MORALNA FILOZOFIJA 2010/2011
red. prof. dr. Matjaž Potrč
doc. dr. Vojko Strahovnik
(torek 15:30-17:10; sreda 14:40-16:20; pred. 434)
Vsebina predmeta:
V okviru predmeta bodo predstavljena temeljna vprašanja moralne filozofije, kot so vprašanja o ontološkem statusu moralnih lastnosti (realizem vs anti-realizem), o pomenu moralnih sodb (opisnost vs. neopisnost, kognitivizem, emotivizem, ekspresivizem, preskriptivizem), o naravi relacije med moralnimi sodbami in motivacijo za moralno delovanje (motivacijski internalizem vs eksternalizem) in o spoznavnem dostopu do moralne realnosti (moralna intuicija, reliablilizem, koherentizem in teorije reflektivnega ekvilibriuma). Raziskan bo odnos med metaetiko in temeljno strukturo normativne etike (razmerje med deontologijo, posledicizmom, etiko vrlin, moralnim monizmom ali pluralizmom na eni strani in zgoraj omenjenimi metaetični stališči na drugi strani). V letu 2010/2011 se bo predmet ukvarjal posebej z vprašanjem odnosa med moralnimi razlogi in moralnimi splošnostmi (načeli in pravili).
Obveznosti študenta: Študent mora aktivno sodelovati pri predmetu, kar izkazuje njegove prisotnost na predavanjih in sodelovanje v razpravi. Obveznost pri predmetu se opravi s seminarsko nalogo ali ustnim izpitom. Slednji zajema vso snov, obravnavano na predavanjih in izpitno literaturo.
Za aktivno sodelovanje med letom se šteje, če je bil študent prisoten vsaj na 60% (16) seminarskih srečanj (16x). Ti študenti pridobijo oceno na podlagi sodelovanja. Če je bil študent prisoten vsaj 40% (10) srečanj, bo na ustnem izpitu dobil vprašanje iz seminarskih tekstov na desni. Študent, ki ni obiskoval predmeta, ni izpolnil pogoja sodelovanja ter v tem akad. letu ne more pridobiti ocene pri predmetu. (Študent lahko udeležbo izpolni tudi 24. in 25. 5., v tednu od 30.5. do 3.6. pa se lahko udeleži filozofske konference na Bledu - http://www.bled-conference.si)
Opravljene obveznosti in prisotnost (povezava do *.xls datoteke)
Za vsebino predmeta glej tudi:
https://sites.google.com/site/matjazpotrc/moral-reasons-and-generalities
Vsebina predmeta 2010/2011
22. II. 2011.
Moralni razlogi in nacela. Zakaj slediti razlogom? Moralna filozofija tri ravni: a. Metaetika: narava moralnosti. Ali obstajajo moralna dejstva, vrednote? So platonske, naravne? b. Normativna etika: vsebina moralnosti. Katere stvari so vrednote? Merila ravnanju. c. Aplikativna etika. Zdravniska, poslovna, oglasevalska. a. in b. sta moralna teorija, c. je prakticna etika.
a. Metaetika se ukvarja z naravo moralnosti: 1. Obstoj. Ali obstajajo moralne lastnosti? Objektivno v svetu? Moralna ontologija. 2. Pomen. Kaj pomenijo moralne sodbe/izjave? Opisujejo svet. Predpisi. Custveni odzivi: nasa projekcija. Moralna semantika. 3. Spoznanje. Kako lahko o morali kaj vemo, kako lahko imamo prepricanja z moralno vsebino za vednost? Prakticna modrost. Zrenje. Moralna spoznavna teorija. 4. Motivacija. Zakaj nas moralne sodbe motivirajo v razliko od drugih vrst sodb? Nujna povezanost (Platon: ko spoznas idejo dobrega moras tako ravnati); ni nujne povezave. Moralna psihologija. 5. Izkustvo. Kako se pocutimo ko nam je nalozena dolznost, ko je nekaj vredno? Kaksna so obcutja ko delujemo v nasprotju z moralnimi sodbami: krivda, vest. Moralna fenomenologija. 6. Struktura moralnosti. Temelj: razlogi, splosnosti (nacela). Pravilo, posledice dejanja. Vrline, naravnanosti. Partikularizem: Razlogi v moralni situaciji se spreminjajo, ni nacel. Kaj je temeljno? Utilitaristi: posledice. Razlogi za delovanje: na podlagi cesa delujemo (ni vzrocno-posledicno). Struktura je med metaetiko in normativno etiko.
b. Normativna etika: vsebina. Katere vrline, posledice (ugodje, korist, sreca)? Katera nacela? Katera naravnanost (skrb, socutje)? Kaj steje za razlog in kaj ne?
Izbira: realizem, sodbe so prepricanja, niso povezane z motivacijo. Tezko je biti moralni realist in trditi, da izkustvo ni pomembno, saj predstavlja stik s svetom. Teorija zmote.
Struktura moralnosti: moralni partikularizem. 1. Ni moralnih nacel. 2. Razlogi. 3. Nacela. 4. Odnos med razlogi in naceli. Splosnosti: mehke, obcutljive na kontekst, zamejene. Razlogi v situaciji so obcutljivi na kontekst, niso nacela. Vselej so mozni protiprimeri: Ne povzrocaj bolecine!
23. II. 2011.
Moralni internalizem. Nujnost. Moralnost delovanje. Moralni eksternalizem. Ni nujnosti. Amoralist. Nujnezi: amoralnost ni mozna. Amoralisti: v depresiji prepricanja, a brez motivacije. Eksternalisti: vsi so lahko amoralisti: povezava nujnost-delovanje ni nujna, je nakljucna, prihaja od drugod. Moralnost: moralne sodbe, dolznosti/vrednote. Delovanje: motivacija (psiholosko), razlogi (racionalno). Povezava moralnost-delovanje: mocna (ce moralna sodba, motiviran, motivacija bo najmocnejsa, bom tako ravnal), sibka (ce iskreno sodim, sem vsaj malo motiviran, lahko povizena s strani drugih motivacij.
Pluralizem. Mackie: argument cudnosti: da bi moralne sodbe nujno motivirale. Zmota: moralne sodbe opisujejo svet, zmota, uporabno. Moralni fikcionalizem.
1. III. 2011.
Struktura moralnosti: temelj moralnega presojanja; vrednosti, nevrednosti. Razlog, nacelo, pravilo, vrednota, vrlina. Moralni partikularizem: posamicna situacija, ne moralna nacela. Moralno pomembne lastnosti.
Moralni status dejanj (normativni status): moralno pravilno/moralno napacno. Obveznost, dolznost, dopustno, prepovedano. Moralni status dejanj doloca lastnosti dejanj (npr. povzroca bolecino, pomeni prelom obljube, nepravicno stanje) → razlogi. The lastnosti ne moremo kodificirati v nabor nacel (v eno nacelo). Dobre, slabe so stvari, stanja stvari, osebe, ne pa dejanja.
Razlog za dejanje: motivacijski (Zakaj sem to storil? V luci katerih razlogov?) / normativni (Ali sem imel dober razlog da to storim?).
Razlogi: prepricanja (prepricanje da p, psihologizem) / dejstva (p, antipsihologizem).
Motivacija: (i) Cisti kognitivizem (P1 (kako je) & P2 (kako naj bi bilo)) → motivacija (prepricanja so dovolj za motivacijo). (ii) Nekognitivizem (Hume): Prepricanje (trpno) & zelja (dejavno → motivacija. (iii) Prepricanje → Zelja → Motivacija. (iv) Prepricanje & Prepricanje → Motivacija = Zelja (Dancy).
Dejanje vsebuje moralno pomembno lastnost → dejstvo (razlog) → prepricanje → motivacija. (Dancy: pozabili so na korak dejstva kot razloga).
Cisti kognitivizem in antipsihologizem. (Dancy)
Internalizem (tesna povezanost med moralno sodbo in motivacijo. Eksternalizem: ta povezava je zunanja in ni nujna.
Metafizika razlogov: utemeljenost v vrednotah / zeljah (internalisti; eksternalisti kot Dancy vrednote in zelje).
Razlogi: motivacija / dobri razlogi. Dejstva. Prepricanja so dovolj za motivacijo.
2. III. 2011.
Razlaga, upravicenje. Razlaga dejanja: dober razlog, motivacijski (upravicevalni) razlog, vzrok. Ali se lahko upraviceno sklicujem na razloge tudi ce se zmotim? Ne ker so razlogi dejstva (niso prepricanja). Odgovornost: spregled dejstva: nisi vedel, nisi odgovoren. Moralna sreca: povzrocitelj dejanja, ne pa zaslug. Dober razlog: dejstvo. Sreca v spoznavni teoriji: resnica, ni pa zaslug. Zdi se, da vemo, a nakljucno. Razlogi so dejstva, a se lahko glede njih motimo. Moznost objektivnosti etike: dejstva. Razlogi: normativni, dobri. Ali je bilo to dobro, smiselno, korisno? Dva vidika razlogov: normativni, ce smiseln odgovor na to vprasanje. Normativni razlogi: raznoterost, ni poenotenja. Moralna intuicija v vsaki situaciji kaj je dober razlog. Vsebina moralnosti. Spoznavna teorija: dobri razlogi, motivacijski razlogi. (Kako sem prisel do tega, da to verjamem). Intuicija ni nezmotljiva. Motiv za delovanje je zgolj obcutek dolznosti. Vrednost dejanja je utemeljena v dejstvu, ne v nas.
8. III. 2011.
Pojmi, moralne lastnosti: (i) tanki, (ii) debeli: a. vrednostna sestavina (ker je to pravicno, iskreno, izraza dober znacaj), b. vsebinska sestavina. Partikularizem: se obcutljivost na kontekst. Razlaga moralne vrednosti dejanj znotraj tankih pojmov.
dolznost = ker je to dolznost
moralnost = racionalnost
Hume: delovanje terja zeljo. Aristotel: obcutek dolznosti ni edini moralno zazeljen motiv za delovanje, drugi razlogi. Da je nekaj dolznost nam ne da razloga, da bi to tudi naredili. Najstvo ni dober razlog. Pluralizem: mnostvo debelih lastnosti, razlogov.
(1) Ce je lastnost normativni razlog, da to storim, moram to lastnost omeniti na informativen nacin. (2) Odgovor je neinformativen, ce 'moram' ne more nastopati kot lastnost. (1*) Ce je lastnost normativni razlog, mora biti moznost: razlogi za dejanje: na lastnost se sklicujem na informativni nacin
Simetrija. Razlogi (i) motivacijski, (ii) normativni (upravicenje, dobri razlogi). (McDowell nima te razlike). (Razlog za prepricanje): da je res. (Razlog za dejanje).
sodbeni premisleki / razvidnostni premisleki
ker je dejanje dolznost / ker to pomeni da sem ublazil njeno bolecino
(Simetrija:) razlog za dejanje / razlog zakaj je dejanje moralno pravilno
moralnost/ racionalnost
motivacijski razlog/ normativni razlog, upravicenje
Nismo vsevedni, premocna teza, sibkejse:
(S1) Ce oseba ve vsa relevantna dejstva. (Se sibkejse:)
(S2) Osebe je motivirana glede na razloge, dispozicija, zmoznost ravnanja.
Povezava med moralnostjo in racionalnostjo ni nujna. Moznost izkljuci nujnost. Ceteris paribus: ce se nic ne spremeni. Ni povezave
moralnost / racionalnost
motivacijski razlogi / normativni razlogi
delujejo v smislu psihologije dejavnika / upravicujejo
prepricanja / dejstva
(ni simetrije: proti Dancyju, ki pravi: Motivacijski razlogi in normatovni razlogi predstavljajo dva nacina govora o istih razlogih.)
Dejstvo deluje na dejstvo. Vendar je za delovanje potrebno se prepricanje.
(S3) Moralno dobra oseba ima dispozicijo, je motivirana, da stori prav glede na psiholoska stanja, ki imajo za vsebino normativne razloge.
Vendar to ni simetrija (nujna zveza).
Protidejstveniki: ko prekinemo simetrijo bi jih izgubili. Vendar nic ne izgubimo. Vzrok – vzrocno pomembno. Motiv – pomembno za motivacijo.
Nemonotono sklepanje: ce dodamo premise, je sklep drugacen. Ce bi ljudje delovali pravilno zaradi srecnih nakljucij, jih ne vodi razum.
Delovanje je utemeljeno na dejstvih v svetu. Motivacijski internalizem: ce iskreno sodim, storim. Teza simetrije: motivacija je se v redu, ne pa upravicenje.
9. III. 2011.
Razlogi: teoreticni (razlogi za to, da sprejmemo prepricanje), prakticni (razlogi za dejanje). Storiti kar je prav samo zato ker je prav mora biti prakticni razlog, sicer ga ne vodi prakticni razum. Premisleki se lahko ustavijo na ravni sodbe (v nasprotju s povezavo med moralnostjo in racionalnostjo). Sodba (Jaz moram storiti F, F je moja dolznost. F je prakticni razlog za to, da delujem.) Dolznost (i) normativni razlog (racionalnost), (ii) moralnost, motivacija (moralnost). Zakaj je dejanje moralno pravilno? Odgovor: 'Ker je to moja dolznost' ni primeren. Upravicenje: pomisleki: dejstva o situaciji. Nastopajo v odgovoru. To so torej prakticni razlogi. Prakticni razlogi → delovanje. Prakticni razlogi, ki stejejo, so dejstva. Vrednost delovanja na podlagi dolznosti. Dolznost. Motiv – temelj za – moralno pravilnost dejanja. Ugovori: Moralna intuicija je nasprotna tej sliki. Zakaj bi bila dolznost edini motiv? Vrednost motiva (moralnost, motivacija), ne motiv (racionalnost, normativnost). Dolznost (vrednost kot motiv) = dolznost. Analiza najstva: Moram storiti A. Obvezno A. Dolznost = dolznost, je smiselno. Zunanji pogled (od zunaj zaukazano). Notranji pogled. Sodba: razlogi, da A (normativnost, racionalnost). Povzetek razlogov (normativni razlog, upravicenje), niso D = D. Ross 7 vrst temeljnih razlogov (pravicnost, zvestoba). Notranji → razlogi → motivacija (internalisti ja, eksternalisti ne) → najstvo, dolznost (moralnost). Partikularisti: razlogi so odprta mnozica (karkoli je razlog de spreminja iz ene situacije v drugo). Biti racionalen = slediti razlogom (racionalnost se vedno obstaja). D =D je neracionalno (sklicevanje na D)). Ohranili smo moralnost = racionalnost. Naslednjic: dualizem prakticnega razuma: zelja / prepricanje.
15. III. 11.
Posledicizem: vrednost dejanj sledi iz njihovih posledic. Zelje: etika vrednot je odvisna od dejavnika. Proti posledicizmu: jaz – moje sorodstvo – vsi. Kritika argumenta da so razlogi vrednote in ne zelje. Dualizem prakticnih razlogov: egoisticno nacelo / univerzalno nacelo. Ni odlocitve katero od nacel je bolj temeljno. (Intuicionizem: narava moralne vednosti: altruizem / egoisticni hedonizem: oba sta intuitivno samo-razvidna, sprejemljiva. Filozofski intuicionizem; polno razumevanje nacel: proti dogmaticnemu intuicionizmu. Zaznavni intuicionizem blizu partikularizmu: v vsaki posamicni situaciji zaznavamo kaj je prav, to nam da gotovost kako delovati.) Parfit: mi, nase sorodstvo, vsi: ni primerjave. Dualizem prakticnih razlogov: oboje je sprejemljivo. V cem temeljijo razlogi za dejanje? V zeljah (imam dobre razloge, da storim to, kar zadovolji mojo zeljo): dejanske zelje, refleksivne zelje. V vrednotah. Dejstva glede tega kaj bi zadovoljilo mojo zeljo so temelj delovanja. Vrednote kot razlogi za dejanje: imam razlog storiti to kar bo privedlo do vrednote. Zelja: i. Dejanski razlog, ii. Reflektivni razlog (pri njem ni predpostavke vsebine, vkolikor temelji na zeljah; sicer je utemeljen na vrednotah in racionalnosti). Se: zaveze. Ce naj bo teorija utemeljena na zeljah, se lahko sklicuje zgolj na postopkovno racionalnost. Proti tej: bistvena racionalnost (vsebuje vsebino). Nacela za prakticne razloge (kandidati za omejitev zelja): razlog zahteva. R1. Ce zelim p in imam prepricanje da q za dosego p, potem zelim da q. (Ni predpostavljene vsebine, za vsako zeljo). R2. Ce zelim p, q, r ter so njihovi predmeti nerazlocljivi od predmeta s, potem imam zeljo da s. (Brezbriznost do naslednjega torka. Ni vsebine: potsopkovno: ni srece, bolecine.) R3. Zelja da p, za razlog da p potrebna univerzalizacija. (Ze vsebina?) R4. Ce imam prepricanje p potem imam notranjo zeljo da q. (Za svoje zelje imamo razloge.) Vsebina: obstajajo zelje, za katere imamo razloge. Razlog → zelja. Razlog → razlozna bitja (vsebina). R5. Obstaja p, ki ni zelja. (Ce bi kdo zelel vse, ne bi bil racionalen; vsaj trpljenje naj ne bi bilo zazeljeno.) R6. Nekatere zelje morajo obstajati. Problem za R5, R6: vsak zagovornik bo moral opredeliti vsebino. R3 se lahko zdi postopkovno, vendar lahko iz njega izpeljemo R4. Univerzalnost razlogov ima za posledico njihovo dostopnost racionalnim bitjem. (Vsebina.) Ni vec razlikovanja med vrednotami in zeljami. Teorija: R1✔ R2✔ R3✔ R4 x R5 x R6 x R7 x... Vrednota je utemeljena v razlogih. Ce je nekaj vredno, je to razlog, da to zelimo. 1. dobro za nekoga. 2. usmerjeno 2. neusmerjeno. So to tri vrednote ali ena sama? Dejanja so dobra ko imajo znacilnosti, ki nam dajejo razloge. Lastnost → razlog → zelja → lastnost. Razlogi, ki pridejo od predmeta. Tudi ce je vrednost-zame, neopredeljena vrednost, se ni vsebine. Kaj bo podalo vrednoto? Nacela R1, R2, … Zato vrednota pride k teoriji, ki temelji na zeljah. Pomembna so racionalna nacela. Parfit zeli na vrednotah utemeljeno etiko, ker zeli ohraniti vsebino. To pa je zdruzljivo z zeljami. Dualizem razlogov ima problem: jaz? sorodstvo? neopredeljeno? Smith: zelje in racionalnost (vrednote).
16. III. 11.
Eticne teorije: (i) zelje (zgolj nase zelje, torej nakljucje, da se izognemo prihodnemu trpljenju). a. dejanske (informiran in racionalen → ), b. reflektirane. F (izogibanje prihodnemu trpljenju) → vsebina: zelje dajejo razloge. Zgolj postopkovna racionalnost (R1, R2, ..?.., R3, R4, R5, R6). Zelja* → dejanje. (ii) vrednosti (objektivno). Vsebina, substancialne. Zelje dajejo razloge. Ugovori: zelje lahko do F: nacelo lahko vkljuceno, za F; ovinki R6 → R4. Parfit: razlogi so prepricanja o vrednotah. Prepricanje (vrednote) → zelja → dejanje. Tezava dualizma prakticnega razuma: racionalni egoizem (B: 1), racionalna nepristranskost (A: 2); (C: 0). Pluralizem prakticnega razuma. Neprimerljivost vrednosti. Merila za razvrscanje moznosti. Zelja. Razlogi: i. dokoncni (vedno razlog, vedno sklep), ii. nedokoncni (lahko si premislim ce dodam premise).
22. III. 11.
Kaj stori pravilna dejanja pravilna? Da so dolocene vrste; ni jih mogoce zvesti na eno samo vrsto.
Ross: O moralno pravilnem in o dobrem. Moralni pluralizem, prima facie dolznosti. (Doslej: razlogi, dolznost, zelje, razlogi za delovanje. Sedaj: temelj moralne pravilnosti.) Kaj stori dejanja moralno pravilna? Kaj je temelj? Utilitarizem, hedonizem. Razprava ni kaj moralno pravilno pomeni. Moralno pravilno =/= koristno, =/= maksimalno ugodje, … Prvo poglavje: Kaj moralna pravilnost pomeni?
Moore: pojem dobrega: etika se ukvarja z dobrim. Metaetika: moralna semantika, epistemologija. Vsa moralna filozofija temelji na zmoti, ker je podajala odgovore na to kaj je dobro (srecnost, vrlina), ne da bi pomislila na to, kaj dobro pomeni.
Naturalisticna zmota: dobro so enacili z necim kar dobro ni. Hedonizem: dobro pomeni ugodje.
Argument odprtega vprasanja: Ce bi dobro pomenilo ugodno, bi morala ta dva pojma biti sinonimna. Vprasanje “Ali je dobro ugodje?” bi moralo biti zaprto vprasanje. “Oseba A je brat moje matere, ali je tudi moj stric?”, vprasanje je zaprto. Vprasanje “To dejanje bo privedlo do ugodja, ali je tudi dobro?” nima jasnega takojsnjega odgovora; je odprto. “Ali je dobro res dobro?” je zaprto vprasanje. Dobro = ugodje. Odprto vprasanje. Pojma ne oznacujeta iste lastnosti. Teorija: naturalisticna zmota. Tudi bozji ukaz. “To je ukazal bog, ali je tudi dobro?”
Dobro je sui generis lastnost, nezvedljiv, enostaven, nesestavljen pojem.
Moore: Katere stvari pa so dobre? To nam razkrije nasa moralna intuicija. Vrednostni pluralizem: ne le ugodje, vec stvari. Kako naj delujemo? Ne le pojem dobrega. Pojem dolznost/moralna pravilnost. Nasa dolznost je z moralnimi dejanji udejaniti cimvec dobrega.
dobro (temeljni pojem) / dolznost (izpeljani pojem).
Ross: moralno pravilno =/= koristno, ugodje
“To dejanje je koristno, ali je tudi moralno pravilno?”: odprto vprasanje.
Pomen moralne pravilnosti ni v “biti koristno”, “privesti do cimvec ugodja”.
|
koristnost |
pomen |
x |
temelj |
|
Koristnost je lahko temelj pravilnosti.
Za vprasanje temelja ne moremo uporabiti argumenta odprtega vprasanja. Ross se sklicuje na obicajna moralna prepricanja. Pomen. Ali je koristno tudi vedno moralno pravilno? Izkusnja kaze, da ni tako. Obicajno clovek izpolni obljubo, nima pred ocmi koristi. Izpolnitev obljube. Ne pomeni, da moramo obljubo vedno drzati. Pomoc v nesreci je lahko pomembnejsa.
Pluralizem dolznosti → moralni konflikt (dolznosti so si med seboj lahko v nasprotju)
Dve dolznosti. Naredimo tisto, kar je vec dolznosti. Problem konflikta razresi s pojmom prima facie dolznosti (p.f.d.) (moralno pomembni dejavniki v situaciji).
Situacija kjer je p.f.d. X dejanska dolznost → najpomembnejsa v tej situaciji.
Moralni ostanek → obzalovanje (obzalujemo lahko tudi ko smo storili prav: znacajnost (Bernard Williams); krivda le ko smo ravnali napacno.
Posledicizem/utilitarizem: x je dejanje, ki ima najboljse posledice. Utilitarizem ne more razloziti, da se moramo prijatelju opraviciti; obzalovanje je neracionalno. Kant ima v situaciji absolutno dolznost A.
Teznje, sile v fiziki: tudi ce so preglasene, se ostajajo. Podobno je z dolznostmi.
Obicanja moralna prepricanja. Etika ni nic drugega (Aristotel). Dejstva, na katera se opre teorija.
Prima facie dolznost: pogojna dolznost, znacilnost, drugacna od dejanske dolznosti. Bila bi dejanska dolznost, ce v situaciji ne bi bilo se drugih. Dejanska dolznost je odvisna od vseh okoliscin situacije.
p.f.d x = dejanska dolznost
vec p.d.f. → najpomembnejsa dolznost = dejanska dolznost
P.f.d. niso prave dolznosti. Ce jih krsimo, ni krivde. Ni nujno najpomembnejsa. Vsaka obljuba je zavezujoca. Obljuba bo delovala v situaciji kot moralna silnica.
Sedem vrst prima facie dolznosti: 1. zvestoba (izvira iz dajanja obljube), 2. povracilo / oddolzitev, 3. hvaleznost, 4. pravicnost (izvira iz truda, da pravilno delimo), 5. dobrohotnost, 6. samoizboljsanje, 7. neskodovanje (izvira iz nasega vzdrzanja, da bi drugemu povzrocili neugodje, bolecino). Vsako dejanje ima svoj temelj. Teh sedmero p.d.f. so vedno moralno pomembna dejanja.
Seznamu so ocitali nakljucnost, ga doponjevali, crtali. Ostane razlika
prima facie dolznosti / dejanska dolznost
Audi ima deset dolznosti: svoboda. Straton-Lake: ni seznama. Dolznost v eno? Neskodovanje je pomembnejse kot delanje dobrega. Ross: vrsta dejanja, ne posledice. Ugovor: teorija ne daje napotkov kako ravnati. Vendar tudi ostale teorije tega ne povedo, tako da je se vedno odlocilna nasa presoja
temeljne p.f.d. / sestavljene p.f.d.
“Nasa dolznost je spostovati zakone.” Temeljna? Lahko jo razlozimo z ostalimi. Vkljucno p.f.d. zvestobe, p.f.d. dobrohotnosti: zakonodaja je dobra; p.f.d. pravicnosti: vsakemu damo kar mu pripada.
Temeljne p.f.d. so vedno moralno pomembne.
Sestavljene p.f.d. niso vedno pomembne (ni res da moramo vedno upostevati zakone drzave, ce niso utemeljeni v temeljnih lastnostih; z vidika etike ti zakoni niso zavezujoci).
|
vednost |
prima facie dolznost |
samorazvidne (intuicionizem) |
dejanska dolznost |
upraviceno mnenje |
Moralni pluralizem. Osebni znacaj je vezan na temeljne dolznosti: vracilo, … Utilitarizem to splosci na eno raven: sem jaz, mozni prejemniki. Odnosi, v katere sem vpet, so pomembni za etiko.
act (dejanje brez motiva) / action (dejanje in motiv)
Kaj stori pravilna dejanja pravilna? Da so dolocene vrste, ni jih mogoce zvesti na eno samo.
|
dolznost / moralna pravilnost |
pomen |
- “ - |
temelj |
7 p.f.d. (odnos) (pravicno dejanje kot pravicno dejanje) |
Moralni konflikt je glavni razlog, da Rossa niso upostevali: torej etika ni sklenjena.
Izhodisca etike so v obicajnih prepricanjih, moralna fenomenologija (kako se pocutis ko si v moralni situaciji).
23. III. 11.
Moralni pluralizem. Intuicija. Prima facie dolznosti / dejanska dolznost. Parti-rezultantne, toti-rezultantne znacilnosti. Rezultanca, proti supervenienci. Enkratni ustrezni vzorci.
29. III. 11.
Moralna vrlina in razlogi za dejavnost. Neposredno, posredno.
30. III. 11.
Moralna vrlina in razlogi za dejanja. Poenotenje moralne teorije: deontologija (dolznost) – posledicizem (dobro) – vrlinska etika (vrlina). Ni zagovor klasicne vrlinske etike. Zacne: Kaj je vrlina? Ali lahko delujemo v skladu z vrlino? Vsaka moralna teorija bo morala vkljuciti vidik zasluznosti: pripis zaslug, graje. Moralna sreca, delujem iz napacnega razloga. Zasluznost: pravi razlogi – avtonomno/svobodno delovanje: Ali lahko mi vplivamo na razloge na podlagi katerih delujemo? Odgovor je vmesen: neposredno ne (vedno smo v prostoru razlogov, ne moremo se mu izmakniti, nikoli ne moremo vedeti iz katerega razloga smo delovali), lahko pa posredno preko krepostnega delovanja, tako z vidika intelektualnih kot moralnih vrlin. Vrlina: znacajska poteza preko katere smo naravnani k doloceni vrsti dejanj. Trdna, ne more biti odvisna od situacije. Dimenzije vrline: miselna (ce sem resnicoljuben, potem je resnice pomembna), custvena (do resnice sem pozitivno naravnan), motivacijska, delovanjska. Ne le da ravnamo v skladu, ampak na podlagi razlogov. Pravi razlogi → vrlo ravnanje. Ali mi sami lahko vplivamo, imamo nadzor? Ustvarimo razloge,m navezemo se na razloge, sprejemamo razloge kot jih nalagajo norme. Vrste nadzora: normativno, motivacijsko. 1. Dober normativni razlog, sebicna psiholoska motivacija. Ali lahko jaz na podlagi zavestne odlocitve le na podlagi normativnih razlogov? Vrline: intelektualne, moralne. 2. Nezanesljivo pricevanje. Ali lahko zavestno izberemo le enega? 3. Veto: le motivacija, nic normativnih razlogov? Nimamo neposrednega nadzora. 4. Odlepimo. Nadzor? 5. Povisamo, znizamo pomembnost razloga. Vsi primeri zvenijo cudno. Ljudje nimamo nadzora nad razlogi. Neposrednega nadzora ni, posredni nadzor pa obstaja. Zahteva po kultiviranju eticnih in spoznavnih vrlin: 1. dobro premislimo o situaciji, 2. poskusamo vzpostaviti pretehtano ravnotezje med prepricanji, razlogi, naceli: koherentno izhodisce. 3. Identificiranje razlogov, usmeritev nanje. 4. Medosebna primerjava in preverba. 5. Vzdrzimo se neravnovesja v motivaciji. Intelektualne vrline so predpogoj moralnim. Presodnost: v situaciji znamo presojati, pretehtati. Sram (oseba), krivda (dejanje). Dovolj je udejanjanje vrlin, ni potrebna se vednost o tem. Ali je vrlina odvisna od nas? Ne (neposredno). Vendar ima govor o vrlinah smisel pod posrednim nadzorom. Psiholoska moznost za bitja kot smo mi: notranja, zunanja prilagoditev.
Doslej: moralna teorija razlogi: kaj pomeni delovati na temelju pravih razlogov? Vnaprej: moralni partikularizem. Specificen odnos med razlogi in naceli. Ali je te razloge mogoce poenotiti v okviru splosnih moralnih nacel? Prispevni razlogi (Dancy): uvede jih partikularizem. Na kaksen nacin naredijo razlogi dejanje moralno? Odgovor: razlogi se sestavljajo. Prispevka razlogov ni mogoce poenotiti. Hrana obupna, porcije premajhne. Razlicen prispevek razlogov: ne moremo jih sestevati. Pogledati moramo, kako se sestavijo. Prispevni razlogi vs. splosna nacela v tradiciji. Prakticni razlogi so lahko normativni ali motivacijski.
5. 4. 11.
Prispevni razlogi. Moralni partikularizem zavraca vlogo moralnih nacel in oravil. Moralna nacela kot (1) merila vrednotenja (pravilnost dejanja), (2) vodila pri delovanju. Prej: protiprimeri. Delovanje/struktura razlogov → moralne splosnosti. Razlogi so dejstva, ne prepricanja. Holizem razlogov: (T1) obcutljivost na situacijo, kontekst A (dejstvo) + - 0, (T2) sestevanje: razlogi se ne sestevajo na enostaven nacin, ni nujno da razloga podpirata dejanje. A (laz) - ? ni splosnega pravila. Prispevni razlogi: razlogi prispevajo k temu, da dejanje storimo, moralno pomembne znacilnosti v situaciji (debeli moralni pojmi). Koncni, celostni razlog: dolznost/najstvo, to kar mi v celoti gledano storimo (tanki moralni pojmi): niso dodatni razlogi.
I. opredelitev prispevnega razloga: Ross: prima facie dolznost je tista dolznost, ki bi bila nasa absolutna dolznost, ce bi bila edina v situaciji (najmocnejsa). 1. Ugovor kroznosti, 2. ugovor praznosti (vsaka stvar). 3. ugovor: kaj ce vec obveznosti, 4. ugovor: obstajajo razlogi, ki ne morejo biti razlogi, ce so sami (prijatelju bom pomagal le ce obstaja se en razlog v prid temu).
Temelj: razlogi v situaciji, normativne silnice. Tudi Dancy vzame prispevnost kot temeljno relacijo, ki je ne pojasni.
II. opredelitev prispevnega razloga: razumemo ga iz odsotnosti: ce ga ne bi bilo, bi bile stvari drugacne. Prazno. Pomagam prijatelju: dva razloga: prijatelj, pomoc. Pomoc neznancu je se vrednejsa, ceprav smo en razlog odvzeli.
III. opredelitev: Moc: ce najmocnejsi, prispevni razlog nalaga kar ne privede do dolznosti: ugodje.
IV. opredelitev prispevnega razloga: moral bi nas motivirati. Dancy: ni nujno, da nasa motivacija sledi razlogom. Motivirani smo lahko iz psiholoskih dejavnikov. Zaradi konflikta razlogov smo malenkostno motivirani. Motivacija je prevec odvisna od nase psihologije.
V. opredelitev: Nameravanje: kaj bomo storili. Dancy: kar nameravamo =/= delujemo. Laz, vecinoma slaba, jo upostevamo pri nameravanju.
VI. prispevni razlogi: razumeti v okviru najstev, dolznosti. Vendar: dolznost pride sele naknadno na celostni ravni, razlogi pa morajo imeti ze prej svojo moc.
Prispevni razlog je temeljni normativni pojem.
Ali rabimo prispevne razloge? Scanlon (dolg drugemu kot osebi): pozna le celostno, ne prispevno raven.
Moralni konflikt: <\ /> prispevno, → celostno.
|
rangiranje |
utezi |
3. drzi obljubo |
(nepopolna dolznost) |
3 |
2. ne lazi |
(popolna dolznost) |
4 |
1. pomagaj v nesreci |
|
5 |
ugovori: nakljucno vrednost znacilnosti v situaciji
3+4=7
Problem: odpravi moralni konflikt (dejstvo moralnega zivljenja). Moralni konflikt pa ni navidezen, ampak je posledica tega, kako je s svetom.
Pogojena, zamejena nacela* (Holton): klavzula o moralni katastrofi. “Ne lazi, razen v primeru ko preprecis katastrofo.” “... razen v primeru ce ...” “Ne ubijaj, razen ce gre za samoobrambo.” Tezava: pogoje tezko opredelimo vnaprej (nacela teko formuliramo). Prispevnih razlogov ni: eno nacelo en razlog. Stopnje, dinamika. Ko pa zapisemo, ni vec stopenj: dokoncno nacelo.
I. celostna dolznost (temeljna) |
II. celostne dolznosti |
III. celostna dolznost (temeljno) |
|
|
|
prispevni razlogi (izvedena) X |
prispevni razlogi X |
prispevni razlogi (temeljno) |
'favoring'
Znacilnost dejanja --------> dejanje
v prid, podpira
'ought-making'
Znacilnost dejanja ----------> dolznost
obveza
Dve v temelju razlicni relaciji.
Prisotnost pojma prispevnega razloga za etiko, Nic nas ne zavezuje k moralnim nacelom.
A v kontekstu1 za, v kontekstu2 proti, v kontekstu3 ni moralno pomembno.
Proti moralnemu partikularizmu intuicija, da je moralnost urejena. Osrednje za etiko: moralne splosnoti. Mehka, zamejena nacela, nacela na podlagi podobnosti, razlik. Mi: struktura prispevnih razlogov je pomembna.
Utezi: razlogi imajo tezo v situaciji, vendar Scanlobn vnaprej doloci tezo tock.
Prispevni razlogi in prima facie dolznosti: 1. prima facie dolznosti so spisek, Dancy proti temu: katerakoli znacilnost dejanja. 2. Ross ni znal prav opredeliti: je dolznost, ni, povezano z dolznostjo. Osamitev ni smiselna. Je pa Dancy blizu Rossu, ko razume prima facie dolznosti kot teznje, silnice v situaciji.
Nadaljnja pot. Od moralne vrednosti k privzetim nacelom*. Moralne zakonitosti kot mehka nacela (podobnosti in razlike v situaciji: 'obicajno se zabji paglavci razvijejo v zabe, tudi ce vecinoma ne'). Aksiologija moralne izkusnje: kako se pocutim ko delujem, ko je pred mano vrednota. Moralna fenomenologija in moralna teorija. Prenos moralne fenomenologije na teorijo. Zdi se, da prihaja dolznost od zunaj, je na nas naperjena, nas motivira, da delujemo. To je bil opis izkustva. Kaj pa moralna teorija? Moralno izkustvo kot se nam kaze, sicer pojasniti zakaj drugace.
6. 4. 11.
Prispevni razlogi. Koncni/celostni razlogi. Rangiranje, utezi. Pogojena nacela*. I. Celostna dolznost (temeljna) → prispevni razlogi (izvedeni) X, II. Celostna dolznost Prispevni razlogi X III. Celostma dolznost (temeljna) Prispevni razlogi (temeljni). Znacilnost dejanja – (podpora) → dejanje. Znacilnost dejanja – (obveza) → dolznost.
12. 4. 11.
Od moralne vednosti k nacelom. Vkolikor pristanemo na moznost moralne vednosti moramo pristati tudi na obstoj moralnih nacel. Moralna spoznavna teorija: skeptiki (moralna vednost ni mozna). Skepticno stalisce: eticne sodbe so odvisne od custev, zelja; torej niso pristna prepricanja (ne R in ne N). Ce moralne sodbe niso prepricanja, ni vednosti (resnicnega upravicenega prepricanja). Nasprotniki skeptikov poskusajo razloziti zakaj je moralna vednost mozna. Utemeljujejo moralno vednost: intuicionisti. A priori vednost je v kategoricnem imperativu. Vednost sledi iz razuma samega. Aristotel vrline (intelektualne: spoznavamo svet; moralne: kako ravnati). Relativizem (skeptiki): morala je odvisna od kulture, tradicije: vzdrzati se moramo sodbe.
Moralna vednost: a. skeptiki, b. anti-skeptiki (pluralisti, partikularisti).
Ce vednost, nacela. Zamejena nacela: omejijo primere, za katere veljajo.
McKeever, Ridge: iz holizma razlogov (razlogi so obcutljivi na kontekst) ne sledi partikularizem (ni nacel); zamejena nacela.
Obstoj nacel: ko pristanemo na moralno vednost pristanemo na nacela. Zamejena nacela so minimum za moralno vednost. Vednost – razlog: pojma sta tesno povezana. Moralno vednost dobimo z a. opisom, b. neposrednim opazovanjem. Moralna vednost sloni na razlogih, ki jih mi pripoznamo kot pomembne (pes trpi, ni prisile): razlogi zakaj je dejanje dobro/slabo. Te informacije so zamejene: ni vse pomembno (da je ura 14h). Razlogi a. v prid dejanju, b. proti. Omejena mnozica lastnosti, ki jo ljudje obvladamo. (Sicer ne bi moglo biti moralne vednosti). Omejeno stevilo pomembnih dejstev, iz teh razloge, na te se sklicujemo.
Ko sodbo podamo (se sklicujemo na razloge), predpostavka, da so to vsi razlogi.
Razlogi (+, -, 0) → moralna sodba.
Zamejena nacela. Uboj nedolznega je moralno napacen v primeru, da nobene druge znacilnosti dejanja ni med razlogi, in znotraj the razlogov, ki jih imamo, so nasi mocnejsi od drugih.
Sodba (a): (i) a (uboj nedolznega); (ii) ni drugih razlogov; (iii) razlogi za + prevladajo.
Mnozico razlogov je treba zamejiti: kvantifikacija.
Predlog je podoben Rossu: prima facie dolznost je dejanska dolznost ce ni drugih ozirov. Dancyjevi ugovori Rossu: ugovor kroznosti; praznosti; ne moremo vedeti kako znacilnost deluje v osami.
Moralna vednost: a b c d e … : vec zamejenih nacel.
Mnozica mora biti koncna, obvladljiva: pluralizem. Nacela so zamejena: znacilnosti niso v vseh primerih. So pa enako pomembna. Kot nacela ostanejo veljavna, ne glede na to, da jih v konkretnem primeru ne uporabimo ((ii): ni drugih razlogov).
(Samopomoc: pravo nastane, da jo omeji. Samoobramba. Kompleksnost morale, a omejeno stevilo nacel. Obljuba (ce sem obljubil da pretepem) me ne zavezuje. Nemoralno dejanje ne more biti predmet obljube. Razprava je pomembna. Etika ni jemala resno protiprimerov. Splosna nacela (ali je obljuba izsiljena ni pomembno). Sedaj je to pomembno. Vidim: pretepa psa, moralno nedopustno. Razlogi: pes bolecina. Ce razlogi, jih lahko zajamemo v nacelo, ki bo veljalo v vseh podobnih primerih. Pristaja na nacela, ki utemeljujejo tvoje sodbe. Tudi partikularist, ki bo trdil, da ima uvid, bo podal razloge. Vidimo povezavo razlogov, pretehtamo.)
Ugovori tej sliki: opredelitev zamejenih nacel je krozna: (ii) ni drugih razlogov = ni drugih moralno pomembnih znacilnosti. Odgovori: karkoli bo v pogojih (i), (ii), (iii) lahko opisno opredelimo. Ni krozno. “Obljuba je vedno moralno obvezujoca, ce ni izsiljena.” Informacija ko (i), (ii), (iii) napolnimo z vsebino. Moralna nacela lahko formuliramo, imajo pa tudi vrednosti, v prakticnem, teoreticnem smislu.
Sploscitev moralne pokrajine. Partikularizem: vse znacilnosti dejanj so naceloma enako pomembne: bolecina, pravicnost, prestopno leto.
Moralna pokrajina: --------------- partikularizem.
privzeta nacela . . . . vendar v moralnosti prepoznamo
prestopno leto, barva hlac . . . . osrednje in manj osrednje znacilnosti
Tista moralna teorija, ki poda taksno sliko moralne pokrajine, je boljsa.
Moralna nacela so pomembna, da pridemo do nesploscene moralne pokrajine. Splosna nacela. Zdi se, da vsako dejstvo ne more biti moralni razlog. Obljube, zelje: moralne dolznosti, obveze vzpostavi. “Siva cepica”: obljuba. Dejstvo, da smo obljubili ima normativno moc, ne pa vsebina. Zato ne more biti vsako dejstvo pomembno. Zivljenje ljudi je raznovrstno, vendar to ne sili k izravnanosti.
Ugovor logicne praznosti: Ce imamo nacelo, s pogoji, potem je smiselno, da so primeri, ko so pogoji izpolnjeni, in ko niso izpolnjeni. P → Q: 1R1, 1N0, 0R1, 0R0. Ker morajo (i), (ii), (iii) hkrati veljati, vsi resnicni. Vendar pogoj (ii) ne bo izpolnjen, ce nekaj izven omejenega nacela. Torej bo pogojnik vedno resnicen. (ii) ni drugih znacilnosti, ki bi razlagale nasprotno. “Uboj je nedopusten … razen v samoobrambi”.
Razlaga =/= razlog.
Obljuba je zavezujoca, vendar izsiljena, in to dejstvo razlaga, zakaj obljuba ni zavezujoca. Je onemogocevalec, sama pa ni razlog. Moznost: pri nacelih se lahko sklicujem na znacilnosti, ki so pomembne, niso pa razlogi. Lahko se zgodi, da je pogojnik N. “Obljuba je bila izsiljena”: dejstva so moralno pomembna, niso pa razlogi. Onemogocevalci: primeri, ko pogojnik ni resnicen: N.
13. 4. 11.
Od moralne vednosti k nacelom. Skeptiki, ne-skeptiki. Holizem razlogov, partikularizem. Sodba a (i) a uboj, (ii) ni drugih razlogov, (iii) razlogi prevladajo. Sploscitev moralne pokrajine. Vznik, supervenienca, rezultanca: partikularist ima vzgibano pokrajino.
19. 4. 11
Mehki zakoni. Moralni razlogi: partikularizem, generalizem. Moralne splosnosti: za nesploscenost moralne pokrajine (bolecina, obljuba osrednji, drugo ne tako).
Mehko zakoni, nacela.
Povrsinsko: kontekstualizem (obstajajo izjeme, obcutljivost razlogov na kontekst) / nespremenljivost (moralni razlogi so nespremenljivi, brez izjem). (Izjeme.)
Globlje: partikularizem (moralna misel, razumevanje: ne terjata moralnih nacel, splosnosti) / generalizem(moralne splosnosti so potrebne).
Razlog A: + , - , 0. Razlog za. Ridge-McKeever: tri nacela. Ce se prispevek razloga v vsaki situaciji spreminja, tezko oblikujemo splosnosti. Vendar to so mehke moralne splosnosti. Niso neobicajne tudi na drugih podrocjih.
Mehki zakoni, nacela. Poznamo izjemo. “Obicajno, iz rib se razvijejo igre.”
Odprava mehkih moralnih nacel: izlocimo vse izjeme. Ni nespremelnjive ravni. Fizikalni zakoni veljajo v nasem svetu in v podobnih, ne pa v oddaljenih. Prevlada mehkih splosnosti povsod kjer clovekov vidik, interes. Trdno razumevanje kaj je nogomet, mehki zakon.
Mehki zakoni: razumevanje podrocja, ni nespremenljive ravni. Priviligirani pogoji: podrocje, za katero mehko zakon velja. “Obicajno, vzigalica bo zagorela.” Pogoji: ne pod vodo, dovolj kisika. Mehko nacelo ni odvisno od procenta: ribje ikre. Ne gre za statisticne posplositve, ampak za naravio stvari: “Laz je taka, da je razlog proti.” Neprivilegirani pogoji: izjeme.
Priviligirani pogoji: laz je moralno slaba: ni potrebna dodatna razlaga. Nepriviligirani pogoji: dobra laz, morilcu. Potrebna je razlaga: zakaj je prislo do izjeme, vezana na priviligirane, nepriviligirane pogoje.
Moralno razumevanje: 1. Znacilnost v priviligiranih pogojih (laz je obicajno razlog proti dejanju). 2. Nepriviligirani pogoji (kdaj sprememba od priviligirano do nepriviligirano). 3. Prilagoditve (laznivec: vsi pristajamo na igro, kontekst, pogoji).
Mehka misel zahteva moralne splosnosti, ki pa so lahko tudi mehke (ne rabimo nacel brez izjem). V etiki ni globlje ravni: vsi moralni pojmi se sklicujejo na mehka nacela, terjajo razumevanje. Moralno delovanje terja prakticno modrost.
Mehki zakoni: metafizicno (objektivna realnost, ni naklonjeno mehkemu zakonu), pragmaticno zakon: (1) kar nam omogoca razumevanje (bvidika sveta: ekonomija, morala), (2) Protidejstvena robustnost/odpornost (zakon bi veljal tudi ce se okoliscine malenkostno spremenijo); (3) induktivna potrdljivost (pri zakonih morajo obstajati poti preverbe, potrditve . “Sol se topi v vodi.” “Vojko ima vso sol v kuhinji”. Obseg protidejstvene robustnosti: v psihologiji zelo zozeno, biologija, fizika sirse, logika najsirse (ne velja le v zelo cudnih svetovih).
Ne lazi morilec laznivec
O O O O O O O O O O O O O O O O O O O
priviligirani pogoji nepriviligirani pogoji
Razumevanje mehkih zakonov je prazno, potreben bo seznam: a. priviligirani pogoji, b. nepriviligirani pogoji. Ne gre za izrecno vednost, ampak za vescino (prepoznava kdaj se okoliscine spremenijo). Ozadje, na podlagi katerega laz razumemo. Ne rabimo seznama, ampak zgolj razumevanje temeljnega moralnega pojma.
Sposobnost / sodba. Miselni poskusi: kdaj zakon velja, ne velja. Odnos: nepiriviligirani/priviligirani pogoji, situacije, konteksti. Priviligirami: priblizek, paradigmaticen/neparadigmaticen primer, tema/variacija, vse del nasega (moralnega) razumevanja: vidimo, prilagodimo se.
Razlagalna odvisnost. Nepriviligirani → priviligirani pogoji. Bolecina. Zakoni narave povezani z naravnimi zvrstmi. Mehki zakoni → mehke zvrsti. Nora bolecina/marsovska bolecina: funkcionalna vloga.
Objektivnost: mehki zakoni objektivnost, kjer cloveski interesi: vezanost na cloveka. Mehko zakoni niso nic manj objektivni. Prepoznali bomo cloveka, ki laze: kaj je krsitev mehkega zakona. Smoter cloveka, ki je povezan s podrocjem. Objektivnost podrocja.
Zagovor partikularizma. Moralna nacela z izjemami. Splosnosti. Pragmaticno razumevanje zakonov, presojanje. Moralna pokrajina ni izravnana. Pri moralnosti so nekatere stvari osrednje (laz, bolecina). A, B, C, D, … → mehki zakoni. Vrhovi v moralni pokrajini, / vezalka (ni zakonov). Skrajni partikularizem: vsaka znacilnost je lahko pomembna, odvisno od konteksta. Moralna pokrajina ------.
20. 4. 11.
Fenomenologija, kvalitativno izkustvo plesa. Izvedba plesa Univerzalna gradba. Nacelo, ki ga sprejmemo cez vse moznosti. Glasba, gibanje, pomen. Spoznavni prostori. Fenomenologija utelesene dejavnosti.
3. 5. 11.
Vrednost moralnega izkustva,
4. 5. 11.
Holizem razlogov. Moralno izkustvo.
10. 4. 11.
Moralna fenomenologija in moralna teorija.
11. 5. 11.
Dve ravni: Raven refleksivne zahteve. Ustreznost dejanja situaciji.
17. 5. 11.
Pripovedne bitnosti: ontologija in custva.
18. 5. 11.
Teorija vrednot pri Meinongu in pri zgodnjem Vebru.
24. 5. 2011
Mehka moralna načela in partikularizem.
25. 5. 2011
Mehka moralna načela in partikularizem.
Izpitna literatura
Potrč, Matjaž (2004) Dinamična filozofija, Ljubljana: ZIFF.
Potrč, M. in Strahovnik, V. Practical Contexts, Frankfurt: Ontos-Verlag, 2004.
Potrč, M., Strahovnik, V. in Lance, M. Challenging Moral Particularism, Routledge, New York, 2007.
Strahovnik, Vojko (2009) Moralne sodbe, intuicija in moralna načela, Velenje: IPAK.
Potrč, Matjaž “The Person and the Good” v JUHANT, Janez (ur.) in ŽALEC, Bojan (ur.) Person and Good Man and His Ethics in the Postmodern World. Berlin 2006: LIT Verlag, Theologie Ost-West, Band 6: str. 229-240.
Potrč, Matjaž, Strahovnik, Vojko. Meinongian theory of moral judgments. V: SCHRAMM, Alfred (ur.). Meinong studies. Frankfurt: Ontos, cop. 2005-<2009>, str. 93-122.
Strahovnik, Vojko "Teorija zmote: moralni kognitivizem in irealizem", Analiza, 2008. Analiza, Letn. 12, št. 1/2 (2008), str. 49-67.
Strahovnik, Vojko. “Oris moralnega partikularizma.” Analiza 3/2004, str. 33-55.
Strahovnik, Vojko."Moralna filozofija R. M. Harea : univerzalni preskriptivizem in utilitarizem dveh ravni" Analiza Letn. 13, št. 1/2 (2009), str. 47-62.