Cilj je pomemben!

Prof.dr. Tone Vidrih, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Ljubljana

Ustvariti hočemo nebesa na zemlji slovenski! To je pobožna želja zapisana v predlogu »Nacionalni strateški načrt razvoja podeželja 2007 – 2013, ki je bil v javni razpravi v prvi polovici meseca aprila. V njem so dobro predstavljena izhodišča, naloge in cilji strategije ter kolikšen delež sredstev naj bi bil namenjen za posamezna področja, da bi te cilje dosegli.

»Slovenija bo med tremi področji ukrepanja namenila okoli 35 odstotkov sredstev za dvig konkurenčnosti kmetijskega in gozdarskega sektorja, kar izhaja iz velikih razvojnih potreb, potreb po prestrukturiranju in zaradi samega zaostanka v konkurenčnosti. Okoli 55 odstotkov sredstev bo namenjenih za izboljšanje okolja in podeželja, saj le takšen obseg sredstev zagotavlja neprekinjenost izvajanja kmetijsko-okoljskih ukrepov in obdelanost kmetijskih površin v območjih z omejenimi dejavniki za kmetovanje. Nekaj več kot 10 odstotkov sredstev bo namenjenih za izboljšanje kakovosti življenja na podeželju in diverzifikacijo podeželskega gospodarstva«.

To je tako lepo zapisano, da je še meni všeč in sem kar prepisal iz omenjenega dokumenta. V njem je še zapisano, da »območja z omejenimi dejavniki pokrivajo kar 85 odstotkov celotnega ozemlja države«, od tega je skoraj 72 odstotkov hribovsko gorskih območij. Ker ima Slovenija znaten del površine opredeljen kot ekološko pomembna območja, je razumljivo prikazana velika zavezanost k ciljem varstva okolja v nacionalnem strateškem načrtu razvoja podeželja. Pravilnost take usmeritve bi želel podkrepiti še z dejstvom, da je v kmetijski stroki in širši družbi vse večje zavedanje pomena travinja za uspešen razvoj trajnostnega kmetovanja, ki temelji na izboljševanju rodovitnosti kmetijskih zemljišč. In rodovitnost zemlje je več kot samo visok pridelek poljščine. Rodovitnost zemlje je njena življenjska moč.

V razpravi in fazi odločitve je tudi drugi dokument »Analitična podpora pri uveljavljanju reforme SKP na področju neposrednih plačil v Sloveniji«, okrog katerega je veliko nesoglasij, pritiskov, morda celo šikeniranj. Po preprosti kmečki pameti bi dejal, da mora biti prvi dokument osnova drugemu in ker temu ni tako želim, da preberete zakaj pri odločanju o izbiri sheme neposrednih plačil izražam podporo čisti regionalni shemi s postopnim prehodom (R), ki v zadnjem letu (2013) pripelje enotno plačilo za travinje do višine enotnega plačila za njive, hmeljišča in oljčnike.

Verjetno ni nikakršne potrebe po dokazovanju, da trajno travinje bolj kakovostno kot njive izpolnjuje zahteve v pogledu biotske raznovrstnosti, ohranjanja habitatov, preprečevanja erozije, čiščenje voda, ustvarjanje boljših razmer za bivanje ljudi in prijaznejše okolje za občasne obiskovalce naših lepih krajev. Seveda imajo njive večji pomen od travinja vedno takrat kadar primanjkuje hrane. Tam in takrat kadar je narod lačen, poskušajo iz zemlje vzeti čim več energije in rudnin, da nasitijo delavce in vojake vzdržujejo v dobri borbeni sposobnosti, če je ohranitev naroda odvisna od njihove učinkovitosti pri delu in v boju. Od začetkov uvajanja hlevske reje, torej tri stoletja dolgo, je bilo travinje predvsem namenjeno košnji in dobljeni gnoj so uporabljali pretežno za ohranjanje rodovitnosti njiv (travnik je bil mati njivi). Travinje je bilo namensko izčrpavano, da je bilo pridelano dovolj hrane za ljudi. Tako velik obseg opuščanja kmetijskih zemljišč in zaraščanja kot smo mu priča danes, je zagotovo posledica velike izčrpanosti in siromašnosti kmetijskih zemljišč v območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost, kjer se pretežno nahaja travinje.

Ampak kadar se vsi na nekem širšem območju izrekajo za mir in trgovci ponujajo hrano s 50 % popustom in nižajo odkupne cene pridelovalcem hrane, potem bi morala država bolj podpirati tiste postopke kmetovanja, s katerimi bi izčrpani zemlji vrnili odvzeto energijo in rudninske snovi. Tako bi ji zopet povrnili vsaj del tiste naravne rodovitnosti, ki ji je bila odvzeta zaradi pretežno košne rabe travinja, prepogostega obračanja zemlje z oranjem njiv in nezadostnega vračanja tiste organske snovi, ki je lahko uporabljena za delovanje drobnoživk v zemlji. Ker se na vseh nivojih izrekamo za trajnostno kmetijstvo, je skrajni čas da, v sedanjih razmerah za življenje prekinemo z izčrpavanjem zemlje. To delajo in bodo še počeli tudi v prihodnje tisti, ki z obdelovanjem zemlje veliko zaslužijo, so že bogati in bi radi postali še mogočnejši. Seveda je to njihova pravica, saj je zemlja njihova last. Ampak zakaj mora država podpirati tak način kmetovanja z neposrednimi plačili. Ali zato, da bo dobila več prihodkov v državno blagajno zaradi plačanih davkov od prodanih herbicidov, gnojil in strojev? Ali ima tudi država samo izkoriščevalski odnos do kmetijske zemlje? Bog daj tistim, ki bodo odločali o shemi neposrednih plači, vsaj nekaj tistega za kar je Salomon prosil, ko mu je bilo zaupano vodenje Izraelcev (Prva knjiga kraljev I.Salomon 3:9). Čista regionalna shema s postopnim prehodom (R) je tisto kar bi verjetno Salomon izbral za naše razmere, saj je travinje usoda naroda na sončni strani Alp. Če nam bo uspelo bolje poskrbeti za to najobsežnejšo kategorijo kmetijskih zemljišč v Sloveniji, bomo lahko potomcem pustili več kot smo podedovali od prednikov. In potem bodo tudi naši izbrancih zapisani v zgodovino kot modreci.

Nazaj na vsebino