Muzeji  na  prostem,  tako imenovani  skanseni,  so  zvečine sinteza primerov ljudske arhitekture na skupni lokaciji.
     Razmišljanje  o muzeju na prostem je staro več kot sto  let. Švedski Skansen iz leta 1891 je kot prvi muzej na prostem  izzval posnemalce,  najprej v Skandinaviji (znani Lyngby pri  Kopenhagnu in  drugi), nato tudi v srednji Evropi, če omenimo  le  nekatere: avstrijski  Freilichtmuseum nedaleč od Gradca ali panonski  Goecseji  Falumuzeum pri Zalaegerszegu na Madžarskem. Pri nas  so  se idejni zametki o muzejih na prostem začeli prav uresničevati šele od  6o.  let  dalje, ko so bile postavljene  Tuhinjske  kašče  ob dvorcu Zaprice, primerki arhitekturne dediščine pri  Škofjeloškem gradu, pa nedavno skupina avtohtonih kmečkih stavb kot  spominski  muzej Rogatec; nekaj je tudi posameznih predstavitev rojstnih hiš naših literatov v avtohtonih okoljih, čeprav večkrat  opremljenih z vprašljivimi dodatki.

     Predstavitev  prostorskih eksponatov ljudske arhitekture  iz različnih  regionalnih enot, ki bi naj bile vraščene v  avtohtono okolje, ni isto, kot je razstava posameznih etnoloških  primerkov iz  različnih  območij  v vitrinah  nekega  muzejskega  prostora. Mešanje  regionalnih  primerkov arhitekturne  dediščine  na  isti lokaciji  ustvarja določeno zbeganost in  neberljivost  ambienta, ker ne ustvari prostora, ampak le sekvence.

     Razpon  med degradirano večinsko arhitekturno krajino z  ene strani  in zaščitenimi nacionalnimi parki z druge strani  je  vse prevelik. Muzeji na prostem sicer ne morejo zapolniti te  vrzeli, lahko  pa  jo  ublažijo. Izziv je nesporen pod  pogojem,  da  jih predstavimo kot "žive muzeje", ki naj bi združevali več vidikov:

     a.)  kulturni vidik: ohranitev spomina na našo preteklost  v avtohtoni predstavitvi;



     b.)  vzgojni vidik: predstavitev in ogled naše ljudske
arhitekture  "in situ", z življenjem v določenem  izseku  preteklosti;

     c.)  turistični vidik: dnevni obiski muzeja in  doživljajske počitnice ob celovitejšem prikazu naselja oziroma zaselka, kot ga
pa predstavlja današnji kmečki turizem; aktivne počitnice s  premostitvijo časa za eno ali dve stoletji, z neposrednim spoznavanjem takratnega življenja na kmetih.

     S  svojih potovanj na Danskem, mi  poleg  "Frilandsmusset"-a ostaja  v spominu manjši predzgodovinski zaselek "Lej-Ro",  kamor so vodili šolarje na nekajdnevno bivanje, da bi lahko  spoznavali to avtentično rekonstruirano okolje. Nimam sicer podatkov, kje so spali (na slami?), vsekakor pa so si del hrane pripravljali sami;
bojda so poleg koprivje omake pili tudi kozje mleko, ki so si  ga sami namolzli.
     Podobne  izobraževalne pobude bi lahko uveljavljali  tudi  v primeru  "živih  muzejev".  Ne le gosti -  turisti,  tudi  šolska mladina bi na teh primerih lahko "v živo" spoznavala poleg  arhitekturne dediščine tudi življenje svojih prednikov.

     Vsi vemo, da ena slika odtehta včasih sto besed, tako  lahko tudi  tridimenzionalna, gibljiva in otipljiva  slika  resničnosti zaleže   za  sto  strani  nekega  učbenika.  Zapomnljivost   naše dediščine  bi se tako najbrž mnogo globlje in hitreje vsidrala  v podzavest.

     Skozi turizem v živih muzejih bi lahko pristopali k predstavitvi naše arhitekturne dediščine na dva načina:




     - Ohranitev arhitekturne dediščine kot možnosti neposrednega prenosa posameznih pomnikov na novo, skupno lokacijo, kadar ne bi bilo  možnosti  dopolnitve zaselka z muzejem "in  situ".   Čeprav spomenik arhitekturne dediščine ne bi smel biti ločen od  svojega okolja,  bi  bilo to težavno v primerih, ko je  ohranjen  le  del stavbe; v tem primeru naj bi se zgledovali po še ohranjeni stavbni celoti v okviru iste arhitekturne krajine.

     -  Predstavitev arhitekturne dediščine z vernim  povzemanjem primerov,  vendar z določeno "patino", z uporabo  starih  gradiv, predvsem  lesa in konstrukcijskih elementov. Novi  materiali  pri avtohtoni  kmečki arhitekturi nimajo iste sporočilnosti,  saj  ne morejo pričarati atmosfere niti pričakovane aure. Vsekakor pa naj bi vsaka rekonstrukcija avtohtone arhitekture vsebovala  potrebni higienski standard.

     Turist,   ujet  v  supercivilizirano   okolje   elektronsko-tehnološke  urbane  robotizacije, si ne  more  več  predstavljati življenja  na  vasi pred sto ali več leti; vemo  pa,  da  temelji miselnost  sodobnega  človeka v nenehnem  odkrivanju  novega,  pa čeprav v tem primeru starega.

     Življenje  v  avtohtoni vasi s konca 18. ali z  začetka  19. stoletja pomeni namreč vidni kontrast med umetno zasičenim  urbanim  okoljem  na pragu tretjega tisočletja, ki ga  urbani  človek doživlja  skoraj  11  mesecev na leto.  Nekajtedensko  bivanje  v diametralno  nasprotnem okolju bi lahko pomenilo  pravo  terapijo vsaj za stresno obremenjene urbane prebivalce. 

     Odkritje  v živem muzeju ni le odkritje  avtohtone  arhitekture,  ampak tudi življenja v njej, življenja, ki pripoveduje  in prikazuje  posamezne etnološke zanimivosti iz  preteklosti.  Živi muzej naj ne bi imel le gostov, ampak tudi gostitelje - kmete, ki imajo nagnjenje in veselje do take dejavnosti, to je "arhaičnega" kmetovanja: pridelovanja starih poljščin, sajenja starega drevja, gojenja starih pasem domačih živali. Jedli bi po "jedilniku" z 
začetka  prejšnjega  stoletja, oblečeni bi bili po takratni  noši itd.  Vse  to bi veljalo tudi za goste, ki bi pri  tem  izletu  v zgodovino po svobodni odločitvi z dodatno domiselnostjo in improvizacijami  lahko  s pridom sodelovali. Kdor pa bi  se  po  nekaj nekaj  dneh take rekreacijsko-igralske izkušnje naveličal, bi  mu recepcija  v okviru muzeja omogočila, da preživi ostanek  svojega dopusta v standardnem letovišču. (1.)

     Kljub  14 arhitekturnim regijam Slovenije (po Fistru) bi  se za  začetek  omejili le na  štiri:  kraško-primorsko,  gorenjsko, dolenjsko  in  podravsko-pomursko, za katere  bi  morali  izbrati najustreznejše  lokacije, ki so sicer odmaknjene od  civilizacijskih dosežkov, vendar pa so sorazmerno blizu turističnih centrov.
(2.)

     Pri vsem tem se zavedamo, da uresničitev tega predloga ne bi
bila  enostavna niti preveč poceni, predvsem bi bilo treba  zain-
teresirati  pristojne institucije od Turistične  zveze,  Zadružne zveze,  posameznih občin in agencij, preko Zavodov za  spomeniško varstvo in (zlasti) do nekaterih ministrstev.

     Izbor posameznih kmetov - upravljalcev bi bilo treba opraviti z razpisom, predvsem pa z razmislekom o stimulacijah.

________________________________________________________________

(1.)  Poskus oživitve ruralnega bivanja v 1. polovici 19. stolet
      ja je bil izdelan na Fakulteti za arhitekturo kot diplomska
      naloga  abs.arh.  Andreje Detiček,  pod  mentorstvom  prof.
      Dušana Moškona in somentorstvom asist. Andreja Kavčiča 
      leta 1993. 

(2.)  Predlogi za možne lokacije muzejev na prostem so bili
      objavljeni   v   gradivu  na  delovnem  posvetu   o   mreži
      slovenskih muzejev na prostem (Kranj 1991).



     Za zaključek tega razmišljanja še sklepna misel:

     Kot  bi  želel  tuji  turist s  sobivanjem  v  živem  muzeju doživeti življenje dežele, v katero prihaja skozi prostor in čas, tako bi želel večkrat domači obiskovalec spoznati ne le identiteto  svoje  dežele, ampak tudi korenine narodove biti,  ki  so  po arhitekturi  in  življenjem v njej bile vraščene prav  v  ruralno okolje.  Ob celovitejšem spoznavanju preteklosti bomo  lažje  razumeli  sedanjost  in tudi bodočnost. Tudi živi  muzeji  bi  bili lahko svojevrstna pobuda za našo ustvarjalnost.