1	Uvod
2	Problematika
3	Stanje v Sloveniji
4	Posledice  tega stanja, realnost v arhitekturi
5	Naloge za ohranjanitev arhitekture kot pojma

1	Uvod

1.1  Varovanje v arhitekturi pomeni varovati pred propadom. Gre seveda za varovanje fizično in pa za tisto, kar nam arhitektura pripoveduje, kar posreduje naprej, kar razvija kot idejo in s čemer plemeniti prostor. 
Fizično varovanje je stroka, ki jo obvladajo ozko specializirani strokovnjaki, ki izhajajo iz niza vsakodnevnih poklicev. Ni definicije tega dela, kajti delo samo se odpira s spoznavanjem materije, je pa zahtevno delo, ki temelji na znanju, na intuiciji, na izkušnjah in na spretnosti. Seveda ločimo tiste, ki urejajo ali upravljajo varovanje in tiste, ki ga izvajajo.  Pri prvih gre za horizontalno, široko znanje problematike, pri drugih pa za izjemno ozko, poglobljeno znanje posebnih tematik.
1.2 Razvoj je razvoj kot vsak drugi: nimamo pa več upravnikov in obrtnikov, pač pa mislece in projektante. Mislece zato, ker iz sporočil preteklosti, starih kultur in izročila izluščijo tisto idejo, tisti napotek in navodilo, ki pripelje do želenega cilja, a tako, da bo arhitektura kot oblikovanje prostora varovana v svoji biti, da bodo ohranjane njena kontinuiteta, identiteta, prepoznavnost, torej arhitektura kot celota.
S tem je krog zaključen: projektant s temi podatki  zasnuje, sprojektira in izvede objekt, ki bo zgrajen v ideji tradicije. S tem pa ni rečeno, da ne bo ta objekt kaj popolnoma drugega kot stara arhitektura, na osnovi katere gradi novo. Nebotičnik v New Yorku je logična gradnja; tudi na osnovi malih, lesenih hiš Baloon sistema, s katerimi na videz nima nič skupnega. Toda te stare zgradbe preprosto ne izpolnjujejo več zahtev razvijajoče se dobe: kvadratni meter terena je preprosto predrag. S tem se spremenijo odnosi: z gradnjo kvišku postane prostor v arhitekturi spet dosegljiv, čeprav leži sredi mesta. In to je rešitev. Arhitektura namreč uporabniku omogoča življenje in delo, čeprav s tem spremeni obliko in prepoznavnost.
Oblika je drugačna. Boljša, slabša? Ne eno in ne drugo: v arhitekturi ni idealnih rešitev - tako nimamo niti idealnih ali najboljših oblik. Res pa je, da ima vsak posameznik pravico do svojega mnenja. Pravijo, da ima vsak malar svoje oči. Res. Res pa je tudi, da moramo strokovnjaku preprosto verjeti. Zato ima arhitekt nekaj besede v arhitekturi, slikar v slikarstvu, zgodovinar v zgodovini
1.3 Teorija pravi, da je arhitektura oblikovanje prostora. Prostor oblikuje oblikovalec prostora, v danem primeru arhitekt. Analizirajo ga tudi drugi, dajejo mnenja in iztočnice, a oblikuje ga arhitekt, tako starega kot novega. Zgodovinar postavi arhitekturo v časovni okvir, umetnostni zgodovinar vrednoti elemente klasike in stilov posamičnih področij, etnolog definira izvor in potek elementov življenja v tej arhitekturi, arhitekt ta mnenja poveže s svojimi znanji in sestavi celoto. 
Teoretično predstavlja varovanje zaviranje poteka življenja, razvoj pa pospeševanje življenjskega kroga in njegovega efekta.
1.4 Urejenost v oblikovanju prostora je bistveno povezana z njegovo efektnostjo. Teorija uči, da so bistveni sestavni elementi reda politika, strategija in taktika. 
Politika je usklajevanje interesov: razumljivo je, da so interesi investitorja, uporabnika, najemnika, izvajalca, ogledovalca, ocenjevalca in še mnogih drugih - popolnoma različna. Spet ni ene najboljše rešitve, ni idealnega oblikovanja, vsak ima svoj prav in  prav je, da ga ima. Politika uskladi nasprotujoče si interese le do znosnosti.
Strategija postavlja idejne, organizacijske in tehnične osnove za izvedbo poti, ki jo definira politika. Strategija postavlja poti, po katerih usmerja praktike, ki jim določa skupne cilje: skupne zato, ker je oblikovanje prostora kulturna kategorija. Kultura navadno ne prinaša denarja: zanj mora zaslužiti narod, v tem primeru pa ima tudi kaj besede.
Taktika pa je najbolj enostavno povedano izvedba. Izvedba je sestav ideje, zasnove, projekta, gradnje, opreme, življenja v arhitekturi in življenja z arhitekturo. Ko okolje sprejme arhitekturo za svojo, takrat je krog zaključen: arhitektura je dobra in lahko oplaja naprej.
Zaključen krog se začne znova.
Praktično pomeni, da tako politika, strategija kot taktika predstavljajo organizacijo, ki zagotavlja čim boljši rezultat. V primeru ljudske arhitekture in v nadaljevanju arhitekture, ki nadaljuje tradicijo in predstavlja identiteto krajine, naroda, stroke, to praktično pomeni, da postavlja Ministrstvo za kulturo politiko, Uprava za kulturno dediščino strategijo, izvajajo pa analitiki in projektanti. Med analitike naj najprej prištejem Zavode za kulturno dediščine, ki pa spet na svojem omejenem področju postavljajo tako politiko kot strategijo, izvajajo pa elemente taktike. Spet pa se vračam nazaj, na trditev, da je oblikovalec prostora arhitekt in da drugi profili pomagajo sestaviti celoto s svojim znanjem, z izkušnjami in s sodelovanjem pri delu.

2	Problematika

Na videz je problematika povsem preprosta: imamo spomenike in imamo živo arhitekturo. Spomenika v arhitekturi pravzaprav ni: kajti to je tisti idealni objekt, ki mu ne moremo ničesar odvzeti in ničesar dodati, ker je idealen. Arhitektura pa je po svoji definiciji živ organizem: je zasnovana, izvedena, uporabljana, razširjana ali ožana, torej spreminjana v času, v prostoru. Ko ni več potrebna, ko ni več uporabna, arhitektura tudi odmre. In zdaj se odpre prvi problem: ni vsaka odmrla arhitektura spomenik. Samo dobra arhitektura je spomenik. Spomenik so megaliti, piramide, spomeniki so gotske cerkve (ker gotike danes ni, jim ne moremo ne dodajati in ne odvzemati, so torej zaključena arhitektura). Spomeniki pa niso bivalne hiše naših babic in dedov: ljudska arhitektura ni spomenik.
Spet naj ponovim: spomenike varujemo in arhitekturo razvijamo. Le primer: ali je razvoj v arhitekturi iz dimnice v črno kuhinjo res razvoj in ali ga posnemamo še danes? Prvič: je razvoj, kajti hiša je postala čista in topla. Drugič: idejo premaknitve odprtine kurišča iz primarnega prostora v sekundarni prostor uporabljamo tudi danes. Centralna kurjava je umaknila umazani štedilnik iz centralnega bivalnega prostora hiše v odmaknjen sekundarni prostor, razširila pa se je uporabnost tega kurišča, saj oskrbuje več prostorov ali vso hišo. Enako je s centralno postavljeno toplotno postajo za vse mesto: uporaba je večja, izraba goriva je večja, efekt je boljši in za družbo v celoti je ta rešitev nedvomno bolj racionalna. Ideja pa je: očistiti prostor s strokovno namestitvijo večjega in bolj racionalno delujočega kurišča. To je ideja prenosa kurišča iz hiše v črno kuhinjo. Razvoj.
2.1 Varovanje tehnično je še najmanj težko; problematično je varovanje kot tako v celoti. Varujemo neko stanje: poudarjam neko, ker prav to stanje ni nedvoumno določljivo: seveda hočemo vsi videti objekt v originalnem stanju. Kaj pa je originalno? Originalnega ni: obstaja prvotno stanje v začetku, stanje v življenju arhitekture, ki se spreminja, se širi, razvija, preorganizira, odmira, obstaja tudi stanje, v katerem spomenik najdemo. Mi najdemo, kajti naši starši so ga srečali v drugačni obliki, v drugem času. Pri tem so tudi posamična stanja problematična: vsaka rekonstrukcija je individualna, ena bolj realna, druga bolj idealizirana; rekonstrukcija je avtorsko delo. Idealnega stanja in idealne rekonstrukcije ni.
2.2 Razvoj temelji vedno na nekem začetnem stanju: ko išče rdečo nit in idejo ter jo razvije do stopnje uporabnosti v nekem času. Pri projektiranju imamo dejansko več možnosti, pa še pri tem gre pri prvih treh bolj za varovanje, pri nadaljevanju za razvoj:
prvotno stanje: to stanje je težko določljivo in je mogoče le za novejše objekte
izbrano stanje: na podlagi mnenj raznih profilov izberemo in se odločimo za stanje, ki je z ozirom na okoliščine najbolj uporabno
rekonstrukcija izbranega stanja: gre za kolikor mogoče verno verzijo izbranega stanja, pri čemer pa je rekonstrukcija vedno špekulacija. Nikoli ne poznamo vseh dejstev in podatkov, tolmačenja pojmov in detajlov so lahko povsem nasprotujoča si. Obstajata seveda dve: rekonstrukcija celote in rekonstrukcija detajlov. Rekonstrukcija je tako vedno problematična in redko obstaja popolna.
originalu dodajamo nekatere elemente: problemi nastopijo pri sestavljanju posamičnih elementov v celoto, ko imajo svoje lastnosti tako novi, dodani elementi kakor celota sama, ki lahko na ta način pridobi na kvaliteti estetike, konstrukcije, tehnologije.
originalu dodajamo celote: gre za dodajanje celotnih sklopov, ki bistveno spreminjajo podobo in vtis vse arhitekture. Tu je pravzaprav najbolj problematičen odnos starega z novim.
ob objektu postavljamo druge objekte: gre za odnos starega z novim, vendar v celoti, ko ne posegamo v bistvo objektov, položaj in s tem vtis se spreminja. Okolje, ki je v prosti postavitvi nevtralno, postane arhitektura in tako dobi original konkurenco. To je težak poseg in redko je reševan brezhibno.
novogradnja z elementi starega: nov objekt ima lahko posamične elemente, ki so bodisi vizualno zanimivi, pomembni, prepoznavni ali kako drugače pomembni za uporabnika, investitorja ali za projektanta.
nov objekt z idejo starega: najtežja varianta je nov projekt, ki ne vnaša dejanskih elementov, pač pa idejo, rdečo nit, tradicijo dediščine. Kolikor so le ti prepoznavni, ne da bi jih ponavljali fizično; v tem primeru smo dosegli pravzaprav največ. 
2.3 Problematika starega z novim deluje na dveh ravneh: kot oblika in kot bistvo. Oblikovno deluje na področju estetike, v notranjosti pa kot konstrukcija s tehniko, tehnologijo, z materiali, z izvedbami itd. Navezave na staro z elementi identitete so praviloma vedno estetske, medtem ko so tehnične in tehnološke rešitve skoraj praviloma nove.
Poseben problem, ki se pojavi, pa je iskrenost ali laž: kdaj si lahko dovolimo eno konstrukcijo in povsem drugo obliko. Kadar gre za varovanje, je to rekonstrukcija in je možna, pri razvoju pa nastopi dilema, ki jo razrešuje avtor. Za to pa nazadnje tudi avtorstvo in avtor sta.

3	Stanje v Sloveniji

Slovenija kot mlada država se otepa spon preteklosti, ki pa ne izvirajo iz objektivnih razmer, pač pa se nadaljujejo iz drugih nagibov. Rezultat je enak: efekt je manjši ali ga sploh ni, na nekaterih področjih seveda. Stanje na področju varovanja ljudske arhitekture ni prav nič zavidanja vredno: dobri rezultati so bolj naključne narave ali pa celo plod revnosti, odmaknjenosti od centra. S formalnim delom se res ne moremo pohvaliti: nimamo sprejete politike varovanja in razvijanja ljudske arhitekture, nimamo strategije, taktika, ki jo ubiramo, pa je napačna. Škoda.
Pa naj na primeru razložim preprost primer, ko nam je že Plečnik tako pri srcu. Nam je res?

Sto let po potresu v Ljubljani se je podrl Kolizej. Ne zaradi potresa: zaradi posega naivcev.
In pri tem je še najmanj kriv tisti nestrokovni, naivni lastnik, ki je za svoj denar posegel v konstrukcijo. Koliko pa je naivcev, ki za naš denar posegajo, urejajo, odločajo.
Problematika ob potresu se zdi na videz enaka današnji. Dejstvo, da se je ob potresu Plečnik že ukvarjal z arhitekturo ob tem odpira zanimivo vprašanje: bi bil fenomen "Plečnik" danes sploh mogoč?

Kot arhitekt naj se omejim na svoje področje: to je uporabna, ljudska, domačinska, anonimna ali vernakularna arhitektura, ki je le droben delček arhitekture v celoti. Na to se spoznam.
Ta arhitektura je zaznamovala naše kraje s tako značilnimi objekti kot so kozolec, kašča, zidanica, senik, staja, gospodarsko poslopje ali preprosto kmetska hiša. Pri tem naj kakemu nestrokovnjaku povem, da kmeta še nikoli ni bilo sram njegovega kmetstva. Kmetavzarja pač. Ampak ti živijo v mestih.
Gre torej za podeželski prostor, ki bolj ali manj označuje Slovenijo. Gre za tradicijo, za dediščino, za kulturo: za kulturno krajino in s tem za identiteto krajine, objektov in obdelavo materialov. Tukaj segamo v svoje korenine in spoznavamo svoje bistvo, nadaljujemo kulturo dedov. Stare rešitve niso za v staro šaro: že to, da so obstale do danes potrjuje njihovo kvaliteto.
Za ljudsko arhitekturo je značilno, da nima okraskov. Vse je odraz okoliščin in razmer, vse je namenjeno čemu. Kmet si nikoli ni mogel privoščiti neuporabnega detajla, pa čeprav bi bil velike umetniške vrednosti na polju estetike ali oblikovanja. Zato vsi detajli izhajajo iz uporabe, ki je mnogokrat dekorativna, vendarle je njen izvor zelo ozko zastavljen. Izdelek pa je popoln takrat, ko njegova oblika izdaja vsebino in se ta dva elementa dopolnjujeta.  Ločevati ju je nemogoče.

Vsega tega ne govorim tja v en dan: problematika je slična malone povsod. V Svetu Evrope so eksperti za področje oblikovanja prostora predvsem arhitekti, ki tematiko razumejo kot sem jo razložil. Pred dnevi pa sem bil v evropskem okviru prav neprijetno presenečen, ko so me etnologi in umetnostni zgodovinarji iz Italije in iz Avstrije podučili, da ni vse arhitektura in da je bistvo proučevanja stare arhitekture njena prezentacija. To pomeni, da dajejo prednost obliki pred vsebino, izvedbo in delovanjem, torej pred življenjem arhitekture. Pri tem gre za nerazumevanje bistva, če je oblika le plašč vsebine.

Temeljni nesporazum je v tem: zavedati se moramo, da ljudska arhitektura ni spomenik, je živ organizem. 
V mestu to bolj razumemo, ker so nam rešitve blizu: so delo strokovnjakov (pa še tukaj so ločeni: spomeniki in uporabne zgradbe). Prav enaka je problematika v krajini, na podeželju, v vasi, le da tukaj spomenikov malone ni (izvzemši znamenja in sakralne objekte). Celo postavitev objektov v sklope, ki so ponekod tako zelo slikovite domačije ali vasice, je povsem uporabna reč.
Pri tem naj navedem nekaj dejstev, na katera vsi prisegamo, ob realizaciji pa nanja vse preradi pozabljamo: arhitektura je oblikovanje prostora, oblikovanje prostora (in ne le arhitektura) ni spomenik, je pa arhitektura lahko del spomenika ali celo obrnjeno- spomenik je del arhitekture. Pri tem arhitektura ni najpomembnejši del, je pa najbolj vidna.

Podeželska arhitektura je posebej pri nas plod zgodovinskih okoliščin: v skromnih razmerah so rešitve še bolj briljantno čiste, med obema vojnama je oblast puščala podeželje tradiciji, po vojni pa je ekspanzija individualne in nenadzorovane gradnje nenadoma spremenila identiteto krajine. To v celoti, v detajlu pa je to obdobje zaznamovano z novim materialom: z azbestbetonom, bolj konkretno z valovitim salonitom. Ta je v svojem času pomagal prenekateremu do strehe nad glavo, a istočasno s svojimi značilnostmi, predvsem z blagim naklonom spremenil vidno površino strehe in s tem tudi tip objekta. Zaradi okoliščin, ki so bile vezane na preživetje, je bila estetska komponenta zavestno zanemarjana in krajina je danes taka kot je: spremenjena. 

V tem primeru, pa čeprav ključnem, so bili Zavodi za varstvo spomenikov, kot se jim je reklo, res brez moči. Nasprotno pa so kasneje s togim in nepopustljivim stališčem varstvene službe naredili več škode kot koristi. S strogimi zahtevami in brez ponujenih možnosti so uporabnika stisnili v kot brez izhoda; rezultat je, da so še tiste zgradbe, ki bi bile lahko ostale, zravnali z zemljo. To so dopolnili upravni organi, ki so z institutom nadomestnih gradenj podiranje celo zahtevali. Gre kljub dobri volji za temeljni nesporazum, za nerazumevanje problematike in nepoznavanje stroke (in pri tem mislim na več strok, predvsem na sociologijo in na arhitekturo, toda: ljudje vendar morajo živeti! Arhitektura ne? ).

To ni napad na neko stroko, je napad na samovoljno interpretacijo neke stroke in zato na negativne rezultate vsega varstva (pri čemer so, roko na srce, le ti manjši del vsega, saj končno obstajajo tudi pravi spomeniki, o katerih ne govorim). Ne želim izganjanja čarovnic, le slabe in nestrokovne posege je treba strokovno ovrednotiti in jih kot take tudi predstaviti: dobri strokovnjaki konservatorskih služb si bodo na svojih področjih položaje tako le še utrdili.

Varstvo kulturne dediščine je na nivoju države sicer teoretično urejeno, le v praksi si reči ne sledijo prav logično. Nujna je strokovna reorganizacija Zavodov za varstvo kulturne dediščine, ki morajo postati strokovne organizacije raznih področij, ki se stikajo v Upravi za kulturno dediščino Republike Slovenije. 
Ta naj predstavlja vrh strok (namenoma uporabljam množino in pri tem ne mislim zgolj na arhitekturo), znanj, sposobnosti in avtoritet; tako formalno kot vsebinsko. 
Uprava pa mora uresničevati strategijo varstva kulturne in naravne dediščine (vsaj tukaj ne bi smeli biti ločeni). To mora postaviti Ministrstvo za kulturo ob pomoči Ministrstva za prostor. In če je politika usklajevanje interesov: to bi bila prava politika kulturnega ministrstva.

Tega ne govorim kar tako: vse ima svoj namen. Ena sama stroka, ki pokriva kuharske recepte, šivanje oblek, ljudsko arhitekturo, gradove in celo mesta- rezultat je temu primerna kvaliteta. Ne gre za stroko: gre za posameznike.
Naj razložim: nič nimam proti umetnosti, ne proti zgodovini, ne proti umetnostni zgodovini, etnologiji, sociologiji in ne proti geografiji. Poudarjam pa: na njihovih področjih. In tudi kamenčki, ki jih te stroke priložijo k celoti so pomembni in dragoceni in včasih celo ključnega pomena za razumevanje nekaterih detajlov.
Med arhitekti ni nikogar, ki bi se spoznal na vso arhitekturo. Vsak pozna le svoje malo področje, pa še pri tem se nam odpirajo vedno znova praznine. 

Ko omenjam nekvaliteto, naj ob tem pokažem na dogodek, ki sem ga že dolgo pričakoval. K sreči, ker tako vsaj odpira problematiko. Žal, s tragičnimi posledicami. Kolizej.
To je tipičen in simptomatičen problem: gre za arogantno poseganje laikov na strokovna področja arhitekture. 
Za tole izjavo me bodo nekateri skušali linčati: velika večina vseh "strokovnjakov" na področju kolizeja in kolizejev je naivcev. Pa naj to komurkoli pomeni karkoli: rezultati izjavo potrjujejo. In nimamo samo enega kolizeja; cel niz jih je, le smrtnih žrtev ni.
Besedi "naivec" v dokaz le droben izračun: arhitekti na specialnih področjih se ukvarjamo s študijem arhitekture kakih sedem let, za podiplomski študij posebnih smeri arhitekture tri in za doktorat na področju znanstvenega dela v arhitekturi pet let. Skupaj se ukvarjamo s študijem arhitekture približno petnajst let.
Koliko število ur arhitekture iz ust strokovnjakov, ki so jo tisti, ki o vernakularni arhitekturi odločajo, poslušali v teku študija?

Naj povem nekaj iluzij. Arhitektura je oblikovanje prostora. Z arhitekturo se ukvarjajo arhitekti. Arhitekti so za to šolani in imajo znanje.
Kakšna zmota! O arhitekturi, ko ne gre za stilne oznake, ampak za preproste rešitve uporabnih objektov odločajo umetnosti zgodovinarji, etnologi, politologi in politiki, pa drugi strokovnjaki visokih umetnosti kot o spomenikih.
V realnosti pa ti žalostni strokovnjaki obžalujejo izraz "kmečka hiša" (h kateri vrh vsega prištevajo tudi kozolec ), gostobesedno blebetajo o krašenju vernakularnih objektov, v eni zadnjih oddaj o ljudski arhitekturi smo bili na nacionalni televiziji informirani, da so mnogi kamniti vodnjaki "zaključeni z železom ali z železobetonom", poučeni smo bili tudi, da so v kolizeju "preveliki razponi". Ti ti grdi razponi, kako so se v zadnjih letih povečali! Mnoga desetletja pa niso bili preveliki.
Pa to ni edina neumnost: nimamo kvalitetne, uporabne, uradne dokumentacije in ne realnih podatkov o preprostih objektih, nimamo strategije varovanja, v uradnih dokumentih nimamo arhitekture temveč stavbarstvo, za krono neumnosti pa se objektom ljudske, anonimne, vernakularne arhitekture pri nas reče "etnološki spomenik".
Smo krivi arhitekti? Smo bili premalo agresivni, da bi sami urejali svojo lastno stroko? 
Lahko bi se le tepli - z delom, s strokovnostjo in z argumenti v takem okolju ne moremo uspeti.
Ob tem sem nekje zapisal: karavana gre naprej - in nihče ne bo opazil tistih, ki v svojem neznanju in nesposobnosti na področju arhitekture še naprej vneto urejajo in varujejo arhitekturo.
Pred dnevi sem v časopisju prebral, da zavodi varujejo arhitekturo pred nesposobnimi arhitekti. In pri tem obstaja celo nevarnost, da je mislil revež iskreno: po njegovem kovač odloča o zdravstvu, lovec o umetnosti, mehanik o sadju. Krog bo zaključen, ko bo na primer umetnostni zgodovinar zavil na popravilo zob k onkologu. To se seveda ne bo zgodilo, tako neumen spet ni, ima pa revež močno zagotovilo, da se na arhitekturo spozna: "dvajset let že dela na tem". Koliko Kolizejev se bo zaradi tega še moralo podreti?
Nisem oseben in ob žalostnih primerih me resno skrbi za našo kulturo. Ne mislim na nikogar osebno in mi je popolnoma vseeno ali je to gospod Urek ali stoji za tem gospa Mikuževa ali kaka druga: samo za eno mi gre: za boga - naj dela vsak tisto kar zna! 

4	Posledice  tega stanja, realnost v arhitekturi

Zato potrebujemo strokovno močno in prodorno, predvsem aktivno službo na področju varovanja elementov kulturne dediščine. To je konservatorstvo. Spet ne mislim le na arhitekturo; čeprav je res, da razumemo arhitekti arhitekturo kot idejo in kot zasnovo in gradnjo, skratka kot tehniko in kot estetiko v prostoru in v času, razumemo jo kot živ in spreminjajoč se organizem, katerega končni cilj je uporaba. Naš kmet je bil vse prereven, da bi si lahko privoščil kak neuporaben detajl. In celo ko že kaže, da smo našli kako "dekoracijo", se po resnem premisleku izkaže, da gre na primer pri v kapljico zažagan zaključek strešne deščice le za manjšanje tiste končne površine, kjer odteka voda. Zakaj pa potem ni zažagana skodla? Njej pa ni treba: postavljena je pod kotom in efekt je isti.
Skratka: gre za razumevanje problematike, ki zahteva znanje raznih strok, ne le arhitekture. Arhitektura problematiko sestavlja in jo razume bolj celovito. Zato je treba konservatorstvo podpreti, mu dati več nalog, predvsem več odgovornosti. Konservatorstvo je treba razširiti: vodilna ideja pa mora biti, da oblikovanje prostora ni zgolj spomenik, je arhitektura kot oblikovanje prostora, je živ organizem. 
Toda arhitektura tudi odmre.
Arhitektura odmre takrat, ko jo zavijemo v celofan in jo razkazujemo kot afno v živalskem vrtu.
Ob tem je seveda treba povedati več: piramide v Egiptu že dolgo ne rastejo več, zato so spomenik. Zato jih lahko kažemo v stanju kot smo jih pač našli. Ljudske arhitekture pa ni v dokončni verziji, venomer se spremnija. Skansen se bo šele s pravimi naseljenci spremenil v življenjski prikaz stare arhitekture. Prikaz stare arhitekture je treba dopolniti z elementi razvoja in rasti.
Teoretično: varovati pomeni omejevati. 
Pa celo omejevati je možno in je treba tako, da nakažemo izhod; samo na ta način bo vsebina delovala naprej.  
Kvalitetno konservatorstvo se mora seliti iz restriktivne vloge v aktivno, v živo delo. S tem prehaja konservatorstvo v arhitekturo novega. V novo prenaša ideje, znanja, zasnove in izvedbe vsebine in oblike.
S tem bi bil krog zaključen: izgubljeni segment povezave rešitev naših dedov z novimi vnaša stare, dobre ideje v nove okvire. Tehnika in tehnologija jutrišnjega dne s pečatom tradicije včerajšnjega: ta sestav ne podira za sabo, ne postavlja zidu med včeraj in danes. S pametjo nadgrajuje tradicijo z današnjim znanjem, z novimi tehnologijami in materiali, odgovarja našim zahtevam in ohranja identiteto. To je mogoče le na en način: sestav vseh moči, vseh strok in vseh strokovnjakov in le na svojih področjih, za katera smo bili šolani in jih tudi poznamo.

Pred dnevi sem v nekem razgovoru menil, da je na potezi Ministrstvo za kulturo, da stvari uskladi z vsemi in uredi odnose. Bo znalo in zmoglo biti modro, sem se vprašal. Še vedno in vedno bolj mislim tako.

Kakšno zvezo ima vse to s Plečnikom? Zakaj danes Plečnik ne bi bil mogoč?
Identiteta je prepoznavnost: prepoznavnost kulture, okolja, časa, odnosov, naroda. Plečnik je vnesel svojo identiteto.
Napredek ni v zunanji podobi, ni v zunanjem blišču, je v vsebini. Vsebina je notranjost, je delovanje, je efekt tega dela. Oblika je le plašč vsebine.
Dokler ne bomo tega razumeli: dotlej za arhitekturo ni možnosti.
Arhitekt v okviru zahtev in možnosti postavlja okvire za delovanje: arhitektura ni ideja, ni projekt, ni gradnja in celo zgradba ni, najmanj je arhitektura govorjenje o njej sami - arhitektura je življenje v grajenem okolju.
Dokler pa ne bodo stroke delale tistega, kar znajo in bodo posegale vedno na področje drugih, dokler ne bodo sodelovale, pač pa bodo užaljeno gledale pod prste drugim: toliko časa Plečnika v današnjem času ne bi moglo biti.
Preprosto povedano: Plečnik je prinesel vse tisto, za kar se zavzemamo. Vnesel je nekaj novega, svežega, prepoznavnega, oblikoval je po svojih načelih in postavil enotno identiteto Ljubljani. To smo danes sprejeli. Ljudje namreč.
Plečnika pa danes ne bi moglo biti več.
Sto let po potresu se zdi ideja, da bi razumniki staknili glave in postavili osnove za nadaljevanje tradicije, identitete in kulture v oblikovanju našega prostora le še iluzija.

5	Naloge za ohranitev arhitekture kot pojma

Naloge, ki jih imamo na področju ljudske arhitekture za ohranitev, za varovanje in za razvoj identitete elementov, arhitekture in kulturne krajine, če hočete evropski izraz "spomin Evrope" so dvoje: načelne in konkretne narave.
5.1 Načelna je opredelitev, za katero se verjetno vsi strinjamo:
Arhitekturi je treba dati mesto, ki si ga zasluži
Arhitektura je živ organizem (in stara arhitektura, ki še vedno deluje, ni spomenik)
Arhitektura mora imeti svojo matico (najbolj logična je matičnost arhitekture na Univerzi, kajpak mislim na Fakulteto za arhitekturo)
5.2 Konkretna naloga pa je ureditev in tudi ta ima dve ravni:
Formalna ureditev, pri čemer mislim predvsem na kvaliteten zakon o kulturni dediščini, ki bi upošteval tudi arhitekturo; pa premišljeno politiko, strategijo in taktiko, ki bi ljudski arhitekturi in arhitekturi nasploh koristili. Ne nazadnje gre za našo kulturo.
Konkretna ureditev  bi morala vsebovati stožec organizacije, strokovnosti in efekta od Ministrstva za kulturo, Uprave za kulturno dediščino do Zavodov za varovanje kulturne dediščine in strokovnih institucij na področju raziskovanja, snemanja, dokumentiranja, analiziranja, strokovnih in znanstvenih obdelav ter  projektiranja.
Podpreti je treba konservatorsko službo na področju arhitekture: tako številčno kot edukativno in strokovnjakom zagotoviti tudi izvedbo njihovih strokovnih posegov.

Verjetno ni človeka, ni strokovnjaka, ki ne bi podpiral teh predlogov. 
Zdaj je na vrsti delo.