IGNACIJ ANTIOHIJSKI

Skrivnost krščanskega junaštva

Ignacij je bil škof v Antiohiji v začetku 2. stoletja, torej v času, ko je bila Cerkev stara kakih petdeset let. Koliko kristjanov se je že zvrstilo v teku ene generacije! Med Pavlom in Ignacijem je tolikšna razlika, kot je med evropskim misijonarjem, ki se skuša prilagoditi indijskim navadam, in rojenim Indijcem, ki se spreobrne k evangeliju. O krščanstvu razmišlja in ga živi na nov način.

Drug za drugim so odšli pričevalci, ki so poznali Jezusa, videli njegove čudeže in poslušali njegov nauk. Peter in Pavel sta umrla mučeniške smrti med letoma 64 in 67, pod cesarjem Neronom. Samo Janez, zadnja priča, je preživel to prvo obdobje. Postal je skoraj legendarna osebnost. Dolgo je bil v Mali Aziji spoštovan kot priča začetkov, izbrana priča, saj so njegove oči so videle in roke otipale Besedo življenja.

Prezbiterji ali starešine azijskih skupnosti so spoštljivo zbrali besede ljubljenega učenca. Polikarp, Ignacijev prijatelj - srečala sta se v Smirni in eno od Ignacijevih pisem je naslovljeno nanj - je bil Janezov učenec. Po njunem posredovanju sega pričevanje učenca, ki ga je Jezus ljubil, daleč, tja do Rima; in po Irenejevem posredovanju vse do Lyona. Ignacij je gotovo bral četrti evangelij, vendar je od njega manj odvisen kot od Pavla.

Okrog leta 100 se začenja novo odbodje, temačno in hkrati odločilno. Zadnji pričevalec je odšel. Cerkve ohranjajo spomin na svojega ustanovitelja in se sklicujejo na njegovo avtoriteto.

I. ANTIOHIJSKA SKUPNOST

Antiohija v Siriji se more sklicevati na navzočnost samega apostola Petra. Vendar pa ni verjetno, da bi bil Peter v tem mestu tudi škof mestu. Njegova navzočnost pa že zadostuje, da antiohijski škofijski sedež uživa nekakšno prvenstvo pred ostalimi apostolskimi sedeži. Petru je sledil najprej Evodij, o katerem ne vemo nič več kot ime; potem Ignacij, ob zori drugega stoletja. Ta dragoceni rodovnik zagotavlja azijski metropoli dokaze o plemenitem krščanskem poreklu.

Antiohija je zrasla sredi rodovitne ravnice na bregovih Oronta, ki so ga pesniki pogosto opevali. Bila je bogato trgovsko središče in obenem žarišče helenistične civilizacije. Reka, ki si je izdolbla strugo skozi gorsko verigo Libanona, povezuje Azijo z morjem. Azijska metropola, to pomembno cestno križišče, je bila tretje mesto na svetu, rimskem svetu seveda.

Rim je osvojil Antiohijo (danes je to Antakieh, ki ga je Turkom uspelo odtrgati od Sirije) leta 64 pred Kristusom. Odtlej je bila glavno mesto rimske province in upraviteljev sedež. Kristjani v mestu niso bili neopaženi; živeli so na očeh oblasti. Dve stoletji kasneje je Janez Krizostom, eden njenih najimenitnejših sinov, ocenil število prebivalcev brez sužnjev in otrok na 200 000.

Prebivalci so bili večinoma Sirci. Grki in Judje so predstavljali res manjšino. Judje so bili bogati, vplivni, goreči. Svojo vero so z navdušenjem širili. Eden prvih diakonov v Cerkvi, Nikolaj, je bil prozelit, to je pogan, ki se je spreobrnil k judovstvu, preden je sprejel Veselo novico - evangelij.

Kultura mesta je bila grška. Grščina je bila jezik trgovcev in tudi jezik višjih slojev. Meščan je bil ponosen na svoje helenstvo. Tudi Sirci iz vzhodnih koncev dežele so imeli mesto za grško. Tisti, ki so zadnji prišli pod okrilje helenizma, so bili tudi njegovi najbolj goreči privrženci, kot je to običajno. Nižji sloji in prebivalci podeželja, ki se začenja že na obrobju mesta, pa so govorili sirsko, jezik, ki je bil zapisan šele s prihodom krščanstva.

Ob mešanici prebivalstva je bila, razumljivo, tudi mešanica verstev. Selevkos I. je dal zgraditi Apolonu, svojemu božanskemu očetu, bogato svetišče, Dafnej. Češčenje Apolona se je začelo širiti hkrati s češčenjem Zevsa Selevkija. Leta 150 se jima je pridružila kraljevska boginja Arete, Krepost. Temu panteonu so dodali Rimljani še kult cesarjev, ki je kasneje v Aziji povzročil spor s krščanstvom, opisan v Knjigi razodetja. Spomnimo se samo morske pošasti, ki je podobna leopardu in ki simbolizira preganjalsko rimsko cesarstvo. Najbolj slavna mučenca tega preganjanja sta bila Ignacij in Polikarp.

Prva krščanska skupnost je izšla iz judovstva in je poganstvu s težavo in škripaje odprla vrata. Dotok poganov pa je bil precejšen. Da bi jih ljudstvo moglo razlikovati od Judov, so jih imenovali kristjane. Tu so se začenjale misijonske odprave Pavla in Barnaba. Antiohija je bila prava zibelka misijonarske Cerkve.

Zlitje judovskih in poganskih prvin ni šlo brez odpora. Ignacijeva pisma so odkrito očitala judovski kliki, ki je še vedno pustošila po Mali Aziji, kot je videti, tu celo bolj kot v Siriji, in pestovala domotožje po soboti in češčenju angelov. V Antiohiji, mestu intelektualnega vrvenja, se je izoblikovala prva teologija, ki jo predstavlja Teofil; in očitno jo je bolj skrbela zvestoba Svetemu pismu kot pa filozofska odprtost.

Videti je, da je skupnost nekaj časa vodil svet prezbiterjev ali starešin. Tako je nedvomno bilo do izvolitve Evodija, prvega predstavnika monarhične hierarhije. Kaže, da je ta sprememba povzročila podobno nestrpnost kot prihod prvih poganov. Vendar je vsa Azija sledila temu razvoju.

Torej ni točna pogosta trditev, češ da je Ignacij oče monarhičnega škofovstva; Ignacij je že nasledil škofa, torej je ob njegovem prihodu struktura že bila oblikovana. V skupnostih, mimo katerih je potoval, je srečaval trojno hierarhijo: škofa, prezbiterje in diakone. Z rahlim nadihom poezije antiohijski pastir opiše duhovnike in diakone kot strune na kitari, ki zvenijo hkrati.

Naj gre za Antiohijo ali za druga azijska mesta, Ignacijevi zapiski nam ne nudijo osladnih podobic idealiziranih prvih kristjanov. Pomagajo pa nam prodreti v dejanske skupnosti, ki živijo, ki mislijo in se razvijajo, ki jih obvladujeta meso in strast; ki jih navsezadnje razsvetljuje luč, tista luč, ki se dviga nad vsemi, nad Izraelom in nad drugimi narodi.

II. IGNACIJ, ANTIOHIJSKI ŠKOF

O Ignacijevem življenju ne vemo skoraj ničesar. Kdo ga je postavil za škofa, kdo je nanj položil roke? Zelo pozno, celo prepozno je hotel Janez Krizostom videti tukaj pobudo samega Petra. Zgodovinar Evzebij nam posreduje nekaj namigov. Kot sin sirske dežele je moral biti Ignacij precej skromnega porekla, nedvomno poganskega. Njegova izobrazba je neizpodbitna, saj uporablja stoiški postopek, diatribo, in pozna prefinjeno azijansko govorništvo.

Kot vzhodnjak ima škof Ignacij dosti bolj razvit smisel za podobo kot pa za urejeno zgradbo. Nič ga ne skrbi umetelnost izraza, še manj jezikovna skladnja. Ker je postal pisatelj zgolj slučajno,sploh ne piše, ampak govori, pričuje: zanos svoje vere prevaja v besede, ki prevzamejo duha in ki žarijo. Stil izgine, pojavi se človek, in to kakšen človek! Izredna postava!

Škof je dovolj ugledna oseba, da pritegne poglede mestnih poganov in rimske oblasti. Je bil aretiran zaradi pritiskov množice ali zaradi gorečnosti katerega od oblastnikov? Tega ne moremo ugotoviti. Obsojen je na smrt, toda ni obglavljen, temveč vržen zverem, torej ni bil rimski državljan. Rimski zakon je poskrbel, da so pripeljali vedno dovolj obsojencev v Rim za cirkuške igre. Tako bi s tem, ko bi Cerkev obglavili, udarili po sami srčiki njene cvetoče rasti.

Obsojenega Ignacija skupaj z drugimi kristjani peljejo v vojaškem spremstvu v Rim. Vojska opravlja tu vlogo policije. Ignacij za deset vojakov neprizanesljivo uporabi oznako krdelo leopardov. Morda s tem namiguje na zver iz Razodetja. Njegovo trpljenje se začenja.

Sprevod gre po rimski cesti od Antiohije do Filadelfije. Gre po isti poti kot Pavel med svojim drugim apostolskim potovanjem (50-53). Škof, ki je gotovo že precej prileten - v Siriji lahko postaneš škof šele pri petdesetih - stopa po tlakovanih cestah, ob sončni pripeki sredi poletja. Vemo, da je bil v Smirni - o tem nas obveščajo njegova pisma - 24. avgusta. In to je edini znani datum.

Na dan prehodijo približno po dvajset kilometrov. Ti meseci so najbolj vroči. Ignacij čuti, da so ga leta že krepko zdelala, a kaj zato! Drugi plamen, ki ga zaznava srce, ga greje, edini plamen, o katerem govori z mladeniško zagnanostjo ženina.

Z lahkoto si predstavljamo ozračje, ki je vladalo na pohodu. Četa, ki je zamenjala spremstvo redarjev in ki so jo nabrali med obubožanimi kmeti in med najetimi barbari, ni bila neobčutljiva za bakšiš, za ta lahko zasluženi dodatek k plači. Ko pravi Janez Krstnik vojakom: Bodite zadovoljni s svojo plačo (Lk 3,14), hoče reči: ne izkoriščajte svoje uniforme in svojega poslanstva za nepošten dobiček. Ignacijevi varuhi niso bili nikakršne izjeme, saj se je škof nemalo pritoževal nad njihovim pohlepom.

Ignacijevo popotovanje nam odkriva, kaj pomenijo solidarnost, duh medsebojne pomoči in bratstvo med kristjani in med njihovimi skupnostmi. Pomoč in znamenja pozornosti so začudila celo tako brezčutnega misleca, kot je bil Lukijan. Bratje iz Sirije in Azije storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi vojaki delali z obsojenci bolj blago. Pričakujejo in sprejemajo jih pri mestnih vratih s škofi in z diakoni na čelu.

Na poti od Antiohije do Filadelfije se jim celo pridružita dva diakona, najprej Reos Agatopus, potem še Filon. Verjetno pomagata škofu kot tajnika. Karavana prečka prepadno sotesko v Kilikiji, kjer bobni neki hudournik. Skupina pošilja in sprejema sle. Ignacij izve, da se je preganjanje v Antiohiji poleglo, da pa skupnost ostaja brez pastirja. Kljub temu pa, tako mu poročajo, hodi po pravi poti.

Kleriki spremljevalci gotovo prinesejo mošnjo, ki bo lahko omehčala varuhe discipline. Iz skupnosti v skupnost je bolj polna. Od mesta do mesta kristjani pozdravljajo pričevalce za vero. In prinašajo žvenketajoče novce. Videti je, da leopardi razumejo edinole ta jezik. Lepo delajte z njimi, pravi Ignacij, postajajo kruti in nedvomno navijajo podkupnino!

Veliko nam v svoji natančnosti pove priznanje, ki je ujetniku kljub njegovi blagosti ušlo v pismu Rimljanom: Od Sirije do Rima se na kopnem in na morju, podnevi in ponoči že soočam z zvermi, ko sem z verigami priklenjen na deset leopardov, hočem reči vojakov, ki me varujejo, in lepše ko delajo z njimi, bolj so kruti. Njihovo grdo ravnanje z menoj je zame šola, v kateri se dan za dnem vzgajam.

Ujetnik ni nikoli prost, nikoli sam. Njegovi ječarji se menjavajo podnevi in ponoči; niti za stopinjo se ne odmaknejo od njega. Toda vera in gorečnost lahko spremenita človeka celo v verigah; Ignacij jih prijazno imenuje biserna ogrlica.

Pisma so nam ohranila značilne etape tega izčrpljujočega pohoda, na katerem je bilo vendarle nekaj daljših postaj: najprej Filadelfija, omenjena tudi v Svetem pismu, danes Alahir, v srcu Turčije. Spremstvo se tu zaustavi za nekaj dni (Filadelfijcem 7,1). Škof v verigah more opaziti nesoglasja, ki jih je ožigosala že Knjiga razodetja in ki še vedno razdirajo skupnost. Cerkev se nam pokaže v vsakdanji obleki, z vsemi svojimi slabostmi in madeži.

In pohod se nadaljuje iz Filadelfije proti Smirni (danes je to Izmir). Tam čaka Ignacija veliko veselje. Mladi škof tega mesta, Polikarp, neposredni učenec Janeza Evangelista, tukaj pričakuje svoje mučeništvo. Zbran je z vsem zborom duhovnikov in z vsemi verniki. Kakšna škoda, da nimamo ohranjenih njunih zaupnih pogovorov!

Od vsepovsod prihajajo poslanstva: iz Efeza, Magnezije, Tral. Pogosto s škofi in z diakoni. Prav tam, v Smirni, začne Ignacij narekovati svoja prva pisma. Ostala narekuje v Troadi, zadnjem pristanišču, 40 kilometrov od Homerjeve Troje, ko čaka na ladjo za Grčijo, za Neapolis (današnjo Kavalo). Nenadoma pride ukaz za vkrcanje in s pismi, polnimi hvaležnosti in spodbude Cerkvam, je konec.

* * *

PRISTNOST sedmih Ignacijevih pisem, ki jih je kot prvi zbral Polikarp, je bila dolga stoletja predmet živahnih nasprotovanj , zlasti zaradi notranjih meril. Protestant Théo Preiss brez pomislekov priznava, da so bili razlogi za zavračanje predvsem »protikatoliški«. Renan, ki je za njim pobiral stopinje, ponovno dopušča pristnost pisma Rimljanom, ki ga imenuje eden draguljev prve krščanske književnosti.

Soglasnost raziskovalcev je bila dosežena približno ob izteku prejšnjega stoletja. V zadnjem času sta se pojavila samo dva glasova, ki sta spet izpodbijala pristnost Ignacijevih pisem. Začuda izhajata iz katoliških krogov. Je to »dosežek« svobode raziskovanja? Na žalost je pač tako: če se že človek težko kdaj kopa v isti vodi iste reke, pa kritiki, katoliški ali drugi, rabijo pogosto iste argumente in to enako a priori. Ti dvomi pa nikakor niso omajali sprejetega stališča niti niso resno postavili pod vprašaj pristnosti.

PISMO RIMLJANOM, 5-8

PRAV njega moramo poslušati, izpovedovalca vere. Nič ne more nadomestiti njegovega glasu.

Na poti od Sirije do Rima se že borim z zvermi, po kopnem in po morju, podnevi in ponoči, ko sem priklenjen na deset leopardov, hočem reči,na oddelek vojakov. Lepše ko delajo z njimi, bolj kruti postajajo. Ko mi delajo hudo, se imam priliko učiti, »vendar zato še nisem opravičen« (1 Kor 4,4). Kako se veselim zveri, ki so pripravljene zame, in si želim, da bi se našla kakšna bližnjica do njih! Še dobrikal se jim bom, da me bodo čim hitreje požrle in ne, kakor je pri nekaterih, da se jih zveri ne upajo niti dotakniti. In če ne bodo hotele nadme in se bodo upirale, jih bom sam prisilil. Ne zamerite mi. Ampak jaz vem, kaj je najbolje zame. Zdaj začenjam biti pravi učenec. Nobena stvar, vidna ali nevidna, naj mi ne zavida, da bom dosegel Jezusa Kristusa. Ogenj, križ, soočenje z zvermi, rezanje, trganje, lomljenje kosti, habljenje udov, drobljenje celega telesa in vse kruto mučenje hudiča naj pride nadme, samo da končno dosežem Jezusa Kristusa.

Nič mi ne bi koristilo, ko bi imel ves širni svet ali vsa kraljestva tega časa. Zame je lepše umreti v Kristusu Jezusu kakor kraljevati do skrajnih zemeljskih meja. Po njem hrepenim, ki je zaradi mene umrl. Njega hočem, ki je za nas vstal od mrtvih. Pred menoj je rojstvo. Razumite me, bratje. Ne branite mi živeti, ne želite si, da bi umrl. Hočem biti ves božji: ne prepustite me svetu in svetnim prevaram. Pustite mi, da sežem po čisti luči. Tja bom prišel kot pravi človek. Dovolite mi, da posnemam trpljenje svojega Boga. Če ga kdo nosi v svojem srcu, naj razume moje hrepenenje in naj skupaj z menoj trpi, ker ve, kaj me stiska.

Nič več nočem živeti na tem svetu. To pa se bo zgodilo, če boste vi tako hoteli. Želite tako, da boste tudi vi zaželjeni. V teh vrsticah vas prosim, verjemite mi. Jezus Kristus vam bo razodel, da govorim resnico. Saj so njegova usta brez laži; skoznja je Oče govoril resnico. Molite zame, da bom uspel. Ni mi meso narekovalo tega pisma, ampak božji duh. Če bom trpel, ste me imeli radi. Če bom zavržen, ste me sovražili.

Ta stran iz pisma Rimljanom nam razkriva gorečnost mistika.

III. PRIČEVANJE IN POMEN MUČENIŠTVA

IGNACIJEVA pisma so pravi »dnevnik ujetništva«. S pristno zaupljivostjo in z gorečim mističnim navdušenjem nam Ignacij pomaga odškrniti vrata in pokukati v zaprti vrt. S sramežljivostjo se postavi pred nas. Da bi se natančneje označil, imenuje sebe Teofor, nosilec Boga. En rod kasneje Klemen Aleksandrijski zatrdi: Človek postane bogonosec, ko ga k temu nagne neposredno Gospod, ki je postal njegovo telo.

V kratkih in zgoščenih stavkih, ki kar prekipevajo od polnosti, napisanih v sunkovitem in odsekanem slogu, teče ognjena reka. Tukaj ni nobene raziskave, nobenega izpostavljanja, je le izreden človek, ki je v junaštvu ponižen, v bistrosti dobrohoten in obdarjen s prirojeno simpatijo kot apostol Pavel. Pozablja na svojo preizkušnjo, da bi prenašal preizkušnje drugih. Karizmatični škof so ga imenovali. Pa je bil preprosto samo škof. Ognjeviti človek piše: V zelo kratkem času sem navezal tako prisrčne vezi z vašim škofom (Efežanom 5,1); Polikarpu: Videl sem tvoje obličje brez graje (Polikarpu 1,1). Ljubezen do vas kar kipi iz mene (Filadelfijcem 5,1). Rimljanom, ki jih ne pozna, pa piše: Kako sem vesel, ker vas bom kmalu ugledal! (Rimljanom 1).

Njegov ognjeviti in strastni temperament brez sleherne dvoličnosti nam omogoča, da odkrijemo tudi njegove šibke točke. To nakovalo, po katerem padajo udarci kladiva, ni mož popuščanja ali dvoumnosti. Besede veselja, miline in potrpežljivosti se usipajo iz njegovega nareka kot udomačene strasti. Milina je moč, priznava. In se obtoži, da mu manjka potrpežljivosti.

Dozorevanje je spremenilo njegovo bistrino v čuječnost, moč v prepričanje, ljubezen v pozornost. Ne ukazujem vam. Opominja brez poniževanja, raje prepričuje, svetuje. Ničesar ne stori v naglici, zna potrpežljivo počakati. Pismo z zahvalami izkoristi za to, da poda svoja opažanja v obliki nasveta. Dokončno je odšel, daleč je že; njegov pogled in njegova prisotnost ne bosta več nadlegovala skupnosti. Ignacij ponižuje sebe, da ne bi poniževal tralskih vernikov. Priznava jim: Krotim se, da me ne bi bahanje pripeljalo v pogubo (Tralcem 4,1).

Ta pastir prebuja vero in jo vzgaja. Do vsakogar je pozoren, najprej do najmanjših. Tralcem, ki so v veri še novinci, piše, da jim noče pripraviti pretrde jedi, s katero bi se lahko zadušili (Tralcem 5,1). Mladega Polikarpa pa kar trdo prime: korenjak je, krmar na ladji, on zajema veter v jadra. Ignacij mu jasno pove: Upraviči svojo službo s čuječnostjo. Še bolj goreče napreduj na poti. Kjer je več napora, je več dobička. Nosi slabosti vseh (Polikarpu 1,2), predvsem pa šibkih, vdov, sužnjev, moških in žensk. Stari pastir je poglavar.

Antiohijski škof, ki je odgovoren za vso Azijo, ve, da je potujoča Cerkev kakor ribičeva mreža, kjer je treba prebirati, filtrirati, pravi on sam, toda vedno s potrpežljivostjo. Bogu je treba pustiti, da skrbi za svoje. Besede pa postanejo ostrejše, ko Ignacij spregovori o tistih, ki razširjajo krive nauke. To so volkovi (Filadelfijcem 2,2), zveri s človeško glavo (Smirnčanom 4,1). Ta zverjad sicer preseneča, vendar pa dokazuje, da je za mučeništvo potrebna kristalno čista vera.

Na eni strani nepopustljivost glede nauka, na drugi pa spoštovanje do človeka, do vsakega človeka, čeprav je krivoverec. Polikarpu da nasvet, iz katerega izžareva on sam: Če ljubiš samo dobre učence, nimaš nobenega zasluženja; raje si z milobo podvrzi tiste, ki so omadeževani (Polikarpu 2,1). In dodaja: Pomiri silne z blagimi obkladki. Ta podoba nam prikliče drugo, podobo zdravnika, ki jo škof seveda nanaša na Kristusa. To zelo pristoja antiohijskemu mučencu. Označuje njegov pristop, obzirnost in spoštovanje do drugega.

Na poti proti Rimu, kjer pričakuje Boga, ki čaka njega, in uro svojega rojstva, kakor pravi, je obsipan s pozornostmi in častmi. Daleč od tega, da bi se zato kaj prevzel; a ga popade strah: V nevarnosti sem, zapiše dvakrat (Tralcem 13,3; Efežanom 12,1). Še vedno sem nepopoln (Filadelfijcem 5,1).

Ignacij je kontemplativec. Pogosto se mu zapiše beseda tišina. Dejavna božja tišina, ki deluje brez hrupa; tišina začudenja pred skrivnostjo Kristusa, ki je Ikona svojega Očeta. Svojo radost izrazi v lirični pesmi. Meso in duh, rojeni in nerojeni, učlovečeni Bog, pravo življenje, v objemu smrti, rojen iz Marije in rojen iz Boga... Jezik se kar zaganja, da bi izrazil čustveno napetost in navdušenje, ki ga pretresa.

Nobene gnostične izmišljotine niso Ignaciju odkrile neprodorne skrivnosti Boga tišine. Dolgotrajna molitev in kontemplacija Kristusa sta prižgali luč na njegovi poti. Kristus je njegov notranji učitelj, ki ga posluša v božji tišini. Kaj mu je mar to, kar preganja toliko ljudi: bogastvo, zemeljska kraljestva, drget naših mesenih src! Večja slava je zame, če umrjem s Kristusom Jezusom, kakor če bi vladal do skrajnih koncev zemlje (Rimljanom 6,1).

Ignacijeva mistika se suče na eni strani okrog Kristusovega trpljenja, na drugi pa okrog evharistije in mučeništva. Zanj je to valovanje ene in iste skrivnosti, skrivnosti Cerkve, njegove skrivnosti. Kristusovo trpljenje, ki ga po skupnostih pogosto ne razumejo in mu nasprotujejo, je vžgalo njegovo srce; in od te rane ne bo ozdravel. Po ravni poti ga vodi k Očetu.

Pot prek križa v slavo je Ignacij že obhajal v skrivnosti, v telesu in krvi pri evharistiji. Kako lepo jo poimenuje: agape, zakrament ljubezni. Na križu se je razodel in odtlej združuje skupnost okrog škofa, nikoli pa brez njega. Božji kruh je telo Jezusa Kristusa, njegova kri je njegova neuničljiva ljubezen (Rimljanom 7,3). Kolikokrat mu pride na misel beseda neuničljivost, s katero na ves glas razglaša zmago nad razpadljivostjo in smrtjo ter izpoveduje pričakovanje življenja, ki ne bo imelo konca.

Evharistija začrtava antiohijskemu škofu pot proti Očetu. Rimljanom piše: Križal je meseno ljubezen, v njem je ugasnil ogenj poželenja svetnih reči (Rimljanom 7,2). Privlači ga klic, ki ga zaznava v skriti kamrici svoje duše: Pridi k Očetu, in že se oprime, kot pravi sam, božjih zapovedi.

Evharistija, ki jo obhaja, se dopolnjuje na njegovem lastnem telesu. Odslej je svečenik poslednjega slavja, ko bo prestopil božji prag. Pismo Rimljanom je nekakšna generalka. V njem govori o tem, kar ga čaka, že v sedanjiku. Sem božja pšenica, meljejo me zobje zveri, da bi postal brezmadežni Kristusov kruh. Prosite Kristusa, da bom postal pod zobmi zveri žrtev za Boga (Rimljanom 4,1-2).

Z lahkoto bi lahko zbrali ves žrtveni besednjak, ki nam pričuje, da je mučeništvo odslej njegova zadnja evharistija: žrtev, žrtvovanje, daritev, dar, pitni dar. Te izraze srečamo v več pismih; vso svojo svetlobo dobivajo ob blesku bližnjega mučeništva.

Nič ga več ne zanima, nič ga ne plaši več: ogenj, križ, soočenje z zvermi, rezanje, trganje, lomljenje kosti, habljenje udov, drobljenje celega telesa in vse kruto mučenje hudiča naj pride nadme! Toda poslušajte konec. Ta pove vse: Samo da končno dosežem Jezusa Kristusa (Rimljanom 5,3).

Nedvomno se ljubezensko pričakovanje ni nikoli izrazilo v bolj gorečih, v bolj ognjevitih besedah: pričakovati, srečati se, objeti se. Ti glagoli se nenehno ponavljajo in segajo do srca. Njega iščem, piše Rimljanom. Rojevanje bo dolgotrajno in boleče, vendar že vidi, kako se bo končalo: Srečanje. Šele tedaj bo v polnosti človek, človek, ki bo v veri dosegel svojo dokončno postavo. Ne gre za humanizem, temveč za človeškost, ki je privzeta v polnosti, vse do križa, in že spremenjena v upanju.

Ignacij že prižiga ogenj veselja, da bo obhajal svoje rojstvo v Gospodu, za Gospoda... Še po dvajsetih stoletjih je dovolj, da samo stresemo pepel z listov njegovih pisem: še vedno ohranjajo ogenj, ki jih je vžgal.

Zgodovina zdaj umolkne. Postane tišina. Samo to vemo, da je bil Ignacij uslišan. Dal je svoje življenje. Ne vemo ne za datum ne za kraj. Je bilo to v novo zgrajenem Koloseju? Tistega dne, ko je bilo žrtvovanih deset tisoč gladiatorjev in enajst tisoč zveri? So jim prej vrgli obsojence in med njimi azijskega škofa? Spet tišina.

*

FRANCOSKA deklica je prišla in je pokleknila na zemljo v Koloseju, ki je pila kri mučencev, da bi jo poljubila, preden je odnesla v tišino karmela svojo mladost in v njem očiščevala človekovo krutost in greh sveta. Poznate jo. Imenuje se Terezija iz Lisieuxa.

Za nas ni odločilno, da postavimo dramo na določen kraj, ampak da preberemo njen pomen. Kristjani so brez orožja premagali barbarstvo sile in moči. Krutost je podrla Kolosej, ki je umrl od svojih grozot, kakor umro vsa dela mesa in krvi.

Za nas, kristjane, ki živimo ob zatonu 20. stoletja, je odločilno, da v zmedi duhov in v vrvenju ideologij, ki žro druga drugo in ljudi z njimi, za nas in za našo vero je odločilno, da prestrežemo izpoved škofa mučenca. Smrt ni zahod, temveč zarja, zarja dneva brez zatona.

Postavljeno 11.11.2008.