KAKO SE ZNEBITI BITNOSTI
VPRASANJA STUDENTKE TINE ABER (V) IN ODGOVORI MATJAZA POTRCA (O) 15 feb. 2005
V: Pozdravljeni!
Od zadnjega predavanja imam nekaj vprašanj, pomislekov in pripomb.
Podali ste definicijo varčne ontologije, znotraj katere obstajajo samo živa
bitja, predmeti in ideje pa ne, ker za njih ne obstajajo metafizična načela.
Zanima me kakšna so ta metafizična načela?
O: Ce imamo varcno ontologijo, ki dopusca zgolj obstoj elementarnih delcev in zivih bitij, je jasno, da je slednja stala pred naslednjo moznostjo: bodisi ohraniti nacela zdravega razuma (glede na katerega obstajajo bitnosti kot so mize, drevesa in ljudje, kamni in macke: zdi se, da zdravi razum pristaja zlasti na obstoj srednjerazseznih dobrin (glej Potrc: Jezik, misel in predmet)), ali pa pristati na kaksno bolj temeljno nacelo. Omenjeno varcno ontologijo zagovarja Peter van Inwagen, ki vpelje svoje nacelo s pomocjo Posebnega Vprasanja Sestavljenosti (PVS): “Kdaj bitnosti sestavljajo novo bitnost?” – “Pod kaksnimi pogoji bitnosti sestavljajo novo bitnost?” Van Inwagen pregleda vrsto kandidatov za nacelo sestavljenosti. Eno izmed slednjih je nacelo Stika, ki pravi, da bitnosti sestavljajo novo bitnost, ko obstaja med njimi stik. Vendar pa nacelo Stik ne more drzati, saj ima med drugim naslednjo neintuitivno posledico: ko se midva rokujeva, bi po tem nacelu morala obstajati nova bitnost, ki preneha obstajati, ko se prenehava rokovati, ko torej nisva vec v stiku. Podobne cudne posledice imajo tudi drugi kandidati za nacela. Po izlocitvi van Inwagen nato pristane na nacelo Zivljenja, ki trdi, da bitnosti sestavljajo novo bitnost, ko jim je v podlago zivljenje. Bitnosti, ki nekaj sestavljajo, so v tem primeru elementarni delci, na katere pristaja fizika (atomi, nevtroni, muoni, oziroma kar pac fizika pripozna za osnovne gradnike). Ker seveda ziva bitja ves cas vase vnasajo in izlocajo osnovne delce (clovek najprej pije, potem pa se poti), je zivo bitje primerjano z nekaksno fontano. Ce pristanemo na nacelo Zivljenja za merilo obstoja sestavljenih bitnosti, ima to seveda za posledico, da na primer stol ne obstaja. V njegovem primeru so osnovni delci skupaj zneseni skoraj docela nakljucno, kot je to tudi v primeru kupa peska v puscavi. Zato stol, podobno kot kup peska, ni bitnost. O njemu sicer govorimo, vendar je to nekako iluzorno, kot tudi ni docela ustrezno, ce govorimo o soncnem zahodu. Vemo namrec, da se Zemlja vrti okoli sonca in ne obratno. Nacelo zivljenja, ki ga uvaja van Inwagen, je seveda tudi samo vprasljivo. Vendar je van Inwagen opozoril, da je doloceno nacelo pomembno, ce zelimo govoriti o merilih za obstoj bitnosti. Zato je na racun dolocenega nacela opustil neposredno zdravorazumsko pristajanje na obstoj bitnosti. Temu na kar je pristal lahko recemo Ne-nakljucnost Sestavljenosti. Ker se meni kot ze receno zdi, da je tudi Zivljenje se vedno nakljucno nacelo, ne pristajam na obstoj nikakrsnih nejasnih bitnosti, ampak zgolj na obstoj sveta brez delov. Ker svet potemtakem nima delov, morda PVS sploh ni vec tako pomembno. Nacelo nenakljucnosti sestavljenosti pa je pomembno, ker nas vodi k pristanku na varcno ontologijo. Obstoju od misljenja in jezika neodvisnega sveta se po mojem ne moremo odpovedati (kot je med drugim menil ze Brentano).
V: Govorili ste tudi o območni in zadnji ontologiji. Strinjam se da obstoj
simfonije ni enak obstoju avta oziroma ne obstajata na isti način. Vendar me
zanima ali lahko govorimo znotraj teh različnih obstojev o nekakšni
hierarhiji, lestvici? Ali potekajo določitve samo na ugotavljanju ali obstoj
je ali pa ga ni?
O: Svoj cas sem uporabljal razliko med obmocno in zadnjo ontologijo. V zadnji ontologiji obstaja svet. V obmocni ontologiji pa macke in mize. Vendar se mi sedaj zdi taksno govorjenje napacno zaradi naslednjega pomisleka. Razlika med obmocno in zadnjo ontologijo vnasa nekaksne plasti realnosti. Slednje pa po mojem ne morejo obstajati, vkolikor ne dopuscamo obstoja delov (kajti obmocja bi bili nekaksni deli; strinjam pa se sicer, da bi bila ontologija varcna, ce bi bila sestavljena iz obmocij, opustila pa bi denimo srednjerazsezne dobrine). Zato sedaj raje govorim o zgolj referencni oziroma o zadnji ontoloski zavezanosti. Zgolj referencno se nanasam na macko, vendar pa to se ne pomeni, da se nanasam na MACKO kot na ontolosko zadnjo bitnost, to je, taksni zadnji bitnosti (njena zadnja ontoloska narava je nakazana z velikimi crkami) se ne zavezem.
Po moje se torej zgolj referencno, ne pa zadnje ontolosko zavezemo mackam in mizam. Vendar pa je to se bolj jasno pri takozvanih metafizicno lahkotnih postavkah kot so simfonije in institucije. Celo zdravi razum se tem instinktivno zaveze zgolj referencno in ne zadnje ontolosko.
Avto vsekakor obstaja bolj neposredno kot simfonija. Na simfonijo se referiramo, vendar na bolj posreden nacin kot na avto. Podobno so tudi ustvarjalci resnice pri govoru o simfoniji bolj posredni kot pri govoru o avtu. V tem smislu bi morda lahko obstajala dolocena razseznost za tvorbo lestvice. Na drug nacin pa sta avto in simfonija oba posredno obstojeca, cemur sem sam dejal ob-stojeca (glej moj clanek o monizmu, ki je izsel v zborniku o monizmu pri Ontos Verlag, glej mojo bibliografijo). Raz-locujemo ju ob referencni zavezanosti in na podlagi tega kako je s svetom ali gmoto, ceprav v zadnjem smislu ne obstajata kot samostojni ontoloski bitnosti.
V: Rekli ste tudi, da primer žirafe spada v območno ontologijo in ne zadnjo
ontologijo. Vendar ali bi lahko zatrdili da žirafa ali žirafe kot vrsta
živega bitja spada pod zadnjo ontologijo? Kaj pa ideja, pomenskost izraza
žirafa?
O: Zirafa ob-staja v svetu, ne obstaja pa ZIRAFA. Torej se zirafi zgolj referencno zavezemo, na podlagi tega kako je s svetom. Peter van Inwagen misli, da zirafa sodi v zadnjo ontologijo (ker sodi pod nacelo Zivljenja). Ker sam ne pristajam na nacelo zivljenja, mislim, da zirafi ne moremo biti dokoncno ontolosko zavezani. Govorjenje o zirafi ima seveda svoj pomen. Razlika med zirafo in ZIRAFO je le razlika v poudarku, je razloka, ontoloska razloka (gre za en izraz, ki ostaja en ne glede na razlikovanje v pomenu).
V: Kaj je po vašem dober primer zadnje ontologije?
O: Zgolj svet. Vendar pa o svetu (obstoju SVETA) govorimo le v izjemno umetelnih okvirih filozofske razprave. Obicajno govorimo o mackah.
V: Torej postavljanje obstojev
v območno ali zadnjo ontologijo je pokazatelj, da se zavezujemo v svetu na
različne načine.
O: Cemur se zavezemo zgolj referencno (macka, zirafa, avto) zgolj ob-staja v svetu. Zadnja zavezanost obstoju pa je primerna le pri SVETU.
V: Vendar ali lahko po tem rečemo, da ni neke univerzalne
teorije kaj naj bi sodila kaj spada pod zadnjo ali območno ontologijo, ker
gre za subjektivno dojemanje sveta in s tem zavezovanje?
O: Zavezovanje ni nekaj subjektivnega, ampak je bistveno nekaj kar poteka v skupnosti. Razlika v zavezovanju je razlika med kontekstualno spremeljivimi semanticnimi parametri. Zavezovanje zgolj kaze, da je zgolj referencnost navezana na jezik in misel. Ne pa na SVET, oziroma na SVET se jezik in misel nanasata zgolj na posredni nacin. Zadeva z zadnjo ontologijo je docela enostavna: obstaja zgolj SVET. To je: le o SVETU nekaj pravilno zatrjujemo na nacin zadnje ontoloske zavezanosti. O macki in simfoniji pa so nase resnice zgolj posredne.
V: Tu-bit v svetu se
dojema in s tem uveljavlja na različne načine in s tem se tudi različno
zavezuje obstojem. Pod kaj bi postavili vero?
O: Kot sledi ze iz prej povedanega, TU-BIT po moje ne obstaja, pac pa tu-bit ob-staja v okviru nase zgolj reference (ne pa tudi ontoloske) zavezanosti. Teist se BOGU vsekakor zavezuje na ontoloski nacin.
V: Zanima me tudi pri spoznavnem redukcionizmu, kjer ste omenili definicijo
resnice filozofa Putnama, da je resnica tisto, kar je pod idealnimi pogoji,
kar nam je dostopno, kar vemo. Kritika na to pa naj bi bila trditev, da je
marsikaj lahko resnično pa nam ni dostopno. Primer dinozavrov se mi zdi zelo
zanimiv, kajti lahko nasplošno damo za primer zgodovino pri kateri subjekt
ni bil prisoten. Vendar se mi zdi, da ste pri kritiki upoštevali samo
neposredno dostopnost , kaj pa je z posredno dostopnostjo? Zanima me tudi,
kakšni naj bi bili idealni pogoji?
O: Sam pristajam na resnico kot na pravilno zatrdljivost pod kontekstualno spremenljivimi semanticnimi pogoji. Ob zadnji ontoloski zavezanosti je resnicno, da obstaja SVET. Ob zgolj referencni zavezanosti pa je resnicno, da ob-staja macka. Moje stalisce (varcni realizem resnice kot posredne korespondence) je taksno, da se mu ni treba zavezovati redukcionizmu, kajti ce dopustimo spreminjanje kontekstualnih pogojev, redukcija pac ni potrebna. Pri spoznavnem redukcionizmu je resnica razumljena kot zvedba na idealne spoznavne pogoje. Taksni pogoji pogosto niso pridobljivi. Tako sam mislim, da je pristajanje na idealne spoznavne pogoje zmota, ki se ji lahko ognemo vkolikor pristanemo na semanticne kontekstualno spremenljive pogoje. Z drugo besedo, sam pristajam na resnico kot posredno korespondenco (in s tem na posredno dostopnost, kajti epistemski in semanticni pogoji so med seboj prepleteni, cetudi niso zvedljivi eni na druge), epistemski redukcionist pa zavoljo svojega projekta, ki poteka pod zgolj visokimi normativnimi pogoji, te moznosti enostavno ne uposteva.
V: Pri "postopkih prevajanja" ste vzeli primer "Ona ima lep nasmeh", kjer ste
potem izpostavili problem "nasmeha" in ste potem spremenili stavek v "Ona se
lepo smeji". Vendar ali se pri teh prevajanjih ozirajo na pomen, da ga ne bi
spremenili? Ali je pomen stavka pomemben ali gre samo za besedo, ki je
nesprejemljiva? Tako kot je v zgornjem primeru - razlika je ali imaš lep
nasmeh ali pa se lepo smejiš.
O: Poblem je z ustvarjalci resnice. Ce imamo nasmeh, je to vsekakor metafizicno dvomljiva bitnost (ni ga mogoce zagrabiti, podobno kot tudi ne simfonije, v razliko z macko). Podobno kot simfoniji bi se nasmehu radi izognili. To je pri nasmehu mogoce. Recemo: „Ona se smeji“, in ze ni vec nasmeha kot posebne vprasljive bitnosti. Na zalost pa je drugace s simfonijo in z univerzo. Kaj natanco bi bila parafraza univerze s katero bi se znebili slednje metafizicno vprasljive bitnosti? Vse prevec je kandidatov (razlicnih ljudi, stavb, premozenja, racunalnikov), ki so kandidati za identiteto z univerzo. Moje stalisce (varcni realizem posredne korespondence) nima taksnega problema, ker enostavno ne pristaja na dvomljive bitnosti kot so univerze ali simfonije. Zmehca pa pogoje resnicnosti, in uvede resnico kot posredno korespondenco, ki uvaja zgolj referencno zavezanost.
V: Ali pri tem prevajanju obstaja pravilo prevajanja-samostalnik v glagol ali
iskanje sopomenke?
O: Bistvo strategije parafraze je, da se znebimo metafizino vprasljivih bitnosti kot sta nasmeh ali univerza. Kot receno je pri nekih primerih parafraza mozna, pri drugih pa zopet ne.
V: Hvala za odgovore.
Tina Aber