1	Uvod
2	Problematika
3	Stanje v Sloveniji
4	Posledice  tega stanja, realnost v arhitekturi
5	Naloge za ohranjanitev arhitekture kot pojma

1	Uvod

1.1  Varovanje v arhitekturi pomeni varovati pred propadom. Gre seveda za varovanje fizično in pa za tisto, kar nam arhitektura pripoveduje, kar posreduje naprej, kar razvija kot idejo in s čemer plemeniti prostor. 
Fizično varovanje je stroka, ki jo obvladajo ozko specializirani strokovnjaki, ki izhajajo iz niza vsakodnevnih poklicev. Ni definicije tega dela, kajti delo samo se odpira s spoznavanjem materije, je pa zahtevno delo, ki temelji na znanju, na intuiciji, na izkuąnjah in na spretnosti. Seveda ločimo tiste, ki urejajo ali upravljajo varovanje in tiste, ki ga izvajajo.  Pri prvih gre za horizontalno, ąiroko znanje problematike, pri drugih pa za izjemno ozko, poglobljeno znanje posebnih tematik.
1.2 Razvoj je razvoj kot vsak drugi: nimamo pa več upravnikov in obrtnikov, pač pa mislece in projektante. Mislece zato, ker iz sporočil preteklosti, starih kultur in izročila izluąčijo tisto idejo, tisti napotek in navodilo, ki pripelje do ľelenega cilja, a tako, da bo arhitektura kot oblikovanje prostora varovana v svoji biti, da bodo ohranjane njena kontinuiteta, identiteta, prepoznavnost, torej arhitektura kot celota.
S tem je krog zaključen: projektant s temi podatki  zasnuje, sprojektira in izvede objekt, ki bo zgrajen v ideji tradicije. S tem pa ni rečeno, da ne bo ta objekt kaj popolnoma drugega kot stara arhitektura, na osnovi katere gradi novo. Nebotičnik v New Yorku je logična gradnja; tudi na osnovi malih, lesenih hią Baloon sistema, s katerimi na videz nima nič skupnega. Toda te stare zgradbe preprosto ne izpolnjujejo več zahtev razvijajoče se dobe: kvadratni meter terena je preprosto predrag. S tem se spremenijo odnosi: z gradnjo kviąku postane prostor v arhitekturi spet dosegljiv, čeprav leľi sredi mesta. In to je reąitev. Arhitektura namreč uporabniku omogoča ľivljenje in delo, čeprav s tem spremeni obliko in prepoznavnost.
Oblika je drugačna. Boljąa, slabąa? Ne eno in ne drugo: v arhitekturi ni idealnih reąitev - tako nimamo niti idealnih ali najboljąih oblik. Res pa je, da ima vsak posameznik pravico do svojega mnenja. Pravijo, da ima vsak malar svoje oči. Res. Res pa je tudi, da moramo strokovnjaku preprosto verjeti. Zato ima arhitekt nekaj besede v arhitekturi, slikar v slikarstvu, zgodovinar v zgodovini
1.3 Teorija pravi, da je arhitektura oblikovanje prostora. Prostor oblikuje oblikovalec prostora, v danem primeru arhitekt. Analizirajo ga tudi drugi, dajejo mnenja in iztočnice, a oblikuje ga arhitekt, tako starega kot novega. Zgodovinar postavi arhitekturo v časovni okvir, umetnostni zgodovinar vrednoti elemente klasike in stilov posamičnih področij, etnolog definira izvor in potek elementov ľivljenja v tej arhitekturi, arhitekt ta mnenja poveľe s svojimi znanji in sestavi celoto. 
Teoretično predstavlja varovanje zaviranje poteka ľivljenja, razvoj pa pospeąevanje ľivljenjskega kroga in njegovega efekta.
1.4 Urejenost v oblikovanju prostora je bistveno povezana z njegovo efektnostjo. Teorija uči, da so bistveni sestavni elementi reda politika, strategija in taktika. 
Politika je usklajevanje interesov: razumljivo je, da so interesi investitorja, uporabnika, najemnika, izvajalca, ogledovalca, ocenjevalca in ąe mnogih drugih - popolnoma različna. Spet ni ene najboljąe reąitve, ni idealnega oblikovanja, vsak ima svoj prav in  prav je, da ga ima. Politika uskladi nasprotujoče si interese le do znosnosti.
Strategija postavlja idejne, organizacijske in tehnične osnove za izvedbo poti, ki jo definira politika. Strategija postavlja poti, po katerih usmerja praktike, ki jim določa skupne cilje: skupne zato, ker je oblikovanje prostora kulturna kategorija. Kultura navadno ne prinaąa denarja: zanj mora zasluľiti narod, v tem primeru pa ima tudi kaj besede.
Taktika pa je najbolj enostavno povedano izvedba. Izvedba je sestav ideje, zasnove, projekta, gradnje, opreme, ľivljenja v arhitekturi in ľivljenja z arhitekturo. Ko okolje sprejme arhitekturo za svojo, takrat je krog zaključen: arhitektura je dobra in lahko oplaja naprej.
Zaključen krog se začne znova.
Praktično pomeni, da tako politika, strategija kot taktika predstavljajo organizacijo, ki zagotavlja čim boljąi rezultat. V primeru ljudske arhitekture in v nadaljevanju arhitekture, ki nadaljuje tradicijo in predstavlja identiteto krajine, naroda, stroke, to praktično pomeni, da postavlja Ministrstvo za kulturo politiko, Uprava za kulturno dediąčino strategijo, izvajajo pa analitiki in projektanti. Med analitike naj najprej priątejem Zavode za kulturno dediąčine, ki pa spet na svojem omejenem področju postavljajo tako politiko kot strategijo, izvajajo pa elemente taktike. Spet pa se vračam nazaj, na trditev, da je oblikovalec prostora arhitekt in da drugi profili pomagajo sestaviti celoto s svojim znanjem, z izkuąnjami in s sodelovanjem pri delu.

2	Problematika

Na videz je problematika povsem preprosta: imamo spomenike in imamo ľivo arhitekturo. Spomenika v arhitekturi pravzaprav ni: kajti to je tisti idealni objekt, ki mu ne moremo ničesar odvzeti in ničesar dodati, ker je idealen. Arhitektura pa je po svoji definiciji ľiv organizem: je zasnovana, izvedena, uporabljana, raząirjana ali oľana, torej spreminjana v času, v prostoru. Ko ni več potrebna, ko ni več uporabna, arhitektura tudi odmre. In zdaj se odpre prvi problem: ni vsaka odmrla arhitektura spomenik. Samo dobra arhitektura je spomenik. Spomenik so megaliti, piramide, spomeniki so gotske cerkve (ker gotike danes ni, jim ne moremo ne dodajati in ne odvzemati, so torej zaključena arhitektura). Spomeniki pa niso bivalne hiąe naąih babic in dedov: ljudska arhitektura ni spomenik.
Spet naj ponovim: spomenike varujemo in arhitekturo razvijamo. Le primer: ali je razvoj v arhitekturi iz dimnice v črno kuhinjo res razvoj in ali ga posnemamo ąe danes? Prvič: je razvoj, kajti hiąa je postala čista in topla. Drugič: idejo premaknitve odprtine kuriąča iz primarnega prostora v sekundarni prostor uporabljamo tudi danes. Centralna kurjava je umaknila umazani ątedilnik iz centralnega bivalnega prostora hiąe v odmaknjen sekundarni prostor, raząirila pa se je uporabnost tega kuriąča, saj oskrbuje več prostorov ali vso hiąo. Enako je s centralno postavljeno toplotno postajo za vse mesto: uporaba je večja, izraba goriva je večja, efekt je boljąi in za druľbo v celoti je ta reąitev nedvomno bolj racionalna. Ideja pa je: očistiti prostor s strokovno namestitvijo večjega in bolj racionalno delujočega kuriąča. To je ideja prenosa kuriąča iz hiąe v črno kuhinjo. Razvoj.
2.1 Varovanje tehnično je ąe najmanj teľko; problematično je varovanje kot tako v celoti. Varujemo neko stanje: poudarjam neko, ker prav to stanje ni nedvoumno določljivo: seveda hočemo vsi videti objekt v originalnem stanju. Kaj pa je originalno? Originalnega ni: obstaja prvotno stanje v začetku, stanje v ľivljenju arhitekture, ki se spreminja, se ąiri, razvija, preorganizira, odmira, obstaja tudi stanje, v katerem spomenik najdemo. Mi najdemo, kajti naąi starąi so ga srečali v drugačni obliki, v drugem času. Pri tem so tudi posamična stanja problematična: vsaka rekonstrukcija je individualna, ena bolj realna, druga bolj idealizirana; rekonstrukcija je avtorsko delo. Idealnega stanja in idealne rekonstrukcije ni.
2.2 Razvoj temelji vedno na nekem začetnem stanju: ko iąče rdečo nit in idejo ter jo razvije do stopnje uporabnosti v nekem času. Pri projektiranju imamo dejansko več moľnosti, pa ąe pri tem gre pri prvih treh bolj za varovanje, pri nadaljevanju za razvoj:
prvotno stanje: to stanje je teľko določljivo in je mogoče le za novejąe objekte
izbrano stanje: na podlagi mnenj raznih profilov izberemo in se odločimo za stanje, ki je z ozirom na okoliąčine najbolj uporabno
rekonstrukcija izbranega stanja: gre za kolikor mogoče verno verzijo izbranega stanja, pri čemer pa je rekonstrukcija vedno ąpekulacija. Nikoli ne poznamo vseh dejstev in podatkov, tolmačenja pojmov in detajlov so lahko povsem nasprotujoča si. Obstajata seveda dve: rekonstrukcija celote in rekonstrukcija detajlov. Rekonstrukcija je tako vedno problematična in redko obstaja popolna.
originalu dodajamo nekatere elemente: problemi nastopijo pri sestavljanju posamičnih elementov v celoto, ko imajo svoje lastnosti tako novi, dodani elementi kakor celota sama, ki lahko na ta način pridobi na kvaliteti estetike, konstrukcije, tehnologije.
originalu dodajamo celote: gre za dodajanje celotnih sklopov, ki bistveno spreminjajo podobo in vtis vse arhitekture. Tu je pravzaprav najbolj problematičen odnos starega z novim.
ob objektu postavljamo druge objekte: gre za odnos starega z novim, vendar v celoti, ko ne posegamo v bistvo objektov, poloľaj in s tem vtis se spreminja. Okolje, ki je v prosti postavitvi nevtralno, postane arhitektura in tako dobi original konkurenco. To je teľak poseg in redko je reąevan brezhibno.
novogradnja z elementi starega: nov objekt ima lahko posamične elemente, ki so bodisi vizualno zanimivi, pomembni, prepoznavni ali kako drugače pomembni za uporabnika, investitorja ali za projektanta.
nov objekt z idejo starega: najteľja varianta je nov projekt, ki ne vnaąa dejanskih elementov, pač pa idejo, rdečo nit, tradicijo dediąčine. Kolikor so le ti prepoznavni, ne da bi jih ponavljali fizično; v tem primeru smo dosegli pravzaprav največ. 
2.3 Problematika starega z novim deluje na dveh ravneh: kot oblika in kot bistvo. Oblikovno deluje na področju estetike, v notranjosti pa kot konstrukcija s tehniko, tehnologijo, z materiali, z izvedbami itd. Navezave na staro z elementi identitete so praviloma vedno estetske, medtem ko so tehnične in tehnoloąke reąitve skoraj praviloma nove.
Poseben problem, ki se pojavi, pa je iskrenost ali laľ: kdaj si lahko dovolimo eno konstrukcijo in povsem drugo obliko. Kadar gre za varovanje, je to rekonstrukcija in je moľna, pri razvoju pa nastopi dilema, ki jo razreąuje avtor. Za to pa nazadnje tudi avtorstvo in avtor sta.

3	Stanje v Sloveniji

Slovenija kot mlada drľava se otepa spon preteklosti, ki pa ne izvirajo iz objektivnih razmer, pač pa se nadaljujejo iz drugih nagibov. Rezultat je enak: efekt je manjąi ali ga sploh ni, na nekaterih področjih seveda. Stanje na področju varovanja ljudske arhitekture ni prav nič zavidanja vredno: dobri rezultati so bolj naključne narave ali pa celo plod revnosti, odmaknjenosti od centra. S formalnim delom se res ne moremo pohvaliti: nimamo sprejete politike varovanja in razvijanja ljudske arhitekture, nimamo strategije, taktika, ki jo ubiramo, pa je napačna. ©koda.
Pa naj na primeru razloľim preprost primer, ko nam je ľe Plečnik tako pri srcu. Nam je res?

Sto let po potresu v Ljubljani se je podrl Kolizej. Ne zaradi potresa: zaradi posega naivcev.
In pri tem je ąe najmanj kriv tisti nestrokovni, naivni lastnik, ki je za svoj denar posegel v konstrukcijo. Koliko pa je naivcev, ki za naą denar posegajo, urejajo, odločajo.
Problematika ob potresu se zdi na videz enaka danaąnji. Dejstvo, da se je ob potresu Plečnik ľe ukvarjal z arhitekturo ob tem odpira zanimivo vpraąanje: bi bil fenomen "Plečnik" danes sploh mogoč?

Kot arhitekt naj se omejim na svoje področje: to je uporabna, ljudska, domačinska, anonimna ali vernakularna arhitektura, ki je le droben delček arhitekture v celoti. Na to se spoznam.
Ta arhitektura je zaznamovala naąe kraje s tako značilnimi objekti kot so kozolec, kaąča, zidanica, senik, staja, gospodarsko poslopje ali preprosto kmetska hiąa. Pri tem naj kakemu nestrokovnjaku povem, da kmeta ąe nikoli ni bilo sram njegovega kmetstva. Kmetavzarja pač. Ampak ti ľivijo v mestih.
Gre torej za podeľelski prostor, ki bolj ali manj označuje Slovenijo. Gre za tradicijo, za dediąčino, za kulturo: za kulturno krajino in s tem za identiteto krajine, objektov in obdelavo materialov. Tukaj segamo v svoje korenine in spoznavamo svoje bistvo, nadaljujemo kulturo dedov. Stare reąitve niso za v staro ąaro: ľe to, da so obstale do danes potrjuje njihovo kvaliteto.
Za ljudsko arhitekturo je značilno, da nima okraskov. Vse je odraz okoliąčin in razmer, vse je namenjeno čemu. Kmet si nikoli ni mogel privoąčiti neuporabnega detajla, pa čeprav bi bil velike umetniąke vrednosti na polju estetike ali oblikovanja. Zato vsi detajli izhajajo iz uporabe, ki je mnogokrat dekorativna, vendarle je njen izvor zelo ozko zastavljen. Izdelek pa je popoln takrat, ko njegova oblika izdaja vsebino in se ta dva elementa dopolnjujeta.  Ločevati ju je nemogoče.

Vsega tega ne govorim tja v en dan: problematika je slična malone povsod. V Svetu Evrope so eksperti za področje oblikovanja prostora predvsem arhitekti, ki tematiko razumejo kot sem jo razloľil. Pred dnevi pa sem bil v evropskem okviru prav neprijetno presenečen, ko so me etnologi in umetnostni zgodovinarji iz Italije in iz Avstrije podučili, da ni vse arhitektura in da je bistvo proučevanja stare arhitekture njena prezentacija. To pomeni, da dajejo prednost obliki pred vsebino, izvedbo in delovanjem, torej pred ľivljenjem arhitekture. Pri tem gre za nerazumevanje bistva, če je oblika le plaąč vsebine.

Temeljni nesporazum je v tem: zavedati se moramo, da ljudska arhitektura ni spomenik, je ľiv organizem. 
V mestu to bolj razumemo, ker so nam reąitve blizu: so delo strokovnjakov (pa ąe tukaj so ločeni: spomeniki in uporabne zgradbe). Prav enaka je problematika v krajini, na podeľelju, v vasi, le da tukaj spomenikov malone ni (izvzemąi znamenja in sakralne objekte). Celo postavitev objektov v sklope, ki so ponekod tako zelo slikovite domačije ali vasice, je povsem uporabna reč.
Pri tem naj navedem nekaj dejstev, na katera vsi prisegamo, ob realizaciji pa nanja vse preradi pozabljamo: arhitektura je oblikovanje prostora, oblikovanje prostora (in ne le arhitektura) ni spomenik, je pa arhitektura lahko del spomenika ali celo obrnjeno- spomenik je del arhitekture. Pri tem arhitektura ni najpomembnejąi del, je pa najbolj vidna.

Podeľelska arhitektura je posebej pri nas plod zgodovinskih okoliąčin: v skromnih razmerah so reąitve ąe bolj briljantno čiste, med obema vojnama je oblast puąčala podeľelje tradiciji, po vojni pa je ekspanzija individualne in nenadzorovane gradnje nenadoma spremenila identiteto krajine. To v celoti, v detajlu pa je to obdobje zaznamovano z novim materialom: z azbestbetonom, bolj konkretno z valovitim salonitom. Ta je v svojem času pomagal prenekateremu do strehe nad glavo, a istočasno s svojimi značilnostmi, predvsem z blagim naklonom spremenil vidno povrąino strehe in s tem tudi tip objekta. Zaradi okoliąčin, ki so bile vezane na preľivetje, je bila estetska komponenta zavestno zanemarjana in krajina je danes taka kot je: spremenjena. 

V tem primeru, pa čeprav ključnem, so bili Zavodi za varstvo spomenikov, kot se jim je reklo, res brez moči. Nasprotno pa so kasneje s togim in nepopustljivim staliąčem varstvene sluľbe naredili več ąkode kot koristi. S strogimi zahtevami in brez ponujenih moľnosti so uporabnika stisnili v kot brez izhoda; rezultat je, da so ąe tiste zgradbe, ki bi bile lahko ostale, zravnali z zemljo. To so dopolnili upravni organi, ki so z institutom nadomestnih gradenj podiranje celo zahtevali. Gre kljub dobri volji za temeljni nesporazum, za nerazumevanje problematike in nepoznavanje stroke (in pri tem mislim na več strok, predvsem na sociologijo in na arhitekturo, toda: ljudje vendar morajo ľiveti! Arhitektura ne? ).

To ni napad na neko stroko, je napad na samovoljno interpretacijo neke stroke in zato na negativne rezultate vsega varstva (pri čemer so, roko na srce, le ti manjąi del vsega, saj končno obstajajo tudi pravi spomeniki, o katerih ne govorim). Ne ľelim izganjanja čarovnic, le slabe in nestrokovne posege je treba strokovno ovrednotiti in jih kot take tudi predstaviti: dobri strokovnjaki konservatorskih sluľb si bodo na svojih področjih poloľaje tako le ąe utrdili.

Varstvo kulturne dediąčine je na nivoju drľave sicer teoretično urejeno, le v praksi si reči ne sledijo prav logično. Nujna je strokovna reorganizacija Zavodov za varstvo kulturne dediąčine, ki morajo postati strokovne organizacije raznih področij, ki se stikajo v Upravi za kulturno dediąčino Republike Slovenije. 
Ta naj predstavlja vrh strok (namenoma uporabljam mnoľino in pri tem ne mislim zgolj na arhitekturo), znanj, sposobnosti in avtoritet; tako formalno kot vsebinsko. 
Uprava pa mora uresničevati strategijo varstva kulturne in naravne dediąčine (vsaj tukaj ne bi smeli biti ločeni). To mora postaviti Ministrstvo za kulturo ob pomoči Ministrstva za prostor. In če je politika usklajevanje interesov: to bi bila prava politika kulturnega ministrstva.

Tega ne govorim kar tako: vse ima svoj namen. Ena sama stroka, ki pokriva kuharske recepte, ąivanje oblek, ljudsko arhitekturo, gradove in celo mesta- rezultat je temu primerna kvaliteta. Ne gre za stroko: gre za posameznike.
Naj razloľim: nič nimam proti umetnosti, ne proti zgodovini, ne proti umetnostni zgodovini, etnologiji, sociologiji in ne proti geografiji. Poudarjam pa: na njihovih področjih. In tudi kamenčki, ki jih te stroke priloľijo k celoti so pomembni in dragoceni in včasih celo ključnega pomena za razumevanje nekaterih detajlov.
Med arhitekti ni nikogar, ki bi se spoznal na vso arhitekturo. Vsak pozna le svoje malo področje, pa ąe pri tem se nam odpirajo vedno znova praznine. 

Ko omenjam nekvaliteto, naj ob tem pokaľem na dogodek, ki sem ga ľe dolgo pričakoval. K sreči, ker tako vsaj odpira problematiko. ®al, s tragičnimi posledicami. Kolizej.
To je tipičen in simptomatičen problem: gre za arogantno poseganje laikov na strokovna področja arhitekture. 
Za tole izjavo me bodo nekateri skuąali linčati: velika večina vseh "strokovnjakov" na področju kolizeja in kolizejev je naivcev. Pa naj to komurkoli pomeni karkoli: rezultati izjavo potrjujejo. In nimamo samo enega kolizeja; cel niz jih je, le smrtnih ľrtev ni.
Besedi "naivec" v dokaz le droben izračun: arhitekti na specialnih področjih se ukvarjamo s ątudijem arhitekture kakih sedem let, za podiplomski ątudij posebnih smeri arhitekture tri in za doktorat na področju znanstvenega dela v arhitekturi pet let. Skupaj se ukvarjamo s ątudijem arhitekture pribliľno petnajst let.
Koliko ątevilo ur arhitekture iz ust strokovnjakov, ki so jo tisti, ki o vernakularni arhitekturi odločajo, posluąali v teku ątudija?

Naj povem nekaj iluzij. Arhitektura je oblikovanje prostora. Z arhitekturo se ukvarjajo arhitekti. Arhitekti so za to ąolani in imajo znanje.
Kakąna zmota! O arhitekturi, ko ne gre za stilne oznake, ampak za preproste reąitve uporabnih objektov odločajo umetnosti zgodovinarji, etnologi, politologi in politiki, pa drugi strokovnjaki visokih umetnosti kot o spomenikih.
V realnosti pa ti ľalostni strokovnjaki obľalujejo izraz "kmečka hiąa" (h kateri vrh vsega priątevajo tudi kozolec ), gostobesedno blebetajo o kraąenju vernakularnih objektov, v eni zadnjih oddaj o ljudski arhitekturi smo bili na nacionalni televiziji informirani, da so mnogi kamniti vodnjaki "zaključeni z ľelezom ali z ľelezobetonom", poučeni smo bili tudi, da so v kolizeju "preveliki razponi". Ti ti grdi razponi, kako so se v zadnjih letih povečali! Mnoga desetletja pa niso bili preveliki.
Pa to ni edina neumnost: nimamo kvalitetne, uporabne, uradne dokumentacije in ne realnih podatkov o preprostih objektih, nimamo strategije varovanja, v uradnih dokumentih nimamo arhitekture temveč stavbarstvo, za krono neumnosti pa se objektom ljudske, anonimne, vernakularne arhitekture pri nas reče "etnoloąki spomenik".
Smo krivi arhitekti? Smo bili premalo agresivni, da bi sami urejali svojo lastno stroko? 
Lahko bi se le tepli - z delom, s strokovnostjo in z argumenti v takem okolju ne moremo uspeti.
Ob tem sem nekje zapisal: karavana gre naprej - in nihče ne bo opazil tistih, ki v svojem neznanju in nesposobnosti na področju arhitekture ąe naprej vneto urejajo in varujejo arhitekturo.
Pred dnevi sem v časopisju prebral, da zavodi varujejo arhitekturo pred nesposobnimi arhitekti. In pri tem obstaja celo nevarnost, da je mislil reveľ iskreno: po njegovem kovač odloča o zdravstvu, lovec o umetnosti, mehanik o sadju. Krog bo zaključen, ko bo na primer umetnostni zgodovinar zavil na popravilo zob k onkologu. To se seveda ne bo zgodilo, tako neumen spet ni, ima pa reveľ močno zagotovilo, da se na arhitekturo spozna: "dvajset let ľe dela na tem". Koliko Kolizejev se bo zaradi tega ąe moralo podreti?
Nisem oseben in ob ľalostnih primerih me resno skrbi za naąo kulturo. Ne mislim na nikogar osebno in mi je popolnoma vseeno ali je to gospod Urek ali stoji za tem gospa Mikuľeva ali kaka druga: samo za eno mi gre: za boga - naj dela vsak tisto kar zna! 

4	Posledice  tega stanja, realnost v arhitekturi

Zato potrebujemo strokovno močno in prodorno, predvsem aktivno sluľbo na področju varovanja elementov kulturne dediąčine. To je konservatorstvo. Spet ne mislim le na arhitekturo; čeprav je res, da razumemo arhitekti arhitekturo kot idejo in kot zasnovo in gradnjo, skratka kot tehniko in kot estetiko v prostoru in v času, razumemo jo kot ľiv in spreminjajoč se organizem, katerega končni cilj je uporaba. Naą kmet je bil vse prereven, da bi si lahko privoąčil kak neuporaben detajl. In celo ko ľe kaľe, da smo naąli kako "dekoracijo", se po resnem premisleku izkaľe, da gre na primer pri v kapljico zaľagan zaključek streąne deąčice le za manjąanje tiste končne povrąine, kjer odteka voda. Zakaj pa potem ni zaľagana skodla? Njej pa ni treba: postavljena je pod kotom in efekt je isti.
Skratka: gre za razumevanje problematike, ki zahteva znanje raznih strok, ne le arhitekture. Arhitektura problematiko sestavlja in jo razume bolj celovito. Zato je treba konservatorstvo podpreti, mu dati več nalog, predvsem več odgovornosti. Konservatorstvo je treba raząiriti: vodilna ideja pa mora biti, da oblikovanje prostora ni zgolj spomenik, je arhitektura kot oblikovanje prostora, je ľiv organizem. 
Toda arhitektura tudi odmre.
Arhitektura odmre takrat, ko jo zavijemo v celofan in jo razkazujemo kot afno v ľivalskem vrtu.
Ob tem je seveda treba povedati več: piramide v Egiptu ľe dolgo ne rastejo več, zato so spomenik. Zato jih lahko kaľemo v stanju kot smo jih pač naąli. Ljudske arhitekture pa ni v dokončni verziji, venomer se spremnija. Skansen se bo ąele s pravimi naseljenci spremenil v ľivljenjski prikaz stare arhitekture. Prikaz stare arhitekture je treba dopolniti z elementi razvoja in rasti.
Teoretično: varovati pomeni omejevati. 
Pa celo omejevati je moľno in je treba tako, da nakaľemo izhod; samo na ta način bo vsebina delovala naprej.  
Kvalitetno konservatorstvo se mora seliti iz restriktivne vloge v aktivno, v ľivo delo. S tem prehaja konservatorstvo v arhitekturo novega. V novo prenaąa ideje, znanja, zasnove in izvedbe vsebine in oblike.
S tem bi bil krog zaključen: izgubljeni segment povezave reąitev naąih dedov z novimi vnaąa stare, dobre ideje v nove okvire. Tehnika in tehnologija jutriąnjega dne s pečatom tradicije včerająnjega: ta sestav ne podira za sabo, ne postavlja zidu med včeraj in danes. S pametjo nadgrajuje tradicijo z danaąnjim znanjem, z novimi tehnologijami in materiali, odgovarja naąim zahtevam in ohranja identiteto. To je mogoče le na en način: sestav vseh moči, vseh strok in vseh strokovnjakov in le na svojih področjih, za katera smo bili ąolani in jih tudi poznamo.

Pred dnevi sem v nekem razgovoru menil, da je na potezi Ministrstvo za kulturo, da stvari uskladi z vsemi in uredi odnose. Bo znalo in zmoglo biti modro, sem se vpraąal. ©e vedno in vedno bolj mislim tako.

Kakąno zvezo ima vse to s Plečnikom? Zakaj danes Plečnik ne bi bil mogoč?
Identiteta je prepoznavnost: prepoznavnost kulture, okolja, časa, odnosov, naroda. Plečnik je vnesel svojo identiteto.
Napredek ni v zunanji podobi, ni v zunanjem bliąču, je v vsebini. Vsebina je notranjost, je delovanje, je efekt tega dela. Oblika je le plaąč vsebine.
Dokler ne bomo tega razumeli: dotlej za arhitekturo ni moľnosti.
Arhitekt v okviru zahtev in moľnosti postavlja okvire za delovanje: arhitektura ni ideja, ni projekt, ni gradnja in celo zgradba ni, najmanj je arhitektura govorjenje o njej sami - arhitektura je ľivljenje v grajenem okolju.
Dokler pa ne bodo stroke delale tistega, kar znajo in bodo posegale vedno na področje drugih, dokler ne bodo sodelovale, pač pa bodo uľaljeno gledale pod prste drugim: toliko časa Plečnika v danaąnjem času ne bi moglo biti.
Preprosto povedano: Plečnik je prinesel vse tisto, za kar se zavzemamo. Vnesel je nekaj novega, sveľega, prepoznavnega, oblikoval je po svojih načelih in postavil enotno identiteto Ljubljani. To smo danes sprejeli. Ljudje namreč.
Plečnika pa danes ne bi moglo biti več.
Sto let po potresu se zdi ideja, da bi razumniki staknili glave in postavili osnove za nadaljevanje tradicije, identitete in kulture v oblikovanju naąega prostora le ąe iluzija.

5	Naloge za ohranitev arhitekture kot pojma

Naloge, ki jih imamo na področju ljudske arhitekture za ohranitev, za varovanje in za razvoj identitete elementov, arhitekture in kulturne krajine, če hočete evropski izraz "spomin Evrope" so dvoje: načelne in konkretne narave.
5.1 Načelna je opredelitev, za katero se verjetno vsi strinjamo:
Arhitekturi je treba dati mesto, ki si ga zasluľi
Arhitektura je ľiv organizem (in stara arhitektura, ki ąe vedno deluje, ni spomenik)
Arhitektura mora imeti svojo matico (najbolj logična je matičnost arhitekture na Univerzi, kajpak mislim na Fakulteto za arhitekturo)
5.2 Konkretna naloga pa je ureditev in tudi ta ima dve ravni:
Formalna ureditev, pri čemer mislim predvsem na kvaliteten zakon o kulturni dediąčini, ki bi upoąteval tudi arhitekturo; pa premiąljeno politiko, strategijo in taktiko, ki bi ljudski arhitekturi in arhitekturi nasploh koristili. Ne nazadnje gre za naąo kulturo.
Konkretna ureditev  bi morala vsebovati stoľec organizacije, strokovnosti in efekta od Ministrstva za kulturo, Uprave za kulturno dediąčino do Zavodov za varovanje kulturne dediąčine in strokovnih institucij na področju raziskovanja, snemanja, dokumentiranja, analiziranja, strokovnih in znanstvenih obdelav ter  projektiranja.
Podpreti je treba konservatorsko sluľbo na področju arhitekture: tako ątevilčno kot edukativno in strokovnjakom zagotoviti tudi izvedbo njihovih strokovnih posegov.

Verjetno ni človeka, ni strokovnjaka, ki ne bi podpiral teh predlogov. 
Zdaj je na vrsti delo.