dr. Peter Fister, Ljubljana SI
Izobrazevanje za razumevanje in kontinuiteto ljudske arhitekture
Ob pojmu ljudska arhitektura, ki smo ga v predhodnih srečanjih mnogokrat in na zelo različne načina skušali določiti, mu dati pravo vlogo v prostoru, identiteti, danes, v bodočnosti itd. se je vedno znova vračala misel, da je to vendarle naša skupna dediščina, izročilo generecij pred nami, skupni evropski spomin. Nobena dediščina in noben spomin pa ne more obstajati, če nam ga nekdo ne posreduje, če nas ne nauči živeti z njim. To seveda še zlasti velja za ljudsko arhitekturo, ki je vselej lahko nastala in preživela le v okoljih, kjer so bila kontinuirano posredovana vedenja o njej, izkušnje in spretnosti za njen nastanek ali ohranitev in kjer so bili ljudje v mnogih oblikah spontanega ali organiziranega izobraževanja poučeni o vseh njenih vrednotah od povsem simbolnih do povsem praktičnih.
Med dosedanjimi razpravami je bilo morda največkrat slišati tudi ugotovitev, da je današnjemu mačehovskemu odnosu do ljudske arhitekture krivo predvsem neznanje na vseh ravneh od strokovnjakov do preprostih uporabnikov. To je obenem težko razumljivo, saj je v resnici šele v našem stoletju dotlej marginalno ocenjevanemu stavbarstvu v okviru arhitekturne dediščine posvečenega mnogo truda raziskovalcev, piscev in celo pedagogov - medtem ko so prejšnje generacije brez vseh formalnih oblik vzgoje ustvarile take izjemne dosežke v okviru ljudske arhitekture, ki danes sploh niso več mogoči.
Tako se nam ob samo po sebi razumljivi zahtevi po mnogih specifičnih oblikah izobraževanja, ki naj uveljavi razumevanje vrednot že ustvarjene ljudske arhitekture in ki naj kontinuirano vlogo tega stavbarstva uveljavi kot bistveno sestavino našega in bodočega bivalnega okolja, postavlja tudi vprašanje, kakšna naj bo ta vzgoja. Kot kažejo nekatere izkušnje, je lahko izobraževanje o ljudski arhitekturi za njo samo tudi škodljivo ali pa jo vsaj razvrednoti. Danes seveda ne živimo več v času, ko je bilo kvalitetno izobraževanje omejeno na ozek krog privilegirancev, na drugi strani pa je bila izobrazba vezana pretežno na (kulturno-geografsko) razpoznavno pripadnost vsakega posameznika. Eksplozija informacij - ta danes nadomešča tudi pretežni del izobraževanja - je povzročila poleg nedvomnih splošnih kvalitet tudi informacijsko debilnost, ko kljub temu, da nam je vsak trenutek omogočena vsa izjemna širina informacijskega (=življenjskega) okolja, večina iz te obilice povsem napačno izloči tiste informacije, ki so prej škodljive kot koristne. Ker so politika, ideologija, zaslužkarji in nenazadnje celo nekateri znanstveni krogi spoznali, da lahko s prirejenimi, načrtno selekcioniranimi informacijami manipulirajo z večino potrošnikov, to s pridom izrabljajo. Sveda ni težko dokazati, da se je, se in se najbrž bo to dogajalo tudi z razumevanjem in vlogo ljudske arhitekture.
Ko skušamo ugotoviti, kdaj se je v našem delu Evrope začelo formalno in obenem usmerjeno izobraževanje o ljudski arhitekturi, takoj spoznamo, da to realno soupada s hitrim zmanjševanjem kvalitete anonimnega stavbarstva. Prav Avstroogrska je v vzhodnoalpskem prostoru v drugi polovici preteklega stoletja z izdajanjem licenc za gradnjo vsem, ki so opravili predpisane šole in izpite, z uveljavljanjem predpisov o gradnji in z izdajanjem obrtniških priročnikov ter katalogov nadomestila prejšnje načine vzgoje v obliki izročila s formalnimi oblikami vzgoje in formalnimi, univerzalnimi priporočili tudi za to, kaj naj bi bilo lepo. Avtohtona gradiva so nadomestila obvezna industrijska (npr. opečni izdelki povsod tam, kjer so zgradili tovarne opeke - vendar z izgovorom, da je to potrebno zaradi varstva pred ognjem...), namesto ustvarjalnosti posameznih izdelovalcev arhitekturnih členov so začeli uporabljati formalne kataloge, s predpisovanjem oblikovanja so državni uradniki zatrli kreativnost posameznika... Še bolj je to postalo očitno v prvi četrtini tega stoletja, ko se je začel pojem ljudska arhitektura izrabljati tudi za politične cilje ali zaslužkarske namene. Nastajajoči turizem je z izključno komercialnimi cilji informiral in vzgajal turiste v najbolj primitivno folkloristično vrednotenje ljudske umetnosti, nastala je slovita alpska arhitektura, Lederhosenarchitektur, romantična predstava o iluziji kmečke umetnosti. Politika je zahtevala dokazovanje nacionalne pripadnosti prostora z ljudsko arhitekturo, na Koroškem so nemški znanstveniki dokazovali germanski, slovenski pa slovanski izvor in posebno vrednost tega stavbarstva. Da bi po razpadu Avstroogrske še bolj podkrepili nacionalno zavest, so raziskovalci v začetku stoletja nabrali cele kataloge okrasnih oblik, ki naj bi edine določale kvaliteto in nacionalno (beri: politično) pripadnost ljudskega stavbarstva, ter jih kot učbenike uporabljali v strokovnih šolah. In te oblike mnogi še danes uporabljajo za krasitev stavb kot pravo, celo znanstveno dokazano nepogrešljivo sestavino ljudske pa tudi avtorske arhitekture. Raziskovalci so se v začetku stoletja začeli znanstveno opredeljevati o potrjevanju ali zanikovanju največkrat politične pripadnosti izvora posameznih oblik ljudske arhitekture, obenem pa dokazovati, da imajo po njihovem mnenju izbrane stavbe izjemno vrednost in da jih je zato potrebno ali varovati ali odstraniti - ne da bi se hkrati vprašali, kakšno odgovornost so si s tem naložili do ljudi, ki so v teh stavbah prebivali ali ki so jim pomenile ključni del identitete prostora.
Prav nič boljše ni v današnjem času. Kljub spoznanju, da je prav tisti prostor, ki ga zaznamuje ljudska arhitektura za nas skupni evropski spomin, da je v vseh najvišjih skupnih evropskih in svetovnih strategijah cilj bodočnosti ohranitev značilnosti posameznih okolij in s tem kontinuiteta identitete, je vedenje o vlogi anonimne, ljudske, ambientalne ali kakorkoli že imenujemo stavbarstvo, ki najmočneje označuje prostor, povsem nezadostno. To je bilo sicer že dostikrat povedano tudi v naših prejšnjih srečanjih, a še vedno premalokrat. Če bi skušali samo iz preteklih predavanj in diskusij teh srečanj povzeti nekatere temeljne naloge, bi morali našteti vsaj naslednje:
- izobraževanje je potrebno na vseh ravneh: javnosti v vseh stopnjah, politike, strokovnjakov, upravnih služb v razmerju do njihovih odgovornosti - da bi dosegli nujno soglasje o pomenu razumevanja in ohranjanja kvalitet ljudske arhitekture kot splošne in skupne dobrine humanega bivalnega okolja;
- izobraževanje mora uveljaviti odgovornost strok in strokovnjakov v izobraževalnih procesih, utemeljeno mora biti na interdisciplinarnih izhodiščih;
- posebej bi morali izobraževati tudi različne raziskovalce ljudske arhitekture s ciljem vgrajevanja raziskovalnega dela v izobraževanje samo;
- izboraziti je potrebno (ponovno ali na novo) vse specialiste za ohranitev in razvoj tistih posebnih znanj, spretnosti, sposobnosti graditeljev in restavratorjev, ki ustvarjajo, ohranjajo, spreminjajo ali uničujejo ljudsko stavbarstvo;
- na najvišjem nivoju je potrebno v strokovno izobraževanje vključiti interdisciplinarno vzgojo arhitektov, urbanistov, krajinarjev, konzervatorjev za obvladovanje izjemno številne in prostorsko vplivne dediščine ljudske arhitekture;
- izobraževanje je potrebno prenesti v vse možne medije in metode od samoizobraževanja, preko formalnih in neformalnih oblik informacijskega izobraževanja do obvez raziskovalcev, ki naj bi svoje ugotovitve posredovali javnosti s ciljem splošnega izobraževanja;
- izobraževanje je potrebno tudi v neposrednem delu na terenu kot pomoč samograditeljem, svetovanje v okviru politično-strateških odločitev, v usmerjanju množice drobnih in industrijskih dejavnosti, ki sodelujejo v ohranjanju, uničevanju ali graditvi ljudske arhitekture.
***
Kot dokaz za mnogovrstnost in različnost izhodišč pomena izobraževanja za kontinuiteto ljudske arhitekture je tudi različnost prispevkov tokratnega srečanja. Ker pa želim kot izhodišče opozoriti tako na vrednote kot na možne slabosti izobraževanja - na nekatere je bilo opozorjeno že zgoraj - izhaja osrednja misel prav iz teh razlik.
Izobraževanje je mogoče razdeliti v tri osnovne skupine, ki so znotraj same sebe povezane tako z načinom dela in izvajalci kot s cilji in časom, v katerih so nastali. Skupine so:
- izboraževanje v obliki izročila,
- izobraževanje kot formalna vzgoja,
- izobraževanje v obliki vseh vrst publiciranja (od knjige do Interneta).
Mojstrsko, obrtniško ali praktično izobraževanje ob gradnji, vzdrževanju ali obnovi človekovih bivalič in drugih poslopij v preteklosti moramo skoraj vse do druge polovice 19. stoletja prišteti k prvi obliki izobraževanja v smislu posredovanja izročila. Za to smer je značilno, da je bilo izobraževanje kontinuirano, dokler je teklo v znanem, kulturno določljivem prostoru in da je prav ta oblika doslej ustvarila največje splošno razpoznane vrednote ljudske arhitekture. Prekinjeno je bilo tedaj, ko je začelo delovati v neznanem prostoru, ko se je začelo prenašati med nepovezanimi okolji in kulturnimi regijami ali ko je skušalo povezovati vedno bolj samostojna okolja (npr. vas in mesto). Ta prekinitev in z njo osiromašenje ter izgubljanje pojma in pomena ljudske arhitekture v njenem neposrednem okolju je trajala glede na okolje različno dolgo, le redko je še mogoče ujeti zadnje nastavke prvotne kontinuitete, čeprav že v močno osiromašeni obliki. Zato je potrebno vzgojo graditi na drugih osnovah.
Formalno izobraževanje in hkratna vzgoja, ki se je v graditeljstvu sicer začelo že v srednjem veku, je za našo razpravo zanimivo šele od druge polovice preteklega stoletja. Razdeliti ga moramo na tri možne smeri:
- izobraževanje s ciljem uveljaviti ljudsko arhitekturo kot eno od kulturnih sestavin ali dobrin določenega okolja,
- izobraževanje, ki izhaja iz izkušenj preteklih generacij,
- teoretična vzgoja, ki želi prenesti znanstvene izsledke v okvir splošnega ali specialnega znanja.
Tudi za vsako od gornjih sestavin je mogoče ugotoviti, da so jo doslej uporabljali (ali izrabljali) z zelo različnimi pričakovanimi cilji.
Znanje o ljudski arhitekturi kot kulturni dobrini je imelo ali lahko ima za cilj osveščanje (vseh ali izbranih skupin) o njeni simbolni ali praktični vrednosti ali pa izkoriščanje tega znanja. Danes bi morali osvestiti o obeh sestavinah: simbolna vrednost vsebuje nemerljive, kulturne vrednote, praktična vrednost skriva v sebi celo vrsto znanj, ki so za bivanje ali gradnjo v nekem okolju možne le ob dolgih generacijskih izkušnjah (v povezavi s posebnostmi okolja, odnosov med ljudmi, varovanjem ekoloških razmerij, uporabnostjo gradiv, zasnov, oblik ali tehnologij itd. Izkoriščanje teh znanj pa je vedno imelo poleg povsem praktičnih ciljev tudi zelo negativne namene: znanje izkoristiti komercialno (in ga s tem zapreti v preozke kroge, ki zaradi dobička večini onemogočajo dobre rešitve) ali pa celo ideološko, ko nastane tako pri precenjevanju vrednosti kot pri podcenjevanju pomena ljudske arhitekture eden od temeljnih vzrokov za njeno osovraženost in s tem odklanjanje. Takih primerov seveda poznamo dovolj v vseh časih, zlasti pa danes (razlike med slovensko in nemško hišo v začetku stoletja ali med kmečkim in delavskim stavbarstvom v neposredni preteklosti, Bosna...), vsi pa so krivi za zavestno preprečevanje razumevanja ljudske arhitekture.
Formalno izobraževanje, ki izhaja iz znanj preteklih generacij ali vzgoja iz izkušenj v ljudskem stavbarstvu seveda ne temelji več na izročilu ampak na učbenikih in šolskih programih. Ti pa seveda nastanejo lahko z določenim ciljem ali pa iz določenih krogov. Če prepustimo teoretična izhodišča zadnji skupini, je prenos praktičnih znanj v najboljših časih bil usmerjen tako na izvajalca kot na naročnika. Ta znanja, ki so sicer bila v začetku predvsem lastna izkušnja, so šele postopoma dobivala formalne okvire, a prav zaradi tega so izgubljala na kvaliteti. Tu se je namreč uveljavilo izhodišče iz posledičnih znanj. Tako imenujmo tista izločena znanja, ki so bila (morda po najboljših namenih) izločena iz obilice osebnih ali skupinskih izkušenj in nato posredovana kot temeljna - in to v različnih okoljih in v času, ko jih morda niso več potrebovali... Prenos posledičnih znanj je namreč namenjen najprej družbi, nato šele posamezniku (specialistu, individualnemu naročniku). In tu je bil zaključen krog, ki je počasi izločil strokovnjake z izjemno širokim znanjem (v Sloveniji npr. arhitekta Gregor Maček v 18. stoletju ali Jože Plečnik v našem stoletju) pa tudi specialiste na najbolj ozkih področjih (rezbarje, štukaterje, kamnoseke itd.).
Tretja skupina vzgoje, to je teoretična vzgoja ki izhaja iz kroga teoretikov in raziskovalcev (znanstvenikov) je marsikdaj žal le v manjši meri vzgajala s ciljem vzpodbude za razvoj bodočnosti prostora in celovitega razumevanja pomena ljudske arhitekture. Nemalokrat je pomenila celo zaustavitev tega razvoja zaradi izrazite znanstvene odmaknjenosti in zazrtosti vase ter preveličevanja znanstvenega dela izključno za znanstvene cilje. Čeprav sem zaradi take izjave že doživel številne ostre kritike, jih vseeno ponavljam, ker ocenjujem, da je prav vzgoja, ki bi jo morali kot svojo dolžnost ob raziskovalnem delu izvajati vsi raziskovalci ljudskega stavbarstva, izrazito deficitarna in danes eden od ključnih vzrokov za nerazumevanje pomena tega številčno in simbolno vplivnega dela arhitekture v vsakem okolju. Mnogi rezultati raziskovalcev ostajajo skriti le v znanstvenih poročilih ali le ozki stroki dostopnih člankih, tisti, ki odločajo o usodi ljudske arhitekture ali tisti pedagogi, ki želijo vzgojiti bodoče strokovnjake pa so seveda daleč od znanstveno utemeljenih resnic o njenih vrednotah.
Na videz je odgovor na zadnje očitke v trditvi, da vendarle obstaja še ena oblika vzgoje, to je uporaba vseh vrst medijev za objavljanje in informiranje ali z drugimi besedami: publiciranje znanj, ki naj bi bila dostopna vsem. Že v uvodu sem skušal postaviti tudi obratno tezo - da je namreč današnja doba hiperinformiranosti tudi doba informacijskega neznanja (nesposobnosti selekcije informacij). Da je bilo to mogoče tudi v preteklosti s pridom izrabiti in da sama objava še ne pomeni resnične vzgoje, je mogoče pokazati s tem, da razdelimo to obliko med naslednje tri različne cilje, ki vsak v sebi skriva pozitivne in negativne prehode in čeri:
- romantična vrednost ljudskega stavbarstva kot vzrok za opisovanje,
- ideološki cilji ovrednotenja, ki stavbarstvo selekcionirajo po svoji meri,
- znanstveni cilji objavljanja podatkov o ljudskem stavbarstvu.
Vsem znano navdušujoče opisovanje idilike kmečkih domačij, žgečkljivega mafijskega okolja subsocialnih predmestij ali romantičnih blatnih romskih (ciganskih...) naselij in podobnega, nam od 19. stoletja dalje povzroča prevrednotenje mnogih sestavin in dosežkov ljudske arhitekture in hkrati odvrača od resničnih prostorskih kvalitet teh istih sestavin. Tako opisovanje, ki je marsikdaj še danes sestavina (tudi) znanstvenih opisov (recimo dimničnih hiš ali črnih kuhenj) je bilo vedno utemeljeno z zavestnim izločanjem le ene od sestavin ljudskega stavbarstva za potrebe bodisi literarnega, vzgojnobuditeljskega bodisi ideološkega ali političnega cilja. Obenem pa se je preneslo kot metoda dela tudi na ostale oblike raziskovanja in izobraževanja in s tem le dodalo svoj prispevek k nerazumevanju prostorskega fenomena oblikovanja bivalnega okolja (= ljudskega stavbarstva). Seveda je ob svojem začetku imelo tudi svoje pozitivne lastnosti, ki pa jih je danes v času objektivnega znanja le težko upoštevati. Pripomogli bi lahko le k splošnemu pozitivnemu vzdušju v razmerjih do anonimne arhitekture.
Ideološki vzroki za objavljanje podatkov o ljudskem stavbarstvu in s tem za izobraževanje so imeli v vseh časih pomembno vlogo. S pripadnostjo verskim, upravnim, nacionalnim in drugim skupinam je bilo prav anonimno stavbarstvo določeno za rušenje ali za dokazovanje prednosti. To je bilo vedno mogoče doseči le z deklarativno negativnimi ali superlativnimi ocenami - za svoje potrebe pa je prav politika izrabljala znanstvene in strokovne metode. Čeprav je res, da so nekatere vrste stavb ohranjene do danes le zaradi neke pretekle ideološke precenjenosti, pa ja tudi taka dediščina le iztrgan del iz celote (na Slovenskem kajžarska hiša, ki je bila v začetku stoletja ocenjena kot najbolj avtentična ohranjena oblika slovenske hiše, zato tudi marsikje varovana kot muzejski eksponat...). Pozitivno vlogo pa je ideološka pobuda največkrat zaokrožila z iskanjem odgovora na vprašanje o tem, kaj bi lahko utemeljili kot skupna, javna dobrina (ki seveda takoj nato lahko postane tudi orodje za dokazovanje politične uspešnosti). Čeprav je morda tudi to botrovalo ideji o skupni evropski dediščini, ki da je prav ruralni prostor s svojo ljudsko arhitekturo, misel vseeno hvaležno sprejemamo. Skušajmo se le zavezati, da bomo objavljali svoja videnja in vrednotenja te skupne vrednosti resnično objektivno in bomo s tem povratno izobraževali tudi politiko...
Ostanejo še znanstveni cilji ali vzroki za publiciranje. Seveda na tem mestu, kjer govorimo predvsem o možnosti in potrebah po izobraževanju ne bi želel preveč spomniti na tiste objave, ki so v strokovnih glasilih le zaradi seštevanja bibliografskih enot ali na druge, ki se zgolj zaradi veselja do znanosti same in zaradi razkazovanja znanstvene uspešnosti pojavljajo v publicirani obliki. Znanstveni cilj objave, ki želi biti hkrati pomoč v razumevanju pomena ljudske arhitekture in ki se hkrati zaveda tudi posledic svojih trditev je namreč tisto, kar v resnici utemeljuje možnost izobraževanja danes in v prihodnosti na vseh ravneh tudi v okviru navidezno preprostih vprašanj o samograditeljstvu, anonimnem stavbarstvu in odnosih do stavbne dediščine.
V zaključku naj izzveni gornja analiza kot predlog, da je izobraževanje za razumevanje in za zagotovitev kontinuitete ljudske arhitekture mogoče le v prepletu vseh navedenih in še mnogih drugih za različna okolja specifičnih tem in ciljev. Ker se te kompleksnosti zavedamo in ker vsak od nas pokriva del te zapletene celote, naj bi bil rezultat posvetovanja morda tudi sklep o nujnem aktivnem sodelovanju v utemeljitvi in izvedbi kar najbolj širokega izobraževanja o ljudski arhitekturi in za ljudsko arhitekturo.