v zadnjih dveh katehezah smo se sprehodili po vzhodnih Cerkvah semitskih jezikov, ko smo razmišljali o Perzijcu Afraatu in o Sircu sv. Efremu; danes pa se vračamo v latinski svet, na sever rimskega cesarstva, h Kromaciju Oglejskemu. Ta škof je opravljal svoje služenje v starodavni oglejski Cerkvi, tem gorečem središču krščanskega življenja, ki leži v deseti pokrajini rimskega cesarstva, Venetiji in Histriji. Leta 388, ko je Kromacij sedel na škofijski sedež tega mesta, je krajevna krščanska skupnost že dozorela v slavni zgodovini zvestobe evangeliju. Med sredo tretjega in prvimi leti četrtega stoletja so Decijeva, Valerijanova in Dioklecijanova preganjanja pokosila lepo število mučencev. Vrh tega se je oglejska Cerkev morala, kot toliko drugih Cerkva tistega časa, spopasti z arijanskim krivoverstvom. Sam Atanazij – zastavonoša nicejske pravovernosti, ki so ga arijanci poslali v izgnanstvo – je za nekaj časa našel zatočišče v Ogleju. Pod vodstvom svojih škofov se je krščanska skupnost uprla pastem krive vere in utrdila svojo pripadnost katoliški veri.

Septembra 381 je bil Oglej sedež sinode, na kateri se je zbralo okrog 35 škofov z afriških obal, iz doline Rodana in iz vse desete pokrajine. Sinoda si je zastavila za cilj, da premaga zadnje ostanke arianizma na Zahodu. Zbora se je udeležil tudi duhovnik Kromacij kot “strokovnjak” oglejskega škofa Valerijana (ok. 370-388). Leta okrog sinode 381 so “zlata doba” oglejske skupnosti. Sv. Hieronim, ki je bil po rodu iz Dalmacije, in Rufin iz bližnje Konkordije z otožnostjo govorita o svojem bivanju v Ogleju (370-373) v nekakšni duhovni skupnosti, ki se je Hieronim ne obotavlja imenovati “quasi chorus beatorum”, nekakšen zbor blaženih (Kronika 11). V tej skupnosti – ki z nekaterih vidikov spominja na skupnostna izkustva Evzebija Verčelskega in Avguština – so se izoblikovale najvidnejše osebnosti Cerkva severnega Jadrana.

Toda že v svoji družini se je Kromacij naučil spoznavati in ljubiti Kristusa. O tem govori z izrazi, polnimi občudovanja, sam Hieronim, ki primerja Kromacijevo mater s prerokinjo Ano, njegovi dve sestri modrim devicam iz evangeljske prilike, Kromacija samega in njegovega brata Evzebija pa mlademu Samuelu (prim. Pisma 7, 4). O Kromaciju in Evzebiju še piše Hieronim: “Blaženi Kromacij in sveti Evzebij sta bila brata po krvni vezi, a nič manj tudi po enakosti idealov” (Pismo 8).

Kromacij se je rodil v Ogleju okrog 345. Posvečen je bil v diakona in potem duhovnika, slednjič je bil izvoljen za pastirja te Cerkve (l. 388). Ko je prejel škofovsko posvečenje od škofa Ambrozija, se je pogumno in krepko posvetil neizmerni nalogi zaradi ogromnega ozemlja, ki je bilo izročeno njegovi pastirski skrbi. Cerkvena jurisdikcija Ogleja se je namreč razprostirala od sedanjih švicarskih, bavarskih, avstrijskih in slovenskih dežel do Madžarske. Koliko je bil Kromacij poznan in spoštovan v Cerkvi svojega časa, lahko razvidimo iz dogodka iz življenja Janeza Krizostoma. Ko je bil ta carigrajski škof izgnan s svojega sedeža, je napisal tri pisma tistim, ki jih je imel za najpomembnejše škofe Zahoda, da bi od njih dobil podporo pri cesarjih: eno pismo je napisal rimskemu škofu, drugo milanskemu, tretje pa prav oglejskemu škofu Kromaciju (Pismo 155). Slednji pa se je tudi sam znašel v velikih težavah zaradi negotove politične situacije: zelo verjetno je istega leta, ko je Krizostom podlegel mukam izgona, tudi Kromacij umrl v izgnanstvu v Gradežu, medtem ko se je tja umaknil pred barbarskimi vpadi.

Kar zadeva ugled in pomembnost, je bil Oglej četrto mesto na apeninskem polotoku in deveto v rimskem cesarstvu. Tudi zaradi tega je pritegoval poglede Gotov in Hunov. Vpadi teh ljudstev niso povzročili le žalovanja za padlimi in pustili za seboj ruševin, ampak so močno prizadeli tudi predajanje del očetov, ki so bila shranjena v škofijski knjižnici, ki je hranila pravo bogastvo kodeksov. Uničeni so bili tudi spisi sv. Kromacija, ki so končali ta tu, oni tam, pogosto so jih pripisali drugim avtorjem: Janezu Krizostomu (tudi zaradi enake začetnice imena, Chromatius – Chrysostomus); ali pa Ambroziju in Avguštinu, pa tudi Hieronimu, ki mu je Kromacij zelo pomagal pri reviziji besedila in latinskem prevodu Svetega pisma. Odkritje velikega dela Kromacijevih spisov dolgujemo srečnim okoliščinam, ki so omogočile šele v nedavnih letih rekonstruirati dokaj obsežno zbirko spisov: več kot štirideset govorov, od katerih je kakih deset v odlomkih, in več kot šestdeset razprav razlage Matejevega evangelija.

Kromacij je bil moder učitelj in goreč pastir. Njegova prva in glavna naloga je bila prisluhniti Besedi, da bi jo bil sposoben potem oznaniti. V svojem poučevanju vedno izhaja iz Božje Besede in se vedno k njej vrača. Nekatere teme so mu še posebej pri srcu: zlasti skrivnost Svete Trojice, ki jo zre v njenem razodevanju skozi vso zgodovino odrešenja. Potem tema o Svetem Duhu: Kromacij nenehno opozarja vernike na navzočnost in delovanje tretje osebe Svete Trojice v življenju Cerkve. Posebno vztrajno pa se vedno znova vrača h Kristusovi skrivnosti. Učlovečena Beseda je pravi Bog in pravi človek: popolnoma je privzel človeškost, da bi ji izročil v dar svojo božanskost. Te resnice, ki jih je poudarjal tudi v protiarijanskem ključu, so kakih petdeset let kasneje bile potrjene v definiciji kalcedonskega koncila. Močan poudarek na Kristusovi človeški naravi privede Kromacija do tega, da spregovori o Devici Mariji. Njegov mariološki nauk je trezen in točen. Njemu dolgujemo nekaj natančnih opisov svete Device: Marija je “evangeljska devica, sposobna sprejeti Boga”, je “brezmadežna in neokrnjena ovčica”, ki je rodila “v škrlat odeto jagnje” (prim. Govor 23,2). Oglejski škof pogosto postavi Devico v odnos s Cerkvijo: obe sta namreč “devici” in “materi”. Kromacijeva ekleziologija se je razvila zlasti v Matejevem komentarju. Tu je nekaj pojmov, ki se nenehno ponavljajo: Cerkev je ena sama, rodila se je iz Kristusove krvi; je dragoceno oblačilo, ki ga je stkal Sveti Duh; Cerkev je tam, kjer se oznanja, da se je Kristus rodil iz Device, kjer cvetita bratstvo in sloga. Kromacij je še poseben naklonjen podobi ladje na viharnem morju – in njegovi časi so bili viharni, kot smo slišali: “Nedvomno,” trdi sveti škof, “da ta ladja predstavlja Cerkev” (prim. Razprava 42,2).

Kromacij zna kot goreč pastir govoriti v svežem, barvitem in pomenljivem jeziku. Čeprav mu ni tuj latinski cursus, se raje posluži ljudskega jezika, bogatega z lahko razumljivimi podobami. Tako na primer vzame za izhodišče morje in primerja na eni strani naravni ribolov, ko na obalo potegnjene ribe poginejo, na drugi pa evangeljsko oznanilo, po zaslugi katerega so ljudje rešeni na varno iz pogubnih voda smrti in potegnjeni v pravo življenje (prim. Razprava 16,3). Vedno zna v burnih časih, kakršni so bili njegovi pod udarcem barbarskih vpadov, s stališča Dobrega pastirja stopiti k svojim vernikom, da jih potolaži in jim odpre duha za zaupanje v Boga, ki nikoli ne zapusti svojih otrok.

Slednjič, ob koncu našega razmišljanja pa ponovimo Kromacijevo spodbudo, ki še danes povsem velja: “Prosimo Gospoda z vsem srcem in z vso vero,” priporoča oglejski škof v nekem svojem govoru, “prosimo ga, naj nas reši vsakega sovražnikovega napada, vsakega strahu pred nasprotniki. Naj ne gleda naših zaslug, ampak svoje usmiljenje. Naj nas varuje z običajno usmiljeno ljubeznijo in za nas stori, kar je rekel sveti Mojzes Izraelovim sinovom: ‘Gospod se bo boril v vašo obrambo in vi boste obmolknili” (prim. 2 Mz 14,14). On se bori, on zmaga ... In da bi blagovolil to storiti, moramo kar najbolj moliti. On sam namreč pravi po ustih preroka: ‘Kliči me v dnevu stiske; jaz te bom osvobodil in ti mi boš dal slavo’ (prim. Ps 50,15)” (Govor 16,4).

Tako nas prav na začetku adventnega časa Kromacij spominja, da je advent čas molitve, v kateri je treba stopiti v stik z Bogom. Bog nas pozna, pozna mene, pozna slehernega od nas, me ima rad, me ne zapusti. Pojdimo dalje s tem zaupanjem v liturgični čas, ki se je ravnokar začel.

Sreda, 5. decembra 2007