Na križpotju ljudstev in verstev

Družina 49, 2008, str 15-16; 7.12.2008

RAZSTAVA OB 1600. OBLETNICI SMRTI

SV. KROMACIJA OGLEJSKEGA



Vse do nas je prišel sloves o tvojem toplem in iskrenem usmiljenju, Kromacij. Bil je kot glas trobente, zazvenel je jasno in dovolj dolgo za tako razdaljo, da se je razširil do kraja sveta.
(Janez Krizostom, pismo Kromaciju)

Cerkveni oče sv. Kromacij Oglejski je bil ena najpomembnejših osebnosti na prelomu iz 4. v 5. stoletje. Škof oglejske Cerkve je bil dvajset let, od leta 388 do leta 408 – torej v času, ko Rimsko cesarstvo po porazu z Goti tone v somrak, za oglejsko Cerkev, trdnjavo krščanske vere, pa je to »zlato obdobje«. Oglej, razpet med Vzhod in Zahod, na križpotju različnih ljudstev in kultur (latinsko-italskih, slovanskih in germanskih), med severozahodno Evropo in evropskim balkansko-vzhodnim delom, je bil močno vpleten v nastajanje nove evropske zgodovine, kakršno doživljamo še dandanes, pri tem pa je imelo pomembno mesto pastoralno delo škofa Kromacija.

»Kromacij je bil mirovnik med sovražnimi ljudstvi, glas pravice in zatočišče preganjanih. Bil je zgled in učitelj srečanja z živim Jezusom. V svoji zvestobi Cerkvi je bil branitelj apostolske vere,« je dejal kardinal Franc Rode v oglejski baziliki 2. decembra lani, ko je ob 1600. obletnici Kromacijeve smrti slovesno odprl »Kromacijevo leto« (od 2. decembra 2007 do 2. decembra 2008). V Italiji in drugod po svetu so se v tem letu o vlogi in pomenu sv. Kromacija v takratnem času in njegovem teološko-pastoralnem sporočilu za današnji čas zvrstili številni simpoziji in študijski posveti – med drugim je posebno katehezo o sv. Kromaciju 5. decembra 2007 v Vatikanu pripravil tudi papež Benedikt XVI.

Osrednji dogodek praznovanja 1600. obletnice Kromacijeve smrti pa je razstava Kromacij Oglejski – Na križpotju ljudstev in verstev v Patriarhovi palači v Vidmu. Pod strokovnim vodstvom Sandra Piussija in v sodelovanju šestih italijanskih in dveh slovenskih škofij (ljubljanske in koprske) ter videmske in tržaške univerze so zbrali nad dvesto eksponatov iz evropskih muzejev in zbirk (Avstrije, Danske, Francije, Grčije, Hrvaške, Nemčije, Slovenije, Španije, Srbije, Vatikana …) in jih razkošno razstavili v dveh nadstropjih mogočne palače. Z razstavo so oživili spomin ne le na škofa Kromacija, temveč na celotno dobo ter dramatične in zapletene dogodke tistega časa. V sedmih razdelkih so prikazani kraji, osebe, zgodovina in kultura Kromacijevega časa in mesta Oglej: spomnijo na rimsko kulturo ob koncu 4. stoletja, na spopade rimskega sveta z »novimi ljudstvi«, na pokristjanjevanje na severno italskem ozemlju, na vlogo Ogleja kot pomembnega krščanskega evangelizacijskega središča – Kromacij pa je skozi celotno umetniško dokumentarno prepleteno razstavo, ob filmskih in video posnetkih obiskovalčev posrednik in glavni razlagalec dogodkov, pripovedovalec, ki svoj glas prepleta z glasovi svojih sodobnikov.
»Z razstavo oziroma obujanjem spomina na Kromacija in njegovo dobo želimo rešiti pred pozabo vlogo Ogleja in ene najpomembnejših osebnosti na prehodu iz 4. v 5. stoletje ne le za oglejsko Cerkev, temveč za vse vzhodne in zahodne Cerkve,« je za Družino povedal organizator razstave Sandro Piussi.

Razstavo so odprli 8. novembra, na ogled bo do 8. marca 2009, od torka do četrtka od 9. do 19. ure, od petka do nedelje in ob praznikih od 10. do 20. ure. Zaprta je ob ponedeljkih ter 24., 25. decembra in 1. januarja.

»Kromacijev pridigarski opus je moral biti precej obsežen, vendar do nedavnega ne dobro znan«

br. Miran Špelič OFM, profesor patristike na teološki fakulteti

Kdo je bil pravzaprav Kromacij?
Kromacij je eden redkih znanih mož iz krščanske antike iz naših krajev. Živel je v četrtem stoletju in je le malce posegel še v peto, letos obhajamo 1600. obletnico njegove smrti. Bil je pravi Oglejčan, od malih nog je rasel v oglejski krščanski skupnosti; njegova družina je bila namreč krščanska, bil pa je deležen tudi klasične izobrazbe, ki je dajala osrednji poudarek govorništvu, kot kristjan pa se je lotil še grškega in hebrejskega jezika, da bi lahko prebiral Sveto pismo v izvirniku. Ko je sredi četrtega stoletja vzplamenelo navdušenje nad posvečenim življenjem, so se on, verjetno pa tudi njegov brat in sestri odločili za meništvo. Pod škofovim vodstvom tako zraste manjši samostan, kjer so mladeniči preživeli nekaj let, potem pa nekateri odšli na Vzhod, v Egipt in Palestino, Kromacij pa je ostal doma in nasledil škofa Valerijana.

Zakaj je bil – kot je pogosto zapisano – največji škof v starodavni oglejski Cerkvi?
Kromacij je bil škof oglejske Cerkve. To pomeni, da je bil njen voditelj, glavni oznanjevalec, pridigar. To je bilo v zlati dobi cerkvenih očetov, v 4. stoletju, ki je zelo živahno tako s stališča oblikovanja krščanskega nauka kot tudi vzpostavljanja neke cerkvene prakse. To je namreč prvo stoletje verske svobode, ki je prinesla mnogo možnosti, a tudi nemalo težav. Oglej resda ni bil tako pomemben kot Rim ali Aleksandrija ali Antiohija, vendar pa je bil deveto največje mesto cesarstva, močno središče za vse območje severnega Jadrana, njegov vpliv je segal globoko v Norik in Panonijo. Iz mozaičnih upodobitev iz 4. stoletja lahko razberemo pomembne vplive z Vzhoda in vrsto teoloških posebnosti, ki so se oblikovale prav v oglejski krščanski skupnosti. V Ogleju so bile navzoče tudi krivoverske težnje, ki jih je bilo treba obvladovati. Predvsem pa je bila tu množica novih kristjanov, ki jih je bilo treba stalno vzgajati in jih seznanjati s Svetim pismom in evangeljskimi smernicami za življenje. In tu se je Kromacij izkazal kot velik govornik, oznanjevalec in teolog. Bil pa je tudi veliki graditelj, saj je dal zgraditi novo stolnico v Ogleju in njej priključeno osmerokotno krstilnico s šesterokotnim bazenom.

O njegovi pomembnosti priča tudi pismo, ki ga je pisal cesarju v Carigrad, v katerem se zavzema za pravičnejše ravnanje z Janezom Krizostomom, ki je prosil za posredovanje iz izgnanstva njega, milanskega in rimskega škofa. Krizostom se mu je za to posredno zahvalil v enem od svojih pisem.

S katerimi velikimi osebnostmi (cerkvenimi očeti, škofi …) vzporejate teologi Kromacija?
Ob Kromaciju ne moremo izpustiti njegovega prijatelja iz mladostnih meniških let, Hieronima, s katerim je ohranjal pisne stike tudi, ko je ta živel v Sveti deželi. Morda se je prav od njega nalezel navdušenja za Sveto pismo, branje v izvirniku in razlaganje. Hieronim, ki je bil sicer zelo varčen s pohvalami, ga je imel za najbolj izobraženega med škofi. Kromacij pa ga je tudi gmotno podpiral.

Druga velika oseba pa je milanski škof Ambrozij, saj je Oglej nekako sodil v milansko vplivno območje. Najverjetneje ga je Ambrozij tudi posvetil v škofa. Kar je Ambrozij počel v Milanu, je delal Kromacij v Ogleju: skrb za pravo vero proti arijancem, oznanjevanje s pridiganjem, lahko bi rekli tudi kategorialna pastorala, ko se je posvečal posameznim skupinam vernikov. Z Ambrozijem pa je tudi sodeloval na oglejski sinodi leta 381, ki je nekaka odslikava carigrajskega koncila na Zahodu. Sam Ambrozij ga je tudi spodbujal, naj da svoje eksegetske govore zapisati.

Koliko Kromacijevih pridig in drugih zapisov je še ohranjenih?
Njegov pridigarski opus je moral biti precej obsežen, vendar do nedavnega ni bil posebno dobro znan, ker je večina njegovih del v teku stoletij preprosto poniknila. Znanih je bilo le 17 razprav, govorov o Matejevem evangeliju in pridiga o blagrih. Leta 1969 pa je prišlo na dan 38 govorov, ki so se porazgubili med Avguštinovimi in Ambrozijevimi deli, in vrsta fragmentov.

Kaj je bilo bistvo Kromacijevega nauka?
Predvsem gre za razlago svetopisemskih besedil, ki jih z alegorično metodo nanaša na Cerkev in vernika. Tako jih iz oddaljenih dogodkov privede pred poslušalca in mu da jasne smernice za življenje. Zelo je pozoren na pravi nauk, kar zadeva Sveto Trojico, ko poudarja, da so vse tri osebe enega bistva in med njimi ni razlik v stopnji božanstva. S tem je velik zagovornik nicejskega (325) in carigrajskega koncila (381). Na neki način je tudi predhodnik kalcedonskega koncila (451), ko jasno uči, da Kristus ni le Bog in človek, ampak pravi Bog in pravi človek v eni osebi. Lepe in bogate so tudi njegove primerjave med Marijo in Cerkvijo, ki obe deviško porajata Kristusa. Vidi se, da je bil škof v pristaniškem mestu: Cerkev pogosto primerja z ladjo na viharnem morju.



V čem je še danes Kromacij aktualen?
Kot nekoč tudi danes nas spodbuja k zaupljivi molitvi, naj nas Gospod obvaruje pred nevarnostmi: kot je nekoč varoval izvoljeno ljudstvo na poti v obljubljeno deželo, naj skrbi tudi za nas v stiskah tega časa.

Sicer pa se je treba lotiti branja njegovih besedil. V njih bomo lahko odkrili nemalo spodbud za duhovno rast in razumevanje svetih besedil. Poskusimo lahko že s prevodom in v njem razberemo, s čim nas nagovarja. (Kromacijev Govor XI., O ženi, ki je Gospodu mazilila noge, bomo objavili v prihodnji številki. Op. ur.)

Kako to, da ga Slovenci kljub veliki vlogi in geografski bližini, tako slabo poznamo, tako malokrat omenjamo?
Kromacij je, kot sem že omenil, eno zadnjih odkritij patristike. Kot drugod po svetu se tudi pri nas šele počasi uveljavlja. Tudi sicer so cerkveni očetje na splošno dokaj slabo poznani, vendar pa lahko opažamo, da vedno bolj narašča zanimanje zanje, kar se vidi tudi iz vedno bogatejše patristične bibliografije. Vedno več člankov, študij in prevodov lahko najdemo tudi v slovenskem jeziku. Kromacij počasi prihaja v ospredje, letos tudi s svojo obletnico, ki vsaj skromno odmeva iz oglejskega konca tudi v naš prostor. Mislim, da smemo biti res ponosni nanj, saj smo tudi mi njegovi dediči.

Vodil je oglejsko skupnost v težkih časih

Rajko Bratuž, profesor za zgodovino starega veka na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani

Kaj je značilno za čas, v katerem je živel Kromacij?
Kromacijev pontifikat (388–408) pade v prelomno dobo poznega rimskega cesarstva. V prvem obdobju, v času cesarja Teodozija (379–395), je bilo rimsko cesarstvo zadnjič združeno in je s skrajnimi napori še obvladovalo zunanje sovražnike. Po odločilnem rimskem porazu proti Gotom pri Adrianoplu (378) je prav Teodozij moral pristati na naselitev dveh barbarskih skupin na ozemlju rimskega cesarstva, ene leta 380 v Panoniji (mešana skupina, ki so jo sestavljali Ostrogoti, Huni, Alani), druge leta 382 v Trakiji (Vizigoti). Obe skupini sta po pogodbi nastopali kot zavezniški sili; ker ju Rim po Teodozijevi smrti ni več mogel obvladovati, sta postali sovražni sili.

Teodozij je s skrajnimi napori obdržal enotnost države tudi v boju z notranjimi sovražniki, s katerimi se je spopadel v dveh državljanskih vojnah, leta 388 in 394. Obe vojni sta potekali na stičišču Ilirika in Italije; prva se je po Teodozijevih zmagah pri Sisciji/Sisku in Petovioni/Ptuju končala v samem Ogleju, druga pa z bitko pri Frigidu v zgornji Vipavski dolini, na mestnem ozemlju Ogleja oziroma njegove škofije.

Kakšna je bila vloga škofov v teh spopadih med poganstvom in krščanstvom?
Vloga škofa Kromacija je bila v teh prelomnih dogodkih šibko razpoznavna, pač pa izstopa vloga milanskega škofa Ambrozija, ki se je tako l. 388 kot l. 394 srečal s cesarjem Teodozijem v Ogleju. Že med sodobniki, še bolj pa v poznejših obdobjih, so bitko pri Frigidu razlagali kot odločilen spopad med krščanstvom in poganstvom, saj se je Teodozijev nasprotnik Evgenij opiral na še vedno močne poganske strukture v rimski vojski in senatorskih krogih. Med krščanskimi sodobniki omenjajo bitko trije najpomembnejši škofje tiste dobe: najprej Ambrozij (jeseni 394 in 395), ki se je neposredno po dogodku srečal s Teodozijem v Ogleju, pet let kasneje Janez Krizostom, dve desetletji pozneje Avguštin. Med oglejskimi pisci je dogodek kasneje (402/403) obširno predstavil Rufin v Cerkveni zgodovini, ki jo je posvetil škofu Kromaciju in v kateri je kot prvi posredoval krščansko interpretacijo dogodka, zmago krščanstva nad poganstvom. Kromacij v eni pridigi s protipogansko ostjo (Sermo 19) na podoben način kot Rufin omenja zmagoslavje križa nad hudiči (dae­mones), kar bi se moglo nanašati na Teodozijevo zmago nad Evgenijem.

Kromacij je vodil oglejsko krščansko skupnost v času velikih preizkušenj: jeseni 401 so Goti obkolili mesto, ki je bilo barbarski nevarnosti izpostavljeno tudi v naslednjih letih (402 ob umiku Gotov na Balkan, 406 ob vdoru velike barbarske skupine iz Podonavja v Italijo). Škof ni več doživel drugega vizi­gotskega pohoda v Italijo jeseni (408), ki je dosegel vrh z zavzetjem Rima dve leti kasneje.

Kdaj zgodovinski viri prvič omenjajo Kromacija?
Prvič se Kromacij omenja okrog leta 370, ko je kot asketsko usmerjeni klerik vzdrževal prijateljske stike s Hieronimom v času njegovega prebivanja v Ogleju (okrog l. 370–374). Oba sta pripadala številčno majhni, vendar duhovno in intelektualno zelo močni skupini, ki je postala žarišče asketizma in pravovernega krščanstva v mestu. V letu 381 je Kromacij kot presbyter (duhovnik) sodeloval na oglejski sinodi, na kateri so obsodili in odstavili zadnje arijanske škofe v Iliriku. Čeprav ni bil škof in mu je zato pripadala bolj vloga »opazovalca«, je dvakrat posegel v teološko diskusijo v podporo večinske pravoverne strani, na kateri je s svojo zavzetostjo, energijo in teološkim znanjem izstopal milanski škof Ambrozij. Za škofa je bil izvoljen jeseni 388, ko so bile razmere v Ogleju precej napete. Poleti tega leta je Teodozij po več vojaških zmagah v zahodnem Iliriku (Siscia/Sisak, Poetovio/Ptuj) v Ogleju zajel proticesarja Maksima in s tem uspešno končal državljansko vojno. Obenem je to čas, ko je zaradi incidenta v Kaliniku ob Evfratu prišlo do spora med cesarjem in milanskim škofom Ambrozijem, saj sta posvetna in cerkvena stran zavzeli različno stališče do Judov. Spor se časovno ujema s smrtjo oglejskega škofa Valerijana, z Ambrozijevim prihodom v Oglej in s posvečenjem novega škofa Kromacija.

Katere so bile Kromacijeve odlike?
Kot škof se je Kromacij odlikoval po veliki delavnosti, ki je segala na raznovrstna področja. Bil je graditelj novega cerkvenega središča v Ogleju, ki je bilo uničeno pol stoletja kasneje ob hunskem vdoru (l. 452). Njegovo pastoralno delo razodeva literarni opus, ki je bil odkrit pred pol stoletja (zlasti zaslužen je pred kratkim preminuli Joseph Lemarié, z objavo temeljnih besedil med letoma 1969 in 1974). To odkritje spada v novejši dobi med največja na področju patristične književnosti. Kromacij je objavil več kot štirideset pridig in obsežen komentar k Matejevemu evangeliju. Ti spisi so prvovrsten vir za poznavanje verskih in družbenih razmer v Ogleju na prehodu iz 4. v 5. stoletje. Njegovi spisi slikajo značaj krščanske skupnosti, posebnosti oglejske liturgije, češčenje domačih mučencev, ob tem pa tudi apostolov in znanih mučencev z Vzhoda, katerih relikvije je prav v njegovem času in nedvomno po njegovi zaslugi pridobila oglejska cerkev. Škof se je odzival na vsa poglavitna vprašanja tistega časa: v pridigah je izražal na obziren način svoj kritičen odnos do tedaj še obstoječega poganstva, precej ostrejši pa je bil do Judov in še posebej oster do heretikov. Med temi so predstavljali nevarnost za domačo cerkev drugi privrženci arijanstva in privrženci herezije škofa Fotina iz Sirmija. Obe hereziji sta, sicer iz različnih izhodišč, izpodbijali božjo naravo Kristusove osebe.
Pri verskih sporih je nastopal kot človek povezovanja in ne ločevanja; v času spora med Hieronimom in Rufinom je skušal vplivati na oba nasprotnika v duhu medsebojne pomiritve in je z obema ohranil dobre odnose. Kromacij je prvi oglejski škof, čigar pomen je presegel ne le oglejsko cerkveno skupnost, temveč tudi meje italskega prostora.

Kakšne sledi je zapustil Kromacij na današnjem slovenskem ozemlju?
Slovensko ozemlje je bilo v pozni antiki razdeljeno na štiri province: zahodni in osrednji del je pripadal italski provinci Venetia et Histria, ki je segala proti vzhodu do Trojan in Višnje Gore, pretežni del Štajerske je pripadal Sredozemskemu Noriku, Pomurje in Prekmurje Prvi Panoniji, osrednja in vzhodna Dolenjska z Belo krajino provinci Saviji. Že zaradi tega je težko dati sodbo, kakšen pomenu je imel oglejski škof za današnje slovensko ozemlje. Kromacij je bil starejši sodobnik prvega poznanega emonskega škofa Maksima, ki se je udeležil sinode v Ogleju l. 381, kjer je jasno obsodil arijanstvo (kasneje se omenja še na sinodi v Milanu 392), prav tako je bil sodobnik emonskega arhidiakona Antioha, graditelja baptisterija in portika v emonskem cerkvenem središču. Njegova sodobnika v Petovioni sta bila škof Julijan Valens (edini poznani arijanski škof na današnjem slovenskem ozemlju) in prezbiter Atal, prav tako arijanec. Oba sta bila odstavljena na oglejski sinodi l. 381. Kot literarni ustvarjalec je Kromacij dobro poznal in upošteval spise škofa Viktorina s Ptuja, prvega latinskega razlagalca Svetega pisma.

Posreden vpliv se kaže tudi pri velikih cerkvenopolitičnih odločitvah oglejske Cerkve v tej dobi, ki se nanašajo na zahodni Ilirik in kažejo na stike med srednjim Podonavjem in Oglejem, ki so potekali čez slovensko ozemlje. Ko je po letu 400 padla rimska meja na Donavi, se je proti Italiji stekala prek današnjega slovenskega ozemlja množica beguncev. Kromacij se je v poznih letih svojega pontifikata soočil tudi s tem komajda rešljivim vprašanjem. Ker so barbari zajeli veliko ljudi, je bilo vseskozi žgoče vprašanje odkupa vojnih ujetnikov. Žal so škofova poročila, v katerih je razvidna ta njegova dejavnost, maloštevilna in zelo abstraktna: brez omembe konkretnih dogodkov in zgodovinskih okoliščin. Čeprav v Kromacijevi literarni zapuščini ne najdemo niti enega poročila, katerega vsebino bi mogli zanesljivo postaviti na današnje slovensko ozemlje, ostaja za nas zanimiv kot zelo izobražen, natančen in prizadet pričevalec prelomnih časov okrog leta 400, ki v Ogleju gotovo niso odmevali dosti drugače kot v bližnjih rimskih mestih proti vzhodu.

Ksenja Hočevar