AA Conference logo
Grobovsekk Jovo Grobovsek, SI

Ali je degradacija vernakularne arhitekture neizogibna ?

Razmi{ljanje o zunanjih pojavnih oblikah degradirane kompozicije in spremenjene vsebine stavb, ki so v splo{nem trendu individualne gradnje preplavile bivalni prostor. Nekaj trditev o vzrokih izgube kompozicijskih zakonitosti. O vlogi projektanta, upravnih slu`b in varstvenih organizacij pri usmerjanju negativnih trendov. Njihovi napori, vsebina in vidni rezultati.
Raz{iritev pojma vernakularna / ljudska / arhitektura, primeri za definicijo pojma in razpravo.

O vlogi arhitekta pri oblikovanju zavesti o enkratnosti arhitekturnega dejanja.

Zakaj tipologija in zakaj ne ?
Zakaj ne unikatnost / umetni{ke / stvaritve ob hkratni anonimnosti v prostoru ? Izvirnost in adaptibilnost; je mogo~e pristopa v projektiranju zdru`iti kot neizklju~ujo~a ?

Cenjene kolegice in kolegi, spo{tovani gostje,

v nekaj minutah, ki vam jih bom ukradel, vas `elim seznaniti z zelo osebnim pogledom na del arhitekturnega fonda. Na stavbe, pojmovno vezane v obseg vernakularne arhitekture, ki so verjetno najobse`nej{i stavbni fond znotraj celotnega graditeljskega konglomerata. Zavestno uporabim besedo vernakularno, saj vso arhitekturo pojmujem kot ljudsko, njen kakovostni, izbrani del pa ozna~ujem s pojmom vernakularna arhitektura.

Najprej definiram vernakularno kot anonimno, obrobno, za umetnostnozgodovinsko vrednotenje nepomembno. Je pa pomemben sestavni del zanimanj etnolo{ke in `al komaj zaznavno arhitekturne stroke. ¬^eprav je mogoŸ razli~en vrednostni pristop v spomeni{ki slu`bi, izhajam iz stali{~a, ki v osnovi vendarle predvideva, da je za vsak objekt ljudske arhitekture, ki ga opazujemo, izpeljan poenoten pristop k valorizaciji. Da je valorizacija proces interdisciplinarnega ocenjevanja s konsenzualno sprejetimi stali{~i. Valorizacija pa je

sistem izlo~anja pomembnej{ih objektov iz anonimne mno`ice. Dilemo, ali je vsa anonimna arhitektura tudi vernakularna, ta pa v razponu od trivialne do spomenika, vsekakor pa ( skoraj v celoti ) neavtorska, zatorej bistveno razli~na od kakovostne, spomeni{ke, avtorske, pomembne, opazne, vredne kriti{ke obravnave, signifikantne za razvoj sloga, smeri, celo " ve~Ÿ vredne ", nasproti " manj vredni " , smo v izvedbeni praksi sku{ali `e davno prese~i. Izhajali smo iz stali{~a, ki zavestno upo{teva relativno vrednotenje v raziskanem kontekstu.

Kot kontekst jemljemo naselbinsko ali celo krajinsko obmoŸje, v katerem obravnavana enota anonimne arhitekture stoji. Analiti~ni del postopka temelji na odkrivanju slojevitosti posameznih in skupnih pomenov, vezanih na obmo~je. Vzporedno in / ali v naslednjem postopku pa primerjamo podatke o enoti vernakularne arhitekture neposredno v povezavi z razkritimi lastnostmi obmo~ja. Kompatibilnost vsebin ali njihova raznolikost sta osnova sinteze.

Blizu mi je razumevanje anonimne arhitekture, ki se, kot osamljen kozolec sredi travnikov ali komaj {e stoje~i kri` na kri`i{~u poti, resni~no dojmi kot povdarek v krajini in deluje zgolj kot estetska kategorija. Je enostavno lepa.

Zakaj je manj lepa mno`ica stavb, ki so bodisi kot Ÿ~rna ali legalna gradnja enako neu~inkovite, mote~e, puste in agresivne , brez stika z lokacijo ali celo zanikajo okolico objekta?
Predstavljajo nesre~en zliv pridnosti gradbenih tehnikov, njihovo nerazumevanje funkcionalizma, in spretnosti in arogantnosti gradbenih delavcev na stavbi ter njihove dominacije nad investitorjem.
Re~i, da gre za odsotnost kakr{nekoli kompozicijske zakonitosti bi bila sicer tvegana trditev, `al pa se za tak{nimi, kot so, ne skrivajo kaj prida estetske kategorije. Med klju~no strukturo napak uvr{~am : neŸiste in nejasne eta`ne strukture, umik bivalne eta`e od okoli{kega zemlji{~a, agresivno vstavljanje stavbnega telesa v razgibano okolico, le delno berljivo vi{ino podstre{ne eta`e, napa~en naklon strehe, slabo kompozicijo fasadnih odprtin, ... raje kon~am in vidim v tem nedore~enem stavku nujnost po temeljiti analizi. Seveda ne le analizi estetskih parametrov temve~Ÿ predvsem tehni~nih vpra{anj.

Kolikor poznam smeri izobra`evanja v Sloveniji se mi kot temeljni stroki zdita neizogibni sodelavki arhitekturna in etnolo{ka. Opaziti, zabele`iti, dokumentirati in s tem opraviti prvo stopnja zavarovanja, je neizogibno. Del dokumentarnih opravil lahko izvede uspe{no
predvsem arhitekturna stroka. Razkrivati slojevitost procesa nastanka, `ivljenja ljudi v arhitekturi ( stavbi ), razumeti in razlo`iti vzroke in posledice ter vplive na rast in propad stavbe, gotovo lahko uspe{no opravi etnolo{ka stroka. Raz~leniti izbor in obdelavo materialov, dolo~ti stati~ne zakone in iz njih konstruktivne principe ter notranjo logiko dimenzij in iz njih izlu{~enih razmerij ter analizo kompozicije, bi zaupal arhitekturnemu , splo{nej{o definicijo estetskega vidika v zvezi z objektom umetnostnozgodovinskemu, vsklajenost stavbarstva v kulturno krajino pa tudi krajinarskemu analiti~nemu pristopu.

Skupno delo torej, kompleksnej{i in plastovitej{i sistem razumevanja. Razumljen objekt pa je osnova za uspe{nej{o valorizacijo, zavarovanje, za{~ito in prezentacijo.

Da je nato z raziskovanjem mogo~e odkriti nove in nove pomene, je jasno. Podatki o vzroku in na~inu nastanka, zgodovini povezani z njim, zgodbami, legendami, lastni{tvi in drugim, vse to postaja gradivo, ki ote`uje neobremenjeno estetsko ocenjevanje. In to samo zato, ker estetskih meril {e vedno ni mogo~e uveljaviti kot merljivo vrednoto.

In sedaj dejstvo; bolj, ko je anonimna arhitektura v sodobnem Ÿ~asu neprimerna za uporabo, ovrednotena kot nefunkcionalna, bolj prevladuje pogled nanjo, ki je blizu estetskim kriterijem. ^e je to dejstvo, potem so potrebni izvirni novi pristopi k metodi varstvenega delovanja.

Kot arhitekt bi se tu moral zelo kriti~no opredeliti do vpra{anja, ali je prispevek arhitektov v ljudski arhitekturi / vernakularnega / zadnjih 50 let kvaliteten. Da bi na{el odgovor, moram najprej dolo~iti, koliko arhitekture je bilo zgrajene na podlagi na~rtov ( projektov ). Sodim paŸ, da lo~itev znotraj ljudske arhitekture ne izpeljemo po kriteriju ali je bil za stavbo izdelan na~rt ali ne. Ugotovitve, ki jih utemeljujem z delom v in{pekcijski in spomeni{kovarstveni slu`bi so, da je bil ve~ji del zgrajen na podlagi papirjev. Papirjev kot formalne upravne kategorije v smislu pravilnega upravnega postopka za pridobitev lokacijskega in gradbenega dovoljenja.

Mnogo manj pa na podlagi smiselno izbranih na~rtov. Ve~ina stavbnega fonda odstopa od projektnih osnov in so dejansko plod anonimnega postopka komponiranja ( gradnje ) stavbe. Med projektanti pa zopet nastopa kategorija projektov, ki so jih masovno izdelovali gradbeni tehniki, vi{ji gradbeni tehniki in gradbeni in`enirji ter diplomirani gradbeni in`enirji. Odsotnost arhitekta na projektantski sceni je enostavno dokazljiva {e danes. Tema nemonumentalne arhitekture je bila vzvi{eni stroki kar dolgo odve~Ÿ. Tu kon~am komaj na~eto temo in opozarjam na zelo pomebno nalogo, ki nas pri tem prou~evanju Ÿ~aka.

In sedaj k splo{nemu odnosu sedanje arhitektovske srenje do anonimne arhitekture. Skoraj bi ga ozna~il s parafrazo " neznosna lahkost bivanja ( in ukvarjanja z njo )". Najprej je odnos frustriran s podmenami o rustikalnosti, romanticizmu, zastarelosti, folklorizmu, zaostalosti, celo primitivnosti z negativnim predznakom, pojem ljudsko je povezan z mno`ico pejorativnih kriterijev. ¦@al je pri tem odsotno razumevanje ekolo{kega, humanega, skladnega z naravo in njenimi zakoni, negira se dejstvo vitalnega in zna~ajskega.

Skratka, premalo je tehtnega premisleka v analiti~ni smeri, premalo je zdrave filozofije.

V sistemu urbanisti~ne in prostorske valorizacije se z vernakularno arhitekturo ne ukvarja nih~e. Pasivno je deklarativno prisotna v sklopu "pozidanega prostora". Za kaj ve~Ÿ urejevalci prostora nimajo potrebne metodologije, {e manj taktike, ni~Ÿ strategije.

Projektirati karkoli na anonimni arhitekturi pa, zdi se, ve~inoma pomeni, prese~i anonimno in vstaviti avtorsko. Uspe{na re{evanja, merjena z iz~i{~ujo~imi se varstvenimi na~eli, so omejena na redke celovite ( povdarjeno muzeolo{ke ) prezentacije. Pri tem je klju~no vpra{anje pri ohranjanju kvalitete, to je odnos do avtenti~nega, potisnjeno na skrajno margino. ¦@al velikokrat tudi v konservatorstvu. Zahteva namre~Ÿ kompleksna znanja, ki jih izrazito avtorsko naravnani projektanti ne obvladajo in bi jim sprotni {tudij tega primankljaja vzel preve~Ÿ dragocenega Ÿ~asa.

Tisti del prizadevanj, ki se opira na celovite {tudije o zna~ilnih stavbnih tipologijah, je na nivoju {tudijskega procesa in kot osnova za analiti~ne {tudije in primerjave, vsekakor dragocen.
V izvedbenem delu procesa, kjer naj bi bila tipologija osnova za varstveni model, vzorec, pa je `e v osnovi kontradiktoren z naravo arhitektovega ustvarjanja. Z ustvarjanjem novega.
Vsaka arhitektura je prvenstveno in najprej enkratno dejanje. Sku{a biti vsaj v delu, Ÿ~e ne `e v celoti, signifikantna za Ÿ~as, ko je nastala, za uporabnika ( funkcijo ) in za prostor, kamor vstopa. Zato ima proces analize in sinteze, vidim ga kot virtualni svet, v sebi skrito neulovljivo odlo~anje o ve~ji ali manj{i stopnji anonimnosti nove stvaritve. Pod anonimnostjo ne mislim skrivanja imen in podatkov o avtorjih, temve~Ÿ razmi{ljam o nemote~em, nevsiljivem spajanju novega v kontekst starega. O berljivi kontinuiteti vernakularnega z novimi sredstvi. Seveda je od tu naprej mogo~a razprava in analiza.

Vsiljevanje splo{no ugotovljene tipologije kot recepta za posege v prostor, ne more naleteti na nedeljeno odobravanje s strani ustvarjalnih avtorjev. Je pa recept verjetno mogo~Ÿ kot pomo~ neinventivnim in slabo izobra`enim projektantom, da ne delajo {e ve~jih napak. Lahko pa vstavim trditev, " Ÿ~e `e ni mogo~a dobra arhitektura pa naj bo vsaj regionalno tipi~na". Z nekaj cinizma bi lahko rekel, da tak{na `e je, le da je vsa Slovenija ena sama regija.

Dovolite {e besedo o nekaterih nujnih spremembah, ki so neizogibne. Zadevajo spekter

predpogojev za uspe{no varovanje ljudske arhitekture.
Spo{tovanje pravne dr`ave. Floskula, izre~ena ni~kolikokrat. Pa zato toliko bolj aktualna. Poznati in spo{tovati pravne predpise, postopke in institucije. Zaradi nekaterih nestrinjanj, razli~nih mnenj ali osebnih nasprotij ni mogo~e opustiti pravilnega poteka zakonitih postopkov. Strokovni dialog sodi v stroko in na njene podije, ne na nivo ob~inske ali celo krajevne politike.

Prisvajanje pristojnosti. Seveda se iz zgradbe sistema vidi, kdo je za kaj pristojen. Samo z vztrajnim sodelovanjem je mogo~e dograjevati pomanjkljivosti, spreminjati pobude v izvedbeno prakso in podobno. Za stroko si je treba vzeti Ÿ~as, merjen z bodo~nostjo, ne s preteklostjo, in strpen ustvarjalni dialog.

Tvoren ustvarjalni dvogovor med uporabnikom / lastnikom in konservatorjem je sam po sebi dovolj razumljiv predpogoj. Manj pa je razumljivo, da je mogo~ le z dobrim poznavanjem razmer in humano zasnovanim varstvenim interveniranjem. Varstveni ukrepi, vsa zanimanja za ljudsko arhitekturo so vdor v zasebnost, ki jo lastnik in uporabniki gojijo. Da bi dosegli stopnjo sodelovanja, so potrebni posebni napori. Avtoriteta dr`ave ali stroke verjetno ne moreta biti osnovni na~in dela.

Stimulativni ukrepi so lahko raznovrstni, vendar gotovo nujni za uspeh pri ohranitvi kvalitetne ljudske arhitekture. Z razli~nimi izvirnimi vzpodbudami lahko prese`emo skoraj vse te`ave. To pa ni mogo~e z vzvi{enim prevladovanjem katerekoli stroke nad nevednostjo uporabnikov, temve~ u~enje od njih in skupno razre{evanje te`av. Dovolj samostojna in finan~no neodvisna spomeni{kovarstvena slu`ba bi bila lahko, tako kot je bila `e nekajkrat do sedaj, u~inkovit terenski ranocelnik. ¦@al te njene pomembne funkcije dr`ava {e no~e razumeti.

Za zaklju~ek.
Vso stavbno tradicijo v Ÿ~asovni kontinuiteti vidim kot enovit tok. S pomo~jo izlo~enih in povdarjenih kriterijev izlo~am nekatere njene vsebine. Z raziskavami mo`nih poti za ohranitev sku{am podalj{ati v bodo~nost nekatere objekte, utemeljene s postopkom valorizacije.
Z neposrednim dialogom z arhitekturno projektivo sku{am raz{iriti pojem ljudske arhitekture na vse arhitekturno ustvarjanje, ki sooblikuje okolje. Povdarjam nujnost razumevanja odnosa narava / Ÿ~lovek.

Zavzemam se za eti~nost arhitekturne stroke, njeno kredibilnost in visoko tehni{ko usposobljenost. Ob tem sem prepri~an v neizogibno nujnost ohranitve obstoje~ih tradicionalnih znanj, njihovo uporabo pri prezentaciji spomenikov in dedi{~ine, ter razvijanje novih na podlagi tradicije.
Neiz~rpno podro~je vernakularnega nudi mo`nosti za odstiranje novih vsebin.