Paša prašičev
Prof.dr.Tone Vidrih, BF, Oddelek za agronomijo, Ljubljana
Tudi prašiči so lahko zelo učinkovite pašne živali. Poleg nadzemnega pridelka ruše izkoristijo tudi del pridelka, ki ga ustvarijo krmne rastline v tleh. O paši prašičev govorimo takrat, kadar morajo te živali same "požeti" krmo, ki jo v glavnem predstavlja zelinje ruše in enoletnih poljščin skupaj s koreni. Ta način reje prašičev je bil v preteklosti razširjen predvsem v gozdovih in na planinah, torej daleč proč od njiv in travnikov, kjer so pridelovali hrano za ljudi in zimsko krmo za govedo. Prašiči so namrec tista vrsta domačih živali, ki jih je z masivnimi ograjami zelo težko zadržati na določenem zemljišču. So zelo radovedne živali, lahko prilagodljive in se hitro učijo. Zaradi dragih masivnih ograj je bilo urejanje pašnikov za prašiče preveč potratno. Pred petdesetimi leti je bil v Ameriki to glavni razlog za uvajanje hlevske reje prašičev. Kot sedaj pravijo je bilo v tem času o poznavanju teh živali vec koristnega pozabljeno, kot pa pridobljeno. Morda je že zopet čas, da bi se pričeli učiti kako naj pašna reja prašičev poteka, da bodo živali manjkrat izpostavljene stresnim razmeram, da bomo ljudje imeli cenejšo in boljšo hrano ter da bo ta veja živinoreje manj obremenjevala naravne danosti kot so zrak, vodo in rodovitno zemljo.
Ograjevanje
Nadzor nad tem, kaj prašiči naredijo na zemljišču kadar so na prostosti, je še bolj potreben kot pri ostalih vrstah domačih živali. Dovolj učinkovito in ne predrago je to mogoče doseči samo z elektroograjo. Prašičem sta sluh in vonj bolj v pomoč kot pa vid. Toda ker se hitro učijo in se veliko "pogovarjajo" med seboj je njihova glasna reakcija na bolečino ob dotiku z elektroograjo svareče opozorilo vsem ostalim v čredi. Od vseh vrst domačih zivali je svinje najlažje nadzorovati z elektroograjo. Podoben pašni aparat kot ga priporočajo pri začasnih elektroograjah za krave molznice bo povsem zadostoval, kadar bodo na pašniku samo svinje ali mladice. Dvožična elektroograja z razporeditvijo žic 27 cm in 54 cm od tal bo zadostovala za nadzorovano pašo svinj.
Pri pujskih je ta nadzor doseči veliko težje, ker so zelo zvedavi in veliko v gibanju. Zelo pogosto poskušajo kako močan je električen pulz v ograji zato je najbolje, da vsakokrat dobijo dober poduk, da se je naj ne dotikajo. Žica v elektroograji mora biti nameščena v višini nosu živali pri hoji. V primeru pujskov je to samo 10 - 15 cm nad tlemi. Ce so napenjalni koli premalo učvrščeni in je žica ograje slabo napeta bo pri tej višini kmalu v dotiku z rušo ali celo zemljo. Zaradi kratkega stika v ograji bo z lovljenjem majhnih ubežnikov po soseščini veliko dela in marsikdo potem opusti misel na pašo prašičev. Kjer bodo na pašniku tudi pujski bodo potrebovali pašni aparati veliko moči. Napetost pulza v ograji naj bo podobna tisti, ki jo priporočajo za pašnike z drobnico. Ozemljitev mora biti dobro izdelana in primerno moči pašnega aparata. Ob postavitvi elektroograje in vsakokrat ko ruša ozeleni poškropimo ozek pas tik pod žico s herbicidom (Roundup, Casaron). Tako bo opaznost ograje boljša in manjkrat bo v kratkem stiku. Trižična elektroograja z razporeditvijo žic 15 + 20 + 25 centimetrov od tal bo zadržala pujske na pašniku in preprečila potepuškim psom, da bi na pašniku preganjali živali. Ograja mora biti izdelana iz dovolj debele žice (2,5 mm), ali turbo elektrovrvice oziroma turbo elektrotraku. Tako bo njena opaznost boljša in upornost za električni pulz manjša.
Prašiči najraje pričnejo z ritjem zemlje ob ograji. Toliko jo narijejo, da pride v dotik z žico ograje, kot bi vedeli, da bo v ograji zato manj toka in da bodo lahko pobegnili iz ograjenega zemljišča. Tam kjer imajo zemljišče že ograjeno z masivno ograjo (mreža, lesena) bodo tudi morali uporabiti elektroograjo za varovanje masivne ograje in razdelitev zemljišča na več čredink. Z ustreznimi distančniki, ki jih namestimo v masivno ograjo bo elektrožica dovolj oddaljena od nje in dvignjena od tal,da bo preprečevala prehod prašičem. Beli plastični količki in elektrovrvica so zelo dobro vidna ograja.
Plemenske svinje
Kdor bo želel rediti prašiče na pašniku, naj prične s pašo svinj. Te je najlažje nadzorovati z elektroograjo. Na dobrem pašniku je za podobno prirejo kot pri hlevski reji, porabljene 50 do 75 % manj ostale krme. Najboljša paša za prašiče so detelje in lucerna. Kratka trpežnost ruse iz metuljnic ni nikakršna ovira za njihovo uporabo, saj moramo rušo na pašniku za prašiče pogostokrat obnavljati. Tudi vzdrževanje dobre okusnosti in visoke prebavljivosti paše je veliko lažje, če je v njej več metuljnic. Za razliko od prežvekovalcev to zelinje pri prašičih ne povzroča napenjanja. Pri obtežbi 8 - 10 svinj na hektar je mogoce vzdrževati trpežno rušo v dobri pridelovalni zmogljivost z občasnim dosejavanjem detelj ali trav na "žrtvovanih" delih zemljišča. Boljša ko je paša manj bodo svinje rile po zemljišču. Tudi trave pašnega tipa in zeli so zelo iskane rastline v ruši pašnika za svinje, samo pašo je treba tako voditi, da bo ruša čim nižja in zelinje čim bolj prebavljivo. Pretežno travno rušo, je najbolje imeti v čredinki kjer bodo prasitve. Ruša take čredinke mora biti odporna na gaženje zaradi neprestanega tekanja pujskov. Na koliko čredink naj bo pašnik za svinje razdeljen je odvisno od zastavljene višine prireje in željenega nadzora nad maso razpoložljive paše. Ce bo pašnik razdeljen na pet čredink bo moralo pri vzdrževanju ruše pomagati tudi govedo. Plemenske telice lahko koristno porabijo pašne ostanke za svinjami. Na pašniku z 12 čredinkami in več pa bodo že same svinje vzdrževale kakovostno pašo. Na prestavljanje po čredinkah se svinje privadijo v nekaj dneh, ker se zelo bojijo elektroograje. Samo vrata morajo biti narejena tako, da jih je lahko opaziti.
Mladice
S pašo mladic, ki niso navajene na voluminozno krmo so lahko rezultati pašne reje zelo slabi. Pri kupljenih mladicah je treba vpeljevati voluminozno krmo počasi in skrbno spremljati njihov prirast. Kar dva meseca takega prehoda bosta potrebna, da bodo postale pašne zivali. Podobno je treba ravnati tudi s mladimi merjasci kupljenimi iz hlevske reje. Tega problema nizke prireje ni pri živalih, ki so bile rojene na pašniku in nato krmljene z zelinjem oziroma korenovkami. Pri njih je tudi manj težav v času prasitev in imajo večjo odpornost za tiste bolezni, ki so tipične na določenem rejskem območju. Večji del problemov povezanih z zdravjem in obnašanjem mladic poznanih pri hlevski reji, bo izginil pri pašni reji prašičev. Breje mladice pasemo pri obtežbi 15 živali na hektar. Poznan je tak sistem reje prašičev na pašniku, da mladice prasijo samo enkrat in jih kot prvesnice prodajo jeseni, za prasitev naslednjo pomlad pa odberejo novo skupino mladic.
Podobno kot za prežvekovalce pri pašni reji je tudi za svinje najprimernejše, da prasijo spomladi. Od druge polovice aprila naprej je na pašniku največ poceni krme za vse rastlinojede živali. Pri prasitvah na pašniku je zelo pomemben materinski čut pri svinjah. Samo 60 % svinj iz hlevske reje ima to lastnost dovolj dobro razvito. Prasitvam na pašniku so namenjene ute, ki morajo biti izdelane tako, da v njih ni prepiha in ne zamakajo ob dežju. Kadar je hladno in deževno vreme morajo biti ute dobro nastlane, da bo ležišče suho. Kadar je toplo vreme so lahko brez stelje. Ute naj bodo po pašniku razporejene tako, da lahko svinje prasijo tam kjer bi to rade naredile. V času rojevanja se živali umaknejo od skupine, zato svinje najraje prasijo v kotu pašnika. Redko se odločijo prasiti v bližini starejšega gnezda pujskov ali v uti, v katero se še vračajo pujski druge svinje. Take probleme je mogoče zelo preprosto resiti z začasno elektroograjo. Napajališče za prašiče na pašniku ne sme biti v senci, zato da se ob koritu z vodo ne zadržujejo preveč dolgo ker potem nastane tam mlakuža.
Pitanci
Pašo prašičev za zakol (pitancev) je najbolje izvajajti na krmnih poljščinah. Ogrščica, radič, koleraba, repa in koruza v mešanici z deteljami so odlična paša. Ko popasejo pridelek v eni čredinki jih preselimo v drugo na naslednji posevek. Pasemo jih pri obtežbi do 70 prašičev na hektar. "Popašeno" čredinko je treba poravnati in ponovno zasejati s deteljno travno mešanico ali enoletno krmno rastlino. Lahko pa se prašiči za zakol pasejo skupaj z govedom. Znano je namrec, da prašiči zelo radi jedo iztrebke goveda in s tem uničujejo jajčeca in ličinke notranjih zajedalcev, ki so v blatu prežvekovalcev. S tem prašiči dopolnijo svoje potrebe po vitaminu B12, živalskih beljakovinah in rudninskih snoveh. Zato na pašniku z govedom manj rijejo.
Strokovnjakov za hlevsko rejo prašičev nikar ne sprašujte za nasvete o paši prašičev. Tega se boste morali naučiti sami s tem, da boste pričeli s pašno rejo in prašiče na paši veliko opazovali. Pravijo, da je bolj zabavno gledati kaj vse počno pujski na pašniku, kot pa sedeti pred kabelsko televizijo. Kdor spozna obnašanje prašičev na pašniku, ne bo več niti pomislil na rejo v hlevu. Uspešno rejo prašičev na pašniku je sposoben izvajati samo tisti, ki razmišlja podobno kot oni. Če vas bodo imeli sosedje zaradi tega za prismuknjenega ste na najboljši poti, da boste s pašno rejo prašičev tudi dobro zaslužili.