Matjaž Potrč
Filozofska
fakulteta, Univerza v Ljubljani, matjaz.potrc@guest.arnes.si
Profesor Frane
Jerman je bil moj učitelj in mentor, pa tudi sodelavec na Oddelku za filozofijo
Filozofske fakultete v Ljubljani. V prvem delu prispevka skušam orisati
različne oblike najinega sodelovanja. V drugem delu skušam Jermanov filozofski
vpliv povezati z vprašanji, ki me trenutno zaposlujejo.
S profesorjem
Jermanom sem se srečal že v rani mladosti, saj je stanoval v isti hiši kot jaz.
Iz tistega časa se spomnim, kako se je prevažal s težkim motorjem Java, in kako
je pod lipo na dvorišču nekoč bral študijske knjige. Ker smo mi tedaj že imeli
telefon, se je sem ter tja pri nujnih zadevah v ta namen oglasil pri nas. Iz
tistih mladih let se spomnim še Škerla, njegovega tasta antropologa, ki je
živel v istem stanovanju – kako je hodil po hišnih stopnicah. Škerlova žena je
bila Ružena Škerlova, Čehinja in jezikoslovka, ki je tudi stanovala z
Jermanovimi, še precej časa preden je odšla v dom. Zvedavega Jermanovega sina
so že v mladosti zanimale žuželke in črvi na hišnem vrtu, njegove hčerke Jane
pa se malo bolje spomnim šele iz poznejših
časov. Jermanovo ženo Zdenko sem občudoval zaradi njenega obširnega
prevajalskega dela. V zadnjih letih pa sem ju večkrat srečal, ko sta se peš
odpravila kupovat na ljubljanski trg. Prišla pa sta tudi na sestanke
stanovalcev.
Ko sem se odločil za študij
filozofije, ni imel pri tem Jerman nikakršnega vpliva. In ko sem obiskoval
predavanja, z Jermanom najprej nisva bila v bližnjih ali pa celo v
prijateljskih odnosih. Tedaj so me zanimale stvari, ki so bile nasprotne
Jermanovim interesom: Nietzsche, marksizem, Heidegger in počasi različne
usmeritve francoskega strukturalizma. Ko sem imel pri njem izpit iz logike, smo
se nanj skupaj pripravljali Ilich, Riha in jaz. Učili smo se celo noč, in če se
ne motim smo pri tem tudi kaj popili. Rezultat na izpitu pa je bil bolj klavrn.
Pozneje, ko sem sam učil logiko, pa sem kot prvi učbenik vzel Jermanovo Logiko
za mlade. Spomnim se tudi Jermanovih predavanj Wittgensteinovega Tractatus
logico-philosophicus. Žižek je stvar z zanimanjem komentiral, name pa tedaj
razprava ni naredila večjega vtisa. Kot sem izvedel pozneje, je Wittgensteinovo
delo Jerman tedaj prevajal, v predavanjih pa se je preizkušal in dopolnjeval.
Prevod sem pozneje večkrat prebral.
Politično gledano je profesor Jerman
vselej raje sklenil kompromis kot pa da bi šel v konfrontacijo. Do »ta belih«
je imel odklonilno stališče, in vtis sem imel, da je bilo to povezano s
kakšnimi zgodovinskimi izkušnjami. »Ta rdečih« ni nikoli jemal resno, vendar se
jim je prilagodil, kot je bilo pač nujno. Na ta način je bil profesor Jerman
edini politično ne docela preizkušeni kader, ki mu je uspelo preživeti na
oddelku za filozofijo. Glede tega je njegov pomen neprecenljiv, saj je omogočil
razvoj in ohranjanje nizu filozofskih usmeritev, ki sicer niso imele političnega
okrilja. Edini je v tistem času izdal Vebrovo delo, in še prej delo Alme
Sodnikove (zlasti njeno estetiko), tako da zgodovinske korenine slovenske
filozofije prav zaradi njega niso docela presahnile.
Jerman in matematik Prijatelj sta
skupaj osnovala krožek po imenu alfa-beta, kjer smo predelovali teme na preseku
med obema panogama. To je trajalo kar nekaj let. Na podlagi mojega sodelovanja
pri tem krožku, še bolj pa kot tajnika Sekcije za logiko Slovenskega
filozofskega društva in pozneje predsednika Slovenskega filozofskega društva me
je začel Jerman vedno bolj upoštevati, in tako sva postala prijatelja. To
pomeni, da me je začel podpirati na temelju mojega dela. Nekoč me je vključil v
raziskovalno nalogo, ki pa je nisem uspel pravočasno napisati. Zato je moral
delo dokončati tudi sam, in rekel je, da mu je to vzelo kar nekaj časa. Vendar
mi tega potem ni zameril, ker sem pač opravil dosti drugih stvari.
Tematika mojega doktorskega dela je
Jermana zanimala, zlasti filozofija običajnega jezika se mu je zdela za tisti
čas nekaj novega, in jo je pozneje večkrat omenjal. Podprl me je pri mojih
strokovnih napredovanjih in pri nastavitvi na Oddelku za filozofijo Filozofske
fakultete. Pozneje sva precej sodelovala tudi na področju fenomenološke
Brentanove tradicije. O tem je precej pisal, še več pa prevajal. Kot vem je bil
tudi predsednik slovenskih prevajalcev. Eden izmed njegovih projektov je bil
prevod pomembne češke, slovaške in poljske filozofske literature, denimo
Hrušovskega. Zanimala ga je tudi estetika. Napisal je knjigo Sprehodi po
estetiki in med drugim prevedel vsaj dve Ingardnovi deli. Oba sva bila
ustanovna člana Društva za estetiko. Njegova mama je bila pevka in zato je še
zlasti rad poslušal opere in ostalo klasično glasbo. In zopet je bil kot vem
tudi predsednik muzikološkega društva. V okviru fenomenološke tradicije je
prevedel Brentanovo delo Psihologija z empiričnega zornega kota in Nauk
o kategorijah. Prevedel je tudi Husserla in Twardovskega. Več spisov je
posvetil dunajskemu krogu, denimo Schlicku. Med klasiki pa naj omenim prevode
Bacona in Huma. Pomagal je tudi pri prevodu sodobnikov, denimo Zgodovinski
uvod v fenomenologijo Seppa Sajame s slovenskim naslovom Misel in smisel.
Njegovo doktorsko delo pa je obravnavalo poljskega logika Lukasziewicza.
Jermana sem začel občasno obiskovati
v njegovem stanovanju, kjer sva izmenjala novice in se pogovarjala tudi o
filozofskih problemih. Bil je eden izmed prvih, ki je pri svojem delu začel
uporabljati računalnike, in tudi to je bila pogosto tema pogovora. Večkrat je
ob mojem prihodu v sobi donela klasična glasba. Na njegovem notranjskem vikendu
sem ga obiskal le nekajkrat.
Pri obilici obveznosti in projektov
je nekaj zadev ostalo tudi neudejanjenih. Tako je Jerman pomagal pri prevodu
mojih različnih angleških člankov v slovenščino, vendar pa knjiga ni doživela
natisa. Poudaril je pomen objavljanja v slovenskem jeziku, česar sem se prav
zaradi njega pogosto držal. Ko sem mu predlagal v prevod delo Horgana in
Tiensona o konekcionizmu in filozofiji psihologije tega ni izvedel; v tistem
času je prevajal fenomenološke klasike, želel je prevesti kaj iz Meinonga. Pred
leti sva pripravila načrt za izdajo zbornika, posvečenega Francetu Vebru, in
sva tudi zbrala različne tekste, vse od Sajame pa do Logarja. Vendar zopet ni
prišlo do natisa. Zakaj ne, mi verjetno ne bo nikoli jasno. Moj predlog ob
mednarodnem projektu Fenomenologija in kognitivna znanost je bil
preselitev katedre na novo lokacijo, česar pa Jerman kot dekan ni podprl. Za dekana sem ga predlagal, ko je bil v okviru
pravkar omenjenega projekta v nemškem Wuerzburgu. Sodelavci na Filozofski
fakulteti so ga kar dvakrat izvolili na to funkcijo.
V Wuerzburgu je Jerman preučeval
Brentanovo logiko in o njej napisal študijo. V Ljubljani je več let skrbel za
revijo Anthropos, v kateri je nekoč objavil tudi kritiko moje naturalistične
teorije zaznavanja. Toliko na hitro o nekaj spominih na mojega mentorja. V
nadaljevanju pa se bom ustavil pri mojem sedanjem filozofskem projektu, ki ga
bom predstavil, pri tem pa bom malce pozoren tudi na povezave z Jermanovim
filozofskim zanimanji. Tako naj bo pokazano, da načrti običajno niso brez
ozadja, ter da ima v mojem primeru pri tem odločilno vlogo tudi Jerman.
Kot sem dejal, je
bilo eno izmed Jermanovih zanimanj posvečeno estetiki. Zato menim, da tudi
naslov mojega projekta ni brez navezave na Jermanovo ozadje. Spomnim se, kako
je Jerman nekoč hvalil Mozartovega Papagena. Meni samemu Papageno doslej ni bil
v tolikšni meri povšeči. Vendar ostaja okus po vzorcu enkratne lepote in
veselja do življenja.
Ozadje mojega sedanjega projekta
temelji na lepih vzorcih, kot jim pravim sam. Menim, da so ti lepi vzorci
pomembni za estetiko, vendar pa imajo tudi precej širši pomen, in jih je mogoče
srečati praktično na vseh področjih filozofskega razmišljanja, denimo v
metafiziki oziroma v ontologiji ali pa zopet v spoznavni teoriji. Temeljna
zamisel je, da so lepi vzorci pomembni, da te kar sami od sebe pripeljejo k
ustreznosti in k smislu. In verjetno ni treba posebej poudarjati, da estetski
vzorci kar že kot taki ponujajo ustreznost. Estetska dela pa so pomembna prav
zavoljo svoje enkratnosti in neponovljivosti.
Ta simfonija, oni roman ali zopet ta
slika nudijo primerke pomena, ki se ponuja kar sam po sebi. Njihov pomen ne
izvira iz koristnosti, ampak iz nečesa, kar lahko da smer tvojemu bivanju in
življenju. O pomembnosti estetskega dela se lahko strinja več ljudi ali celo
več kultur. Vendar pa je pristno doživljanje umetnine lahko vselej zgolj
dejanje, ki je vezano na posamične okoliščine.
Menim, da je eno
osrednjih vprašanj tisto o ustreznosti. Kaj naj storim? Kako naj se vedem?
Balthasar Gracian je napisal priročnik o tem, kako naj se ravna dvorjan. V tem
priročniku pa ni toliko splošnih načel, ampak zgolj splošna vodila oziroma
smernice. Na podoben način ti lahko tudi stik z umetniškim delom nudi smernice,
ne pa dokončnih pravil, kako naj se ravnaš. In morda ne glede tega, kako naj se
ravnaš zdaj, ampak bolj v to smer, kako zakoličiš svoje žitje in bitje.
Običajno nastopajo kot pravila o
ravnanju splošna navodila, ki naj bi veljala v vseh možnih primerih. Ko so tako
brez izjem, pa to niso več zgolj navodila, ampak kar zakoni. Večina ljudi se bo
strinjala, da morajo veljati načela kot so »Ne laži«, »Ne kradi«. Ob tem
menijo, da morajo ta načela veljati brez izjem. In res, če se malce zamislimo,
se bomo bržčas strinjali, da ne bi bilo dobro lagati prav v nobenem primeru.
Pri tem pa pozabimo, kako je bilo vprašanje zastavljeno: nismo se ozirali na
nikakršne posamezne okoliščine, v katerih se včasih zlažemo.
Če smo še tako prepričani v
pravilnost splošnega načela, se bomo slej kot prej zlagali. Možno je trditi
celo, da bi človek, ki bi se nikdar ne zlagal, marsikdaj ravnal neustrezno, ter
da bi prej veljal za robatega kot pa za nekoga, ki se primerno vede. Kako je to
možno? Mar ni zares neprimerno, če se nekomu zlažem, da bom ravnal kot njegov
prijatelj, obenem pa vem, da tega ne nameravam storiti? Res je dosti položajev,
kjer se bomo morali strinjati, da je laž slaba ter da je izogibanje laži
vrlina. Vendar v življenju obstajajo še drugačni primeri. Denimo, da nas je
povabila na večerjo oseba, ki ji kuhanje dosti pomeni, in si zelo želi
priznanja za svoje delo. Žal pa nam jedi, ki nam jih je oseba postregla, prav
nič ne prijajo. Še več, zdijo se nam neužitne in odvratne. Ko se znajdemo v
tako opisanem položaju, bo menda vsakemu jasno, da bomo ravnali neustrezno,
če bomo govorili resnico, in se ne bomo lagali. V opisanem položaju bo torej
skrajno neustrezno, če bomo osebi povedali resnico: »Vaša jed je ogabna in vi
ste popolnoma zanič kuharica.« Obenem bo v opisanem položaju ustrezno,
če se bomo oprijeli laži, in bomo dejali: »Vaše jedi so izvrstne in prava
poslastica.« Zakaj bo takšna laž v opisanem položaju primerna? Ker se bomo
izognili temu, da bi kuharico užalili, in ker je boljše, če ljudi ne žalimo. V
nekem filmu je bilo to pokazano še bolj nazorno. Nekomu se je uresničila želja,
da bo zmožen govoriti zgolj resnico. V zelo kratkem času se je sprl s svojim
šefom, ženo in z vso okolico. Če premislimo, se torej zdi, da naše ustrezno
ravnanje v družbi prav terja kar precejšnjo mero laži. Ob tem pa se bomo vsi po
vsej verjetnosti strinjali, da v določenih položajih kakšna laž ne bo takšna, da
bi jo lahko odpustili. Celoten pregled nam torej kaže, da moramo razumeti
pristajanje na splošno načelo »Ne laži« kot takšno, da ni vezano na nikakršen
konkretni položaj. V položajih, v kakršnih se vsakodnevno znajdemo, pa se zdi
izogibanje laži dostikrat prav neprimerno. Torej obstaja še eno merilo, ki je
pomembnejše od splošnega načela, kakršno je »Ne laži«, in sicer je to
primernost ravnanja v prav določenem položaju.
Na splošno načelo smo zlahka
pristali zato, ker ni bilo navezano na nikakršne konkretne pogoje, in pri njem
ustreznost ni bila običajna, namreč običajna glede na standarde kakršne
uporabljamo pri naših odločitvah za delovanje, ampak je bila določena tako
rekoč brez konteksta, glede na zelo zahtevna merila, ki jih takšen položaj
nalaga. Čim smo se soočili s konkretnimi uporabami splošnega načela, pa smo
morali upoštevati pogosto prisoten obrat vrednosti naše vpletenosti. V
posamičnih položajih je postala normativnost drugačne vrste, pri njej je
postala najpomembnejša ustreznost v teh enkratnih položajih. Nekdo bi lahko
trdil, da je v posamičnih primerih prisotnih več brezizjemnih načel, kakršni
sta »Ne laži« ter »Ne žali« v našem zgornjem kuharičinem primeru. Vendar pa
razmislek pove, da bi takšna pot zopet ne mogla oskrbeti primernega vodila za
ves čas spreminjajoče se položaje vsakdanjega življenja. Konkretni položaji, s
katerimi se srečujemo, so vse preveč bogati in zapleteni, s premnogimi oziri,
da bi jih lahko spravili na en sam imenovalec ali celo na sledno število
imenovalcev. Zato velja pri njih biti pozoren na ustreznost. Ustreznost je
nekaj, kar nam zgolj ponuja vodilo. Več kot vodila pa človek, ki je vselej na
pravem mestu, tudi ne rabi.
Zgornje razmišljanje je na kratko
pokazalo, da morajo biti v oporo ustreznemu ravnanju enkratni moralni vzorci,
to pa je vzorci, ki določajo bolj smer delovanja kot pa enkrat za vselej
zakoličeno splošno načelo. Tem enkratnim vzorcem lahko sedaj rečemo tudi lepi
vzorci. Lepi vzorci moralnega delovanja nam v posamičnih položajih ponujajo
zanesljivo merilo primernega ravnanja. To merilo pa je podobno vodilu, ki ga
našemu doživljanju in življenju nudijo umetnine. V obeh primerih imamo ob ustreznem
ravnanju opravka z izjemno prepleteno, kompleksno pokrajino, s kompleksnim
vzorcem, ki pa vendar določa občutek našega primernega delovanja.
Zgornje
razmišljanje nam je pokazalo obstoj vsaj dveh vrst vzorcev, splošnih in
posamičnih. Splošni vzorci imajo to značilnost, da sežejo čez več primerov. Če
na primer nekdo ne ve pomena besede »biti večji od«, mu lahko ponudimo
naslednje primere:
Če ima A 1 m in ima B 1m 5 cm, potem
je B večji od A.
Če ima B 1m 5 cm in ima C 1m 10cm,
potem je C večji od B.
…
Če ima N velikost x in ima M
velikost x in y, potem bo M večji od N.
Nekoga, ki ga
moramo naučiti pomen besede »biti večji od« skušamo vpeljati v dojemanje
vzorca, ki seže čez več primerov. Ko bo le-ta razumel ne le smisel
posamičnih primerov, ampak bo dojel splošni vzorec, tako, da ga bo lahko
uporabljal pri nadaljnjih položajih, s katerimi se bo v življenju soočil, potem
bomo dejali, da razume pomen izraza »biti večji od«. Zgornji primer nudi dva
konkretna položaja, ko je nekdo večji od drugega, v zadnji vrstici pa je
navedena posplošitev na podlagi posamičnih primerov, v obliki univerzalno
kvantificiranega posplošenega izraza (»Za vse primere velja, da če ima N
velikost x in ima…«).
Še en primer splošnega vzorca so
vzorci induktivnega sklepanja, ki jih pogosto uporabljamo v vsakdanjem
življenju. Vidimo vrana in opazimo, da je črne barve. Vidimo drugega,ki je prav
tako črn. Na tej podlagi sklepamo, da so vsi vrani črni.
Vran1 je črn.
Vran2 je črn.
…
Vsi vrani so črni.
Takšne vrste sklepanja, ki je
navedeno zgoraj, se pogosto poslužujemo v vsakdanjem življenju. Spomnim se, da
je Jerman večkrat pohvalil pomen J.St. Milla, ki se je ukvarjal s to
problematiko. Tudi primer zgornjega sklepanja nam nudi splošni vzorec. Razlog,
da se večkrat poslužujemo takšnega splošnega vzorca, je v tem, da je koristno
(morda je konec koncev koristno za naše preživetje), če na podlagi preteklega
izkustva tvorimo posplošitve, ki jih lahko potem uporabljamo ob nadaljnjem
življenjskem izkustvu. Tako se nam ni treba čuditi (thaumazein (sic!))
ob vsaki novi spremembi, na katero naletimo v našem vsakdanjem življenju.
Zgornji splošni vzorec, namreč
vzorec z vrani, ima eno pomanjkljivost. Če se ne motim, so odkrili belega
vrana. Torej zadnja premisa z univerzalno kvantifikacijo (»Vsi vrani…«) ne
velja. Ne glede na to pa je kot rečeno splošno sklepanje takšne induktivne
oblike zelo koristno za naše praktično ravnanje.
Filozofi so razmišljali takole:
Morda je vsako empirično sklepanje, ki se zgolj zdi brez izjem, in naj bi bilo
potemtakem deduktivne narave, pravzaprav induktivno, torej imamo pri
vsakem empiričnem sklepanju v zmožnosti opravka s posplošitvijo, ki vključuje
izjeme. Nekdo bo sedaj dejal: »Smaragdi pa bodo vendarle vselej zeleni. In
2+3=5 bo vselej držalo.« Filozofi pa so podali naslednje primere. Lahko
se zgodi, da so vsi smaragdi, ki smo jih empirično srečali doslej, zelene
barve. Vendar nič ne nasprotuje možnosti, da bodo leta 2250 našli smaragd modre
barve. Od tedaj naprej bo veljalo, da so smaragdi bodisi zeleni ali pa
modri. Ker od tega odkritja velja sklepanje tudi vzvratno, bomo dejali, da smaragdi
niso zeleni, ampak so že sedaj zelodri, to se pravi bodisi zeleni
ali pa modri. Z drugo besedo, splošna sklepanja in splošni vzorci
na podlagi empiričnih posplošitev dopuščajo izjeme. No, kaj pa naj velja za
»2+3=5«? Če bo dobil znak »+« oziroma plus drug pomen, rečimo mu kvus, potem
prav lahko velja, da »2+3=6«. Če uporabimo isto tehniko kot zgoraj, potem velja
projekcija predikata plus ali kvus tudi za sedaj obstoječe primere.
Na vsak način vidimo, da ne
obstajajo zgolj splošni vzorci brez izjem, ampak tudi splošni vzorci z
izjemami, in primer le-teh so induktivna sklepanja, pridobljena na izkustveno
oziroma empirično danih premisah.
Prav gotovo nam, kot smo že rekli,
nudijo induktivna sklepanja, če jih primerjamo z deduktivnimi oziroma z
brezizjemnimi sklepanji, prej vodilo kot pa kaj drugega. A njihova splošna
oblika bo še vedno pregroba za ocenjevanje posamičnih položajev. Tam bomo imeli
opravka s posamičnimi vzorci. Bistvena značilnost posamičnih vzorcev,
kakršni so vzorci, ki vodijo umetniška dela, je njihova enkratnost in
neponovljivost. Zato so takšni vzorci prav zares bolj vodila in so
najprej vodila na enkratni poti vsakršnega posameznika, ki pač z njimi pride v
sozvočje. V mojih študentskih letih me je zanimal strukturalizem, kjer je
pomembna in v ospredju zgradba. Tej zgradbi pa lahko rečemo tudi oblika oziroma
vzorec. Ni vselej potrebno, da bi bil vzorec dostopen vsem in da se ne bi
spreminjal. Vzorec je lahko tudi enkraten, pa vendarle z neke vrste objektivno
veljavnostjo, kot je želel pokazati Veber v estetiki s svojo kategorijo lika.
Spomniti moram, da je Jerman Vebrovo Estetiko založil. Precej težko se
mi zdi podati enkratni vzorec umetniškega dela v takšni obliki kot smo to
uspeli pri splošnih ponovljivih vzorcih. Bistvena razlika je, da se primerki,
na katerih temeljijo splošni vzorci ponavljajo, ter da umetniška dela nudijo
enkratne neponovljive vzorce. Seveda, umetniki morajo obvladati tehniko.
Denimo, Mozart je moral obvladati note in skladnjo, vendar vzorec lepote v
njegovih delih ne izhaja iz te ponovljive podlage, ampak je njegova ustreznost
sad enkratnega genija, ki je skladbi zapustil svoj vtis. Pri enkratnih vzorcih
nas zanima prav te vrste ustreznost.
Če se sedaj vrnemo k premisleku o
vzorcih, ki vodijo naše ravnanje, bomo videli naslednje. Običajno dejanj, ki
jih počnemo, ne storimo zaradi splošnih vzorcev, pod katere bi ta dejanja
sodila, ampak zavoljo enkratnih vzorcev. Naj podam enostaven primer. Prišel sem
na tale koncert, in vprašaš me, zakaj sem to storil. Odgovorim, da je razlog
mojega prihoda, ker igrajo Mozarta, in da bom vsekakor prišel na vsak koncert,
kjer bo predstavljen Mozart. Ta splošni odgovor, ki naj bi veljal za vse
primere (»Prišel bom na vsak koncert….«) pa dejansko ni čisto
pravi razlog, zakaj sem prišel na koncert. Pravi razlog ima opravka z množico
stvari, ki so se dogajale ta trenutek. Bil sem utrujen od tipkanja, želel sem
srečati te ljudi, ki tudi pridejo na koncert, ravno danes sem se počutil kot da
želim poslušati glasbo. Kot rečeno je v konkretni situaciji delovalo morda na
stotine takšnih razlogov, ki so silnico mojega delovanja prevesili v določeno
smer. Zakaj pa potem dam ta enostavni odgovor? S tem je takole: Če bi podal vse
posamične razloge in silnice, ki so vplivale na odločitev za moje delovanje, bi
to trajalo precej več časa kot pa bi bil kdor koli pripravljen poslušati.
Kompleksnost podanih razlogov bi morda mejila na opis dejanja okušanja
rogljička v Proustovem Iskanju izgubljenega časa. To je eden izmed
razlogov, da se pri svojih razlagah dejanj poslužujem pojasnitev v obliki
splošnih vzorcev (»Prišel bom na vsak koncert….«). Vendar mojih dejanj
ne usmerjajo ti splošni vzorci, pač pa vsakratni paralelogram sil na podlagi
zelo kompleksnega ozadja razlogov, ki vodijo moje ravnanje. Ta paralelogram sil
sam tvori enkratni vzorec.
Če prične človek razmišljati,
postane prav zanimivo, kako so na eni strani posamični vzorci prisotni na vseh
ravneh našega delovanja. Vendar pa obstajajo tudi zelo močni mehanizmi, ki nam
preprečujejo, da bi sploh videli, kako ti posamični vzorci obstajajo,
ter da so prav oni tisti, ki so ustrezni. Zato se ponuja splošna naloga,
da filozofi opozorimo na obstoj posamičnih vzorcev ter na njihovo
pomembnost ter ustreznost. Takoj naslednja naloga, ki se ponuja, pa je v
razkritju mehanizmov, ki nam preprečujejo, da bi ta obstoj in ustreznost posamičnih
vzorcev upoštevali. Mislim, da je bil Jerman pozoren na posamične vzorce v
estetiki, pri prevajanju, v logiki, pa tudi v različnih oblikah filozofije.
V nadaljnjem bom na kratko opozoril
na obstoj enkratnih posamičnih vzorcev na področju ontologije, spoznavne
teorije in zavesti.
Vsak filozof mora
slej kot prej zavzeti svoje stališče do tega, kar obstaja. Moje stališče je
gmotni materializem, ki trdi, da obstaja ena sama prostorsko-časovna
partikularija, in sicer je to Svet oziroma Gmota. Takšno stališče ima
posledico, da potemtakem ne obstajajo posamične stvari ali deli Gmote.
Nemožnost obstajanja le-teh je razvidna iz njihove nejasnosti. Kajti nejasne stvari
ne morejo obstajati v od jezika in misli neodvisnem svetu. Torej je gmota, ki
obstaja, jasna. Šmarna Gora, ki bi bila lahko del gmote, pa ne obstaja. Dokaz
je na hitro takšenle: Predpostavimo, da Šmarna Gora obstaja. Sedaj v mislih
zabodimo buciko na vrhu Šmarne Gore in potem niz bucik navzdol, vsako en
milimeter naprej od druge. Po modus ponensu, sklepanju temeljnem za
Sorites, bo vsaka izmed naslednjih bucik prav tako na vrhu Šmarne Gore, tudi
bucika pri Savi. To pripelje do protislovja, ki nas prisili opustiti začetno
hipotezo, da Šmarna Gora obstaja. Izvedli smo sklepanje reductio ad absurdum.
Posplošeno povedano to pomeni, da ne obstajajo deli Gmote, ker so vsi takšni
predpostavljeni deli nejasni. Hribi, orodja, živali in ljudje so nejasni.
Gmota, ki obstaja, je kot rečeno jasna, poleg tega pa je zelo kompleksna in
tudi dinamična. Posebno vprašanje je, kako lahko obstajajo nejasne bitnosti v
jasni bitnosti. En začetni odgovor, ki se ponuja, je, da nejasne bitnosti pač
ne obstajajo. Morda bi lahko rekli naslednje: tam kjer govorimo o zajcu,
ontološko gledano ne obstaja posebna bitnost zajec, pač pa se Gmota območno
izkazuje zajčasto – zajec torej ne obstaja kot posebna ločena bitnost, pač pa
ob-staja v okrilju Gmote.
V razliko z nekaterimi drugimi
monističnimi rešitvami je Gmota kot rečeno priznana kot kompleksna in dinamična
bitnost. Vprašanje je, kako naj bo to sploh možno. Odgovor lahko ponudimo s
prispodobo igralnega smrklja, ki ga otroci raztegujejo in vlečejo, pa zopet
svaljkajo. Pri tem se lahko v njem pojavijo strdki, vendarle pa nikakršnih
ločenih delov, in stvar je seveda dinamična. Ta prispodoba igralnega smrklja
nam predoča naš svet. Pripomniti je potrebno, da hipoteza o temeljnih
sestavinah sveta nikakor ni enoznačno rešena. Gmotni materialist se bo odločil
za razlago, po kateri je svet preplet kompleksnih polj z njihovimi silnicami.
Takšna kompleksna zgradba bo lahko zelo dinamična, ne bo pa vsebovala
nikakršnega dela. To je naš svet.
Ker je naš svet zelo raznolik in
dinamičen, lahko sklepamo, da so vzorci, ki jih prepoznamo v njem, s
pomočjo naše pojmovne aparature – denimo mačke, hiše – zgolj nekakšne splošne
pojmovne okvirne določitve, ki pokrivajo določene primerke, oziroma njihove
vrste, kot navidezne samostojne bitnosti. Čeprav se nam mačke ali opice na prvi
pogled zdijo vse enake, pa nam daljše ukvarjanje z njimi pokaže njihovo
spremenljivost in raznolikost v času. Podlaga vsake pojmovne, miselne ali
jezikovne klasifikacije je zelo dinamično raznolika.
Ljudje, ki se ukvarjajo s tem, kar
obstaja, ontologi, običajno razlikujejo posamične bitnosti. Pri tem se usmerijo
predvsem na splošne vzorce (denimo: »Vse to so mačke, in vsaka bitnost v tej
vrsti je posamična mačka«), zanemarijo pa enkratnost posamičnih
primerkov kot ustreznih in pomembnih bitnosti, ki obstajajo v
svetu. Ontologi spregledajo posamične vzorce.
Njihova napaka pa je še globlja. Ko
se ukvarjajo ontologi s tem, kar obstaja, običajno sistematično spregledajo, da
imajo pravzaprav opravka z onim, kar ob-staja, to je z območno raznolikostjo
posamičnih vzorcev na podlagi Gmote. Predpostavka o obstoju območnih delov
je v temelju zmotna.
Ali se gmotni materialist zaveže
neresničnosti trditve, da je tukajle na vrtu mačka, ko pač opazuje svojo mačko,
kot bi temu običajno rekli? Ne, razlikovati mora med položaji, ko je pred njim
mačka, in ko pred njim ni mačke, kot bi dejali v običajnem izrazju. Ko pravi,
da je pred njim mačka, in je svet res tak, je njegova izjava resnična.
Resničnost pa tod ni dojeta kot neposredna korespondenca, ampak kot posredna
korespondenca. Govorec se nanaša na Svet, in sicer se nanaša na svet na območni
ravni, na posredni način, na območno področje Sveta, ki se izkazuje na
mačkast način. Zato je pomembno, da je resničnost trditev, ki se nanašajo na
območni svet, dojeta posredno in ne neposredno. Svet sodeluje pri
resničnosti takšnih trditev, a kar se le-te ne nanašajo na svet na neposreden
način, je njihova resničnost posredna korespondenca, posredno ujemanje s
svetom.
Napak pa bi bilo, če bi, kot je temu
navada, dojemali področne trditve o gmoti kot trditve o tem, kar dokončno
obstaja.
Gmotni materialist bo bolj pozoren
na posamične vzorce območnega obnašanja gmote, v njihovi enkratnosti, in ne
toliko na to, na kar je pozoren običajni ontolog, na splošne vzorce, obstoječe
v trditvah o vrstah in kategorijah bitnosti. Najmanj kar bo moral gmotni
materialist storiti, je to, da bo prevrednotil zmotne trditve običajne
ontologije. Pravzaprav bo moral pokazati na utemeljitveni položaj smrkljaste
metafizike, pri kateri predstavlja gmotni materializem zgolj eno logično
določeno možnost.
Toliko nasploh o mojem dojemanju
gmotnega materializma ter o vlogi posamičnih vzorcev v njegovem okviru. Jermanu
sem to problematiko sicer predstavil, vendar kot se spomnim, ni podal kakšnega
posebnega odziva. Ker gmotni materializem temelji tudi na neredukcionizmu,
Jerman pa je bil pristaš epistemičnega redukcionizma Dunajskega kroga, se morda
v tem skriva odgovor, čemu je bilo tako. Kot se spomnim, sem mu nekoč omenil,
da ima Brentano na koncu svojega Nauka o kategorijah začrtano monistično
stališče. Tu pa je potrebna bistvena dopolnitev. Nauk mojega gmotnega
materializma je namenjen področju prostorsko-časovnega fizikalnega sveta. To
seveda mojemu nauku dopušča združljivost z različnimi oblikami naukov o
prostorsko-časovno neumeščenem svetu, denimo o svetu nemožnih meinongovskih
predmetov. Če bi sledil temeljnosti enkratnih lepih vzorcev, bi jih moral
pripoznati tudi na tem področju. Vendar pa to nikakor ni nujno.
Stična točka med mojim razumevanjem
območne ontologije kot nečesa, kar je bistveno navezano na jezik ter med
Jermanovim delom je njegovo nenehno zanimanje za filozofijo jezika.
Jermana je ves
čas zanimala tudi spoznavna problematika. To nas ne more preveč čuditi, če
upoštevamo, da segajo njegove korenine tako v Dunajski krog kot tudi v
pojavoslovje oziroma v fenomenologijo, pri kateri ima spoznanje osrednjo vlogo.
Ne nazadnje je o tem pisal tudi Russell v delih, ki jih je Jerman prevajal (sam
pa sem napisal njihovo oceno: Filozofija logičnega atomizma, Moja filozofska
pot). Jermana je morda manj zanimala klasična spoznavna problematika v
okviru analitične filozofije. Hipoteza, čemu je bilo tako, je morda lahko, da
je bil nekje globoko bolj zavezan posamičnim vzorcem vednosti. Če nekaj vemo
ali zvemo, je to po moje zelo podobno vzniku nečesa novega na dinamični
površini možnih vednosti. Podobno je, denimo, estetskemu doživetju.
Sam sem se večkrat zavzemal proti
pomembnosti čistega klasičnega analitičnega pristopa, ki deluje na podlagi
določitve nujnih in zadostnih pogojev. Tako lahko pojme razumemo kot prototipe
ali kot stereotipe, kar je oboje nezdružljivo z nujnimi in zadostnimi
definitornimi pogoji določitve pojmov. Podobno velja tudi za vednost, ki je bila
običajno definitorno določena kot upravičeno resnično prepričanje. Gettier pa
je dokazal, da definicija vednosti ne more biti ustrezna, saj obstajajo primeri
upravičenega resničnega prepričanja, ki še zdaleč ne more biti vednost.
Če se oprimemo enkratnih vzorcev,
potem moramo do področja vednosti zavzeti temeljno drugačno držo. V tem primeru
nam vednost pomeni vznik nečesa novega, nečesa enkratnega, pomeniti nam mora
nekakšen nov prispevek in obogatitev našega spoznanja. To bi bilo
mogoče pokazati ob primerih, ko nekaj vemo, kot tudi ob primerih, ko nekaj
zvemo. Moja hipoteza je, da je Jerman izrecno pristajal na spoznavni pristop v
stilu Dunajskega kroga, da pa je v sebi čutil držo, ki je zavoljo njegovega
iztanjenega estetskega čuta bila primerna dojemanju znanja in vednosti v obliki
posamičnih vzorcev.
Kot rečeno, je
Jermana ves čas spremljala tudi problematika pojavoslovja oziroma
fenomenologije. To pa je področje, ki se temeljno ukvarja z zavestnimi stanji
ter z vsebinskimi stanji, z intencionalnostjo. Če se usmerimo na to, opazimo
izjemno bogastvo kvalitativnih zavestnih doživljajev, ki so jih sprejemali
takšni ljudje kot so Brentano, Husserl, Twardovski ali Veber.
Brentano je dejal nekaj takšnega:
»Prepričanja v obstoj od naše zavesti neodvisno obstoječega sveta pa si ne bomo
pustili vzeti.« To pomeni, da se je usrediščil na raziskovanje vsebin zavestnih
stanj, na duševno naperjenost oziroma na intencionalnost. Intencionalni dej pa
je Brentano dojemal kot prepletenost naperjene vsebine in kvalitativnega
zavestnega stanja. Raziskave so premalo upoštevale, da je kvaliteta zavestnih
doživljajev pogoj intencionalni usmerjenosti vsebin zavesti. Brentano je
zavestno stanje razumel kot bistveno intencionalno, kar pomeni, usmerjeno na
doživljajski prostor. Intencionalno stanje pa po njegovem ne more biti
usmerjeno brez bistvenega prispevka zavesti. Bistveno za razliko med mojo
usmerjenost na mačko in zopet na pajka je kvalitativne razlika, ki je povezana
zdaj z enim in potem z drugim intencionalnim doživljajem.
Vse prepogosto je spregledano tudi
izjemno bogastvo duševnosti, ki so ga upoštevale fenomenološke analize.
Običajno imamo opravka s prepletom dejavnikom, ne pa le z nekaj atomarnimi
primeri. Kjer pa imamo kompleksnost, se sami po sebi ponujajo v razlago in
oceno enkratni lepi vzorci.
V zgoraj omenjenem Brentanovemu
navedku, ki sem ga pač podal po spominu, je vsaj kot sam razumem govora tudi o
zunanjem svetu, ki pa ga lahko nekako postavimo pod vprašaj. Koristnost takšne
poteze je v tem, da se v tem primeru seveda bolj usmerimo na bogastvo zavestnih
in intencionalnih stanj, ne pa toliko na njihovo povezavo s svetom. Po
Descartesu je povzet miselni poskus možganov v kadi kot sodobne različice
njegovega demona oziroma varljivega Boga. Descartes se na določenem mestu
vpraša, kakšna zagotovila sploh obstajajo, da ne živim v utvari, in je mačka,
ki jo trenutno gledam, samo nekakšna konstrukcija, ki mi jo projicira zlobni
Bog. Sodobna različica tega miselnega poskusa rokuje z možgani v kadi. Miselni
poskus je takšenle. Predpostavi, da si se zaletel z avtom, tako da so žal celi
le še tvoji možgani. Tvoj kolega superkirurg te možgane vzame, jih položi v kad
s hranljivo tekočino, vse njihove končiče poveže z zmogljivim računalnikom, ter
ti ves čas projicira film, tako da misliš, da sedaj bereš ta tekst, da vidiš
mačko na vrtu, Bistvena misel je, kot rečeno, da možgani v kadi pravzaprav
nimajo zunanjega sveta, ampak imajo zgolj ozki izkustveni svet. Ta izkustveni
svet pa je izjemno dinamičen in bogat, saj je možno, da je to prav tvoj
svet, kot ga pač doživljaš sedaj. V tem primeru bi bili zavoljo kompleksnosti
tega doživljajskega sveta primerni za njegovo podajanje in ocenjevanje enkratni
lepi vzorci. Saj smo dejali, da gresta kompleksnost in enkratnost ter
ustreznost z roko v roki. Lepi vzorci kompleksnost zlahka obvladajo z ustreznostjo.
Poudariti velja, da je akcijski oziroma dejavni svet možgan v
kadi izjemno kompleksen in bogat, ter da vsebuje kvalitativne razsežnosti. Je
tak kot naš svet. Pravzaprav to je naš svet.
Ko sem izdal svojo knjigo Jezik,
misel in predmet je na njeni predstavitvi Jerman rekel, da smo sedaj
Slovenci dobili novega Descartesa. Morda je mislil, kako v tistem času prav
nenavadno dejstvo, da knjiga ni imela nikakršnih povzetkov, stori knjigo vsaj
stilistično podobno Descartesovi literaturi. Morda je bil do mojega poskusa v
tem smislu kritičen. Morda tudi ne, saj sva pozneje zasnovala zbirko analitične
filozofije, iz katere pa potem zavoljo založbe žal ni bilo kaj dosti.
Danes sem skušal opozoriti, da teza o lepih vzorcih ni v nasprotju z
usmeritvami Jermanovega dela.