Strokovno potovanje po Irski

Mag. Jože Pratnekar, KSS Prevalje

Zavod za živinorejo in veterinarstvo Celje je v mesecu septembru za nas kmetijske svetovalce in sodelavce selekcijske službe organiziral strokovno ekskurzijo na Irsko. Namen popotovanja je bil, da se seznanimo z razvojem kmetijstva in podeželja v tej severni deželi in da njihove izkušnje prenesemo tudi v našo prakso.

Irska v zadnjih letih doživlja izredno hiter gospodarski razvoj, saj se je družbeni proizvod na prebivalca povečal kar za nekajkrat in tako po gospodarski uspešnosti prednjači pred vsemi članicami EU. Je samostojna država za razliko od Severne Irske, ki še vedno upravno spada pod Veliko Britanijo in angleško monarhijo. Po površini je štirikrat večja od Slovenije in šteje okoli 5 milijonov prebivalcev. To pomeni, da je dežela dokaj redko naseljena.

Več kot 50 milijonov Ircev danes živi drugod po svetu, saj se je v prejšnjem stoletju zaradi lakote veliko ljudi odselilo , predvsem v Ameriko in Kanado. Leta 1822 je krompir, ki je bil takrat in je tudi še danes glavna jed, napadla za takratne čase neozdravljiva bolezen. Takrat je zaradi lakote umrlo veliko ljudi; večina pa se je odselila v svet z namenom, da si poišče lepše življenje.

V zadnjem času pa si oblasti na Irskem zelo prizadevajo, da se prvotni prebivalci vrnejo v rodno deželo, saj jim ponujajo dobro plačane službe, stanovanja in možnosti izobraževanja. Pri tem pa jim je v veliko pomoč tudi EU, saj iz teh skladov za regionalni razvoj in ohranjanje podeželja država dobiva ogromna nepovratna sredstva. V zadnjih letih tudi tuji kapital veliko vlaga, predvsem v razvoj elektronike (gradnja tovarn), saj je na Irskem delovna sila še dokaj poceni.Pokrajina je rahlo valovita, najvišji vrh meri le okoli 1.000 metrov.

Sicer pa človek, ki prvič pride v to severno evropsko deželo, spozna štiri značilnost: dež in samo dež, meglo, prostrane pašnike in travnike na katerih se celo leto pasejo velike črede govedi in drobnice in še to, da Irci praktično ne poznajo zime. Sneg pade zelo redkokdaj, pa še to samo za nekaj ur. Tako je lahko živina skozi vse leto na prostem. Temu primerni so tudi hlevi, saj ves čas bivanja na Irskem nismo videli modernih betonskih hlevov, ki jih gradimo pri nas. Hlevi so enostavno grajene šupe z ovalno streho, ki je pokrita s pločevino . Prostori v hlevu so namenjeni za molžo in za skladiščenje slame, sicer pa je živina podnevi in ponoči na paši in to skozi vse leto. Sena praktično ne poznajo, saj zaradi deževnega vremena sušenje travinja ni mogoče. Nekaj trave silirajo in silažo krmijo v mesecih, ko je paša zaradi kratkega dne nekoliko slabše kvalitete. Vse to pa prispeva, da sta prireja mleka in mesa dokaj poceni. Tako je Irska na trgu EU z mlečnimi in mesnimi proizvodi ena vodilnih dežel, predvsem pa je konkurenčna pri ceni, oziroma pri stroških prireje.

Povprečna velikost irske kmetije je 27 ha kmetijske zemlje. Gozda v deželi praktično ni. V času, ko je Irsko osvojila in priključila pod svojo oblast Anglija, so večino lesa posekali in odpeljali na vzhod. Druga značilnost kmetij je ta, da je vsaka parcela obdana z ograjo iz kamenja. Tudi to je dediščina angleške oblasti, katerim so s posebnimi zakoni zahtevali, da mora vsak gospodar pri dedovanju kmetijo razdeliti na toliko delov, kolikor ima sinov. Mejo med bodočimi lastniki pa obdati s kamenjem. Namen tega ukrepa je bil, da se oslabi ekonomska moč prebivalcev.

V zadnjih letih je Irska s pomočjo skladov EU namenila veliko denarja za razvoj in ohranjanje podeželja. Čeprav so kmetije sorazmerno velike in je reja govedi in drobnice zaradi ugodne klime sorazmerno poceni, pa se samo 10 % vseh kmetij lahko preživlja s kmetijstvom. Vsi drugi morajo iskati dodatne zaslužke izven kmetijstva.

In ravno te rešitve smo želeli spoznati, saj se slovensko kmetijstvo srečuje s podobnimi problemi: majhnost zemljiške posesti, velika poraščenost s travno rušo in usmerjenost našega kmetijstva v živinorejo.

Kratek opis popotovanja

Z Brnika, obdanega s sončnimi Kamniškimi Alpami in Karavankami, smo v soboto, 9. septembra v zgodnjih večernih urah poleteli proti Severni Evropi. Ko smo se po dobrih dveh urah prijetnega poleta spustili na letališče Dublin, nas je “ pozdravil “ dež z meglo in vetrom. Sicer pa je na Irskem v povprečju na leto 300 deževnih dni. Skoraj vsak dan rahlo prši, kar pa je zelo ugodno za rast travinja. Zime praktično ni. Če pa slučajno pade sneg, se obdrži le nekaj ur.

Ob letališki stavbi sta nas pričakala avtobusa in pot smo nadaljevali proti vzhodni Irski v mesto Ballina, ki leži tik ob Atlantskem oceanu. Domačini hudomušno pravijo, da je to zadnje mesto pred New Yorkom. Seveda pa ne povedo, da je še vmes Atlantski ocean. Po treh urah vožnje po levi strani cestišča ( tega se ves čas bivanja na Irskem nismo navadili ), smo v zgodnjih jutranjih urah prispeli v mesto Ballina.

Drugi dan smo si v mestu Foxford ogledali tovarno za predelavo volne (Foxford Woollen Mills Centre). Kot sem že uvodoma omenil, je Irsko v prejšnjem stoletju prizadela katastrofalna lakota , ki je zahtevala mnogo življenj in veliko ljudi se je izselilo. Tako so leta 1892 nune, ki so prišle v te kraje z namenom, da pomagajo ljudem, ki so živeli v pomanjkanju, organizirale predelavo volne. Tukaj je bilo že takrat ovčarstvo močno razvito, ni pa bilo organizirane predelave volne. Poleg tega pa skozi mesto teče reka Moy in to je bilo za postavitev tovarne odločilnega pomena.

Tovarna se je v prvotni tehnologiji ohranila vse do danes. Zaposluje dvajset ljudi, ki predelujejo volno še vedno po prvotni tehnologiji s starimi stroji. Ob tovarni je tudi trgovina, kjer prodajajo svoje pa tudi druge izdelke. Obisk centra je možen vsak dan. Ogled tovarne pa je popestren z zvokovno in slikovno obdelavo, kar je še posebna zanimivost.

S postavitvijo te tovarne so se mesto in okoliški kraji rešili revščine in še danes pomeni to pomemben vir zaslužka za kmete, ki redijo ovce, za delavce v tovarni in za vse druge, ki so člani tega konzorcija. Vsak dan mesto in ta center obišče veliko turistov, kar prinaša ljudem še dodaten vir dohodka .

Popoldne smo se odpeljali proti severu v bližino mesta Killala, kjer sta arheološki in geološki muzej. Arheološka najdbišča in geološka sestava kamenin pričajo, da so se prvi prebivalci naselili na Irskem že pred 5.000 leti.

Naslednji dan je bilo v hotelu Bartra House predstavljena razvojna agencija Moy Valley projekt EU LEADER. Projekt, ki zajema razvoj podeželja, infrastrukturo in zagotavljanje novih delovnih mest, je bil zastavljen pred osmimi leti in rezultati so zelo obetavni.

Dolina ob reki Moy, ki meri približno 500 km² in šteje okoli 30.000 ljudi, je bilo nekoč zelo revno področje. Skoraj 40 % ljudi se je ukvarjalo s kmetijstvom; industrije skoraj ni bilo. Zemlja je slabo rodovitna, saj je kar dve tretjini površin zamočvirjenih (šotna tla, itd. ). Glavna kmetijska panoga je živinoreja (reja govedi in drobnice) in s tem prireja mleka in mesa.

Leta 1974, ko je Irska postala članica EU, je bilo možno iz regionalnih skladov za razvoj podeželja pridobiti precejšnja sredstva. Problem pa je bil v tem, da ni bilo ustreznih projektov in programov. Šele leta 1991 so bile ustanovljene nevladne organizacije, ki so si za cilje zastavile izdelavo programov razvoja podeželja in sicer v štiri glavne smeri: kmetijstvo, turizem, okolje in podjetništvo. Največ obetov pričakujejo od turizma, saj je dežela prepoznavna po naravnih lepotah, po kulturni dediščini in po neokrnjeni naravi. Po osmih letih so ugotovili, da so se pravilno odločili. Okolica mesta Ballina je postala pomembno turistično središče, ki vsako leto privablja vse več turistov, tudi iz Amerike in Kanade.

S projektom Razvoj podjetništva so želeli v dolino privabiti tuje investitorje in organizirati manjše obrate, predvsem z namenom zagotavljanja novih delovnih mest. Tako so v teh letih razvijali manjša podjetja (elektronika, predelava rib, predelava morskih alg v kozmetične namene, rekreacijski centri itd. ) v katerih je našlo delo in zaslužek mnogo domačinov. Velik poudarek namenjajo izobraževanju mladih za pridobivanje določenih poklicev.

Projekt kmetijstvo je bil nekoliko manj uspešen. Program je predvideval razvijanje semenske proizvodnje krompirja in gojenje narcis, vendar rezultati niso bili pozitivni. V ta program so vključili tudi dopolnilne dejavnosti, saj je bilo ugotovljeno, da samo kmetijstvo ne daje dovolj dohodka za preživetje družine. Poudarek so namenili ženskam in mladim na podeželju.

Projekt LEADER je bil finančno podprt s strani EU v višini 50 % predračunske vrednosti.

Rezultati prizadevanj kažejo, da je bila odločitev pravilno zastavljena. V dolino reke Moy se vračajo ljudje, ki so se nekoč izselili, tu najdejo delo in zaslužek mladi, skratka: iz nekoč revne doline se je razvila moderna turistično naravnana pokrajina. Verjetno bi kazalo podobne oblike, kako doseči določene cilje pri razvoju podeželja, prenesti tudi na slovenska tla.

V torek smo se že navsezgodaj odpeljali proti mestu Leenane. Med potjo pa smo si ogledali ovčjo farmo (Hill Sheep Farm). Farma, ki deluje pod okriljem nevladne organizacije za razvoj kmetijstva, obsega 250 ha kmetijske zemlje v planini in 50 ha v dolini ob reki. Redijo 400 ovac, ki jih skozi vse leto izmenično pasejo na planini in v dolini. Del površin ob reki silirajo in s silažo krmijo v zimskem času tiste živali,ki v tem obdobju ostajajo v dolini (breje živali in ovce z jagnjeti ). Farma je tudi nekakšen učni objekt, kjer skupaj s študenti proučujejo razne oblike prehrane, odbira živali, raba travinja, gnojenje in zaščito pred boleznimi. Redno kontrolirajo priraste, kvaliteto mesa in volne. Večino živali za zakol izvozijo v Španijo.

Od EU iz naslova varovanja okolja vsako leto dobijo po 6.000 irskih funtov po hektarju nepovratnih sredstev, sicer pa bi farma brez pomoči izkazovala izgubo.

V pristanišču Leenane smo se vkrcali na katamaran, ki nas je popeljal po fjordu The Killary. Morska ožina, ki je zarezana globoko v celino, je bila med drugo svetovno vojno zavetišče zavezniškega ladjevja.

Predzadnji dan našega popotovanja po Irski smo v bližini pristaniškega mesta Galway obiskali Regionalni center za razvoj podeželja. Seznanili smo se s projektom Teagasc. Center zaposluje preko 400 svetovalcev v 80 področnih izpostavah. Glavne dejavnosti centra so raziskovalna dejavnost, izobraževanje in svetovanje.

Na področju kmetijstva in razvoju podeželja vodijo več projektov, kako ohraniti število ljudi na podeželju in jim zagotoviti delovna mesta. Kot v ostalih deželah članicah EU, se tudi na Irskem število ljudi, ki živijo na podeželju zmanjšuje. Tako je bilo leta 1995 47.000 čistih kmetij in kar 118.000 kmetij, na katerih so vpeljane dopolnilne dejavnosti. Računajo, da bo leta 2005 samo še 50.000 kmetij, od tega 30.000 čistih kmetij. To pomeni, da je dohodek samo iz primarne kmetijske dejavnosti skoraj na vseh kmetijah preskromen, čeprav je povprečna velikost zemljiške posesti skoraj 27 ha. Prireja mleka, govejega mesa in reja drobnice so glavne dejavnosti kmetijstva. Po podatkih iz leta 1999 so na Irskem redili 7 milijonov govedi, od tega 1,2 milijona krav molznic, 180.000 prašičev in pet milijonov ovac.

Ena glavnih dejavnosti s katero se ukvarja center pa je razvijanje turizma na podeželju kot oblika dopolnilne dejavnosti. Tako preko 30 svetovalcev v centru pripravlja programe razvoja te dejavnosti, organizirajo tečaje, vodijo izobraževanje, predvsem mladih za delo v turizmu, izdajajo brošure, itd., skratka: strokovnjaki vidijo v turizmu eno glavnih dejavnosti pri ohranjanju in razvoju podeželja. Center se ukvarja tudi z raziskovalno dejavnostjo in to za zelo široko področje znanj ( tehnološke raziskave, ekonomika, prostorske ureditve, demografska vprašanja, zaposlovanje, itd. ). Ob samem centru je tudi farma s kravami molznicami, kjer študenti opravljajo obvezno študijsko prakso. Na posestvu redijo 83 krav črno bele pasme s povprečno mlečnostjo 6.600 l po kravi. Osnovni krmi sta paša in travna silaža. Živali so na paši praktično noč in dan in skoraj vse leto. Glede kvalitete mleka so podobni predpisi kot pri nas. Mogoče so za spoznanje manj ostri (uporaba antibiotikov pri zdravljenju mastitisa ).

Popoldne smo si še ogledali pristaniško mesto Galway in za nakupe spominkov porabili še zadnje funte. Sicer pa so cene za naše razmere na Irskem dokaj visoke. Malo pivo na primer stane 2 funta, kar je skoraj 350 tolarjev. Sicer pa je glavna hrana Ircev krompir, katerega znajo pripraviti na sto načinov in moram priznati, zelo okusno.

Naslednje jutro, zadnji dan bivanja na Irskem smo se poslovili od mesta Ballina in se z avtobusoma odpeljali proti vzhodu do letališča Dublin. Z rednimi poleti v štirih skupinah smo pozno popoldne pristali na letališču London in večernih urah skupaj poleteli proti Ljubljani. Ko je letalo po treh urah prijetnega leta pristalo na Brniku in smo se vračali vsak na svoj dom, je polno prijetnih občutkov in spominov na to, kar smo videli in doživeli v tej lepi deželi rodilo spoznanje, da veliko njihovih praktičnih izkušenj in načrtov prenesemo tudi na slovenska tla. Pri tem pa sta pomembna predvsem volja in denar.

Prevalje, dne 15.10.2000