mr Dusan Moskon, Ljubljana Si
PREKINITEV ALI NADALJEVANJE IDENTITETE LJUDSKEARHITEKTURE?
Ce so dosedanje konference Alpe-Jadran nedvomno potrdile potrebo po kontinuirni prisotnosti ljudske arhitekture v tem prostoru, je vendar še ostalo nekaj dilem kako naprej.
V strokovnih krogih imamo zagovornike o nujnosti nadaljevanja arhitekturne identitete, prilagojene novemu času, družbenemu razvoju, novi miselnosti. Imamo pa tudi nasprotnike, ki neomajno odklanjajo kontinuiteto identitete, saj vidijo v internacionalnem univerzalizmu edino pot za napredno načrtovanje in za ohranitev ustvarjalnega naboja.
Odločitev presajanja stvaritev uveljavljenih imen iz mednarodne scene v naš krajinski prostor lahko postane le bližnjica s primesjo eksluzivnosti, medtem ko lahko pomeni iskanje prenovitvene identitete v našem prostoru daljši in celovitejši proces, katerega rezultati bodo verjetno berljivi nelo~ljivo.
Poznamo sicer nekaj primerov sodobne in kakovostne arhitekture, uveljavljene v mednarodnem merilu, ki je umeščena tudi v zunajmestni prostor, (kot npr. hiše Maria Botte pri Luganu v Švici, ali arhitektura Guntherja Domenika v Avstriji ipd.), vendar je njena sporočilnost individualna, hiša je dominanta, ki obvladuje naselje, ali pa je "magnet", ki pritegne pozornost. Vprašanje, če bi dosegli v združbi enakih, ali vsaj podobnih, isti učinek?
Arhitekturna krajina ni "urbana krajina" s prepletom primerov arhitekture iz različnih stilnih obdobij. Arhitekturna krajina je del širše razsežnosti v soodvisnosti z mnogimi geomorfološkimi, eko-klimatskimi in drugimi danostmi, ki jih zaznamuje kontinuiteta določenega predela. V njej pa so se spreminjale in se spreminjajo mnoge gospodarsko-politične, znanstvene, kulturne in tudi socio-psihološke komponente, ki smo jim arhitekti dolžni prisluhniti. V razpravo o arhitekturni identiteti bi lahko vnesli še nekaj podkrepitev:
Identiteta ljudske arhitekture ne more biti konstanta, ampak se spreminaj glede na čas, v katerem nastaja.
Kjer je tradicija majhna, je majhna tudi kultura; če je identiteta odraz tradicije, se ta ni razvila iz seštevka poljubnih izkušenj, kot se izkušnje ne morejo razviti brez tradicije kulture. Vsaka doba je vnesla spremenjene tehnične, gospodarske, kulturološke in še kakšne značilnosti v prostor, medtem ko so klimatske, ekološke in topografsko prostorske danosti ostajale večinoma konstantne. Tako so območja z ljudsko arhitekturo odražala svojo razpoznavnost, ki je z dosedanjo stihijo skoraj že zabrisana.
In dalje. Človek potrebuje prostor, potrebuje pa tudi sporočilni znak, ki mu prostor približa in opiše, pa naj gre pri tem za obliko volumna ali arhitekturnih členov. Vse to sproža semiotično delovanje, ki ustvarja počutje in odziv. (Če je G.Cullen menil, da izzove okolje s svojo podobo v nas čustvene reakcije, velja to zlasti še za arhitekturno krajino z identiteto avtohtone arhitekture!)
Ankete v tehnološko razvitih deželah so pokazale, da narašča povpraševanje po avtohtoni ponudbi, kar si lahko razlagamo kot odpor na današnje tehnokratsko urbano življenje. Naraščujoča ekološka zavest išče za kakovostnejše bivanje alternativne oblike kot odgovor na arhitektkuro tehnične perfekcionalizacije ali na arhitekturo s "funkcijo deformacije"; ljudska arhitektura pa odraža prav diametralno nasprotne prvine, ki bi jih lahko imeli za neke vrste "poezijo" za psihično ugodje? Zato bi jih veljalo še nadalje ohranjevati, obnavljati in prenavljati, pri novih zasnovah pa "prepesniti", - uporabnikom za spevnejše življenje, gostu - turističnemu (vele) meščanu pa kot obzirno terapetvtsko preseganje njegove odtujenosti. Tudi v tem se kaže zastrti pomen identitete.
Sestavine ljudske arhitekture, ki so bile v preteklosti nepogrešljiva biološka in strukturalna nujnost, odražajo danes predvsem svojo nezamenljivo etnološko in simbolno poslanstvo. Ponovno navezovanje na sestavine ljudske arhitekture je nedvomno prispevek, ne le za zapolnjevanje naraščujoče mentalne vrzeli spodobnega človeka, ampak je tudi neke vrste anticipacija, katere pozitivne bivanjske posledice lahko že slutimo, čeprav zaenkrat brez tistih dokazil, ki jih racionalistična znanost želi povsod in takoj imeti.
Katera načela naj bi torej arhitekt zasledovala, da bi se približal značaju nekdanje ljudske arhitekture s posodobljenim izrazom, a vendar ostal zvest identiteti določene arhitekturne krajine ali vsaj regije?
Pri snovanju nove stavbe v kontekstu naselja ali zaselka se bomo nedvomno priključili na topografske, topološke in tipološke sestavine, ki odražajo določeno konstantnost kot izhodišče. (Pri tem nam bo v pomoč raziskava dr. Petra Fistra s sodelavci "Arhitekturne krajine in regije Slovenije")
Opredelimo današnjo funkcijo novogradnje, tako v bivanjski kot v gospodarski odzivnosti tlorisa in volumna, kar že vnaprej onemogoči nekritično prevzemanje vzorca stare ljudske arhitekture. Prevzamemo tiste tipološke značilnosti, ki opredeljujejo razpoznavnost obravnavane arhitekturne krajine in jim prilagodimo:
volumen, hiše, gabarite, fasadna razmerja, arhitekturne člene, streho, naklon in kritino, strukture, teksture in barve, območje vhoda, značaj okenskih odprtin, zatrepov, konstrukcijskih elementov, podaljšek bivalnih prostorov navzven, ev. izkoristek podstrešnega prostora v bivalne namene, itd.
Biologična in biotektonska usmeritev zasnove naj ne bi predstavljala le dodatni energetski prispevek, ampak tudi likovni v razvojnem, dopolnilnem ali v prilagojevalnem smislu, vendar v sintezi umetnega in naravnega, kar naj bi med drugim prispevalo tudi k večji humanizaciji bivalnega okolja.
Likovne sestavine, ki nadgrajujejo nekdanje verande, baladurje, lope ipd. naj bi s preoblikovanjem odražale sodobni nagovor ne le v prostorsko funkcionalnem, ampak tudi v pomensko likovnem pogledu : gibljivo-zaprto (steklenjak, zimski vrt....), delno odprto (gank, loža..) delno pokrito (stebriščna lopa, portik, pergola, brajde...), razmejitveno (naravne, zelene pregrade...)
Upoštevamo tehnična, tehnološka, eko-energetska, bio-psihološka in ostala sodobna načela bivalnega okolja. Likovne sestavine od merila do arhitekturnh členov umestimo v posodobljeni obliki kot "čustveni izziv", ki jim današnji t.i. tipski načrti niso in ne morejo biti kos; morda bi zasnove po meri uporabnika - sistemske rešitve - utegnile prej doseči zaželeni cilj.
P.S.
Sestavek naj ne izzveni kot receptura za novodobno doseganje identitete ljudske arhitekture, ampak zgolj kot izziv za preverjanje možnosti novih predlogov.