O RESNICI IN OBSTOJU – nekaj dodatnih pojasnil na prvem koraku.
Razprava med Matjazem Potrcem (M) in med Bojanom Borstnerjem (B) 14-16 Februar 2005
Dodatne opombe B* (Bojan Borstner), M* (Matjaz Potrc) 19-20. Februarja 2005
B: 1. SOA (States Of Affairs).
Ne uporabljamo mereologije, ker nam v tem primeru ne omogoča izgrajevanje ontološke teorije.
M: SOA so stanja stvari (States Of Affairs). Mereologija je veda o tem, kako so celote sestavljene iz delov. Ce so stanja stvari celote, potem bi bili deli stanja stvari <Macka je na predprazniku> naslednji: macka, predpraznik, biti na. Ce so SOA ustvarjalci resnice, potem je tezko razumeti, zakaj macka in predpraznik in relacija ne bi bili soodnosni deli. Pomembna je se kompozicija, nacin sestavljenosti temeljnih ontoloskih delov. Ampak ti pravis, da ni delov v stanjih stvari (SOA). Kako naj to razumemo?
B*: Metafizična celota ni mereološka celota. To je izhodišče. Če tega ne moreš sprejeti, potem je nesmiselno razpravljati naprej. Mereološki deli (in celote) (vsaj tako sem lahko razbral iz tipičnih zagovornikov mereologije: Simons, Eberle, Goodman, tudi D. Lewis) vedno predpostavljajo dejstvo, da so po naravi istovrstni, kot so celote. Zato točka ni del premice in premica ni del ravnine, ampak so deli premice vedno daljice in deli ravnine vedno ravnine. Nazaj k SOA. Izhodisce za SOA je, da ima metafizicni gradnik, ki je partikularen in drugega, ki je univerzalen. Pri tem pa šele SOA (obstoj le te) sama zagotavlja nujnost, da a je F. Ali drugace: Ni res, da mereološka vsota a+F zagotavlja SOA (aF/ ali Fa – en ali drugi zapis predpostavlja določeno teorijo v ozadju in za sedaj je povsem vseeno, katero sprejemamo). F je kontingentna lastnost in zato je možno, da a nima (ni) F. Če bi pristajali na mereološko celoto, potem bi vedno, kadar bi imeli a in bi imeli F dobili tudi (free lunch v ontološkem smislu) a+F, kar naj bi pomenilo SOA. Nesmisel. Zato je čista zmota razumeti gradnik kot del (več o tem Lewis On the plurality of the worlds, Lewis A world of trutmakers?, Ch. Martin Substance Substantiated, Armstrong On Universals in kasnejša dela, …)
M*: Se strinjam, da metafizicna celota ni mereoloska celota. Taksno je tudi stalisce gmotnega materializma, na katerega pristajam. Ce je tako, je tvoj pristop potrditev mojemu. Zanimiv argument proti mereologiji: deli so iste kvalitete kot celote, kar je nesmiselno (vendar: mereologi pravijo tudi, da so celote vec kot deli, to je, da imamo drugo kvaliteto). S stalisca partikularizma pa je napacno predpostaviti, da imajo deli vselej (v vseh kontekstih) isto kvaliteto. Pomembna predpostavka mereologije je, da je naceloma vselej na razpolago sledni postopek kako deli prispevajo k celoti. Ta predspostavka pa je tudi vprasljiva.
Tvojo razlago SOA lahko razumemo enostavno takole: Predpostavimo, da obstajata a in F. Vendar seveda ni nujno, da Fa. Ce pa Fa prideta skupaj, je to posamicna kombinacija, ki jo prinese SOA Fa. So pa se druge SOA: Fb, Ga.
Ti razlagas dele kot nujno povezljive. Ce je to mereologija, je seveda dvomljiva. Morda pa obstajajo se mereologije, kjer vsak nastop delov se ne pomeni njihove kombinacije. Jaz sam pravim univerzalizem staliscu, da se vsi deli nujno kombinirajo v celote na vse mozne nacine. Nihilizem trdi, da ni sploh nikakrsne kombinacije. Oba sta vprasljiva. Ce vzamemo SOA kot partikularno zdruzitev F in a (v tem primeru), ki nista mereoloska dela (ker ne pristajamo na univerzalizem), je to resitev. Kaj pa potem vodi k SOA? Ce to niso splosna pravila, ostanejo morda se posamezni ustrezni/relevantni vzorci. Na te pristajam jaz. Alis so to SOA?
B: Gradniki torej niso deli, čeprav so metafizični konstituenti.
M: Konstituent je tuj izraz za slovesnki izraz gradnik. Metafizicno je v tem kontekstu drug izraz za ontolosko. Torej imamo ontoloske gradnike, ti pa so seveda deli celote stanj stvari (SOA).
B*: Niso deli. Zmota na prvem koraku. Primer: kako naj bo oblika nečesa del le-tega? Ali pa masa del telesa? Kateri del? Če je roka del telesa, potem je stvar OK. Masa/ Nesmisel. Če torej lahko misliš gradnike, ki niso deli, potem gre lahko razgovor naprej.
M*: Ocitno je pomembno kako razumemo dele. Moja ontologija nima delov (vsaj ne zadnjih ontoloskih). V redu primeri proti obstoju delov: oblika, masa nista dela. Po moje celo macka ni del. Tudi roka ni del, ker ni jasna. Gradniki, ki niso jasni deli, so gradniki v zgolj referencnem smislu. Tako so to *gradniki* v smislu zgolj referencne normativne zavezanosti, ki je lastna jeziku/misli. SOA so iz istega testa, z zasidranostjo v svetu, ki je odvisna od realizma, na katerega pristajam.
M: Mimogrede: jaz sam mislim, da gradnikov oziroma delov res ne more biti (ker so nejasni, ontoloska nejasnost pa ni mozna). So pa deli izrazov (ker so slednji lahko nejasni).
B*: to je povsem druga zgodba. Morda bi lahko delen odgovor na to našel pri Soprensnu (Philosphical Studies – mislim da 1998, Markosian – leto kasneje)
M*: Nejasnost gradnikov se meni zdi bistvena za SOA, ki so stvaritve jezika/misli (z zakoreninjenostjo v svetu – kar se realistu zdi ustrezna interpretacija). (Ce so SOA ustvarjalci resnice, so se vedno stvaritve obmocne oziroma zgolj referencne zavezanosti, pri cemer so nosilci resnice kot korelati SOA morda res zgolj jezikovni/miselni).
M: Ali ti razumes SOA kot ontoloske kompleksne bitnosti, ali zgolj kot jezikovne/miselne izraze?
B*: SOAs so primarne bitnosti – ontološko vzeto. So ali enostavne ali sestavljene. Nikakor pa niso jezikovni/miselni izrazi. (glej Mellor The Facts of causation – razlika med fact and factum). Če lahko na tej točki prideva do (vsaj delnega) soglasja, potem je razgovor smiseln.
M*: Soglasje bi bilo mozno takole: SOA niso zvedljiva na jezikovno/miselne izraze. Seveda pa tudi niso ZADNJA ONTOLOSKA stanja, v smislu kot je SVET zadnja bitnost. SOA so po moje vkoreninjena v svetu, in imajo svojo lastno vzrocno obmocno moc, zelo raznovrstno glede na kontekst.
B: Nesmiselno je govoriti o ontološki priornosti gradnikov, ker so to, kar so, zgolj in samo v SOA.
B*: Kaj si torej pripravljen sprejeti? Vse kar sledi, je brez predhodnega odgovora podobno razpravi med Heideggrom in Carnapom in zacetka 30. letih 20. stoletja (Erkenntnis).
M*: Pripravljen sem sprejeti, da mereologija ni zanesljiva, ce je razumljena kot univerzalizem. Poleg tega pa se, da mereologija zavoljo svoje slednosti in atomisticnih predpostavk ne velja. SOA imajo vzrocno moc in oskrbijo strukturo. Vendar niso BITNOSTI. So jezikovno/miselno zajemanje realnih kompleksnih vzorcev v svetu.
***************************************************
M: Torej v svetu obstajajo kompleksna obmocja (SOA), ali pa so SOA zgolj jezikovni/miselni izrazi? Ce govorimo o kompleksnih obmocjih v svetu, se strinjam, da slednja ne morejo imeti pravih delov. Lahko pa imajo prepoznavne dele. V tem primeru jezik/misel izbere bitnosti/gradnike, ki sicer niso deli, vendar imajo podlago v svetu. Vse to pomeni, da so morda zate SOA temeljni gradniki, nekaj takega kot obmocja v svetu. (Kako pa je potem s tem, da je macka SOA – in ne gradnik?)
B: Ni mogoče, da bi obstajale neuprimerjene univerzalije (lastnosti).
M: Se strinjam. „Biti na“ tudi po moje ne obstaja niti v platonskih nebesih in po vsej verjetnosti niti ne kot propozicija. Aha. „Macka je na predprazniku“. Tukaj bi lahko rekli, da imamo kompleksno situacijo kjer macka in predpraznik sobivata tako, da je udanjena univerzalija „biti na“.
B: Gradniki so partikularije in univerzalije.
a je F (Fa) je tipičen zapis SOA.
M: Prej si rekel, da ni gradnikov. Zdaj naenkrat so gradniki. Razumem pa, da so tudi lastnosti (univerzalije) gradniki, ki pa nastopajo le v situaciji. Fa: F (je na predprazniku), a (macka). Ali to pomeni, da odstranimo predpraznik ker nastopa skupaj z oprimerjenjem univerzalije/lastnosti „biti na“?
B: a je partikularija v izpraznjenem pomenu (čeprav ne vedno nujno), kar pomeni, da je to tisto, kar zagotavlja partikularnost SOA.
M: OK. Macka je potemtakem bistvena za tole SOA. To se mi zdi kot nekaksna prednost subjekta pred predikatom.
B: Partikularija v polnem pomenu (polna partikularija) je SOA – mačka je SOA (Ma) – to je posameznost (individual) z vsemi njenimi lastnostmi.
M: Tega ne razumem. Mislil sem, da je SOA opisano z „Macka je na predprazniku“, ne pa z „Macka“. Ce je „biti na predprazniku“ lastnost macke, potem imamo Fa. Ce imamo Ma pa to kaze zgolj nekako na eno lastnost macke, ne na vse, namrec na lastnost „biti na predprazniku“.
B: 2. Zakaj ne mereologija?
Odgovor je enostaven: če bi veljala mereološka načela, potem bi v primeru obstoja a in obstoja F nujno imeli mereološko vsoto a+F, ki bi predstavljala posameznost (individual). Kar pa je nesmiselno.
M: Ni nujno, ker je res, da obstaja zelo bogat clovek (Trump, F), poleg tega pa obstaja se Matjaz (a). Vendar na zalost Matjaz ni zelo bogat. Ceprav sem jaz posameznik, nisem zelo bogat. Pac pa pisem v racunalnik. To pa je mogoce se vedno prikazati mereolosko.
B: Ali je dovolj, če vpeljemo uprimerjanje/instanciacijo kot dodaten element? Ne. Ker s tem ne pridobimo ničesar. V svetu bi lahko imeli posameznost v polnem pomenu (SOA) ter določeno lastnost, ki bi bila uprimerjena/instanciirana v drugem SOA, vendar ne bi imeli Fa, ampak Fb in npr. Ga. Samo dejtsvo, da imamo instanciacijo/uprimerjanje, nam v ne rešuje zagate.
M: To sem pravkar ugotovil tudi jaz. Vendar ne kot uprimerjanje.
B: a je F torej pomeni, da obstaja SOA, ki ima metafizična gradnika (konstituenta), ki pa ontološko nista priorna (predhodna) in nista dela SOA.
M: To enostavno pomeni, da so SOA temeljna. Vendar pa imam se vedno tezave, da bi macka bila tak SOA.
B: Hkrati pa imamo še uprimerjanje/instanciacijo kot neksus, ki pa ne predstavlja dodatnega ontološkega gradnika. Če bi, potem bi imeli situacijo Tretjega človeka (Platon/Aristotel) ali pa Bradleyev regres.
M: Torej sta macka in predpraznik ontoloska gradnika nasega SOA? Biti na pa ni gradnik, ker enostavno obstoji v celoti situacije (da je <macka> na <predprazniku>). Ne razumem pa tega: ce je biti na zgolj v situaciji, se mi nevarnost regresa ravno ne zdi blizu.
B: Še enkrat. Samo dejstvo, da obstaja a, da obstaja F in da obstaja uprimerjanje/instanciacija ni zadostni pogoj, da bi dobili a je F, ker je sam pristop napačno zastavljen, ker poskuša metafizične gradnike interpretirati kot dele SOA. Da je a F, je nujno SOA (Fa).
M: Stanje stvari je torej uprimerjena relacija v kateri nastopajo individui – v tem primeru?
B: 3. Torej nujno potrebujemo SOAs,
Mačka: Ma je SOA, kar pomeni, da je neka “narava” M uprimerjena v stanju stvari Mačka – kar pa v vsakdanjem govoru označimo kot polno partikularijo.
M: Polna partikularija je torej SOA? Toda po mojem dojemanu je ravno „Macka je na predprazniku“ tak SOA. Kaj pa potem s samo macko?
B: 4. Kaj je izpraznjena partikularija? To je na prvi pogled blizu tistemu, kar je Locke v esejih opredelil kot “ne ve se kaj”, ker je ta “ve se kaj” definiran z lastnostmi, ki jih nekaj ima. Lahko bi rekli, da je to nekakšen obešalnik (Jerman), na katerega obešamo lastnosti. Pri izpraznjeni partikulariji pa ni tako, ker izpraznjena partikularija ničesar (sama) ne uprimerja/instanciira, ampak vedno in samo SOA. Njena edina naloga je, da zagotavlja partikularnost SOA. Nekateri bi to opisali tudi tako: zagotavlja totost SOA.
M: Izpraznjene partikularije so se mi ze vedno zdele sumljive, so res kot nekaksni obesalniki. Ampak predpostaviti le-te se mi zdi nekako podobno kot predpostaviti abstraktne prazne okvirje. To se mi zdi napacno in nerazumljivo.