red. prof. dr. Matjaž Potrč        šol. leto:2003/2004

predmet:    

TEORIJA IN FILOZOFIJA ZNANOSTI

(III. letnik AB; ponedeljek 11:20 - 13:00)

Uvodna opomba                 

Delo na univerzi se razlikuje od osnovne šole. Zato ustvarjalni profesor vsako leto spremeni in prilagodi program na temelju pedagoških izkušenj. Pri Red. Prof. Dr. Matjažu Potrču se mora kandidatka, ki želi opraviti izpit, pripraviti na temelju predavanj in materiala, ki velja za tekoče študijsko leto, to je za leto, v katerem je imela predavanja vpisana! Red. Prof. Dr. Matjaž Potrč zato ne bo več nujno preverjal znanja po nekakšnih »splošnih« seznamih, ampak na temelju sodelovanja študentke med letom ter le med tekočim letom, v katerem je ta vpisana. Kot je bilo dogovorjeno v začetku šolskega leta lahko študentka izbira med tem, da svojo izpitno obveznost pri predmetu opravi z delom med letom (tj. s predstavitvijo seminarja in oddanimi izročki) ali pa kot klasičen izpit na koncu leta, za ta izpit mora študentka prebrati vso navedeno literaturo in odgovarjati na vprašanja, ki jih ta zajema. Kot delo med letom se upošteva naslednje

-     prisotnost študentke na predavanjih, ki se vsakič beleži in overovi s podpisom (študenka, ki med letom nikoli ni bila prisotna, tisto leto ne more dobiti ocene);

-     do sedem kratkih pripomb dolžine približno ene strani, kot odzivov na med predavanji načeta vprašanja – te pripombe je mogoče oddati zgolj neposredno (naslednji teden) po danem predavanju, nikakor pa ne »za nazaj«; in seminar o dogovorjenem članku, ki ga na kratko (20-25 min) predstavi kolegicam in kolegom; pripombe in seminar bistveno zmanjšata težo končnega izpita (NOVO - Kratka navodila za pisanje opazk in seminarjev !!!)

-     seznam izpitne literature s podobnejšimi navodili in pojasnili (tudi za tiste, ki so opravili med letom le del obveznosti) je na koncu te strani !!!  

Seznam prisotnosti in opravljenih obveznosti (klikni na povezavo!!!)

Na predavanjih predelana snov:

13. oktober 2003:

Vznikla lepota. Enkratni lepi vzorci. Splošnost, posamičnost. Etika: dejanja: dobro/slabo, moralno pravilna, nepravilna. Pomoč starki: splošnejša kategorija moralno pravilnih dejanj. Vsako dejanje moralno pravilno. Laž moralno nepravilna, tudi vsa dejanja te vrste. Zakaj moralno dobro? Ker vsebuje enkraten neponovljiv posamični vzorec. Včasih pa je laž primerna: v tem primeru odloča posamičnost dejanja. J. Dancy

                Zadnja, območna ontologija. Zadnja: svet kot tak, zadnja resničnost, uvid v enost sveta. Območna ontologija: vsakdanje stvari: ko vstopimo v sobo, ne pregledamo geometrije prostora. Mize, stoli, mesto kjer sedim: ni splošnosti. Posamični vzorci, resnica kot posredna korespondenca. Lepi vzorci: neposreden dostop do sveta v območnem smislu.

                Spoznavna teorija: vednost je resnično upravičeno prepričanje. Vedeževalka, droga. Problem: iskanje splošnih vzorcev, ki vodijo do upravičenja: zaznava. Spregledali so problem neposrednih vzorcev: brž ko vstopim v sobo prepoznam stol, brž ko vidim da zažigajo mačko, vem, da je to slabo. Razlogi: kaj so, kako delujejo? Odvisno od konteksta. Holizem razlogov: kar je v eni situaciji razlog, ni nujno tudi v drugi. Hrup, dež: sta lahko razlog za različne odločitve. Razlogi splošnosti.

                Atomizem: razlog ima isto težo v vsakem primeru. Razlogovni holizem: Ne, razlogi so bistveno odvisni od situacij. Holizem: široki, ozki; možni šibki. Široki: vsaka sprememba, ki se zgodi, je lahko pomembna (zelen ali rdeč dežnik). Ozki: le nekatere spremembe so pomembne (kategorije, utilitarizem. Močni: nujno je, da vsaka sprememba v kontekstu dejansko spremeni vrednost celote (supervenienca). Šibki: vsaka sprememba lahko povzroči spremembo v vrednosti celote: emergenca. Prevzemamo široki in šibki holizem: ta dva vodita k lepim vzorcem.

                Supervenienca vs. Emergenca. Supervenientni zakoni so splošnosti, ki pojasnijo vznik lastnosti. Le:zakaj? Problem, ni razlage, ni dejanskega primera. Emergenca: ni razlage, posamični primer: razlaga: zakaj je to dejanje napačno, ta slika lepa. Gorska stena je nevarna za plezanje: višja lastnost, ki vznikne nad fizikalno steno: spolzkost, naklon. Supervenienca: le vsi možni svetovi. Nič o nevarnosti.

20. oktober 2003:

Lepi vzorci: ustreznost. Splošni vzorci: splošna ustreznost: podreditev, višja normativnost, iluzija. Ustreznost: pomembnost glede na posamična področja. Etika: moralno ustrezna lastnost. Estetika. Spoznanje: prepričanja. Ontologija: značilnosti sveta, ki so zadnje oziroma območno obstojne. Omejiti je potrebno področje. Splošna ustreznost: dejanje kot primerek ene vrste. Vnaprej moralno ustrezne značilnosti dejanj. Ustreznost pa je v situaciji, v kontekstu, ni dana vnaprej.

            Razlaga: 1. Splošni zakoni, slednost. Hempel o zgodovinopisju glede na deduktivno-nomološki model. Uvrstitev v kategorije, splošni zakoni (revolucije). Od tod pojasnitev. Pomembni so vsi dogodki. 2. Posamični, lepi vzorci: pripoved. Primer; struktura, razumevanje. Lepi vzorec izbira dogodke. Pripovedni stil: satira, tragedija. Ali je opera lepa? Epistemična bližnjica. Umetnostni kritik bolj pravilno umesti lepi vzorec. Vsakdanja dejanja: predpostavke, kako se bo obnašala soseda, izkušnje. Deduktivno nomološki model upošteva vse možnosti, pomembna je struktura zgodbe. Možno je ubesediti v nekaj stavkih.

Supervenienca je šibka: vsaka malenkostna sprememba v naravni bazi je pomembna. Naravna baza → supervenientni zakon → višja lastnost.

Vznik: emergenca. Lastnosti v naravni bazi: A, B, C. Od tod debele moralne lastnosti (prijaznost, ustreznost), ki skupaj s kontekstom vodijo (v obliki rezultančnega drevesa) do tanke višje lastnosti (dobro).

Britanski emergentisti: višjo lastnost ponižno sprejmemo, ker ni splošne razlage. Niso videli možnosti posamičnega vzorca.

27. oktober 2003:

Kontekstualno moralno upravičenje: utemeljitev, koherenca; kontekst: upravičenja lahko temeljijo na drugih prepričanjih, ki sama niso utemeljena: partikularnost upravičenja. Strukturalni kontekstualizem: veščine. Obvladamo kontekst prepričanj: presoja je zmožnost, vrlina, preudarnost. Splošni vzorci: znanost. A znanost ni splošni model presoje, ni splošnih pravil. Presoja je razvijajoča se veščina, ni pravil: šahovski velemojster. Vsakdanja moralna presoja: starši pomagajo, potem samostojno. Epistemske norme, ki obvladujejo moralno upravičenje, so kontekstualne.

                Normativnost: pravila: 1. brez izjem, z izjemami (mehka, ceteris paribus), 3. Partikularistična pravila: pravila možne pomembnosti. »Laž je lahko moralno pomembna in lahko šteje v slabo dejanju.« Zgolj opozarja na neko moralno značilnost dejanja. Splošnež: kako se naučimo? Podobnost situacij: možna pomembnost.

                Vzorci: projektibilnost: A 180cm > B 170cm. 1. Opis (fizikalno, naravno dejstvo), 2. ocena (moralna, normativna). Utilitarizem: X je moralno pravilno čee poveča srečo. Vrline: X je moralno pravilen čee bi bil lahko dejanje vrlega človeka.

                Partikularizem: splošni vzorec ne obstaja. Odgovor: Vzorec med opisom in oceno mora obstajati. Naključnost vzorca? Če vzorec je, je moralni partikularizem napačen, je uporaba besede naključna. Vzorec obstaja, a ni na opisni ravni (Moore: sui generis lastnosti). Moralna dejanja:dobri razlogi: tudi splošni vzorec. Odgovor: opis – ocena: vzorci, razlogi, kontekst. Veščine ključne: lepi vzorci: zajame posamično strukturo.

3. november 2003:

Ontološki monizem: resnica, privid. Ontologija: zadnja, območna. Območna: pojmovna shema: jezik, misel. Normativnost. Splošnost je pogoj omogočanja. Splošno vprašanje sestavljenosti. Napaka: načela kot odgovor v območni ontologiji. Resnica: neposredna, posredna korespondenca. Avto je na parkirišču. 1+2=3. Intuitivna resničnost. Nejasnost. Ni načina, kako bi problematične izraze prevedli. Več kandidatov. Kako jih ontološko umestiti? Ohraniti intuicijo o resničnosti/neresničnosti, brez ontoloških pomislekov. Knjige obstajajo le območno, ne v zadnji ontologiji. Semantično: ker ne obstaja v zadnji ontologiji, le na način posredne korespondence. Govor. Gmota je takšna, da je avto na parkirišču. Resničnost kot posredna korespondenca: a. dejansko stanje gmote. b. pravila in standardi zatrdljivosti, ki obvladujejo korespondenco. 1+2=3: le standardi in pravila matematike.

10. november 2003:

O tem česar ni. Teza: obstajajo fizikalni elementi in živi organizmi. Parafraza vsakdanjega govora o mizah. Načelo ne-poljubnosti sestavljenosti: normativno načelo. Problem mnogih. Rešitev s pomočjo mehkih množic ne spoštuje normativnega načela. Če načelo upoštevamo, ne obstajajo niti živi organizmi. Nejasnost: prevrednotenje, spoznavni pristop, skrivnostnež. Metafizika je neposredni govor o svetu, kjer se standardi povišajo. Zato pri njej pripada več vloge splošnim načelom kot pa to velja za etiko.

17. november 2003: 

Tvornost. Sistematičnost (skladnja). Sestavljivost (pomen). Klasicisti predpostavljajo: atomarnost pomena, splošna pravila tvorbe. Sistematičnost: ne moremo razumeti stavkov ne da bi hkrati razumeli drugih stavkov. Protiprimer priročnik. Protiprimer pomenu: Pri tem poslu si je umazal roke. Metaforični izrazi. Splošneži imajo zelo strog jezik. Posamičneži imajo jezik poln dvoumnosti. Posamičnež zavre predpostavko atomarnega pomena in splošnih pravil. Pomen stavka je pomen v določenem kontekstu. Lepi vzorci: kar se pokaže v kontekstu na bogatem in dinamičnem ozadju. Sistematičnost: splošna pravila niso pogoj za racionalnost. Spremenljivi normativni pritiski v različnih kontekstih. Prednost pristopa je razlaga metafor. Standardni pomen je ohranjen kot pogoj možnosti za jezikovno tvornost. Organska celota: imamo dele, a celota dobi drugo kvaliteto. Vznikne metaforični pomen. Za partikularista splošni pomen nima normativne avtoritete. Dober opis naših jezikovnih zmožnosti. Ukaz nima dobesednega pomena. Razumeti pomen določene besede ni v znanju slovarskega pomena, ampak v zmožnosti uporabe ali razumevanja besede kot govorci. V kontekstu pride do ustreznega pomena: Šel je rakom žvižgat.

 24. november 2003: 

Lepi vzorci, ustreznost. Partikularizem, splošnosti. Kontekst, normativnost. Ali je Dancyjev partikularizem združljiv s sliko vznikle lepote? Dancyjev partikularizem je skrajen in tako ne upošteva vloge, ki jo ima splošnost v morali. Ima vsakdo zdaj le svoj lep vzorec? »Mačka« je vedno mačka; a pri metafori je splošni slovarski pomen le pogoj omogočanja. Ontologija se deli na zadnjo in območno, a pri območni tudi pripada neka vloga splošnosti: splošna načela, dopustimo vlogo v svetu za načelo nepoljubnosti sestavljenosti. Dancy pa ne dopušča vloge splošnosti. Razlog je le v tem primeru. Moralno življenje pa kaže poenotenost in ozadno strukturo. Ne le partikularna presoja vsake situacije. V podlago presoji je bogato dinamično ozadje, kjer so tudi splošnosti. Lepi vzorec je ustrezna struktura, ki povezuje značilnosti kakršne nastopajo v situaciji. Ali ga skrajni partikularizem dopušča? Za to je pomemben cel kontekst. Ali Dancy dopušča bogastvo ozadne strukture? Atomizem: 1. utemeljujoči razlogi (moralna zaveza držati obljubo, da bom hišo prepleskal), 2. omogočujoči razlogi (hiša ni pogorela). Le matematična tehtanja, Dancy pa spregleda bogato dinamično strukturo. Problem je zakaj ta razlog in ne drugi, zakaj omogoča ta in ne drugi. Dancy le intuicijo, to je vse kar lahko ponudi. Mi pa predlagamo strukturo lepih vzorcev, kjer je dopuščena vloga splošnosti. Mehka pravila ne vodijo nujno v generalizem. Dancy pri metafiziki in epistemologiji morale ne dopušča splošnosti. Posamične značilnosti dejanja pa imajo privzete vrednosti. Supervenienca je sestavni del vsake različice emergence, njen minimalni pogoj. Emergenca je strožji pogoj za prehod, da se usmerimo k vsakemu posamičnemu primeru; to emergenca doda supervenienci. Po Dancyju debeli moralni pojmi nimajo normativne vloge. Dancy poudarja kontekst, ne upošteva pa dinamike, spreminjajoče se normativnosti v posamičnih primerih, ker ne upošteva posamičnih vzorcev.

1. december 2003: 

Davidson: resnica od neposredne k posredni korespondenci. Neposredna korespondenca: »p« je R čee p. Načelo dobrohotnosti: same dobrohotnosti ne moremo razumeti brez spremenljivih normativnih standardov. Davidsonova T-shema ima atomarne pomene in sestavljivost izrazov. Posredna korespondenca je še korespondenca s svetom, a pod normativnimi standardi zatrdljivosti. Davidsonova kritika je, da je metaforični pomen precenjen ali pa predstavlja pomen, ki ga ni. Tvornost, sistematičnost, pravila skladnje. Kompozicionalnost zagotovilo, da ostaja pomen enak skozi izrekanje. Zdi se, da je Davidson glede kompozicionalnosti atomist, pozneje pa se oddaljuje od T-sheme. Zavrže predpostavko, da ostaja pomen vselej isti. Zanika le poseben metaforični pomen, ne pa metafor. Normativna načela obvladujejo splošnosti.

8. december 2003: 

Klasicizem in njegove predpostavke: (i) predstave; (ii) občutljivost na strukturo; (iii) pravila brez izjem; (iv) skladenjska struktura in (v) sledna izračunljiva funkcija prehoda med spoznavnimi stanji. Neklasičen jezik misli sprejema zgolj (i), (ii) in (iv). Človeško spoznanj je prebogato za klasicizem (oz. za pravila brez izjem). Dinamična kognicija ponuja neklasičen pristop; metafora več-razsežnostne pokrajine in mehka pravila oz. ceteris paribus zakoni. Predpostavke dinamične kognicije: bogastvo, neslednost spoznanja, dinamika, ustreznost. Poudarek na strukturi in morfološki vsebini. Ali je dinamična kognicija združljiva z lepimi vzorci.

15. december 2003: 

Razlike med analitično in kontinentalno filozofijo.Tri ravni etike oz. moralne filozofije: (i) metaetika;(ii) normativna etika; (iii) uporabnostna etika. Pri uporabnostni etiki gre predvsem za razdelitev oz. razvoj glede na posamezna področja našega življenja. Tako poznamo: medicinsko etiko, bioetiko oz. etiko biotehnologij, korporacijsko etiko, okoljsko etiko, delovno etiko, etiko spolnosti, ... Problemi metaetike: moralni filozofi so omejeni s poznavanjem področja; odločitve velikokrat omejujejo tudi zunanje okoliščine (finančna sredstva, zakonodaja, posebni interesi, ...). Primer: aktivna evtanazija in selektivno (ne)zdravljenje.

22. december 2003: 

Moralno ustrezne poteze. Narava moralnih načel. Kršitev ustrezne vrste. Dvostopenjski postopek in moralno odločilno vprašanje. Povodi nesoglasij. Moralni partikularizem.

5. januar 2004:

Produktivnost: sistematičnost, sintaksa; kompozicionalnost, semantika; struktura: jezik misli, posamični vzorci. Težava opredelitve pomena na podlagi ceteris paribus posplošitev. Lepi vzorci imajo neprenosljiv pomen in obvladujejo preoblikovanje pomena ob spremembi konteksta. Ni poljubnosti pomena: tako klasicist kot posamičnež. Resničnost: neposredna, posredna korespondenca. Načela: splošna: splošni vzorci; posamična: posamični vzorci. Vrste ontologije: posamična, območna. Posebno vprašanje sestavljenosti. Načelo nenaključne sestavljenosti je pravo metafizično načelo, ki oblikuje našo sliko sveta. Emergenca ima vlogo pri lepih vzorcih, supervenienca pri višjih lastnostih.

12. januar 2004:

Ker so ceteris paribus posplošitve, ne morejo imeti normativne vloge pri posamičnem pomenu. Posebno vprašanje sestavljenosti: kompozicionalnost v ontologiji. Načelo nenaključnosti sestavljenosti (NNS): Ne smemo predpostavljati posebnih dejstev o sestavljenosti, ki so nepovezana in posamično nerazložljiva. Lepi vzorci: ni naključnosti. NNS velja za zadnjo, ne pa za območno ontologijo. Območna semantika: kontekstualno določen pomen, lepi vzorci. Zadnja semantika: atomarni, standardni pomen. Semantika je osredotočena na kontekstualni pomen, kar pa ne izključuje splošnih pomenov kot pomagal, ki prispevajo k pomenu stavka. V stavku ni atomarnih pomenov. Semantični klasicistični zombiji nimajo občutka za kvaliteto, pomen. Šola komunikacijske intence: zmotno gradijo na atomizmu, nato to postavijo v komunikacijski kontekst. Ne upoštevajo lepih vzorcev. Šole komunikacijske intence pomen sploh ni zanimal!Kontekst pri njih ni imel vpliva na pomen. Nas zanima pomen. Težava pomena (Dretske, Millikan, formalni fragment naravnega jezika, situacijska semantika) je težava za generalistično izhodišče.

KONEC ZIMSKEGA IN ZAČETEK POLETNEGA SEMESTRA

16. februar 2004:

Ravni obstoja, monizem. Ontologija: predmetni in kategorični pristop. Obče kategorije (del, celota), območne kategorije. Nove kategorije, nova raven obstoja, neodvisna od jezika in misli. Ni zgolj ontoloških kategorij. Znanstveniki imajo zdravorazumsko ontologijo. Svet in normativnost: obstajati mora od misli in jezika neodvisni svet.

 23. februar 2004:

Sestavljivost: sistem (klasični, konekcionistišni, dinamično spoznanje), element (beseda, stavek). Povezava med tvornostjo in klasičnim sistemom. Sistematičnost in sestavljivost se potem navezujeta na klasicizem. Tvornost pa je bolj bogata: sistematičnost in sestavljivost dobimo brez navezave na klasični sistem. Klasicisti: pomen sestavljenega izraza je odvisen od njegovih delov, ki imajo vselej isti pomen. Če pogledamo zgolj tvornost, pridemo do lepih vzorcev: pomenske enote, ki ne sledijo pravilom. Spisek, na katerem posamični pojavi pomena niso brez strukture. Kontekst prispeva k pomenu. Ni avtoritativne moči splošnega.

8. marec 2004:

Zdravi razum in spoznanje; Vap =def p & Pap & Uap. Gettier. Skeptik: ni spoznanja (globalna, območna skepsa). Kontekstualizem in skepticizem. Zdravo razumski realizem, ontologija in predmeti. Napetost zdravega razuma vodi k gmotnemu materializmu.

15. marec 2004:

Gmotni materializem: obstaja en svet, ni delov, dinamika. Napetost v zdravem razumu. Teza: Priprava na pot. (Gmotni materializem: napetost v zdravem razumu: obstajajo premeti v zadnji ontologiji, splošni vzorci. Ontologija). Antiteza: napetost, potovanje (težave s predmeti: identiteta, nejasnost. Ontoloska razlika.) Sinteza: območni obstoj predmetov, posamični vzorci. (Onticno.)

22. marec 2004:

Teza: brez vsebine, formalno, pojav (gmotni materializem: en dinamični svet brez delov). Antiteza: vsebina, napetost (zdravi razum nasprotje z gmotnim materializmom). Sinteza: razrešitev (metodoloske zahteve). Zdravi razum: realizem (obstaja mnostvo od jezika in misli neodvisnih bitnosti; posledica nejasnost v jeziku in misli, proti nejasnost obstoja), ontologija, resnica kot korespondenca, posebno vprašanje sestavljenosti. Od splošnega in nezdružljivosti k posamicnemu in zdruzljivosti: Gmotni materializem, Zdravi razum sam o sebi, težave, vpeljejo razlike, združljivost z gmotnim materializmom. Ontološka razloka: obstoj in ob-stoj.

29. marec 2004:

5. april 2004:

Ontologija in normativnost.

19. april 2004:

Definicija vednosti in njuno mehčanje. Kritika Lewisa: Za vednost potrebujemo upravičenje. Za ustreznost ne potrebujemo splošnih pravil. S ve da p čee S-jevi dokazi odpravijo vsakršno možnost –p, Psst! Z izjemo možnosti, ki jih lahko primerno zanemarimo. Pravila dejanskosti, prepričanja, podobnosti, zanesljivosti, metode, ohranitve, pozornosti. Lewis spoznanje kontekstualizira. Vednost: močnejsa, šibka. Tudi slednje je odvisno od konteksta! Upravičenje: območno, zadnje. Reši: skepticizem, loterijo, Gettierja.

3. maj 2004:

Sistematičnost in sestavljivost jezika in misli: argumenti iz tvornosti. Klasicizem vs konekcionizem. Zdravi razum in nejasnost; sorites niz in brezmejnost kot nejasnost. Epistemologija, trije klasični problemi: skeptik, paradoks loterije in Gettierjevi proti-primeri standardni opredelitvi vedenja kot resničnega upravičenega prepričanja.

10. maj 2004:

Čemu biti moralen? Notranja in instrumentalna vrednost, upravičenje moralnosti. Maksimalizacijska teorija individualne racionalnosti. Zapornikova dilema. Splošna načela moralnosti, pluralizem in partikularizem. Deduktivno in analoško dokazovanje. Analoški argument za partikularizem.

17. maj 2004:

Vrlinska spoznavna teorija: od prepričanja k spoznavajočemu subjektu. Gettier. Sestavljivost, skladnja in pomen. Pragmatizem. Kritika moralnega partikulariama: pojmovno nemožen, slab za družbo. 

...

TEORIJA IN FILOZOFIJA ZNANOSTI, 3. letnik, dvopredmetna smer

LITERATURA ZA IZPIT:

(Kot je bilo dogovorjeno v začetku šolskega leta lahko študentka izbira med tem, da svojo izpitno obveznost pri predmetu opravi z delom med letom (tj. s predstavitvijo seminarja in oddanimi izročki oziroma komentarji) ali pa kot klasičen izpit na koncu leta. Ker so mnogi študentje opravili le nekaj svojih obveznosti med letom, je tukaj ključ kako lahko nadomestijo neopravljeni del:

- če študentka ni opravila seminarja (oddal pa je nekaj izročkov) mora za izpit prebrati tri enote iz seznama literature spodaj po lastni izbiri. na izpitu bo odgovarjala na vprašanja le iz izbranih del.

- če študentka ni oddala vseh (6 ali 7) izročkov, je ključ naslednji: če ima oddanih pet izročkov izbere le eno enoti; če štiri ali tri izročke, potem izbere dve enoti, če en ali dva izročka, potem izbere tri enote

(primeri: (1) študentka je predstavila svoj seminar, a oddal le 4 izročke à izbere si dve deli iz spodaj navedenega seznama literature in na izpitu odgovarja na vprašanja le iz izbranih enot; (2) študentka je oddal zgolj dva izročka, seminarja ni predstavila à izbrati mora 3 enote, ki nadomestijo seminar in 3, ki nadomestijo izročke, skupaj torej 6 enot po svoji izbiri)

Če študent ni oddal niti enega izročka niti predstavil seminarja, potem mora za izpit prebrati vso navedeno literaturo in odgovarjati na vprašanja, ki jih ta zajema.  

Izpitna vprašanja bodo zajemala tudi snov, ki je bila predstavljena na predavanjih. Ta je prav tako predstavljena na spletnih straneh (skupaj z povezavami do virov), študentje pa imajo na voljo tudi mnogo kvalitetnih spletnih virov o teh tematikah (npr. Stanford Encyclopedia of Philosophy, ipd.)

         Seznam literature:

          (1) Dancy , J. (1983) "Etični partikularizem in moralno pomembne lastnosti, v: Analiza 3/2003, str. 19-32.

(2) Dancy , J. (2001) ‘Moral Particularism’ (geslo v Stanford Encyclopedia of Philosophy, dosegljivo na medmrežju)

(3) Ross , W. D. (1930) The Right and the Good  - 2. poglavje (Oxford: Clarendon Press).

(4) Vojko Strahovnik (2003) "Oris moralnega partikularizma" v: Analiza 3/2003, str. 33-55. (ali poglavja 2., 3., in 4. diplomskega dela dostopnega na spletu Moralni partikularizem (Oddelek za filozofijo FF, diplomsko delo)

(5) Matjaž Potrč (2003) "Lepi vzorci" v: Analiza 3/2003, str. 108-119.

(6) Matjaž Potrč "Nenanključnost sestavljenosti" (2000). v: Analiza 3-4. 3-21.

(7) Matjaž Potrč (1998) "Nejasnost je odporna".v: Anthropos 4-6/1998, 91-98.

(8) Matjaž Potrč (1988) Jezik, misel in predmet (1988). Ljubljana: DZS.

        (ta literatura je na voljo za izposojo ali kopiranje v knjižnici oddelka za filozofijo)

        + Članki prof. Matjaža Potrča (v elek. obliki na spletu):

(9) Generalities without authority

(10) O enkratnem vzniku lepega

(11) Beautiful patterns

(12) The Heart of Knowledge

(13) Particularism and Resultance

(14) The Heart of Existence

(15) Particularism and Productivity Argument

(16) Particularist Compositionality

 <<  nazaj na glavno stran