Dinamicna filozofija - spremna beseda in kazalo

DRUGIČ: LEPOTA
LEPI VZORCI GLOBINSKEGA RAZUMA
ZAZNAVANJE IN POJMI: TEMELJI REALISTIČNE ESTETIKE

TRETJIČ: GMOTNI MATERIALIZEM
EKOLOGIJA BREZ ORGANIZMOV?
NE BOJTE SE AIDSA, SAJ NE OBSTAJA!
NENAKLJUČNOST SESTAVLJENOSTI
GMOTNI MATERIALIZEM
ŠE O GMOTNEM MATERIALIZMU

ČETRTIČ: NEJASNOST
NEJASNOST JE ODPORNA
PREVREDNOTENJE, ZDRAVI RAZUM IN POSREDNA KORESPONDENCA

PETIČ: SPOZNANJE
UVOD V KOGNITIVNO FILOZOFIJO IN DINAMIČNO KOGNICIJO
KOGNITIVNA FILOZOFIJA IN PSIHOLOGIJA
KOGNITIVNA ZNANOST
KOGNITIVNA FUNKCIJA PREHODA
FILOZOFIJA PSIHOLOGIJE

ŠESTIČ: POMEN IN IZKUSTVO
O POMENU
KATEGORIJE IN OBČUTKI PRI QUINU
GMOTNI MATERIALIST QUINE IN NJEGOVE POSTAVKE
LOKALISTIČNA METAFIZICNA SEMANTIKA?
LEWISOV ENKRATNI POMEN
HALLER IN BRENTANOV EMPIRIZEM

SEDMIČ: ZNANOST
NATURALISTIČNI UVOD V FILOZOFIJO
FILOZOFIJA ZNANSTVENIH PARADIGEM

OSMIČ: POJAVOSLOVJE
KRITIKA BRENTANOVE ONTOLOGIJE
VEBROVI OBČUTKI KOT NEPOPOLNI PREDMETI
VEBER IN MEINONG O OBČUTKIH
BRENTANO IN VEBER
INTENCIONALNOST FENOMENOLOGIJE PRI BRENTANU

DEVETIČ: UČITELJI IN DEJAVNOST
NEKAJ BESED O MOJEM MENTORJU FRANETU JERMANU
TRIJE VPLIVI PROFESORJA MAJERJA NA MOJE DELO
BARTLJEVA ONTOFILOZOFIJA
DR. CENE LOGAR
RODERICK M. CHISHOLM (1916-1999)
U.T. PLACE: ZAVEST JE MOŽGANSKI PROCES
ŽALEC O POJAVIH IN STVARNOSTI
VEBROV FILOZOFSKI KONGRES V CELJU
VEBROVA KNJIŽNICA
ZGODOVINA MEDNARODNEGA ČASOPISA "ACTA ANALYTICA"

Vojko Strahovnik

Pred nami je nova knjiga filozofa Matjaža Potrča (1948), ki je izšla v slovenskem jeziku. Knjiga Dinamična filozofija je zbir njegovih člankov in zapisov, ki so nastajali v zadnjih letih od izida njegove knjige Pojavi in psihologija: Fenomenološki spisi[1]. Širina in razvejanost tematik s polja filozofije sta v knjigi zaobjeti vsaj z dvema stvarema: avtorjevo zavezanostjo analitični filozofski metodi, ki jo razume in pojmuje na izrazito moderen, post-analitičen[2] način in z njegovim osebnim filozofskim razvojem in interesom, ki skozi celotno knjigo prepleta teme v njej. Slednji, filozofski razvoj, je mestoma z avtorjeve strani tudi posebej izpostavljen, v celoti pa je tej temi, filozofskemu razvoju in izvorom, namenil zadnje, deveto poglavje knjige, kjer so predstavljeni vplivi nekaterih njegovih učiteljev na njegovo delo.

V prvem poglavju, naslovljenem Dinamična filozofija, nam avtor predstavi svoj pogled in svoja srečevanja z razvojem analitične filozofije v zadnjih letih. Predstavljena so poglavitna področja in filozofske tematike, ki so ga zanimala od izida njegove knjige Pojavi in psihologija leta 1995[3], med drugim vprašanja duševnosti in spoznanja, miselnih vsebin, metafizičnih temeljev filozofije psihologije, odnosa med normativnostjo in metafiziko, vprašanje nejasnosti in vloge filozofskih postavk v odnosu do filozofskih teorij. Iz teh lahko lepo razberemo tudi metodološka izhodišča, ki jim je avtor zavezan: spoštovanje zdravega razuma oziroma ohranjanje zdravo-razumskih intuicij, naturalizem, trden metafizični realizem in izogibanje teoriji radikalne zmote. Temu zarisu tematik v poglavju sledi kratek, poljuden zapis o argumentu in njegovi vlogi v filozofiji.

Drugo poglavje prinaša avtorjeve zapise o estetiki. Spisa Lepi vzorci globinskega razuma in Zaznavanje in pojmi: temelji realistične estetike postavljata v ospredje predvsem vprašanje odnosa med (estetsko) stvarnostjo, našim zaznavanjem le te in pojmi, s katerimi jo hočemo zaobjeti. V prvem spisu stopa v ospredje pojem globinskega razuma, kakor ga je razvil slovenski filozof Ludvik Bartelj ter vprašanje zadevanja stvarnosti. Globinskemu razumu Potrč pripiše zgolj območno ontološko zavezanost, medtem ko mu je v spoznavnem smislu pripisana izredno pomembna vloga prepoznavanja lepih vzorcev, tj. struktur nad katerimi vznikajo lepota in druge estetske lastnosti. V spis je vtkan tudi zapis zelo zanimivega pogovora med Bartljem, Potrčem in ameriškim filozofom Terryem Horganom (prej univerza Memphis, sedaj Tuscon, Arizona), s katerim Potrč je sodeloval in še vedno plodno sodeluje.[4] V njem Bartelj na kratko oriše svojo filozofsko pot in skupno delovanje z najpomembnejšim slovenskim filozofom Francetom Vebrom (1890-1975). Pogovor se nato nagiba k raznim filozofskim vprašanjem, v njem pa srečamo tudi mimobežne, a zanimive zgodovinske beležke.

Naslednje poglavje je namenjeno metafizični temi gmotnega materializma, kot stališča, ki zagovarja obstoj od jezika in misli neodvisnega sveta, ki je brez pravih delov. Moramo mu pa pridati semantično dopolnilno tezo, ki resnico pojmuje kot korespondenco. Ta je neposredna, ko gre za govor o svetu kot zadnji realnosti, ko pa gre za govor o običajnih predmetih zdravega razuma in drugih bitnostih v območni ontologiji, pa je posredna. Potrč tukaj s pomočjo načela o nenaključnosti sestavljenosti pokaže na preplet metafizike in normativnosti. Pričnemo lahko s preprostim metafizičnim vprašanjem, ki ga je Peter van Inwagen poimenoval posebno vprašanje sestavljenosti: "Kdaj obstaja takšna stvar, da jo sestavljajo druge stvari?"[5] Vprašanje seveda terja sistematičen odgovor, ki potem hkrati določa, katere bitnosti bodo sodile v našo ontološko sliko. Inwagen poda svoj odgovor; tj. obstajajo zgolj osnovni delci in živa bitja oziroma živi organizmi, kajti le življenje je dober in zadovoljiv kriterij, ki nam da odgovor na posebno vprašanje sestavljenosti. Potrč ugotavlja, da je v ozadju tega vprašanja neko drugo, še bolj temeljno metafizično načelo, in sicer prej omenjeno načelo nenaključne sestavljenosti, ki postavlja omejitve pri obstoju posebnih, med seboj nepovezanih in nesistematičnih dejstev sestavljenosti, ki jih vsakega posebej ni mogoče razložiti. Sledeč tej dialektiki dospe Potrč do svojega monističnega metafizičnega izhodišča o obstoju materialnega sveta, ki je brez pravih delov. Hkrati je v ozadju tudi napor filozofa, da bi ta metafizični monizem oddvojil od njegove parmenidovske različice, saj filozof nikakor ne pristaja na razlikovanje med resničnostjo enega in iluzijo mnoštva, ter s tem posledično na radikalno zmotnost običajnih prepričanj o svetu. Zavezan ostaja svojim izhodiščnim zdravo-razumskim metodološkim postavkam.

Peto in šesto poglavje prinašata obravnavo semantičnih in epistemoloških vprašanj, oba sklopa vprašanj pa sta tesno povezana tudi s temami filozofije duha. Tukaj se v največji meri pokaže nadaljevanje filozofskih snovi, ki se jih je avtor loteval tudi v prejšnjih knjigah. Potrč nam tukaj predoči svoje razumevanje kognitivne znanosti, ki jo pojmuje kot "pojmovno raziskavo temeljev na empiričnih modelih duševnosti slonečega skupnega napora različnih strok, da bi opredelile človekovo spoznanje in njegove mehanizme". Ta opredelitev je takšna, da omogoča tako avtonomnost filozofije, ko se le-ta ukvarja s področjem naše duševnosti, kakor tudi vlogo drugih znanosti v interdisciplinarnem sodelovanju pri tem predmetu.

Sledeče poglavje je namenjeno znanosti. Avtor tu zagovarja dosledno naturalistično stališče, ki nato v nadaljevanju vodi do realizma. Dotakne se tudi vprašanja o razmerju med pozitivizmom in hermenevtiko.

Osmo poglavje je namenjeno pojavoslovju, kjer se avtor osredotoči predvsem na tri mislece, Franza Brentana (1838-1917), Alexiusa Meinonga (1853-1920) in našega Franceta Vebra. Poglavje prinaša vrsto razprav, ki nam s sedanjega, sodobnega stališča osvetlijo Vebrovo filozofijo, njeno povezanost z Meinongovo predmetnostno teorijo in z Brentanovim pojavoslovjem.[6]

Zadnje, deveto poglavje, prinaša avtorjeve zapise o svojih učiteljih in svoji filozofski poti. Vendar gre še za nekaj več, in sicer za to, da lahko iz njih razberemo tudi zgodovino razpiranja slovenskega filozofskega prostora in njegovo seznanjanje z evropskimi in svetovnimi tokovi filozofije. Potrčev oris njegove filozofske poti, kakor je bilo omenjeno že zgoraj, prične že v prvem poglavju te knjige. Deveto poglavje ta opis sklene, saj prinaša zapise o Franetu Jermanu, Borisu Majerju, Ludoviku Bartlju, Cenetu Logarju, Rodericku M. Chisholmu, Ulinu T. Placeu in Bojanu Žalcu. Dodana sta še zapis o Vebrovem filozofskem simpoziju v Celju in zapis o Vebrovi knjižnici oz. Meinongovi privatni knjižnici, ki jo sedaj hrani OHK, Knjižnica oddelka za filozofijo. Poglavje, in s tem knjigo, zaključuje zanimiv opis nastanka in razvoja mednarodne filozofske revije Acta Analytica, katere pobudnik, ustanovitelj in ustanovni urednik je leta 1986 bil Potrč. Revija je imela zelo pomembno vlogo pri povezovanju analitične filozofije na Slovenskem z mednarodnimi tokovi. Acta so tako hitro postala del mednarodnega znanstvenega prostora in so to tudi še danes pod uredniškim vodstvom Danila Šustra.

Knjigo Dinamična filozofija lahko tako beremo na več ravneh: kot študijsko gradivo za študente filozofije, zbir tematik s področja filozofije duha, spoznavne teorije in teorije pomena, kot avtorjev zapis o svojem filozofskem razvoju ali pa kot beležke o bogatem mozaiku slovenske modroslovne tradicije.

[1] Knjiga je prav tako izšla pri Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete v zbirki Razprave..

[2] O temeljnih izhodiščih moderne post-analitične filozofije glej članek Terenca Horgana in Georgea Grahama "Southern Fundamentalism and the End of Philosophy" v: Philosopical Issues, 5, 219-247, (1994).

[3] Med ostalimi Potrčevimi knjigami v slovenskem jeziku najdemo tudi naslednje naslove: Zbirka (1984), Zapis in govorica (1986), Jezik, misel in predmet (1988), Modeli duha (1992) in že omenjeno knjigo Pojavi in psihologija. Izbor njegovih publikacij v angleškem jeziku zaobsega knjige Intentionality and Extension (1989), Categorisation and Intentionality (1989), Practical Contexts (2004, v soavtorstvu z Vojkom Strahovnikom); v pripravi pa sta še dve knjigi, in sicer Blobjectivism (v soavtorstvu s Terryem Horganom) in Beautiful Patterns (v soavtorstvu z Vojkom Strahovnikom). Je urednik številnih tujih in domačih publikacij, organizator množice mednarodnih simpozijev in ostalih dogodkov, ter avtor znanstvenih člankov in prispevkov v najuglednejših filozofskih revijah in monografskih publikacijah.

[4] Potrčeva knjiga slovenskemu bralcu dejansko prikazuje njegov razvoj od leta 1996, ki ga je prebil na univerzi v Memphisu. Na sliki z naslovnice sta M. Potrč in T. Horgan.

[5] O tem glej Peter van Inwagen Material Beings (Ithaca, New York: Cornell University Press, 1990).

[6] Avtor je te povezave obravnaval tudi že v knjigi Pojavi in psihologija (1995). O tem je pri nas dosti pisal tudi Bojan Žalec, predvsem v svojih knjigah Reprezentacije (1998) in Spisi o Vebru (2002). V slednji je Vebrova filozofija umeščena tudi v širši kontekst razvoja filozofije na Slovenskem.