dr Janez Kresal, Ljubljana SI

PROBLEMI UPORABE JEZIKA REGIONALNEARHITEKTURE

V drugem lentiku {tudija arhitekture v mojem seminarju praviloma preigravamo oblikovanje malega zaselka ali turisti~ne vasice. Lokacije za te naloge so konkretne le toliko, da se nana{ajo na neko dolo~eno slovensko regijo, oziroma arhitekturno krajino (1). Praviloma izhajamo iz teze, da mora biti novi zaselek "prijazen" do okolja, se pravi, da upo{teva jezik arhitekture, ki je v regiji doma~, seveda s kriti~no distanco.

Vedno prisotno dilemo ali modernizem, ali regionalizem sku{amo prese~i s kriti~nim regionalizmom (2), ki ne izklju~uje modernisti~nih potez in re{itev, vendar se trdno dr`imo tistih elementov jezika regionalne arhitekture, ki so odlo~ilni za krajinsko sliko. Tak{ni elementi so predvsem oblika strehe, avtohtoni materiali, proporcije.

Mnogim se zdi da je v taki arhitekturi z regionalnim nagovorom `e vse odkrito, da ni mogo~e najti ni~ novega, da je tak{no oblikovanje preblizu doma~ijski folklori in ki~u. Vedno znova potrjeno prepri~anje, da je treba ohraniti identiteto slovenskih regij govori druga~e. Na{e izku{nje s {tudijskimi programi pa tudi ka`ejo, da je znotraj regionalnih identitetnih pravil {e mnogo prostora za inventivno oblikovanje.

Predstavljam eno takih nalog, ki ima za izhodi{~e malo poznano in v arhitekturi "nikoli" uporabljeno obliko najskromnej{ega zaveti{~a, ki so ga gozdarji postavili za svoje poletno delo v gozdu. To zaveti{~e - oglarsko skorjevko v St arem vrhu nad Sel{ko dolino - je predstavil V. Kopa~ s svojo zna~ilno risbo (3). Zaveti{~e ima eno najenostavnej{ih stre{nih konstrukcij v obliki polovi~ne piramide nad enakokrakim trikotnikom.

V zgodovini arhitekture tak{ne oblike strehe ni, tiste oblike ki so se uveljavile so bolj zahtevne in tudi bolj uporabne, dajejo ve~ uporabnega funkcionalnega prostora (npr. sto`ec, kupola, piramida, enokapnica, dvokapnica...). Navajam seveda samo nesestavljene, enostavne prvinske stre{ne oblike, ki so zna~ilne tudi za ljudsko stavbarstvo, oziroma za jezik regionalne arhitekture.

Skorjevka je zgrajena s tistim kar je v gozdu pri roki: okrogli lesovi, vejevje in lubje ter mah za kritino. Zaveti{~e je majhno in ~e `elimo uporabiti obliko strehe za zgradbo v kateri bo mogo~e kultivirano `ivljenje, jo moramo bistveno pove~ati. Z enostavnim pove~evanjem strehe pa za~ne nastajati prostor, ki je hkrati prenizek in previsok in povsem neprimeren za kakr{nokoli ~lenitev na ve~ manj{ih prostorov. Uporabno re{itev smo na{li {ele s kombinacijo, ki niza razli~no velike in v obe smeri orientirane prisekane pol - piramidne strehe na enotni osi. Tako nastane volumen, ki ga je mogo~e raz~leniti na vhodni, no~ni in dnevni del.

Na videz si obe kreaciji nista podobni, sta pa sorodni, saj je nova ohranila dve temeljni zna~ilnosti stare: enoosno simetrijo in pol-piramidalne stre{ine. Prav ti dve lastnosti sta esencionalni, zna~ilni in torej ohranjevalki identitete. Notranji prostori so ohranili zna~ilnost odprtosti v zunanjost in {otoraste enostavnosti. Zunanja podoba pa je ohranila prevladujo~o prisotnost fasade - strehe, ki ima le dve mali trikotni odprti ~eli. S tem pa se je ohranila tudi tretja temeljna zna~ilnost: majhnost in nemonumentalnost.

Tako smo dobili arhitekturo, ki je v temeljnih prostorskih izhodi{~ih sorodna arihitekturi skorjevke. Sorodnost se poka`e celo v tem da je ni mogo~e upodobiti z obi~ajno perspektivo, saj je njena pojavnost v tem, da se skriva v teren iz katerega pogledata le dve ~eli. Oblikovalka je to neulovljivost neprijetno okusila, saj s prav nobenim perspektivnim pogledom ni mogla prikazati resni~nosti te arhitekture, zato je zaselek prikazala s pti~je perspektiva tako kot konec koncev vidimo tudi skorjevko.

Vsesplo{ni problem ohranjanja dolo~ene arhitekturne (regionalne) identitete je v zgoraj predstavljeni nalogi omejen prete`no le na eno arhitekturno prvino - streho. Vendar prav zaradi tega la`e poka`emo na glavne probleme, ki spremljajo dana{njo uporabo jezika regionalne arhitekture.

V prvi vrsti gre za ohranjanje vizualnih lastnosti, ki so naslednje: oblika, velikost, material, tekstura, barva, lega v prostoru (4). S temi lastnostmi opi{emo videz predmeta (na primer v na~rtu). Zaradi preglednosti se bomo omejili le na dve odlo~ilni vizualni lastnosti: obliko in material. ^e dolo~imo obliko strehe in material zanjo je s tem njena vizualna pojavnost v glavnem dolo~ena. Podobno velja za vsako arhitekturo.

Da smo v seminarski nalogi lahko ohranili vizualno sorodnost z izhodi{~no obliko skorjevke smo morali uporabiti naslednje kompozicijske principe: - sprememba velikosti oblike (pove~ava volumna in ploskev),
- delna sprememba oblike (prisekana streha),
- kombinacije osnovne oblike (tri strehe povezane v eno)
Da smo lahko ohranili sorodnost v materialu smo morali uporabiti naslednje kompozicijske principe: - zamenjava materialov (namesto lubja, mahu - skodle),
- obla~enje in maskiranje (zid oblo`en z lesenim opa`em),
- imitacija (namesto odprtega ~ela - zasteklitev).

Navedenih {est kompozicijskih na~el spremlja dana{njo uporabo v preteklosti dolo~enega jezika regionalne arhitekture prav povsod in vedno. Vsi ti principi spremljajo razvoj arhitekture skozi vso njeno zgodovino (5), arhitekti jih uporabljajo tudi kadar gradijo svoj avtorski jezik.

Najbolj aktualno je prvo na~elo: sprememba velikosti oblike. Majhnost - nemonumentalnost zgradb je pomembna sestavina identitete na{ih arhitekturnih krajin. Sodobni programi zahtevajo ve~je zgradbe. Problem se je pri nas pojavil v 19. stol. s tovarnami, vendar so ga na{i predniki {e obvladali (1). Danes je za obvladovanje velikosti novih objektov treba pogosto uporabiti tudi oba druga navedena principa (delna sprememba oblike, kombinacija osnovne oblike), ker se le tako izognemo pretiranemu pove~evanju oblike, ki lahko pripelje do dvomljivih re{itev. Tu je treba spomniti, da so iste oblike razli~nih velikosti v arhitekturi hkrati `e druge oblike. Oblika se v arhitekturi ve`e s pomenom (vsebino, uporabo) v arhetip ali arhitekturni ~len, le ti pa imajo omejitve glede velikosti, saj s pretiranim pove~anjem (ali pomanj{anjem) lahko postanejo neprepri~ljivi (na primer: majhen valj je konfin, velik je steber; majhna odprtina je lina, velika je okno).

Zato je prav problem velikosti, oziroma problem pove~evanja arhitekturnih identitetnih elementov najpomembnej{i in najte`e re{ljiv. S spremembo velikosti oblike izzivamo mo`nost da se izgubi tudi skladnost vsebine in oblike (~itljivost), ki je prav tako esencionalno pravilo regionalne arhitekture. Pri vseh ostalih petih kompozicijskih na~elih je la`e najti odgovor in obdr`ati mero.

1. Peter Fister: Za in proti identiteti v arhitekturi, AB {t. 117/118, Ljubljana, 1993
2. Kenneth Frampton: Nasproti Kriti~nemu regionalizmu... AB {t.117/188 Ljubljana 1993
3. Tone Cevc: Arhitekturno izro~ilo pastirjev, drvarjev in oglarjev na Slovenskem, DZS, Ljubljana 1984
4. Janez Kresal: doktorska disertacija, Ljubljana, 1981
5. Viki @igon: magistrska naloga, Ljubljana 1994