AA Conference logo
kozelj Zvezdana Kozelj, Ljubljana SI

LJUDSKA ARHITEKTURA IN CELOSTNI RAZVOJPODEZELJA

K pisanju predlo`enega prispevka so me {e posebno vzpodbudile trditve predstavnikov strok, ki se ukvarjajo s problematiko ljudskega stavbarstva, krajine in pode`elja -

tako arhitekture, etnologije kakor krajinarstva.

^e predstavim te citate in izhajam od najbolj splo{nih do bolj podrobnih, bi se najprej omejila na kriti~no ugotovitev etnologa Janeza Bogataja: "Na{a zakonodaja razlikuje med kulturno dedi{~ino in naravno dedi{~ino, kar je tudi iz prakti~nih dobronamernih birokratskih vidikov sprejemljivo, manj pa uporabno z vidika celovitega pogleda na modele ~lovekovega razmerja do kulturnega (torej v dobr{ni meri tudi naravnega) okolja". (1) Dalje razmi{lja avtor trditve takole: "V dru`bi, ki je desetletja postavljala mejo med med vrhunskimi kulturnimi stvaritvami in nekimi oblikami amaterizma (sedaj ljubiteljstva), seveda ne moremo pri~akovati celovitega pogleda na kulturo v naj{ir{em pomenu te besede". (2) To vsekakor nezmotljivo dejstvo lahko smiselno raz{irimo na problematiko nasilnih strokovnih razmejitev med stilno in ljudsko arhitekturo ter mestom in pode`eljem tako v teoriji kot {e posebno v praksi.

Arhitekt Peter Fister v svojem "Katalogu" arhitekturnih krajin (3) za svojo stroko `e kar hereti~no ugotavlja naslednje: "Da bi dokon~no presegli {e vedno trajajo~e
vrti~kartsvo med strokovnjaki in strokami, bi bilo seveda potrebno napore zdru`iti. @al je potrebno priznati, da na Slovenskem doslej {e ni bilo nobene stroke, ki bi bila pripravljena to storiti, ne da bi se sama ~utila ogro`eno. Najmanj je med vsemi naredila najbolj poklicana stroka: arhitektura"... "Morda je tudi zato mogo~e nanjo pokazati kot na enega od krivcev, da smo v na{em stoletju v vsej zgodovini izgubili najve~ sestavin in pomenov identitete prostora, hkrati pa skoraj `e uspeli pretrgati kontinuiteto identitete".

V kritiki na~rtovanja pode`elskega razvoja zelo stvarno opozarja na naslednji dejstvi: ..."danes je najve~ji problem pomanjkanja ustreznih normativnih aktov in tako izobra`enih strokovnjakov, ki bi bili sposobni nadzorovati nov, celostni pristop v izrabi in ohranitvi prostora, predvsem pa v gradnji". (4) [e posebno me je pritegnilo vpra{anje krajinarja Du{ana Ogrina, ki se glasi: "Ali je krajina (5) estetska kategorija, ki bi jo bilo mogo~e obravnavati bodisi samostojno, bodisi kot tisti njen vidik, ki lahko odlo~ilno deluje na druge?" (6) Odgovor lahko ustrezno raz{irimo tudi na podro~je ljudskega stavbarstva kot enega od njenih pomembnej{ih sestavnih delov: "Krajina" (dodajam ljudsko stavbarstvo) "nastaja na temelju dru`benogospodarskih vzgibov in da je njena zgradba skupen dose`ek funkcionalnih in naravnih zakonitosti. Ta vzro~no posledi~na povezava je nesporna. ^e bi sprejeli gledanje, da je "krajina" (ljudsko stavbarstvo) "estetska kategorija, bi to pomenilo, da jo je mo`no vnaprej dolo~iti po zgolj oblikovnih merilih, ne glede na dejavnosti v njej. Prijetna oblika mora biti vgrajena v tehnolo{ko - gospodarsko logiko zasnove krajine" (ljudskega stavbarstva). (7)

Podobno nedeljivo od pripadajo~e krajine so obravnavali ljudsko stavbarstvo za ~asa Avstro - Ogrske, ko je bilo varstvo te zvrsti spomenikov "izklju~no zadeva krajevnih ali de`elnih za{~itnikov doma~ijskih zna~ilnosti, prostovoljnih organizacij in dru{tev, po drugi strani pa tudi dr`avnih organov zunaj resorja kulture, ki so skrbeli predvsem za smotrno rabo tal in zemlji{kih obdelovalnh povr{in". (8) Varstvo ljudskega stavbarstva "se je tako uresni~evalo v na~elih varstva, ki so veljala za varstvo narave, ker so etnolo{ke posebnosti {teli za del krajinske podobe. Kadar so pospe{evali ali propagirali s pokrajino usklajen tip doma~ije ali novo gospodarsko poslopje, so posredno skrbeli tudi za ohranitev zna~ilne krajinske podobe." (9)

Predstavitev citatov bi zaklju~ila z naslednjo trditvijo krajinarja, ki jo lahko smiselno prenesemo na poglavitne cilje varstvene dejavnosti in celovitega na~rtovanja pode`elja: "Krajinsko planiranje je varovalno planiranje: njegov cilj ne more biti planiranje krajine, saj ta `e obstaja. Pa~ pa je njegova dru`bena vloga z na~rtovalnimi

postopki prispevati k usklajeni opredelitvi rab v raznih oblikah prostorskega planiranja". (10) Predlo`ene misli bi rada napotila v naslednjo smer razmi{ljanja, v nedeljivo obravnavo objektov ljudskega stavbarstva od ostalega stavbnega fonda, v celovitem - seveda interdisciplinarnem - raziskovanju, na~rtovanju in seveda tudi varovanju slovenskega pode`elja. Medtem ko je `eljeni celoviti pristop v de`elah ~lanicah Sveta Evrope `e ute~en pojav (11), delno pa tudi v de`elah ~lanicah Delovne skupnosti Alpe - Jadran (12), dobiva pri nas natan~nej{e obrise ({ele in predvsem) na teoreti~nem nivoju.

Poglejmo uvodoma dve definiciji ljudskega stavbarstva, {e vedno temelje~i na umetnostno zgodovinski teoriji o razlikovanju med arhitekturo in stavbarstvom v smislu preseganja ~iste utilitarne narave objekta. V razpravi etnologa Borisa Orla o "Problematiki varstva etnografski spomenikov v Sloveniji" (13), ki predstavlja izhodi{~e etnolo{kega konservatorstva, zasledimo opredelitev pojma ljudskega stavbarstva, ki ga z majhnimi popravki beremo in upo{tevamo tudi danes. "Za nepremi~ne etnografske spomenike morejo poleg naselij veljati predvsem raznovrstne ljudske stavbe, med katere nam je {teti najprej kme~ko hi{o, zatem pa razne gospodarske stavbe, ki skupno s hi{o tvorijo dom ali doma~ijo. Teh gospodarskih stavb (pritiklin) razlikujemo celo vrsto: hlev, skedenj ali pod, ka{~a, svinjak, su{ilnica, ~ebelnjak, koruznjak, vodnjak, kozolec, razne doma~e delavnice (kolarnica, kova~nica) in druge stavbe (mlin idr.). V posebno vrsto ljudskih stavb, ki so ve~idel oddaljene od doma, sodijo vinski hrami ali zidanice, pristave, planinski stanovi, seniki, zakloni{~a, oglarske ko~e ali kolibe in razne preproste stavbice, pletene iz slame, kanele, paluda ali koruznice. Kot stavbe je obravnavati ograje, brvi, mostove itd. Tudi razne obrtne delavnice (mlini, kova~nice, hi{e z lon~arsko pe~jo itd.) ter objekti dolo~ene mestne ali tr{ke stavbarske kulture sodijo v ljudsko stavbarstvo, poleg tega pa preprosta cerkvena arhitektura (podru`ni~ne cerkve, potna znamenja, kapelice itd.)"..."Z ljudskopravnega podro~ja bi mogli ozna~iti na primer staro va{ko lipo ne samo kot prirodno znamenitost, temve~ hkrati tudi za nepremi~ni etnografski spomenik". (14)

Poglejmo {e definicijo ljudskega stavbarstva, kakor ga opredeljuje "Glosar" Projektne skupine za zgodovinska sredi{~a: "S tem izrazom pojmujemo tradicionalne stavbne oblike in tudi tiste, ki so narejene po na~elih starih obrti v pode`elskih naseljih. Stavbe te zvrsti so mnogokrat anonimne (t.j. nimajo poznanega mojstra). Na osnovi izku{enj in preizku{enih postopkov (na osnovi t.i. izro~ila -

prenesenih znanj) so jih navadno naredili krajevni mojstri in obrtniki, kot zidarji, tesarji, kamnoseki, kleparji itd., v~asih pa tudi kmetje sami, vendar brez arhitektov. Pri tem so upo{tevali povr{inske danosti, ne nazadnje tudi klimo, zlasti {e oson~enje in mo`ne nevarnosti (poplave, usade in plazove). Za stavbe te zvrsti so uporabljali naravna gradiva, ki so bila na voljo v kraju samem, naprimer pesek, glino, `gano glino, kamen, apneno malto, slamo, lo~je, v alpskih de`elah pa zlasti les". (15)

Ne da bi se spu{~ala v kakr{no koli analizo teh dveh definicij, bi predstavila pomembne te`nje v varstveni stroki, da bi presegli zaviralni anahronizem na{e dejavnosti, razmejitev predmeta dela (nepremi~ne kulturne dedi{~ine in kulturnih in zgodovinskih spomenikov "s posebno kulturno, znanstveno, zgodovinsko ali estetsko vrednostjo") (16) na posamezne zvrsti glede na svoje zna~ilne lastnosti (kot npr. arheolo{ki, zgodovinski, umetnostni in arhitektonski, urbanisti~ni, etnolo{ki in tehni~ni). (17) Etnolo{ki spomeniki so po tem zakonu lahko "obmo~ja, stavbe, skupine stavb in premi~ni predmeti vsakdanje rabe in ustvarjalnosti slovenskega naroda, italijanske in mad`arske narodnosti in drugih ljudstev na obmo~ju SR Slovenije". (18) Nastajajo~a nova varstvena zakonodaja (19) nadgrajuje strokovne razmejitve glede na omenjene zna~ilne lastnosti objektov kulturne dedi{~ine in spomenikov s prehodom na varstvene kategorije z interdisciplinarno obravnavo objektov in obmo~ij. Tak vsebinski preobrat bo omogo~al tudi etnologom poleg "klasi~nega" na~ina vsakdanjega dela (evidence, raziskovanja, vrednotenja, obnovitvenih posegov itd.), izvajati {e posebno etnolo{ki vidik obravnave objektov vseh predvidenih varstvenih kategorij, kot so:

- spomenik,
- arheolo{ko spomeni{ko obmo~je,
- spomenik vrtne arhitekture,
- spomeni{ka celota,
- naselbinski spomenik,
- zavarovana krajina.

^e le na kratko ponovimo znano dejstvo, je bistvo etnolo{kega vidika pri ljudskem stavbarstvu, poleg odnosa ~loveka do obravnavanega objekta raziskovanje vzrokov za njegov nastanek, predelave, dograjevanja, ru{enja, prestavitve. I{~emo njegov pomen za okolico in tako tudi povratne vplive okolja (fizi~nega in dru`benega) na stavbo v preteklosti kakor tudi danes. Tako iz poznavanja na~ina, oblik gradnje, poznavanja stanovanjske opreme, pa tudi vseh ostalih zvrsti gospodarstva, dru`benega in duhovnega `ivljenja "izlu{~imo tista spoznanja, ki ozna~ujejo njihove lastnike, uporabnike, nosilce, udele`ence" itd. (20)

Pri razdelavi mojih misli ne morem obiti dejstva, da "prispevek naj ne bo samo zopet ena od teoreti~nih razprav, ki so pokazale, da prav etnologija lahko ugotavlja vzro~ne povezave materialno - prostorskih sestavin s ~ovekom in njegovim vsakdanjim `ivljenjem" (21), po drugi strani pa sem si zadala tudi nalogo, da bi predstavila tudi dve manj splo{no znani dejstvi: bistvo prve je v zavesti, "da (samo) potrjevanje vrednosti neke stroke ni enostavno in da se koristnost delovanja ne poka`e nujno isto~asno, ampak jo lahko potrdi {ele kasnej{i ~as". (22)

To ugotovitev lahko smiselno razvijamo dalje, v bistvo varstvene dejavnosti, ki je v prepoznavanju, vrednotenju in ~im ustreznej{em ohranjevanju in vklju~evanju dedi{~ine v dana{nje in prihodnje `ivljenje. Ob dolgoletni konservatorski praksi se tako hote ali nehote razvije pretanjen ob~utek za ustreznost, univerzalnost, lahko re~emo tudi absolutnost na~rtovanja varstvenih zahtev v dolgoro~nem smislu (npr. neustreznost nadomestnih gradenj namesto mogo~e prenove, melioracije).

Le - te zahteve pa so obi~ajno v nasprotju z dnevnimi, a seveda kratkoro~no gledano ekonomsko sprejemljivej{imi cilji, ki jih v ve~ini primerov zahteva tako {ir{a dru`bena skupnost, kakor tudi posamezni imetniki kulturnih spomenikov, oziroma dedi{~ine.

V preteklih letih sem na tem mestu `e iz~rpno predstavila bistvo varstvene dejavnosti, temeljne stroke, ki se ukvarjajo z ljudskim stavbarstvom, na~ela za na~rtovanje interpolacij v zavarovanih obmo~jih in novogradnje ter vlogo etnologov pri interdisciplinarnem oblikovanju prostora na sploh (23), kar naj bi omogo~ilo, da bi bila zopet etnologija, kakor v ~asu razsvetljenstva "naravnana tudi h kar najbolj konkretnim dru`benopoliti~nim nalogam" (24), saj naj bi `e takratno "preu~evanje na~ina `ivljenja prebivalstva, njegove miselnosti, obi~ajev, navad, njegove gospodarske dejavnosti, skupaj z izsledki drugih dru`boslovnih raziskav slu`ilo tolma~enjem obstoje~ega

stanja in oblikovanja napotkov za njegovo izbolj{anje". (25)

Na koncu bi predstavila {e nekaj izstopajo~ih misli iz posveta o Stavbni dedi{~ini in pode`elskem razvoju (26): - razmerje med varstvom stavbne dedi{~ine in pode`elskim

razvojem ni linearno: varstvo ne vodi nujno v razvoj, kajti to razmerje je kro`ne narave. Razvoj izvira iz sodelovanja vzajemno delujo~oh elementov in dejavnikov (ekonomskih, dru`benih, kulturnih in tehnolo{kih), med katerimi je lahko in mora biti (stavbna dedi{~ina) gonilna sila.

- pode`elski razvoj predstavlja kombinacijo stare pode`elske modrosti z najbolj u~inkovitim in ustreznim vidikom novih tehnologij.

^e zopet gledamo s stali{~a krajinskega, varovalnega planiranja (27), lahko re~emo takole: splo{no razvrednotenje okolja, {e posebno njegovih grajenih struktur, je razlog ve~ za to, da se pode`elski prostor oblikuje na novo - usklajeno na osnovi novih gospodarskih, dru`benih, ekolo{kih in kulturnih meril. "Kon~ni cilj, ki naj omogo~i ugotavljanje prednostne vloge posameznih sestavin, je ohranitev ali ponovna vzpostavitev takega bivalnega okolja, ki celostno zdru`uje tako dele naravne in kulturne dedi{~ine, kot smotrno rabo prostora danes in v prihodnosti. Sistem bo deloval {ele tedaj, ko bo zajel resni~no vse sestavine: grajene strukture pa so tiste, ki med vsemi neposredno ali posredno najmo~neje dolo~ajo identiteto prostora in nanjo vplivajo". (28)

^e razpredam v tej smeri {e dalje: ne smemo si znova dopustiti, da bi "gibanje, ki si je postavilo za cilj ohranitev spoznanih vrednot materialne kulture, ne skrbelo, da se ne razkrojijo njene dru`bene in duhovne podlage". (29)

Opombe:

1. Janez Bogataj, Sto sre~anj z dedi{~ino, Ljubljana 1992, str. 11.
2. Prav tam.
3. Peter Fister, Arhitekturne krajine in regije Slovenije, Arhitekturna identiteta, Poselitev 2, Ljubljana 1993, str. 12.
4. Nav. delo, str. 14.
5. V krajini lo~ujejo krajinarji tri poglavitne sestavine: naravne, kmetijsko izrabo in naselitev.
6. Du{an Ogrin, Slovenske krajine, Ljubljana 1989, str. 27.
7. Prav tam.
8. Ivan Komelj, Varstvo etnolo{kih spomenikov v lu~i razvoja spomeni{ko varstvene stroke in ideologije varstva, Varstvo spomenikov 26, Ljubljana 1984, str. 41 - 42.
9. Prav tam.
10. Du{an Ogrin, nav. delo, str. 41.
11. Kot primer gradivi Sveta Evrope:
Stavbna dedi{~ina in pode`elski razvoj, Strasbourg 1988. Priporo~ilo o varstvu in prenovi pode`elske stavbne dedi{~ine, Strasbourg 1989.
12. Delovna skupnost Alpe - Jadran, Projektna skupina za zgodovinska sredi{~a, Drugo skupno poro~ilo o zgodovinskih sredi{~ih, Ljubljana 1994. Glej uvodna poglavja in Deset tez za ohranitev, prenovo in razvoj majhnih zgodovinskih sredi{~ na pode`elju.
13. Boris Orel, Problematika varstva etnografskih spomenikov v Sloveniji, Slovenski etnograf 6 - 7, Ljubljana 1954, str. 11 - 34.
14. Nav. delo.
15. Delovna skupnost Alpe - Jadran, Projektna skupina za zgodovinska sredi{~a, Terminologija majhnih zgodovinskih sredi{~ na pode`elju (v tisku).
16. Zakon o naravni in kulturni dedi{~ini (Ur. l. SRS, 1/81), ~l. 2.,15.
17. Prav tam, ~l. 16.
18. Prav tam, ~l. 16.
19. Osnutek zakona o varstvu kulturne dedi{~ine, ~l. 26. 20. Slavko Kremen{ek, Etnolo{ka topografija slovenskega etni~nega ozemlja, Uvod, Ljubljana 1976, str. 37.
21. Janez Bogataj, Etnolo{ki vidik pri prenovi mestnih in va{kih naselij, Sinteza 58 - 60, Ljubljana 1982, str. 39.
22. Mojca Ravnik, Etnologija in sodobna slovenska dru`ba, Zbornik posveta, Bre`ice 1978, str. 7.
23. glej predavanji Z. Ko`elj:
Ljudsko stavbarstvo - ena od temeljnih prvin pri oblikovanju in na~rtovanju razvoja pode`elja (Varstvo spomenikov 35, v tisku) Ljudsko stavbarstvo - njegova vloga v delovanju Projektne skupine za zgodovinska sredi{~a DS Alpe - Jadran in v teoriji konservatorstva (v tisku).
24. Slavko Kremen{ek, Dru`beni temelji razvoja slovenske etnolo{ke misli, Pogledi na etnologijo, Ljubljana 1987, str. 15.
25. Prav tam.
26. Stavbna dedi{~ina in pode`elski razvoj, Strasbourg 1988.
27. Du{an Ogrin, Slovenske krajine, Ljubljana 1989, str. 40.
28. Peter Fister, Nav. delo, str. 12.
29. France Stele, Kme~ka kultura, Ljubljana 1944, str. 33.