Napotki za ureditev prezimovališča na prostem za domače živali
Prof.dr. Tone Vidrih, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Ljubljana
V dosedanjih proučevanjih s prezimovanjem krav dojilj in plemenskih telic na pašnikih v okolici Kočevja, Vrnike in Pivke je bilo ugotovljeno, da te živali ne potrebujejo varovanja pred padavinami (strehe), če so tudi na pašniku izpostavljene neugodnostim in ugodnostim vremena vso pašno sezono. Pri bivanju na prostem tudi v zimskem času in temu prilagojenem krmljenju, postanejo živali bolj odporne, so bolj zdrave, manj je poškodb in so bolj čiste, kot če zimo preživijo v hlevu ali pod streho. Vse več je izsledkov, ki kažejo na to, da tudi uživanja mleka in mesa, ki je prirejeno z odpornimi živalmi vpliva na povečanje odpornosti ljudi proti obolenjem srca, ožilja in raku, manj trpijo ljudje zaradi senilnosti in demence.
Pri prezimovanju na prostem živali ne smejo biti krmljene pod streho, ker se potem večji del časa zadržujejo v prostoru, tam puščajo iztrebke in se z njimi zamažejo kadar se uležejo. Krmljene mora biti izvajano na prostosti. Mesto krmljenja je treba pogosto premeščati, ga seliti po zemljišču, ali ga dvigniti nad nivo zemljišča in ga utrditi z nasutjem gramoza. Lahko je tudi na mestu stalnega krmljenja položen beton, s katerega je treba občasno počistiti iztrebke in urediti odtekanje seča ter padavinske vode. Za izvajanje krmljenja mrve in silaže na prostem ali tudi na pašniku je treba uporabiti okroglo železno kletko (slika kletke), da je raztros krme čim manjši. Ostanki krme, ki so vgaženi v zemljo izboljšajo fizikalne lastnosti zemlje in povečajo njeno odpornost na poškodbe zaradi gaženja.
Mesto za počitek živali (slika počivališča) na prostem je treba urediti z debeljšim nasutjem lesnih sekancev ali zdrobljenega lubja, ki ga je treba vsaj deloma vsako leto obnoviti in tistega pomešanega z iztrebki ter sečem kompostirati. Za občasno bivanje na takem počivališču zadošča 5 m2/ GVŽ. Na mestu urejenem za počivanje živali, ki prezimujejo na prostem ne smemo krmiti živali. Kadar je zemlja zmrznjena (ledeni dnevi) lahko živali tudi krmimo tako, da mrvo ali silažo raztrosimo na majhne kupčke po celem zemljišču. Enak način krmljenja uporabimo tudi takrat, ko zapade nov sneg, da živali razporedimo po vsem zemljišču čim bolj enakomerno in na ta način ne pride do nabiranja iztrebkov samo na mestih krmljenja.
Če je živalim na prezimovanju zagotovljena streha, potem naj bodo v prostoru urejena ločena ležišča tako, da živali na njih ne morejo izločati iztrebkov. Tako bodo ležišča tudi ob skromnem nastiljanju vedno čista. Pomembno je, da živalim ni teba ležati v lastnih iztrebkih. Kadar je zemlja zmrzla ali pokrita z novo snežno odejo, potem živali lahko počivajo zunaj kjerkoli na zemljišču. Ležišča v pokritem prostoru naj bi živali uporabljale le takrat, kadar je zemljišče močno razmočeno zaradi obilice padavin in premalo mraza. Zaradi razlik v temperaturi zraka v pokritem prostoru in na prostem v okolice zgradbe, pride do gibanja zraka (prepiha), ki vpliva na znižanje vetrovno pogojene temperature in s tem na povečan občutek mraza od dejanskega. Hitreje pride lahko do prehladnih obolenj, kot če živali nimajo strehe.
Uvajanje prezimovanja na prostem za plemenske telice, krave dojilje in ovce pogostokrat izzove pri ljudeh, ki s tega področja nimajo izkušenj in ustreznega znanja, zgraženja ter jezo in vrstijo se prijave zaradi neustreznih razmer za bivanje živali. Za številne ljudi je že zelo težko sprejemljivo dejstvo, da so živali na paši tudi takrat kadar dežuje in če je zemlja močno razmočena, da morajo gaziti po blatu. Živali zagotovo še niso izgubile prilagoditvenih sposobnosti na neugodne vremenske razmere (sneg, mraz) v tem kratkem obdobju (300 let) odkar jih zapiramo v hleve zato, da bi se hitreje redile. Seveda so pri bivanju na prostem deležne tudi ugodnih vremenskih razmer (sonce, svež zrak). Večji del populacije živali v Sloveniji, ki jih redimo zaradi mesa in mleka vse svoje življenje preživijo v zaprtih prostorih, ki jih ogrevajo z lastnimi iztrebki in sečem ter izdihanim zrakom. Prevelika vlažnost zraka in visoka koncentracija amonijaka na tisti višini, kjer imajo živali glave kadar ležijo, zagotovo ni v korist zdravju in dobremu počutju živali. Vse večji stroški za veterinarske storitve na kmetijah niso samo posledica vse dražjih zdravil, ampak verjetno tudi vse večje potrebe po njihovi uporabi.
Zato je čas, da bi pričeli sprejemati ter uvajati v našo kmetijsko prakso tudi drugačne načine reje domačih živali, od tistih sedaj na splošno uveljavljenih. Ti drugačni načini tudi niso tradicionalni, so samo posledica novih spoznanj, so prilagojeni sedanjim razmeram za kmetovanje pri nas in usmerjeni v postopke trajnostnega razvoja kmetijstva. Morda bomo na ta način, vsaj delno živalim vrnili mesto, ki so ga imele v naravnem okolju in sebi zagotovili hrano, ki nam bo morda varovala zdravje.
Človek je udomačil živali predvsem zato, da so mu pomagale pri delu na polju, v gozdu in v bojih ter, da se je hitreje vrnil domov, če je ostal živ. Če je delo, ki ga nekdo opravlja z zadovoljstvom (n.pr.: prežvekovalci žetev zelinja in gnojenje zemljišč) trpljenje, potem od vseh najbolj trpimo ljudje in zato živimo v najbolj neustreznih razmerah. Dandanes nam lahko živali pomagajo pri vzdrževanju rodovitnosti kmetijskih zemljišč in njihovem varovanju pred zaraščanjem. Živali, ki vse svoje življenje preživijo v zaprtih prostorih (hlevih), nam pri tem pomembnem delu ne morejo biti v pomoč. Pri hlevski reji živali mora skoraj vse delo opraviti kmet in to ni najbolj pametno početje, saj je od tega samo močno utrujen in manj sposoben za miselno delo, s pomočjo katerega je mogoče ustvariti največ nove vrednosti. Verjetno je v naših razmerah tudi prezimovanje plemenskih telic, krav dojilj in ovc na prostem tak drugačen način reje omenjenih živali, ki ga bomo sprejeli, če želimo stopiti na pot trajnostnega razvoja kmetijstva.