PREGLED
najpomembnejših krščanskih pisateljev
starega veka
AFRAT (začetek 4. stol.)
Prvi pisatelj v sirskem jeziku. Bil je menih in morda tudi škof v samostanu. Umrl je kot žrtev perzijskega kralja Šapurja (309-379).
Ohranjenih je triindvajset njegovih razprav, ki nam nudijo pregled nad celoto krščanskega nauka; v njih pa ni zaznati nobenega vpliva grške filozofije.
AMBROZIJ Milanski (ok. 339-397)
Rodil se je v Trierju kot sin galskega prefekta. Bil je upravitelj Emilije s sedežem v Milanu, ko je bil izvoljen za škofa v tem mestu, čeprav je bil še katehumen. Dal se je krstiti in je postal pastir brez primere. Skrbel je za izobrazbo svojega ljudstva. Pred cesarsko oblastjo je brez popuščanja zagovarjal zahteve Cerkve. Na Veliko noč leta 387 je krstil Avguština. Njegovi spisi so predvsem izraz njegove pastoralne dejavnosti. Tako so dve razpravi o Skrivnostih in o Zakramentih, njegova Razlaga Lukovega evangelija in številne razprave o svetopisemskih osebah, npr. Abrahamu, Jožefu, Nabotu, sad njegovega pridiganja in tudi pastoralnega dela.
ARNOBIJ
Dva latinska pisatelja nosita to ime.
Prvi, imenovan Arnobij Starejši, je bil doma iz Severne Afrike. V 3. stoletju je napisal sedem knjig Proti poganom, kjer kaže svojo dokaj šepavo pravovernost. Bil je Laktancijev učitelj.
Drugi Arnobij, imenovan Mlajši (+ po 455), ki je bil tudi po rodu iz Afrike, je bil menih. Med vandalskim vpadom se je zatekel v Rim. Tam je med drugim napisal Razlago Psalmov. Z Avguštinovim naukom o milosti se ni strinjal.
ATANAZIJ (ok. 296 - 373)
Rodil se je v krščanski družini in se je vzgajal v Cerkvi. Kot diakon je bil navzoč na nicejskem koncilu (325). Škof v Aleksandriji je postal leta 328. Z vztrajnostjo je branil nicejsko veroizpoved proti arijanski hereziji. Večkrat je bil zaradi vere izgnan. Dalj časa je bival v Trierju, kjer se je seznanil z zahodnim krščanstvom.
Njegovo delo je posvečeno predvsem obrambi prave vere, zlasti njegova razprava o Učlovečenju. Bil je blizu puščavskim menihom in je napisal Antonovo življenje, ki so ga kmalu prevedli v latinščino in je postalo temeljna listina meništva tako na Vzhodu kot na Zahodu. Umrl je, ne da bi ugledal zmagoslavje nicejske Vere.
ATENAGORA
Krščanski filozof v Atenah 2. stoletja. Svojega sodobnika Justina prekaša z izbranostjo jezika in jasnostjo zgradbe; kot Justin tudi on razglaša naklonjenost do grške filozofije in kulture.
Ohranjeni sta dve njegovi deli: Prošnja za kristjane, naslovljena na Marka Avrelija, s katero zavrača obtožbe, ki so se širile o kristjanih, in razprava o Vstajenju mrtvih, najboljše delo Starih o tej temi.
AVGUŠTIN (354-430)
Ta sin Afrike se je rodil v Tagasteju (južna Alžirija) poganskemu očetu in krščanski berberski materi Moniki. Šolal se je v Madavri in potem v Kartagini. Poučeval je najprej v Afriki, potem v Rimu in v Milanu. Končno se je spreobrnil h krščanstvu in leta 387 sprejel krst.
Vrnil se je v Afriko in tam hotel živeti kot menih s prijatelji. Zato je šel v Hipo (danes Annaba), pomembno pristaniško mesto, in tam so ga izklicali za duhovnika, kmalu pa je bil imenovan tudi za škofa-pomočnika v Hiponu. Njegova škofovska služba je trajala skoraj štirideset let.
Kot škof se je boril proti donatizmu, ki je v tistem času paral krščansko Afriko vse do koncila v Kartagini leta 411, ki je razkolu napravil konec. Potem se je začela njegova dejavnost proti pelagijanstvu, ki je podcenjevalo potrebnost milosti. Mnoga dela razjasnjujejo spore okrog teh vprašanj.
Izmed njegovih teoloških del, ki so med najpomembnejšimi v zgodovini, moramo omeniti njegovo avtobiografijo Izpovedi, Božje mesto, filozofski in teološki pogled na zgodovino, in razpravo o Trojici. Njegovo pridiganje in njegovi duhovni spisi, zlasti njegova razlaga Janezovih del (evangelija in prvega pisma), niso danes nič manj zanimivi kot tedaj.
AVZONIJ (310 - 394)
Pesnik, rojen v Bordeauxu. Bil je učitelj Pavlina Nolanskega in bodočega cesarja Gracijana, ki je imenoval Avzonija za konzula. Pod Valentinijanom I. je začel izpovedovati krščansko vero. Njegovo življenje in delo se nahajata na obrobju krščanstva. Njegova dela so bolj posvetna kot krščanska, njegova umetnost bolj iznajdljiva kot izvirna. Njegova najbolj znana pesnitev je Mosella, v kateri opeva mozelsko deželo in Trier.
BAZILIJ Veliki (ok. 330 - 379)
Eden treh Kapadočanov. Rojen v bogati krščanski družini v Kapadokiji (današnja Turčija). Šolal se je v velikih univerzitetnih središčih: Cezareji, Carigradu, Atenah. Ko se je vrnil v domačo deželo, se je ustalil kot učitelj govorništva. Končno je prejel krst in bival nekaj časa med menihi v puščavi. Občudoval je Origena, zato je skupaj z Gregorijem Nazijanškim sestavil Filokalijo, izbor iz Origenovih del.
V Cezareji je bil posvečen v duhovnika in je kasneje nasledil škofa Evzebija. Bil je vsestranski pastir; skrbel je za napredek socialnega dela Cerkve in meniškega življenja, za katerega je napisal dvoje Vodil, ki sta še vedno v veljavi. Branil je pravo vero v Niceji, posebno Kristusovo božanstvo in božanstvo Svetega Duha (Razprava o Svetem Duhu). Že dan po smrti so ga imenovali Veliki in ta priimek je zgodovina potrdila.
BOETIJ (480 - 524)
Pripada najstarejšemu rimskemu plemstvu. Izredno klasično izobrazbo je prejel v Aleksandriji, kjer se je tudi uvedel v grško književnost in filozofijo. Je eden zadnjih latincev, ki je znal grško. Stopil je v službo ostrogotske države, postal konzul, za njim pa tudi dva njegova sinova. Zaradi suma, da soglaša s Carigradom, je bil kruto usmrčen v Paviji.
Boetij si je zadal nalogo, da prevede in razloži Zahodu vsa Platonova in Aristotelova dela. Uresničil je le neznaten del tega načrta. Njegova filozofska dela pa vsaj podajajo poznavanje Aristotela, z namenom, da ga postavi v službo teologiji. Njegova knjiga Uteha filozofije, ki jo je napisal v zaporu, je eno izmed del, ob katerih so v teku stoletij ljudje duha najbolj uživali.
CIPRIJAN iz Kartagine (+258)
Bil je sin odličnika; najprej je bil slaven govornik v Kartagini, potem se je spreobrnil in bil izvoljen za škofa. Bil je veliki pastir v teološkem gibanju, ki ga je začrtal Tertulijan. Umrl je kot mučenec 14. septembra 258. Ohranil se nam je ganljiv zapis o njegovem mučeništvu.
Izmed njegovih del si velja zapomniti poleg obilnega dopisovanja (predvsem pismo 63 o Evharistiji) njegovo razpravo o Edinosti Cerkve, o Gospodovi molitvi, o Delih in miloščini in Pismo Donatu (nekakšna izpoved). Njegovi spisi so bili v teku stoletij zelo popularni.
CIRIL Aleksandrijski (+444)
Teofilov nečak, ki so ga imenovali krščanski faraon. Strica je nasledil leta 412. Bil je teolog in polemik. Svojo gorečnost je usmeril proti Nestoriju, ki je ločeval med »božjo Materjo« in »Kristusovo materjo«. Ni se dosti brigal za obliko nastopa in za uporabo sredstev: na burnem efeškem koncilu je Nestorija odstavil. Nekaj njegovih pretiravanj so popravili na kalcedonskem koncilu.
Njegova zbrana dela s področja teologije in Svetega pisma so obširna. So nekakšen preludij v bizantinsko dobo, ki jo prav on začenja. Komentiral je precej knjig Stare zaveze, komentar Janezovega evangelija pa ostaja njegovo poglavitno delo.
CIRIL Jeruzalemski (ok. 315 - 386)
Rojen je bil verjetno v Jeruzalemu, kjer se je tudi šolal, vstopil v zbor duhovnikov in postal škof v težavnih časih arijanizma. Njegova pravovernost ni bila pogodu njegovemu metropolitu Valensu, ki so ga prevzele nove ideje in ki mu je uspelo, da ga požene v izgnanstvo. Ko se je Ciril leta 359 vrnil v Jeruzalem, je dokončno prišel do svojega sedeža šele po Valensovi smrti, leta 378.
Njegovo najbolj znamenito delo so Kateheze, komentarji veroizpovedi, namenjeni katehumenom. Sledijo jim Mistagoške kateheze, ki razlagajo zakramente uvajanja. Hoteli so jih pripisati njegovemu nasledniku Janezu, a je ta teza slabo utemeljena.
DAMAZ (304 - 384)
Papež literat. Po rodu je bil Hispanec. Nasledil je papeža Liberija, ki ga je bil posvetil v diakona. Njegov pontifikat se je moral soočiti s protipapežem in obrekljivskimi obtožbami. Od cesarja Gracijana je dobil pravno priznanje kot rimski škof in je deloval za spravo med Vzhodom in Zahodom, ki ju je trgala arijanska kriza. Hieronimu je naročil pregledati latinski prevod Svetega pisma, ki je dobil ime Vulgata.
Damaz si je prizadeval, da bi odkril in okrasil grobove mučencev v katakombah. Priredil je lažji dostop za romarje. Sam je sestavil veliko število napisov in epitafov.
DIONIZIJ Areopagit (5-6. stol.)
Skrivnostni grški duhovni pisatelj.
Anonimni avtor, prav gotovo sirskega porekla, ki si je vzel kot psevdonim ime Atenca, ki ga je spreobrnil Pavel (Apd 17,34).
Napisal je štiri razprave o mistični teologiji, ki so sinteza grške misli: Božja imena, Mistična teologija, Nebeška hierarhija, Cerkvena hierarhija. Latinski prevod Janeza Skota Eriugena je predstavil ta dela Zahodu, kjer so imela globok vpliv na mistično teologijo srednjega veka.
DIDAK Fotiški (sreda 5. stol.)
Grški škof z zahodne obale. Napisal je Sto poglavij o krščanski popolnosti, pravi potopis duše na poti k Bogu. Klasik duhovne teologije.
DIDIM Slepi (310 - 398)
Slavni aleksandrijski ekseget.
Didim je izgubil vid, ko je bil star štirideset let, in tako dobil svoj priimek. Več kot pol stoletja je vodil katehetsko šolo v Aleksandriji, čeprav je bil samo laik. Njegovi učenci so bili Gregorij Nazianški, Hieronim in Rufin. Zaradi svojega občudovanja Origena je prišel na slab glas in bil skupaj z njim obsojen dve stoletji kasneje, leta 553, zaradi česar se je izgubil dobršen del njegovih spisov. Ohranilo pa se je nekaj njegovih svetopisemskih komentarjev, zlasti Psalmov. Pristnost njegove razprave o Trojici je sporna.
EFREM Sirski (ok. 306 - 373)
Diakon sirske Cerkve. Izhaja iz krščanske družine iz Nisibisa. Verjetno je spremljal svojega škofa na nicejski koncil. Bil je duša »peržanske šole«, centra za teološko izobraževanje, najprej v Nisibisu, potem pa v Edesi.
Kot ekseget, polemik, pridigar in pesnik nam je zapustil obširno zbrano delo, ki mu daje naziv največjega sirskega pisca, ki pa še ni dočakal kritične izdaje. Njegov vpliv je bil občuten zlasti v bogoslužju in se razteza tako na Vzhod kot na Zahod.
EPIFAN Salaminski (315 - 403)
Predhodnik integrizma.
Rodil se je v Judeji. Pri dvajsetih je postal menih v Egiptu in postal kasneje arhimandrit svojega samostana. Po tridesetih letih so ga ciprski škofje izbrali za otoškega metropolita.
Njegova razgledanost je bila prav tako široka, kot je bila njegova teologija omejena. Njegova gorečnost ga je priganjala, da je povsod brez razločka zavohal krivoverstva. Bil je poklicni obrekovalec velikega Origena, proti kateremu je sprožil stoletno preganjanje. Njegova poglavitna dela so Usidrani in Škatla zdravil, enciklopedija štiriindvajsetih krivih ver, ki je dragocena zaradi dobesednih navedkov del, ki so danes izgubljena.
EVZEBIJ Cezarejski (260/65 - 339)
Prvi zgodovinar krščanskega starega veka.
Rodil se je v Palestini, morda v Cezareji, kjer je bil Origen njegov učitelj. Njegovo zgodnjo književno dejavnost je prekinilo Dioklecijanovo preganjanje; zaradi vere so ga izsledili in zaprli v ječo. Ko se je povrnil mir, je postal cezarejski škof. Močno se je zapletel v arijanski spor: ni hotel obsoditi Arija in se je boril za dvoumno formulo, da bi spravil med seboj obe stranki. Živel je v dvornem okolju. Cenil je njegove ugodnosti in hvalil politiko.
Njegova razgledanost je bila večja od poznavanja teologije. Predvsem je bil zgodovinar in apologet. Njegova Kronika in njegova Cerkvena zgodovina sta potrdili njegovo veljavo zgodovinarja. Evangeljsko pripravo in razlago pa so zelo cenili še v poznejših stoletjih.
EVAGRIJ Pontski (346 - 399)
Vzhodni učitelj mistike.
Rojen je bil blizu Ponta, to je Črnega morja. V diakona ga je posvetil Gregorij Nazianški. V Carigradu so ga slavili kot pridigarja, on pa se je končno odpovedal slavi in odšel najprej v Jeruzalem, potem pa se je pridružil menihom v nitrijskih gorah. Bil je učenec in prijatelj velikega Makarija. Kot vešč kopist se je preživljal s prepisovanjem knjig.
Kot Didim se je tudi on zapletel v protiorigensko gibanje. Njegova dela, zlasti eksegetska, so se razgubila in uničila. Ostala pa so meniška besedila in zbornik Misli. Zahod je spoznal njegove spise po zaslugi Janeza Kasijana.
FAVST Rieški (410 - 500)
Favst je bil britanskega porekla; vstopil je v samostan v Lerinsu, kjer je postal opat. Izvolili so ga za škofa v Riezu (Provansalske Alpe), kjer je odigral zelo pomembno vlogo na galskih koncilih in v teoloških sporih. Vizigotski kralj Evrik, ki je bil arijanec, ga je poslal v izgnanstvo, ki ga je zelo velikodušno prenašal.
Njegovo ime je povezano z oznanjevanjem evangelija v provansalski Galiji, zlasti z zbirko govorov, ki so zelo pomembni za tedanjo pastoralo in ki jih je on vsaj navdihoval, če že ne tudi napisal.
FULGENCIJ iz Ruspe (467 - 533)
Po rodu je bil iz senatorske družine iz Kartagine. Najprej je bil uradnik, potem je postal menih in škof v Ruspi, na jugu današnje Tunizije. Vandalski kralj Trazamund ga je pregnal na Sardinijo.
Kot učenec svetega Avguština je branil njegov nauk o milosti. Z zadnjimi žarki osvetljuje krščansko Afriko, ko gre ta v zaton. Napisal je razpravo o Veri in nam zapustil pisma in odličnegovore. Bossuet ga je upravičeno imenoval »največji teolog svojega časa«.
FORTUNAT (530 - po 600)
Zadnji veliki rimski pesnik.
Potujoči trubadur in neutrudni popotnik po Zahodu. Je zadnji poganjek krščanskega pesništva na pragu srednjega veka. Rodil se je v Trevisu blizu Benetk in študiral v Raveni. Sveti Martin mu je ozdravil očesno bolezen, zaradi česar je odšel v Tours, da bi se mu zahvalil. Šel je po najdaljši možni poti, polni dogodivščin, ki mu je vzela dve leti. Končno se je ustalil v Poitiersu, kjer se je dal posvetiti v duhovnika na vztrajne prošnje kraljice Radegunde, ki je postala nuna. Leta 597 je postal škof v tem mestu.
Njegovo delo vsebuje življenjepise svetnikov in slavnih škofov, priložnostne pesmi in verske himne. Kar nekaj izmed njegovih najboljših pesmi je dobilo mesto v rimskem bogoslužju.
GENADIJ Marsejski (+495)
Genadij je bil najverjetneje grškega ali sirskega porekla. Nekaj časa je pripadal samostanu svetega Viktorja in je bil duhovnik v Marseillu. Kot mož z visoko kulturo in trdno izobrazbo je dobro poznal grščino, kar je bilo tedaj velika redkost. To mu je omogočalo, da je Zahodu predstavil Vzhod, s tem da je prevajal grška dela, zlasti spise Evagrija Pontskega. Bil je izredno delaven; posvetil se je boju proti krivoverstvom, proti katerim je napisal danes izgubljeno delo, katerega sklep pa se je nedvomno ohranil pod naslovom Knjiga cerkvenih dogem. Najdragocenejše njegovo delo si je privzelo znameniti naslov Slavni možje. To je katalog krščanskih pisateljev, ki nadaljuje tistega, ki ga je napisal Hieronim. Po krivici so nekateri humanisti temu delu jemali veljavo, saj je eden najdragocenejših virov za literarno zgodovino 4. in 5. stoletja.
GREGORIJ Veliki (ok. 540 - 604)
Gregorij je na pol poti med patristično dobo in srednjim vekom. Izhaja iz senatorske družine. Najprej je bil rimski prefekt in je opravljal različna diplomatska poslanstva v Carigradu. Ko je umrl njegov oče, se je odpovedal svetu in začel redovno življenje. Po smrti papeža Pelagija II. - Gregorij je bil njegov svetovalec - so ga izvolili za papeža.
Kot rimski škof je uredil dediščino svetega Petra, skrbel je za socialne potrebe, uredil redovno življenje, razvil misijonsko delovanje, posebno v Veliki Britaniji.
Njegovo delo je predvsem pastoralnega značaja. Njegovo Pastoralno vodilo, njegovi Komentarji Jobove knjige, njegovo pridiganje, zlasti o evangelijih, so v srednjem veku zelo cenili.
GREGORIJ Elvirski (+ po 392)
Eden prvih hispanskih pisateljev.
Bil je škof v Elviri, blizu Granade, in je branil nicejsko veroizpoved.
Nedavne raziskave so omogočile odkritje njegovih spisov in so tako dela, ki so krožila pod drugimi imeni, dobila pravega avtorja. Iz njegove ustvarjalnosti je dovolj omeniti delo o Pravi veri in vrsto govorov o besedilih Stare zaveze, posebno Noetovo barko in Visoko pesem.
GREGORIJ Nazianški (ok. 329 - 390)
Rodil se je v Aziancu in se kakor Bazilij šolal v velikih intelektualnih središčih svojega časa. Ko se je vrnil, je z Bazilijem poskusil redovno življenje, potem pa je šel na pomoč očetu, nazianškemu škofu, katerega je nasledil.
Leta 378 je prevzel vodstvo precej razpuščene carigrajske skupnosti. Da bi utrdil pravo vero, ki je že skoraj skrenila s prave poti, je tam nastopil s Petimi teološkimi govori, ki so postali slavni. Proglasili so ga za carigrajskega škofa. Vodil je koncil leta 381, kjer so nasprotovali njegovemu imenovanju. Vrnil se je v Nazianc, kjer je tudi umrl.
Njegovo delo sestavljajo Govori, ki so jih v zgodovini vselej občudovali in ki so mu prinesli ugled. Njegove Pesmi, zlasti Pro vita sua, nekakšna avtobiografija, nam odkrivajo čutečo, romantično in ranjeno dušo.
GREGORIJ IZ Nise (ok. 335 - 395)
Gregorij, mlajši Bazilijev brat, je bil še mlad krščen; začel je kot lektor, potem se je poročil in postal retor, učitelj govorništva. Pod vplivom sestre Makrine je končno spremenil življenje, vstopil v samostan in slednjič postal škof v Nisi, mestecu jugozahodno od Cezareje.
Gregorij je pokazal vso svojo veličino šele po Bazilijevi smrti. Postal je cesarjev zaupnik, zaupali so mu razna poslanstva v Arabiji in Palestini; na dvoru je imel več pogrebnih govorov.
Njegovo zbrano delo je zelo obsežno. Kot Origenov učenec je prvak mistične teologije. Med njegovo dediščino je treba omeniti Versko katehezo, Komentar Visoke pesmi, Očenaša, Blagrov, kjer vsakič začrta duhovno popotovanje. Stvarjenje človeka, Makrinino življenje in Mojzesovo življenje so dela velikega pomena.
HIERONIM (ok. 347 - 419/420)
Po poreklu je bil Dalmatinec, vendar je njegov rojstni kraj še vedno predmet razpravljanja. Ni brez osnove podmena, da bi bil doma z našega Krasa. Šolal se je v Rimu in se po burni mladosti dal krstiti in se potem oklenil redovnega življenja najprej v Ogleju, potem pa v puščavi, v okolici Antiohije. Tam se je izobrazil še v grški in hebrejski kulturi. Končno je zapustil Vzhod, se ustavil v Carigradu pri Gregoriju Nazianškem in se vrnil v Rim. Papež Damaz ga je usmeril v pregled latinskega prevoda Svetega pisma, ki je dobil ime Vulgata. Po papeževi smrti se je vrnil na Vzhod in se ustalil v Betlehemu skupaj z rimskimi patricijami, ki so se tudi odločile za redovno življenje. Odtlej je svoj čas posvečal prevodu in komentarju svetopisemskih knjig in izobraževanju mestnih meniških skupnosti. Poleg njegovih svetopisemskih komentarjev tehnične narave imamo še vrsto homilij, ki jih je pridigal v Betlehemu, in obilno dopisovanje; njegova pisma so duhovna in obenem zajedljiva kakor človek s težavnim značajem.
HILARIJ iz Poitiersa (ok. 315 - 367)
Izhaja iz bogate, toda poganske družine. Šolal se je v Bordeauxu in je najprej v filozofiji iskal odgovor o smislu bivanja. Končno ga je našel v Svetem pismu in Janezovem evangeliju (Trojica I, 1-14). Spreobrnil se je h krščanstvu in je bil kljub temu, da je bil poročen, izvoljen za škofa v Poitiersu okrog leta 350.
V arijanskem sporu se je v imenu prave vere postavljal po robu odklonom v nauku. Poslan je bil v izgnanstvo na Vzhod, kjer se je spoznal z grško teologijo. Zaradi svojega delovanja je postal nezaželjen in so ga končno postali nazaj v Poitiers, kjer je do smrti opravljal svojo službo.
Njegovo delo je odprto za vzhodno misel in je odigralo odločilno vlogo. Zapomniti si moramo njegov Komentar Matejevega evangelija in Psalmov, razpravo o Skrivnostih in predvsem njegovo razpravo o Trojici, eno poglavitnih del zahodne teologije.
HIPOLIT Rimski (+235)
Rimski duhovnik in pisatelj. Bil je grškega porekla in Irenejev učenec. Kot duhovnik je bil zelo ambiciozen in nepopustljiv, zato je prišlo do spora med njim in papežem Kalistom. Izvolili so ga za protipapeža, a je bil kmalu zatem skupaj s pravim papežem Poncijanom poslan v izgnanstvo. Tam sta se tekmeca končno spravila in umrla kot izpovedovalca vere. Skupaj ju častimo kot mučenca.
Postavlja se precej vprašanj: Je živel en Hipolit ali sta bila dva? Katera so pristna dela prvega in katera morebiti pripadajo drugemu? Vse to še ni dokončno razjasnjeno. Leta 1511 so našli kip sedečega učitelja, na podstavku pa je bil spisek del, ki se mu pripisujejo. Poglavitna dela, svetopisemski komentarji, Zavračanje vseh krivoverstev in nedvomno tudi Apostolsko izročilo postavljajo Hipolita, eksegeta in teologa, ob bok učiteljem, kot sta bila Klemen in Origen.
IGNACIJ Antiohijski (ok. 35 - 107)
Ignacij se je sam poimenoval Teofor, Bogonosec. Gotovo je bil učenec apostolov. Postal je antiohijski škof. Kot kristjana so ga aretirali, obsodili na zveri in z vojaškim spremstvom odpeljali v Rim. Na poti je napisal sedem pisem raznim Cerkvam, ki jih je obiskal, potem pa še rimski, kamor ga je vodila pot.
Pisma, ki iz njih vreta vera in življenje, bogata v nauku glede vere in glede cerkvenih struktur, obenem tudi pričujejo o mistični gorečnosti škofa.
IZIDOR Seviljski (570 - 636)
Zadnji zahodni cerkveni oče.
Rodil se je v Kartageni, vzgajal ga je brat Leander, seviljski škof, katerega je petindvajset let kasneje nasledil. Bil je izredno ploden pisatelj, enciklopedičnega duha, bolj zbiralec kot izviren ustvarjalec, in se je loteval vseh področij védenja. Njegova dela, pravi mozaiki izvlečkov iz drugih spisov, so ohranila, kakor Boetijeva in Kasiodorova, zaklade preteklosti, tako posvetne kot verske.
Zaradi njegovega enciklopedičnega znanja, ki ga je podal v pristopni obliki, ga je občudoval ves srednji vek, ki mu je dalnaziv »doctor insignis«. Njegove Etimologije ali Izvori, enciklopedija vseh spoznanj, so bile ena najbolj prepisovanih in najbolj branih knjig. Ohranilo se nam je 950 rokopisov.
JANEZ Krizostom (ok. 347 - 407)
Bil je sin odlične družine. Vzgajala ga je izredna mati, vdova pri dvajsetih. Janez je končal bleščeč klasični in teološki študij v Antiohiji. Ko je prejel krst, se je odločil za meniško življenje, potem pa se je z rahlo načetim zdravjem vrnil v Antiohijo, kjer ga je Flavijan posvetil v diakona, potem pa še v duhovnika. Posvetil se je pridiganju, za kar je bil še prav posebno nadarjen. Zaradi pridobljenega ugleda si je zaslužil imenovanje za škofa v Carigradu, kjer so se začela njegova razočaranja. Ker je bil strog in nepopustljiv, je kmalu postal nepriljubljen na dvoru, ki ga je sporazumno s Teofilom Aleksandrijskim izgnal najprej začasno, potem dokončno. Umrl je v izgnanstvu. Njegovo delo sestavljajo zlasti pridige. V homilijah je razložil večino starozaveznih in novozaveznih knjig. Poleg tega imamo še njegovo slavno razpravo o Duhovništvu, Homilije o svetem Pavlu, njegovem priljubljenem avtorju, in razpravo o Spreobrnjenju. Njegova dela so med tistimi, ki so se najuspešneje upirala zobu časa.
JANEZ Damaščan (650 - 753)
Zadnji oče grške Cerkve.
Janez se je rodil v izvrstni krščanski družini v Damasku. Ko so Arabci zavzeli mesto, je ohranil pomembne funkcije v upravi in se obenem posvetil meniškemu življenju v samostanu svetega Saba blizu Jeruzalema, kjer je tudi njegov grob. Tam je bil posvečen v duhovnika in je postal cenjen pridigar. Umrl je v visoki starosti (pravijo, da je imel 104 leta).
Njegov Vir védenja, večkrat preveden v latinščino, je teološka suma in njegova osebna sinteza misli očetov. Trije govori o podobah postavljajo dober temelj za njihovo češčenje. Svete vzporednice nudijo besedila o krščanskem življenju, ki jih je jemal iz Svetega pisma in očetov. Pred pozabo so rešile veliko navedkov, od katerih so jih identificirali komaj četrtino.
JUSTIN (+ ok. 165)
Bil je filozof po duši in po duhu. Rojen je bil v Nablusu (Flavia Neapolis) v Palestini. Spreobrnil se je v Efezu in šel v Rim, kjer je večkrat dalj časa bival in ustanovil versko šolo. Skupaj z učenci so ga aretirali. Umrl je kot mučenec. Ohranili so se nam zapiski z njegovega procesa.
Dve njegovi pomembni deli: Zagovor, v katerem predstavlja in brani krščanstvo, in Pogovor z Judom Trifonom, kjer se trudi, da bi pokazal, kako je Kristus izpolnil mesijanske prerokbe. Justin svojo vero misli in se trudi, da bi jo sprejel judovski in poganski svet. Je človek dialoga.
KASIJAN (ok. 360 - 430/35)
Učitelj zahodnega meništva.
Po rodu je bil Skit, to je Romun, in je prejel trdno klasično izobrazbo. Še kot mladenič je odšel v Betlehem, kjer je postal menih. Potem je živel deset let med egiptovskimi puščavskimi očeti. Končno jih je v času origenističnih sporov zapustil in se umaknil k Janezu Krizostomu v Carigrad, kjer je bil posvečen v diakona. Nato je bival v Rimu. Okrog leta 416 se je naselil v Marseillu, kjer je ustanovil moški (svetega Viktorja) in ženski samostan.
Dvoje njegovih del, napisanih v klasičnem jeziku, Uredbe in Pogovori, ki so jim sledili, predstavljajo temeljno listino meniškega življenja in duhovnosti. Obe deli sta veliko prispevali k organizaciji in razvoju meništva na Zahodu.
KASIODOR (490 - 580)
Dobrotnik staroveške književnosti. Izhaja iz velike družine v Kalabriji (južna Italija), kjer je bil njegov oče prefekt. Kot državnik je opravljal vse častne službe in se je trudil, da bi spravil Rimljane in Germane. Leta 540 se je umaknil iz javnega življenja in se naselil v samostanu Vivarium, ki ga je ustanovil na svojem posestvu, in se odslej posvetil študiju, zlasti eksegetskemu delu. Z velikimi stroški mu je uspelo zbrati najpomembnejša dela v bogati knjižnici. Umrl je star skoraj sto let.
Ta mož dejanja je bil preudaren zgodovinar. Napisal je Zgodovino Cerkve in Uredbe o božjih in posvetnih knjigah, nekakšen uvod v posvetno in svetopisemsko kulturo. Trudil se je prevajati grške pisatelje v latinščino. Razlagal je Psalme.
KLEMEN Aleksandrijski (ok. 150 - 230)
Verjetno je bil po rodu Grk. Ustalil se je v ALeksandriji, kjer je poučeval Panten. Tu se je spreobrnil in naposled nasledil učitelja pri vodstvu šole katehumenov. Njegova velika skrb je bila dialog med vero in filozofijo v tem mestu velikega intelektualnega vrenja.
O tem pričajo njegovi spisi: Protreptik ali Spodbuda Grkom, da bi našli vero na cilju svojega iskanja, Pedagog, priročnik krščanskega življenja, Stromata, zbornik razprav o raznih vprašanjih. Temu je treba še dodati homilijo: Kateri bogataš se lahko zveliča? Bil je veliki uvajalec.
KLEMEN Rimski (konec 1. stol.)
Prvi cerkveni pisec.
Bil je rimski škof. Pisal je še za življenja evangelista Janeza, okrog leta 96, in sicer pismo korintski skupnosti. Sirska Cerkev je to pismo tako cenila, da ga je uvrstila med svete knjige.
KROMACIJ Oglejski (+ ok. 408)
Tudi o njegovem življenju vemo zelo malo. Bil je škof v Ogleju od 388 do 408, pred tem pa je omenjen kot prezbiter na oglejski sinodi leta 381.
Kromacij je veliko odkritje tega stoletja. Leta 1967 so v sklopu Ambrozijevih del odkrili njegov Komentar Matejevega evangelija in nekaj Govorov. Še vedno se najde kakšen odlomek njegovih del. Kromacij je bil Ambrozijev sodobnik in tudi politično sodi v njegov krog. Njegovi govori slikajo verska in etnična trenja v Ogleju konec 4. stoletja.
LAKTANCIJ (250 - 340)
Bil je afriškega porekla. Poslušal je Arnobijeva predavanja, potem je učil retoriko, najprej v Kartagini, potem v Nikomediji ob Črnem morju, ki je postala cesarska rezidenca. Medtem se je spreobrnil h krščanstvu. Občutil je Dioklecijanovo preganjanje in se je moral skrivati, kar ga je spravilo v veliko pomanjkanje. Zadnja leta je preživel v miru, ko ga je Konstantin imenoval za učitelja svojemu sinu v Trierju.
Laktancij se je najprej posvetil izobraževanju in poeziji. Ko pa je postal kristjan, je hotel napisati kakšno koristno delo. Tako je nastalo njegovo največje delo, Božje uredbe, prijetna predstavitev krščanske vere, »prava suma prvih let 4. stoletja«. Omeniti je treba še apologetsko delo Smrt preganjalcev.
LEON Veliki (+461)
Po rodu je bil iz Toskane. Najprej je bil rimski diakon in je opravljal različna poslanstva za rimsko kurijo. Med opravljanjem nekega poslanstva v Galiji so ga izvolili za rimskega škofa. V času selitve ljudstev je odigral odločilno vlogo, ko je branil svoje mesto pred Atilom. Prav tako je pripravil kalcedonski koncil, da bi napravil konec monofizitizmu, ki je zanikal dve naravi v Kristusu.
Je prvi papež, ki nam je zapustil vrsto svojih pridig, zlasti bogoslužnih. Ohranjenih je več kot sto njegovih pisem, v katerih je posredoval v zadevah Galije, Ilirika in Severne Afrike.
MAKARIJ (+390)
To ime, ki pomeni Blaženi, je na Vzhodu zelo pogosto. Zelo težko je identificirati in razlikovati vse nosilce tega imena. Najstarejši in najbolj slaven je Makarij Egiptovski, imenovan tudi Stari ali Veliki, ki je živel šestdeset let v puščavi Sketis in je učitelj duhovnega življenja.
Rokopisi mu po krivem pripisujejo - samo bogatim človek kaj posodi - vrsto spisov, med njimi znamenito zbirko petdesetih ali petinpetdesetih homilij, pravi potopis duhovnega življenja. Težko je ugotoviti avtorja, ki je morda neki Simeon, o katerem govori Teodoret.
MAKSIM Izpovedovalec (580 - 666)
Najpomembnejši grški teolog 7. stoletja.
Izvira iz zelo ugledne carigrajske družine. Najprej se je lotil politične kariere kot prvi tajnik cesarja Heraklija. Potem se je spreobrnil k redovnemu življenju v Hrizopolisu (v današnji Albaniji). Potem ga najdemo v Aleksandriji in v Kartagini zaradi teološkiih sporov. Po njegovi zaslugi so obsodili monoteletizem (ki dopušča samo eno voljo v Kristusu) na lateranskem koncilu leta 649. Cesar mu je pripravil proces in ga izgnal v Kolhido, na obalo Črnega morja, kjer je podlegel preizkušnjam.
Kot prodoren teolog in trden mistik nam je zapustil eksegetska, liturgična in asketična dela, katerih kakovost je bila šele nedavno spet ovrednotena.
MAKSIM Torinski (+ 408/23)
Skoraj ničesar ne vemo o njegovem življenju, le to, da je bil škof v Torinu. Njegovo govorniško delo, čeprav je vanj zašlo mnogo nepristnih delcev, je zelo pomembno. Začudi nas s kakovostjo, psihološko prodornostjo in aktualnostjo.
MELITON iz Sard (+ ok. 190)
Eden velikih svetilnikov Male Azije.
O njegovi pisateljski dejavnosti, ki je bila izredna, nam poroča zgodovinar Evzebij, ki je ohranil nekaj naslovov. Ohranjena je pomembna Velikonočna homilija, ki so jo nedavno rekonstruirali s pomočjo papirov in odlomkov, ohranjenih v »verigah« ali svetopisemskih zbornikih.
MINUCIJ FELIKS (2. - 3. stol.)
Afriški odvetnik, ki je prišel v Rim. Postal je slaven zaradi enega dela, Oktavija. To je zagovor krščanstva v obliki dialoga med kristjanom in poganom. Pogovor prevevata duh in zmernost. V oči nam padejo sorodne poteze s Tertulijanom, ob tem pa ne moremo ugotoviti, kdo je bil prvi. »Biser apologetske literature«, je zapisal E. Renan.
ORIGEN (+ 253/54)
Eden največjih genijev v človeški zgodovini. Rodil se je v Aleksandriji, kjer je njegov oče umrl kot mučenec. Šolal se je pri filozofih in je moral že zgodaj prevzeti vodenje katehetske šole, da bi poskrbel za potrebe družine. Na potovanju je prišel do Rima, potem se je sprl s svojim škofom in se ustalil v Cezareji v Palestini. Po duhovniškem posvečenju se je lotil dvojnega dela: pridigal je ljudstvu in se posvečal eksegetskemu delu.
Njegova zbrana dela so ogromna. Evzebij piše o 2000 spisih: svetopisemski komentarji in homilije, pa tudi polemična knjiga Proti Celsu, prva »teološka suma« o Izvorih; eden njegovih biserov je njegova razprava o Molitvi. Umrl je zaradi posledic mučenja med Decijevim preganjanjem.
PAVLIN Nolanski (353 - 431)
Rodil se je v Bordeauxu v senatorski družini, ki je bila neznansko bogata, toda krščanska. Pavlin je bil učenec Avzonija, ki mu je priskrbel častne službe na dvoru. Tako je postal prokonzul v Noli v Kampaniji, kjer je bil zelo češčen sveti Feliks. Kmalu se je naveličal javnega življenja, vrnil se je v Akvitanijo in se tam poročil z zelo pobožno hispanko Terazijo. Vpliv žene in zgodnja izguba edinega sina sta zakonca nagnila k temu, da sta spremenila življenje in se odpovedala svetu in svojemu ogromnemu bogastvu. Pavlin je sprejel krst, razdelil svoje imetje revežem in se umaknil v bližino groba svetega Feliksa v Nolo, kjer je živel v uboštvu in popolni zdržnosti. Postal je tamkajšnji škof, čeprav se je temu na vso moč upiral, a je še naprej živel kot menih blizu preprostega ljudstva.
Ohranilo se nam je okrog petdeset pisem in petintrideset pesmi izbranega izraza in izjemne virtuoznosti o različnih temah; štirinajst je posvečenih svetemu Feliksu. Naj bo njihova poetična kakovost takšna ali drugačna, človek, ki je živel blagre, velja več kot njegova umetnost.
PETER Krizolog (+440/50)
Po rodu je bil iz italijanske Emilije in je postal škof v Raveni. Njegov priimek pomeni Zlatorečni. Bil je priznan pridigar, ki je znal govoriti ljudstvu brez popuščanja, vendar plemenito, kakor o tem pričajo njegovi govori in homilije, ki v glavnem komentirajo Sveto pismo, zlasti evangelije. Izvirnost in psihološka prodornost sta preprečili, da bi njegovo oznanjevanje zastaralo.
RUFIN (345 - 410)
Rodil se je krščanskim staršem blizu Ogleja v severni Italiji. Med študijem se je spoznal s Hieronimom in prejel krst, ko mu je bilo petindvajset let. Vrnil se je v Rim, od koder je šel s plemenito Melanijo v Egipt. Po bivanju med puščavskimi očeti je šel v Aleksandrijo in bil učenec Didima, ki ga je navdušil za Origena. Leta 378 je šel s svojo zaščitnico v Jeruzalem. Zaradi origenističnega spora se je dokončno razšel s Hieronimom. Vrnil se je v Italijo, a je moral zaradi vizigotskega vpada bežati na jug, kjer je v Mesini umrl.
Njegova poglavitna zasluga so prevodi Bazilija in Gregorija Nazianškega, Evagrija Pontskega, še posebej pa Origena; prevedel je njegovo knjigo Izvorov in številne komentarje.
SEDULIJ (5. stol.)
Skoraj ničesar ne vemo o tem rahločutnem pesniku, ki izvira iz južne Galije ali Italije. Bil je duhovnik, kakor pravi Izidor Seviljski.
Od njegovega pesniškega dela sta se nam ohranili dve himni, delno uporabljeni v rimski liturgiji; predvsem pa Velikonočna pesem, epopeja o Kristusu, ki v heksametrih parafrazira Matejev evangelij.
SIDONIJ APOLINARIJ (431 - 489)
Rojen je bil v Lyonu v slavni družini; bil je zet cesarja Avita in eden predstavnikov galsko-rimskega plemstva, ki je bilo zvesto Rimu in se žrtvovalo zanj v dobi selitve ljudstev. Udobno življenje veleposestnika mu je omogočilo, da se je posvetil književnosti. Postal je rimski prefekt, in ko je zapustil to dolžnost, so ga izvolili za škofa v Clermont-Ferrandu. Težka služba med barbarskimi vpadi. Organiziral je odpor, kar je plačal z nekaj časa izgnanstva. Vrnil se je umret v svoje škofijsko mesto.
Od njegovega književnega dela se je ohranilo 24 pesmi, od tega tri slavilne pesmi cesarju, skrbno izrezljane, silno izbranega izraza in kar gizdave; tako je pač zahteval okus tiste dobe. Imamo še zbirko 147 pisem, ki so revna glede na krščansko vsebino, a bogata s podatki.
SULPICIJ Sever (360 - 420/25)
Rodil se je v aristokratski družini v Akvitaniji. Študiral je v Bordeauxu, se poročil s hčerko bogate konzulske družine, a mu je žena zgodaj umrla. Tedaj se je umaknil iz javnega življenja, prejel krst, se odpovedal svetu in bogastvu in živel odmaknjeno življenje na svojem posestvu ter se posvečal duhovnosti in književnosti. Potoval je v Tours, da bi se srečal s škofom Martinom in dobil od njega kakšen nasvet.
Njegovo najslavnejše delo je Martinovo življenje (in Pogovori, ki ga dopolnjujejo), prototip zahodnega življenjepisa svetnika. Kronike, delo z velikim zamahom, so svetovna zgodovina od stvarjenja do leta 400. V srednjem veku so utonile v pozabo, zelo pa so jih cenili v renesansi zaradi njihovega zgodovinskega in kritičnega čuta.
TACIJAN (+ ok. 180)
Rodil se je v poganski družini asirske dežele in prišel v Rim, kjer je bil eden od sijajnih Justinovih učencev. Mesto je zapustil okrog leta 172 in se vrnil v domovino, kjer se je pridružil ločini rigoristov, imenovanih enkratiti, ki so obsojali zakon in rabo mesa in vina.
Njegov znameniti Govor Grkom ni toliko predstavitev krščanskega nauka kot sijajna, o obenem zajedljiva polemika proti grški kulturi. Diatesaron je konkordanca štirih evangelijev, združenih v enega.
TEODOR Mopsvestijski (350 - 428)
Največji ekseget antiohijske šole.
Bil je sodobnik in prijatelj Janeza Krizostoma, ki je bil njegov sošolec pri Libaniju, potem pa pri Diodoru. V duhovnika je bil posvečen v Antiohiji in je tam opravljal svojo službo, potem pa postal škof v Mopsvestiji, v vzhodnem delu današnje Grčije. Za njegovega življenja niso nikoli podvomili o njegovi pravovernosti, po smrti pa so ga obsodili na carigrajskem koncilu leta 553. Tragična posledica tega je izginotje skoraj vseh njegovih del.
Teodor je komentiral skoraj vse Sveto pismo, a je ostalo le nekaj odlomkov in komentar Prve Mojzesove knjige (1-3). V sirskem prevodu so našli njegovo razpravo o Učlovečenju Besede in njegove Krstne kateheze.
TEODORET Kirski (393 - 458)
Rodil se je v Antiohiji, ko je tam zablestel Janez Krizostom. Tam je tudi dobil intelektualno in duhovno izobrazbo po zaslugi Libanija in Diodora. Postal je škof v Kiru, severovzhodno od Antiohije. Teodoret je postavil v službo krščanske misli svojo bogato književno in teološko kulturo. Njegovo Zdravljenje helenskih bolezni je soočenje poganske misli z vero. Poleg njegovega Govora o Previdnosti imamo še Cerkveno zgodovino, ki je nadaljevanje Evzebijeve, Redovno zgodovino sirskih menihov in Zgodovino krivoverstev. Bil je eden najbolj plodnih piscev grške Cerkve.
TEOFIL Antiohijski (2. stol.)
Rodil se je na bregovih Evfrata, dobil odlično grško izobrazbo, se v odrasli dobi spreobrnil in postal antiohijski škof. Od njega imamo ohranjene tri knjige Avtoliku, v katerih se trudi dokazati večvrednost krščanskega nauka o Bogu, o stvarjenju sveta in o prihodnjem vstajenju.
TERTULIJAN (+ ok. 220)
Centurionov sin, rojen v Kartagini okrog leta 160. Šolal se je v književnosti in pravu v Afriki, potem v Rimu. Svojo viharno mladost je zaključil s spreobrnjenjem v krščanstvo in se vrnil v Kartagino. Hieronim potrjuje, da je bil duhovnik. V tem primeru bi bili lahko razpravi o Krstu in o Gospodovi molitvi odmev njegovega poučevanja.
Kot živahen in nevaren polemik ter baročni in ognjevit pisatelj je množil svoja borbena dela proti krivovercem, Judom in Markionu. Od njegovih del si velja zapomniti Zagovor (Apologeticum), v katerem brani krščanstvo pred obrekovanjem, Žensko obleko (za katero zelo rad skrbi), Vstajenje mesa in Gospodovo molitev. Avguštin ni nikoli prikrival občudovanja do njega, ki ga imenuje »moj učitelj«. Žal se je Tertulijan izgubil v montanizmu.
VIKTORIN Ptujski (+ ok. 303)
Prvi ekseget v latinskem jeziku.
O njegovem poreklu in življenju ne vemo skoraj ničesar. Znano nam je le, da je bil škof v Petoviu in da je umrl kot mučenec med Dioklecijanovim preganjanjem.
Zaradi svojih milenarističnih idej so njegova dela prišla na spisek knjig, ki naj se jih ne bere v javnosti, zato se je ohranil le komentar prvih poglavij Prve Mojzesove knjige Izdelava sveta in Komentar Knjige razodetja, čeprav Hieronim omenja še precej del svojega rojaka.
VINCENCIJ Lerinški (+ 435/50)
Po poreklu je bil iz Galije. V zreli dobi se je ustalil v Lerinsu, kjer je bil duhovnik in povezan s samostanom. Kot zgodovinar dogem in ekseget se je zapletel v spore o milosti, ki so razburjali Provanso. Hotel je biti Avguštinov občudovalec, a ne brezpogojni.
Njegovo delo z naslovom Commonitorium ali Opomnik je nekakšen »Govor o metodi«, ki vzpostavlja kriterije za razločevanje prave vere v mrgolenju krivoverstev. V zgodovini je bilo to eno najbolj občudovanih in uporabljanih del. Bellarmino ga je označil kot »knjigo iz čistega zlata«.
Postavljeno 11.11.2008.