Priročnik dogmatične teologije
 |
Prva
knjiga
Predgovor |
 |
Druga
knjiga
Cerkev
|
| Napisali:
Bogdan Dolenc Avguštin Lah Ciril Sorč Anton Štrukelj Marjan Turnšek |
Uredil:
Ciril Sorč |
Priročnik dogmatične teologije, ki je pred nami, želi zapolniti vrzel, ki jo v Sloveniji čutimo glede sistematičnega prikaza dogmatičnih vsebin katoliškega nauka. Pravzaprav želi biti dolžno nadaljevanje vsega tistega bogatega delovanja slovenskih teologov, ki so učili, pisali in s tem pripravljali pot priročniku. Kot njihovi učenci in nasledniki čutimo pisci tega priročnika dolžnost, da zajemamo iz njihovega bogatega izročila in njihovo delo nadaljujemo. Njihov prispevek in zgled pa nas nagibata, da v priročniku ponudimo vsebino krščanskega verovanja današnjemu slovenskemu človeku, ki se sprašuje o smislu svojega življenja, ter kristjanu, ki se želi poglobiti v temelje svojega verovanja. Prihodnost človeštva je namreč položena v roke tistih, ki bodo znali sedanjim in prihodnjim rodovom posredovati nagibe za življenje in za upanje (prim. CS 31,3).
Ob dolžni zvestobi domačim koreninam smo odprti bogatemu snovanju v svetu in se tako vključujemo v tisti “depositum fidei” (zaklad vere), v katerega vsak teolog prispeva in iz njega zajema. Zgledovali smo se tudi pri tujih priročnikih in leksikonih, vendar jih nismo preprosto posnemali, ampak smo se odločili za lastni pristop, pri čemer pa nismo zanemarili tistega “obveznega” pristopa k obravnavanju in razporeditvi snovi, ki velja pri obravnavanju dogmatične teologije. Skušali smo tudi upoštevati spoznanja čim več teologov in teoloških smeri, čeprav bo bralec mogel prepoznati pri vsakem od sodelavcev njegov lastni slog, pristop in “njegovega” teologa. Vendar sem prepričan, da je to samo v korist in ne v škodo obravnavani snovi. Poudarili bi tudi, da je snov Priročnika “preverjena” v mnogih pogovorih s študenti in teologi pri predavanjih, seminarjih in simpozijih doma in po svetu. Vsem izražamo tukaj našo hvaležnost.
Razporeditev tematskih sklopov ali traktatov ni slučajna, ampak je smiselno zasnovana, čeprav se nekateri odločajo tudi za drugačno razporeditev. Čeprav se marsikdo ne bo odločil za zaporedno branje, bo mogel zaslediti rdečo nit v vsakem traktatu posebej. Vsekakor pa predlagamo, da posvetite nekaj pozornosti uvodnim vsebinam ali temam, ki jih s tujko imenujemo prolegomena. Tukaj predstavimo nekaj tistih vsebin, ki spadajo k spoznavoslovju in so bolj obravnavane v osnovnem bogoslovju, so pa tudi potrebne za “vstop” v svet dogmatične teologije.
V razporeditvi posameznih vsebin vere ali traktatov smo skušali biti zvesti zgradbi apostolske veroizpovedi. Že v tem uvodnem sestavku bomo opozorili, da je naše izhodišče Bog sam, od katerega vse prihaja, v katerem vse prejema svoj obstoj in h kateremu se vse vrača. In ta Bog je troosebni Bog Oče, Sin in Sveti Duh. Samo v njem moremo “razumeti” vse stvarstvo in še posebej človeka, ki je ustvarjen po njegovi “podobi” (1 Mz 1,27). V tej povezavi moremo tudi spoznati usodnost človekove odtujitve od Boga, padca, ki odmeva v celotni zgodovini človeštva. Da bi Bog vrnil človeku prvotno dostojanstvo, je zopet stvariteljsko posegel v zgodovino in poslal svojega Sina. To novo stvarjenje – odrešenje je povezano z dogodkom Jezusa Kristusa. Jezus Kristus – Bog z nami pa je “zapustil” človeštvu Svetega Duha, njega, ki je Bog v nas, da bi dopolnil v človeštvu njegovo delo, ki doseže svoj vrh v svetosti in v poveličanju. Čeprav se Sveti Duh ne omejuje na območje Cerkve, pa je vendar prav Cerkev, “nevesta Svetega Duha” njegovo posebno delovno področje (ecclesia laboratorium Spiritus Sancti!). Posebne “umetnine” Svetega Duha (po Jezusu Kristusu zaslužene in postavljene) so zakramenti, ta učinkovita znamenja Jezusove odrešenjskopoveličanjske navzočnosti. Kakor je Sveti Duh dejavno navzoč v prvem zakramentu (zakramentu Boga) Jezusu Kristusu in ob drugem zakramentu (zakramentu vstalega Kristusa) Cerkvi, tako je tudi dejavno navzoč v sedmerih zakramentih Kristusa v Cerkvi. V tem, takorekoč naravnem območju se morejo porajati in zoreti tako plemeniti sadovi, kot so vera, upanje in ljubezen. Imenujemo jih tudi Božje kreposti, saj od Boga prihajajo in k njemu vodijo. V Mariji moremo občudovati čudovita Božja dela, uresničena v najvišji meri. Njeno mesto je ob Kristusu in v Cerkvi. Njeno izjemno mesto v zgodovini odrešenja jo postavlja v posebno bližino troedinega Boga (totius media Trinitatis), hkrati pa ostaja na naši strani. Čeprav bi smeli postaviti vprašanje angelov in hudobnih duhov v okvir teološke antropologije (vprašanja stvarjenja “vidnih in nevidnih stvari”), smo mu odmerili mesto tik pred eshatološkimi temami. Ta duhovna bitja, ki po stvarjenju presegajo ostalo stvarstvo, dejansko učinkovito posegajo v zgodovino odrešenja. Da smo postavili eshatologijo na zadnje mesto, pa nas je spodbudilo dejstvo, da se ta ukvarja z vprašanjem dovršitve sveta in človeka. Poveličanje je tisti zreli sad Božjega pro nobis (za nas), ki tu dozori v nos in Deo (mi v Bogu). Prav zato, ker nam ta Bog nudi tako veličastno dobrino, se bomo poglobili tudi v “prva” in “predzadnja” vprašanja.
Priročnik obravnava dogmatične vsebine v naslednjem zaporedju in pod naslednjimi naslovi:
1.
Uvodne vsebine – Teološko spoznavoslovje
Troedini Bog – Nauk o troedinem Bogu
Teološka antropologija – Nauk o stvarjenju sveta in človeka, o izvirnem grehu in o milosti
Odrešenik Jezus Kristus – Kristologija in soteriologija
Sveti Duh – Nauk o Svetem Duhu ali pnevmatologija
2.
Cerkev – Nauk o Cerkvi ali ekleziologija
Zakramenti Cerkve – Nauk o zakramentih
Božje kreposti – Teološke kreposti (vera, upanje in ljubezen)
Marija v skrivnosti Kristusa in Cerkve – Mariologija
Angeli in hudobni duhovi – Nauk o angelih in hudobnih duhovih
Dovršitev sveta in človeka – Nauk o poslednjih rečeh ali eshatologija
K poglabljanju v vsebino in širjenju znanja so v veliko pomoč tudi opombe, izbrano slovstvo (bibliografija), znamenja za usmerjanje na druga mesta v sestavku ali priročniku (→ ….) in stvarno kazalo.
Pisci si nadvse želimo, da bi postal pričujoči Priročnik dogmatične teologije koristen pripomoček oz. spodbuda predvsem pa pri posredovanju Kristusovega veselega oznanila ljudem tretjega tisočletja, pri poglabljanju osebne vere, pri prebujanju upanja v naših življenjskih sopotnikih in pri uveljavljanju ljubečih odnosov, ki so sad in odsev ljubezni Boga Očeta in Sina in Svetega Duha.