AA Conference logo
Juvanec dr. Borut Juvanec, Ljubljana SI

LJUDSKA ARHITEKTURA: VAROVANJE ALI RAZVOJ
za sesto konferenco

Uvod Problematika Stanje v Sloveniji Posledice tega stanja, realnost v arhitekturi Naloge za ohranjanitev arhitekture kot pojma Varovanje v arhitekturi pomeni varovati pred propadom. Propadajo lahko objekti zaradi časa in zaradi posegov človeka. Razvoj pomeni nekaj višjega, lepšega, bolj uporabnega in bolj dosegljivega. V arhitekturi nastopata oba pojma: varujemo stare objekte in jih ščitimo, da jih ohranimo zanamcem, razvijamo pa modrosti od včeraj, da bi na njih gradili naši otroci. Varujemo spomenike, razvijamo arhitekturo. Problem se odpre pri tisti prvi postavki: pri odločanju o tem kaj varujemo in kaj razvijamo. Odločitev je stvar stroke. In tu se zaplete: na arhitekturo se spoznamo vsi, čeprav smo se je učili, jo dokumentiramo, jo analiziramo, jo projektiramo in jo razvijamo arhitekti. Odločajo drugi. To je narobe. Sto let po potresu v Ljubljani in skoraj sto let po prvem Plečnikovem triumfu na Dunaju, ko je prinesel v arhitekturo nekaj novega in je to novo kasneje postalo identiteta (tudi za Ljubljano, tudi za Slovenijo), je misel, da bi se lahko kaj takega zgodilo danes, iluzija. Ne gre za jokavost: zobe popravlja zobozdravnik, krompir sadi poljedelec, na arhitekturo se spoznamo vsi. Ne gre za obroben problemček: arhitekturo so si prisvojile stroke, katerih strokovni prispevki so dobrodošli in potrebni in bi lahko iz njih sestavili kvalitetne celote, žal pa redno in agresivno posegajo izven svojih okvirov. Pri tem ne gre zgolj za poseganje: iz nerazumljivih vzrokov to tematiko urejajo in o njej odločajo. Zato nimamo kvalitetnih posnetkov, ne pregledne in uporabne dokumentacije, ne strategije varovanja arhitekture in ne politike vnosa novega ob tradiciji, dediščini, ob identiteti, o katerih tako mnogo govorimo. Oblikovanje prostora, ki kaže pri nas toliko kulture, tradicije in prepoznavnosti, ali z drugimi besedami ARHITEKTURA - je v uradnem jeziku izgubila celo svoje ime: reče se ji stavbarstvo. Neumnost se s tem ne konča: vernakularna arhitektura kot objekt tudi ni arhitektura, pač pa etnološki spomenik. V takih okvirih danes Plečnika in plečnikov ne bi bilo. Teoretično problema sploh ni: in v praksi ga lahko poenostavim v slovenski pregovor: vsak naj dela kar zna. Ampak v tem problema sploh ni, tukaj se vsi strinjamo.