skozi ves razvoj človeštva poskušajo nadomestiti s cenejšo energijo živali ali energijo goriv.
Najcenejša je sončna energija in ker je ta vir brezplačen je bilo s strani ljudi zelo malo narejenega za njen večji izkoristek. Višji pridelki v kmetijstvu so predvsem posledica večjih vložkov fosilne energije v kmetijsko pridelavo (gnojila, namakanje, selekcija, stroje) in ne večje učinkovitosti procesa vezanja sončne energije. Za hranjenje energije živali so potrebni določeni vzdrževalni stroški, toda živali se razmnožujejo, torej se ta vir energije obnavlja. Pri fosilni energiji ni vzdrževalnih stroškov, so pa prevozni stroški in veliki zaslužki posrednikov. Zato je tudi ta energija dražja od energije živali.
Ker je energija sonca brezplačna in energija ljudi najdražja, je razumljivo, da bo dosežen največji dobiček s tisto proizvodnjo, ki uporabi veliko sončne energije in malo energije ljudi. In to je bila včasih kmetijska pridelava! Kmetovanje naj bi bilo v vsem svojem bistvu vezanje energije sonca v rastline s pomočjo fotosinteze in tako spravljeno energijo v rastlinah naj bi uporabile živali. Tako bi morali s pomočjo kmetijske pridelave ustvariti vsako leto največ novih dobrin. Zakaj je potem v tej panogi vse manj zaslužka za tiste, ki se s tem ukvarjajo neposredno?
Travna ruša ima v zmerni klimi dolgo rastno dobo, rastline v njej so prilagojene na pogosto obtrgavanje s hitrim obnavljanjem poškodovanjega tkiva in njihova trpežnost je zagotovljena z vegetativnim razmnoževanjem. Zato je pašena ruša najbolj učinkovit način izkoriščanja energije sonca. Zato je že v Svetem pismu zapisano, “da je vse meso trava”. Žal pa tako vezano energijo lahko dovolj učinkovito uporabljajo samo prežvekovalci in jo spreminjajo v obliko, ki je uporabna tudi za nas ljudi. Velika vrednost teh živali ni samo v tem da lahko izkoriščajo energijo sonca spravljeno v rastlinah krme, ampak so jo tudi sami sposobni nabrati na prostranih pašnikih in jo tako skoncentrirano prinašati bližje ljudem, da jo uporabimo za potrebe svoje prehrane. Vsak drug način pridelave hrane je vezan na visoke stroške za uporabljeno fosilno energijo in energijo ljudi, da lahko izkoristimo tisto energijo sonca, ki je vezana v rastlinah.
S tem, da živali žanjejo in koncentrirajo energijo sonca za naše potrebe, je tako ljudem dana možnost, da svojo energijo uporabimo predvsem za razmišljanje, to je delo pameti. Zato upravičeno imenujejo pašno rejo živine kot tisti način kmetovanja, ki je primeren za ljudi, ki delajo z razumom. Živali naj delajo, mi bomo razmišljali!
Tudi pri razmišljanju, torej delu z glavo, porabljamo energijo in tega dela ni mogoče opraviti z nekim cenejšim virom energije. Uporabiti moramo ravno tisto najdražjo to je energijo ljudi. Najslabše izkoristimo to energijo takrat, kadar opravljamo nesmiselno delo. Več časa, ki ga lahko porabimo za razmišljanje (dvakrat premisli, da boš enkrat prav storil) in manj časa (energije) porabimo za to da nekaj ustvarimo, večja je naša produktivnost.
Dogaja se, da imajo sosedje nekoga, ki prične uvajati pašo za neumnega. Še posebno, če se to dogodi na kmetiji, kjer so pridni in pametni ljudje že več rodov uspešno izvajali hlevsko rejo živine. Resnično zahteva uvajanje pašne reje domačih živali v razmerah, kjer je še močno prisotna tradicija in tudi strokovnjaki za področje živinoreje z različnimi obrazložitvami utemeljujejo nadaljevanje hlevske reje, veliko poguma in drugačnega znanja od tistega, ki je bilo nekoč pomembno. Poslušamo lastnike kmetijskih zemljišč, kako negodujejo in se jezijo, da z rejo živine ni nikakršnega zaslužka več. Zato pustijo njive neobdelane, travnike nepokošene ali že pokošeno mrvo zakurijo. Ali vsa ta opuščena zemljišča, ki se zaraščajo z grmovjem niso dovolj očitno opozorilo, da bo treba delati drugače! Redki so, ki pomislijo, da morda tisti način reje domačih živali, ki ga poznajo in so ga verjetno prevzeli od prednikov, ni več ustrezen za današnje razmere.
Res čudni so ti časi, da več pomeni manj in manj pomeni več. S tem želim opozoriti na napačno splošno razširjeno miselnost, da bo z izdatnejšim vlaganjem fosilne energije v kmetijsko pridelavo, ko dosegamo večje pridelek ali prirejo, tudi dobiček s kmetovanjem večji. Tako je morda v industriji in bančništvu, kjer ne morejo brez drage energije ljudi in goriv. Za kmetijsko pridelavo imamo brezplačno energijo, ker jo nočemo ali ne znamo izkoriščati, jo nadomeščamo s fosilno energijo. Več jo bomo porabili, manj bo dobička s kmetovanjem! V razmerah v kakršnih živimo, je pašna reja domačih živali edina pot, za uspešen razvoj živinoreje kot gospodarske panoge. To je tisti drugačni način kmetovanja, ki pa ni všeč vsem tistim, ki bi radi na račun pridelave hrane veliko zasluži! Zato tudi ni nikjer razkošnih reklam o tem drugačnem načinu kmetovanja.