Vito Hazler, Ljubljana SI

ETNOLOGIJA IN LJUDSKA ARHITEKTURA

Kar nekaj strok na Slovenskem ima v svoje znanstveno raziskovalno delo vklju~eno raziskovanje tako imenovane ljudske kulture, ljudskega pesni{tva, ljudske igre, ljudske arhitekture, ljudske geografije, ljudskega vremenoslovja, ljudske arheologije in podobnih sestavin. Nekatera teh podro~ij so predmet obravnav pozameznih strok `e deseletja in so ponekod {e vedno temelj znanstvene razpoznavnosti posamezne vede. Tako je na primer pojem ljudstva in ljudske kulture med vsemi najbolj ustaljen v

etnologiji, flokloristiki in delu slavistike ter geografije, precej manj pa v zgodovinopisju, umetnostni zgodovini, arheologiji in morda v arhitekturi. Predmet obravnav posameznih strok in metodolo{ka naravnanost so namre~ rezultat njihovega razvoja, saj so skozi razli~na ~asovna razdobja izoblikovale svoj dana{nji znansveni delokrog.

@e zaradi teme leto{nje konference "Nova definicija ljudske arhitekture" in vsebinskih izzivivov, ki nam jih je

ogranizator na{ega sre~anja posredoval v povabilu, je gotovo potrebno nekaj besed spregovoriti tudi o samem pojmu "ljudstvo" in "ljudskost", kot ga na Slovenskem obravnavajo posamezne stroke, {e zlasti etnologija.

Etnologija in ob njej folkloristika sta vedi, ki sta se z raziskovanjem in opredeljavanjem "ljudskega" in "ljudske kulture" redno sre~evali pri svojem znanstvenem delu. To problematiko so obravnavali {tevilni etnologi (1) in predvsem folkloristi (2)

ki so se ob vsakdanji praksi lotevali tudi opredeljevanja teh pojmov (3), ali pa so nastajale na to temo povsem samostojne {tudije (4).

Za razumevanje danaj{njih pogledov etnolo{ke misli do tako imenovane ljudske kulture, si na kratko oglejmo razvonjo pot etnologije na Slovenskem, kot so jo v svojih ~lankih predstavili nekateri vidni etnolo{ki teoretiki (dr.Slavko Kremen{ek, Ingrid Slavec, dr.Ivan Sedej).

"Predmet etnologije, kot jo na Slovenskem pojmujemo in

opredeljujemo danes, ima svoje izvire v dru`boslovju iz dobe razsvetljenstva. Etnologija se je tedaj oblikovala kot ~len dr`avoznanstva, de`eloznanstva, lahko bi rekli tudi domoznanstva. Bila je blizu geografiji, v dolo~enem pogledu tudi historiografiji, vendar z dovolj izrazitim poudarkom na ~loveku, na ljudeh dolo~enega kraja, pokrajine, de`ele, dr`ave, na pripadnikih te ali one etni~ne skupine "(5). "V sredi{u zanimanj takratnih raziskav je bila praviloma kulturna podoba prebivalcev

dolo~enega obmo~ja in vseh tistih sestavin, ki bi jih mogli ozna~iti kot na~in `ivljenja, `ivljenski stil, skaratka kategorije, ki so predmet in cilji dobr{nega dela etnolo{kih raziskav tudi v dana{njem ~asu na Slovenskem. Prav zaradi tega vidi etnologija za~etke svoje etnolo{ke misli prav v razsvetljestvu, katerega glavni predstavnik je bil A.T.Linhart, ki je polovico svoje knjige Poskus zgodovine Kranjske posvetil prav omenjeni problematiki (6).

"V dobi romantike, ki je sledila razsvetljenstvu ka`e razlo~evati med tako imenovanim kulturnim in politi~nim nacionalizmom v katerega so bila vpeta tudi prizadevanja na etnolo{kem podro~ju. Nabiranje tako imenovanega narodnega blaga, za kar je v dobi romantike v glavnem {lo, je temeljilo na splo{nih evropskih pobudah, kjer je imel vodilno vlogo nem{ki filozof in literat J.G.Herder" (7).

Na podlagi Herderjevih koncepcij in nato {e pod vplivom naziranj

bratov Grim je pri{lo kasneje pri enem od dveh razvojnih tokov etnolo{ke misli do zo`enja etnolo{ke tematike. Del se je iz narodnoprebujajo~ih se vzgibov vse bolj usmerjal le na raziskovanje dela kulturne podobe tistega ~asa, zlasti na ljudsko pesem, ki bi naj bila najbolj avtenti~en odsev narodnega duha (8). Uveljavila se je mitolo{ka smer etnolo{kega dela, kjer je bil povdarek zlasti na duhovnih sestavinah tako imenovane ljudske kulture. Romantiko je zamenjalo obdobje realizma (pozitivizma),

sledilo je obdobje novoromati~nih naziranj in po drugi svetovni vojni se poleg pozitivisti~nih in neoromanti~nih metodolo{kih konceptov uveljavil koncept tako imenovanega dialekti~nega materializma (9) in druge sodobne smeri, ki so na primer svoja metodolo{ka izhodi{~a ~rpale v strukturalizmu.

Ob koncu petdesetih in v {estdesetih letihih po drugi svetovni vojni je pri{lo do ob~utnih sprememb na podro~ju razvoja etnolo{ke misli, saj predmet raziskovanj niso ostajali samo

kulturni pojavi sami po sebi temve~ so postali predmet zanimanja nosilci teh kulturnih pojavov. Poudarjena je bila vzro~na povezanost vseh dru`benih pojavov in njihovega razvoja. Posamezni kulturni pojavi tudi s podro~ja tako imenovane ljudske kulture so bili raziskovani s ciljem osvetljevanja na~ina vseh dru`benih plasti v razli~nih ~asovnih razdobjih, ne glede na to, ali gre za pojave ljudske ali visoke kulture (10) . Vse ve~ je bilo govora o povezanosti in medsebojni prepletenosti vseh dru`benih pojavov,

ki jih ni mogo~e dovolj poglobljeno preu~evati lo~eno drug od drugega. Zato je bilo zavrnjeno obnavljanje tako imenovane plastne teorije, ki jo je na Slovenskem na podro~ju umetnosti uvedel France Stele (11), katera ustreza trem najpomembnej{im dru`benim plastem: gre za visoko, poljudno in ljudsko umetnost. Srednja (poljudna) plast je po teh naziranjih prevodnik vplivov iz obeh strajnih sfer, ki `ivita lastno `ivljenje in se razvijata po svojih notranjih zakonitostih (12). Zato so bili v

delu etnolo{ke javnosti, ki je bila nosilka sodobnih metodolo{kih usmeritev, izra`eni upravi~eni pomisleki o utemeljenosti iskanja mej med tako imenovano ljudsko ali preporostej{o kulturo in tako imenovanimi visokokulturnimi pojavi (13). "S prenosom poudarka z etnolo{ko zanimivih sestavin na njihove nosilce oziroma na njihovo razmerje do kulturnih fenomenov se "ljudsko" poka`e v popolnoma druga~ni lu~i - kot na~in ali odnos, ki je za nekatere skupine ali posameznike v nekaterih obdobjih zna~ilen. Zato je

pojem "ljudsko" mogo~e razumeti samo dru`beno, v vsej njegovi raznoterosti" (14).

Tak{ni so na kratko pogledi etnolo{ke misli na Slovenskem in njen odnos do vpra{anj tako imenovane ljuske kulture. Sodobna entolo{ka misel je nikakor ne zavra~a, temve~ jo vzporedno z raziskovanjem na~ina `ivljenja obravnava kot del etnolo{kih in folkloristi~nih prizadevanj na Slovenskem. V sodobni etnologiji je zato {e vedno mesto za tako imenovane ljudskokulturne pojave,

seveda pa jim je sodobna etnolo{ka misel s svojim dognanji dala povsem novo vsebino in jih je ustrezno umestila v dru`bena dogajanja v razli~nih ~asovnih obdobjih. "Zanemarjanje te problematike bi pomenilo za dru`boslovje oz.historiografijo nepopravljivo {kodo. Saj gre pri ljudski kulturi za kulturno okolje najve~jega slovenskega etnosa, ~emur je me{~anska dru`ba namenila v bistvu le eno vedo, etnologijo..." (15). Zato je "treba preu~evanje tako imenovane ljudske kulture danes

metodolo{ko posodobiti. Se pravi, da jo je treba pojmovati kot ~len posameznih kulturnih struktur v njihovi celoti in v njihovem zgodovinskem razvoju. Tako pojmovana ljudska kultura je z vidika dana{nje etnologije obenem medij za razkrivanje na~ina `ivljenja, `ivljenjskega stila, vsakdanjega `ivljenja preteklih dob" (16).

O tako imenovnem sociolo{kem vidiku obravnavanja kulturnih pojavov med drugim v zadnjih letih rami{ljajo tudi etnologi, ki pri svojem rednem delu raziskujejo ljudskokulturne pojave. Pri

tem so tak{ni zorni koti opazni tudi pri piscih, ki se ukvarjajo z tako imenovanim ljudskim stavbarstvom in ljudsko umetnostjo. Tako na primer v kjnjigi Ljudska umetnost na Slovenskem etnologa in umetnostnega zgodovinarja dr.Ivana Sedeja beremo na nekaterih straneh bolj ali manj realisti~no analizo stanja ljudskega stavbarstva z zornega kota njene arhitekturne in stilne zasnove, vendar jo ocenjuje tudi z zornega kota raziskovalca njenega socialnega izvora. Povezuje pa jo predvsem s kme~kim

okoljem in med drugim zapi{e:" ...Kot smo `e ugotovili, je v ljudski umetnosti vodilna likovna panoga arhitektura, ki na nekaterih revnej{ih obmo~jih predstavlja edino likovno zvrst, na bogatej{ih pa okvir za komplicirane dekorativne sinteze. Kme~ka hi{a na slovenskem alpskem obmo~ju se v 18.stoletju razvije v vrsto dognanih tipov z jasno in zelo smotrno tlorisno shemo" (17). [e bolj pa etnolo{ke kategorije vrednotenja poudari v naslednjem primeru, ko govori stavbnih tipih: "Hkrati ne smemo

zanemariti razlik, ki so manj opazne pri bogatih kme~kih dvorcih kot pa pri skromnej{i arhitekturi - bivali{~ih malih kmetov. Hkrati pa je spet manj razlik med stavbami najrevnej{ih slojev". (18) .

Sedej v tem svojem delu poleg arhiteturnega in likovnega (stilnega) kriterija vrednotenja uveljavi {e socialni (etnolo{ki) kriterij. Zato si ob tak{ni strukturni analizi privo{~i celo komparacijo ljudske arhitekture z "baro~no visoko

umetnostjo" in jo pri tem ocenjuje {e skozi zorni kot prostora in ~asa. To svojo metodolo{ko naravnanost je Sedej dodobra opredelil zlasti v Pogledih na etnologijo (19), kjer opozarja, da je ljudska umetnost kljub "navidezni avtonomnosti" usodno povezana s tako imenovano visoko umetnostjo". Ob tem poudarja socialni zorni kot vrednotenja pri vsem likovnem delovanju, saj trdi, da "se socialna polarizacija prena{a na raven likovne umetnosti" (20). V teh svojih {tudijah je Sedej pri obravnavi

ljudske kulture (pri njem ljudskega stavbarstva in ljudske umetnosti) poudaril njen "zgodovinski pomen" in jo obravnaval na ravni socialne razslojenosti, kar je nedvomno pomemben prispevek k razumevanju celovite podobe na{e kulture v preteklosti in danes. Kot dolgoletni etnolog konservator je svoja stali{~a vrednotenja stavbne dedi{~ine predstavil tudi v razpravi Etnolo{ki spomeniki in etnologija (21) , kjer sku{a sodobne poglede etnolo{ke misli na Slovenskem prenesti v dokaj

tradicionalisti~no naravnano spomeni{ko varstvo, ki {e vedno deluje po tako imenovanih zvrsteh spomenikov, oziroma po na~elih "plastne teorije".

Socialni zorni kot obravnave ljudskokulturnih pojavov so si med drugimi zastavili tudi sodobni folkloristi, ki se pri nas ukvarjajo z ljudskim pesni{tvom. Vse bolj jih zanimajo nosilci teh pojavov, zato se zavedajo pomena raz{iritev raziskav zgolj iz same materije tudi na ljudi in to v kontekstu prostora in

~asa. Za dopolnitev razumevanja na{ega razmi{ljanja na dana{njem sre~anju smo za ilustracijo povzeli nekaj misli znanega slovenskega folklorista mag.Marka Terseglava, ki med drugim pravi: "Nobeni dosedanji opredelitvi ljudskega pesni{tva {e ni uspelo dokon~no sociolo{ko dolo~iti njegovih nosilcev, saj je to eno najte`jih vpra{anj folkloristike etnologije, literane zgodovine, pa tudi sociologije. Za stroke, ki raziskujejo ljudsko pesni{tvo, je bila poleg elemntarnega umetni{kega izdelka va`na

njegova ve~plastnost in raz{irjenost" (22) . Terseglav zapi{e tudi to: "Poskuse sociolo{kega opredeljevanja nosilcev ljudskega pesni{tva so zavirali razli~ni ideolo{ki pogledi, zarli~ne potrebe dru`benih razredov, dnevna politika, raziskovalci pa so se z ljudsko pesmijo ukvarjali tudi iz nacionalnih pobud (romantika) ali iz ~isto estetskih razlogov, saj je prav elitisti~na dru`bena zavest "na{la" ljudsko pesem zaradi njene druga~nosti. Druga~no in tuje dru`beno ozadje ljudskega

pesni{tva, ki so ga v glavnem raziskovali le pripadniki vi{jih slojev, je pripeljalo do spoznanja, da so njegovi nosilci izklju~no iz ni`jih plasti. Ta ustvarjalost torej pripada ni`ji socialni strukturi, vi{ja plast pa jo v njej opazi in jo v njej fiksira"(23).

Marko Teseglav torej govori o sociolo{kem dolo~anju nosilcev ljudskega ustvarjanja in trdi, da je to eno najtre`jih vpra{anj folkloristike in etnologije. Z njim se je mo~ strinjati, saj

raziskave ne morejo potekati samo v linearni smeri raziskovanja samega kultrunega pojava, temve~ tudi (poleg {e drugih vidikov) v smeri socialne dolo~ljivosti. Da je tak{no delo, naporno in zamudno, vendar pa ne neuresni~ljivo, se lahko med drugim prepri~amo ob prebiranju odli~ne kljige James c. Davisa z naslovom Vzpon z dna (24), ki je predstavil `ivljenje du`ine @u`ek iz slovenskega Slivnega na Krasu. V knjigo, ki je nastala na osnovi {tevilnih arhivskih virov, stikov z informatorji in

lastnega opazovanja, so vpeti tudi ljudskokulturni pojavi. Toda obravnavani so predvsem v kontekstu `ivljenja kra{kega kmeta, zato dobijo povsem naraven pomen. Tvorijo ogrodje `ivljenjske poti kra{ke dru`ine, saj jih avtor ni obravnaval kot kulturni pojav sam po sebi, temve~ so mu rabili kot sredstvo za pojasnjevanje na~ina `ivljenja.

Toda kaj naj bo cilj obravavanja ljudskokulturnih pojavov z zornega kota na~ina `ivljenja. Menimo, da mora biti v ospredju

predvsem {ir{i zorni kot vrednotenja teh pojavov in prav prehod zanimanja raziskovalcev od samih pojavov tudi na nosilce ustvarjanja teh pojavov, nam omogo~i njihovo kvalitetnej{e in celovitej{e razumevanje in ne nazadnje tudi ohranjevanje. Ob upo{tevanju teh dejstev, bo razumevanje kontinuitete in identitete kulturnih pojavov skozi razli~na ~asovna obdobja tudi zadosten temelj za predvidene aplikativne izvedbe v sedanjosti. Ugotavljanje gradbenih zakonitosti iz preteklosti za sodobno

gradnjo ali ~rpanje folklorne poetike za sodoben pesni{ki izraz (25), so eden od smislov tak{nih in podobnih raziskovalnih prizadevanj. Menimo, da gre tudi pri tem zelo ob~utljivem podro~lju prou~evanja ljudskokulturnih pojavov za dvojnost: - za varstvo in ~imbolj verodostojno raziskovanje in ohranjevanje teh elementov v dana{njem ~asu in za bodo~e rodove (s tem se ukvarjajo konservatorji, muzeologi, folkloristi),

- za aplikacijo, ki naj ~rpa iz dedi~{ine preteklosti in

naj prena{a zakonitosti med drugim tudi ljudskokulturnih pojavov v na{ odtujeni in zbetonizirani vsakdanjik s ciljem izbolj{ati kakokovst na{ega `ivljenja. (s tem se ukvarjajo etnologi, arhitekti).

Prav o slednjih vpra{anjih je med drugim `e ve~krat pisal etnolog Janez Bogataj. Najbolj razvidno je svoje poglede predstavil v knjigi Sto sre~anj z dedi{~ino (26).

Prepri~ani smo, da na{e kulturne dedi{~ine in tudi ljudskega stavbarstva, ni mogo~e celovito razumeti brez rezultatov

raziskav razli~nih strok. Na{a kulturna dedi{~ina zahteva celovito znanstveno obravnavo, zato ne morejo izostati prizadevanja in rezultati raziskav, kot jih med drugim ponuja sodobna etnologija. Metodolo{ka naravnanost etnologije namre~ gradi na primarnih analizah, na genezi razvoja pojava, na njegovi strukturiranosti v dolo~enem ~asovnem razdobju in na upo{tevanju na~ina `ivljenja nosilcev teh pojavov. To so glavne zna~ilnosti etnolo{kih raziskav s katerimi pa je zadnja leta vse

bolj prepleteno tudi delo etnologov - konservatorjev.

Kolik{en pomen imajo za delo etnologov v spomeni{ki slu`bi sodobni etnolo{ki pogledi in sodobna metodolo{ka naravnanost, si oglejmo na primerih vrednotenja kozolcev - toplarjev, s katerimi sem se pred leti nekaj ve~ ukvarjal (27). Niso namre~ preprosta naslednja vpra{anja o tem:

- Ali je toplar nastal ob koncu 18. stoletja ali v 30 letih 20. stoletja. Njuni gradbeni zasnovi sta precej razli~ni.

Prvi je ozek, vitkih nosilnih stebrov, daje videz arhai~nosti, nekak{ne tektoni~nosti. Drugi je masiven, skladnih proporcij, okra{en z vrsto detajlov in tesarska obrt se pri takem kozolcu (glede na naro~nika) izvede do skrajnosti.

- Ali je nastal v Zgornji Savinjski dolini ali na Notranjskem. Savinjski kozolec je praviloma v celoti lesen. Nastal je v okolju, kjer raste kvaliteten les. Notranjski kozolec je glede na koli~ino vgrajenega lesa manj bogat, nosilne stebre ima pogosto zidane.

- Ali so ga gradili tesarji iz Velikega Cirnika ali tesarji iz Zadre~ke doline. Razpoznavnost tesarsih rok, je pri kozolcih posameznih obom~ij zelo o~itna. Tesarske skupine so vgrajevale svoje zna~ilne elemente: kartu{a z letnico nastanka in rozetami. To so izrazita posebnost Zadre~anov, medtem ko Dolenjce razpoznavamo po obdelavi lin, podpornih ro~ic, obliki nog pri stebrih in podobnem.

- Ali je bil naro~nik veliki, srednji ali mali kmet, ali

`upnijsko ali fevdalno gospodarstvo. Znano je, da so najve~ji in pogosto tudi likovno najbolj izdelani kozolci (vendar tudi odvisno od ~asa nastanka) nastajali v okviru priviligiranih slojev prebivalstva. Zasnovo kozolcev so pogojevali naravnanost in obseg gospodarstva posamezne proizvodne enote, v kon~ni fazi pa tudi presti`nost, ki se je ponekod odra`ala v do skrajnih mo`nosti dognanem likovnem izra`anju. Tak{ni so na primer kozolci

v okolici [entruperta na Dolenjskem (Bistrica). - Ali so pri gradnji uporabljali kvaliteten hrastov ali manj kvaliteten kostanjev les, ali smrekov les ali kamen in v katere dele kozolca so tak gradbeni material vgradili.

Ob tem pa so zanimiva tudi vpra{anja delovnih odnosov med naro~niki in izvajalci, ~as pridobivanja gradbenega materiala, obdelava lesa, prehrana tesarjev, njihov socialni nivo, delitev dela v skupini in podobno.

[e nekaj primerov !

Arhitekturna stroka med drugim raziskuje konstrukcijske in oblikovne posebnosti ljudskega stavbarstva. Vendar pa (vsaj kolikor je medni znano) ostajajo odprta vpra{anja merskih sistemov, kako so tesarji ali zidaji merili, kak{na merilna orodja so imeli, kako in kdaj so uporabljali "merjenje z roko", kje so se teh znanj nau~ili, kdo v skupini je bil vodilni merilec in drugo. V teh primerih so lahko etnologi kot ~lani intedisciplinarno zasnovane raziskovalne skupine dobri sodelavci.

Podobno je pri obravnavi "zelenega kamna" v gorenjski arhitekturi. Poleg same likovne izvedbe etnologe zanima tudi trgovanje s temi izdelki, trajanje (~as) obdelave okenskega okvira ali portala, od kod so prihajali kamnoseki, kje so pridobivali znanje in tako naprej.

Zelo slabo so raziskane tehnologije posameznih obrtni{kih izdelkov. Etnologi in umetnostni zgodovinarji so na primer veliko pisali o panjskih kon~nicah, vendar niso raziskali kje so

izdelovalci kon~nic pridobivali barve, les, kje so risali. Tudi niso raziskani tehni~ni postopki obdelovanja kovin (kova{tvo), gline (opekarstvo), lesa (razli~en les in njegova uporaba) in morda {e pridobivanje barvil in izdelava izdelava oljnatih barv v pleskarstvu, flodranje in politiranje. Tak{nih in podobnih raziskav je ob~utno premalo, nujno pa jih potrebujemo prav etnologi in arhitekti pri obnavljanju na{e stavbne dedi{~ine.

Zaradi povedanega, vklju~ujemo etnologi-konservatorji, ki se s

problematiko ljudskokulturnih pojavov oziroma stavbne dedi{~ine ukvarjamo `e kar nekaj desetletij, v svoje delo vse pogosteje spoznanja mati~ne vede - sodobne etnologije. Brez teh prizadevanj strokovni profil etnologa-konservatorja ne bi bil popoln. V tem pogledu se ravnamo po splo{nih "Smernicah etnolo{kega raziskovalnega dela" (28) in po raziskolvanih usmeritvah raziskovalnega polja Etnologija v okviru Humanistike (29). Na sre~o imamo tudi v okviru konservatorske stroke `e kar nekaj teoreti~nih prispevkov, kot so na primer razprave Ivana Sedeja (30) in Zvezde Ko`elj (31) kjer avtorja uspe{no prena{ata teorjo mati~ne vede v teorijo konservatorstva. Za na{e delo pa so med drugim pomembni ~lanki zbrani v Knji`nici Glasnika SED 4 s skupnim naslovom Poglavja iz metodike etnolo{kega raziskovanja. V knji`ici velja poleg `e omenjenega Sedejevaega prispevka opozoriti {e na razpravo dr.Toneta Cevca z naslovom Stavbe na planinah - predmet etnolo{kih raziskav (32), kjer avtor po

metodi~ni in metodolo{ki plati razjasni svoje poglede na raziskovanje tega dela ljudskokulturnih pojavov.

Namen sestavka je ponovno opozoriti na vlogo etnologije pri obravnavanju in vrednotenju na{e kulturne dedi{~ine. Etnologija prehodila dolgo razvojno pot, ki so jo v zadnjih letih zaznamovali temeljiti metodolo{ki pretresi. Toda na{la je ustrezno mesto med humanisit~nimi vedami. Med drugim se je opredelila tudi za geneti~no-strukturalni metodolo{ki pristop

(33). Pri tem se zaveda svojih obveznosti, omejenosti svojega raziskovalnega polja in tudi svoje strokovne mo~i. V tem pogledu etnologija lahko nastopa kot nepogre{ljiv partner v interdisciplinarnem raziskovanju ljudskokulturnih pojavov.

OPOMBE:

1. Na primer: Vilko Novak, Slovenska ljudska kultura, Ljubljana 1960. Gorazd Makarovi~, Slovenska ljudska umetnost, Zgodovina likovne umetnosti na kmetijah, Ljubljana 1981. Ivan Sedej, Ljudska umetnost na Slovenskem, Ljubljana 1985.

2. Na primer: Marko Terseglav, Ljudsko pesni{tvo, Literarni leksikon, Ljubljana 1987. Zmaga Kumer, Pesem slovenske de`ele, Ljubljana 1976. Mirko Ramov{, Plesat me pelji, Ljubljana 19 .

3. Ivan Sedej, Ljudska umetnostna Slovenskem, str.153-154. Gorazd Makarovi~, Slovenska ljudska umetnost, str.5-6.

4. Slavko Krmene{ek, Je na{a metodolo{ka usmerjenost usrezna, Etnologija in sodobna slovenska dru`ba, Bre`ice 1978, str. 45-50. Isti, O ljudstvu in ljudski kulturi, Etnolo{ki razgledi in dileme 1, Lujbljana 1983, str.99-130. Isti: Slavko Kremen{ek, Ob~a etnologija, Ljubljana 1973, str. 11. Angelos Ba{, O "ljudstvu" in "ljudskem" v slovenski etnologiji, Pogledi na etnologijo, Ljubljana 1978, str.67-116.

5. S. Kremen{ek, Mesto etnologije v okviru kulturolo{kih raziskav, Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem, Znastveni in{titut Filozofske fakultete, Ljubljana 1980, str.118- 127, glej 118.

6. A.T.Linhart, Wersuch einer Gescichte von Krain und den ubrigen Landern der sudlichen Slaven, Laibach 1788, prevedeno in opremljeno s komentarji, Ljubljana 1981.

7. Slavko Kremen{ek, Dru`beni temelji razvoja slovenske etnolo{ke misli, Pogledi na etnologijo, Ljubljana 1978, str.9-65, glej.18-19.

8. S. Kremen{ek, Mesto etnologije v okviru kulturolo{kih raziskav, str.119.

9. S.Kremen{ek, Je na{a metodolo{ka usmerjenost ustrezna, str.49.

10.Ingrid Slavec, Te`nje v povojni slovenski etnologiji, Zbornik 1.kongresa jugoslovanskih etnologov in folkloristov, Roga{ka Slatina 5.-9/10.1983, Knji`nica Glasnika Slovenskega etnolo{kega dru{tva 10/1, str.148-175, glej str.156.

11.France Stele, Umetnost v Primorju, Ljubljana 1960.

12.I. Sedej, Ljudska umetnost na Slovenskem, str.154.

13.S.Kremen{ek, Je na{a metodolo{ka usmerjenost ustrezna ?, str.48.

14.I. Slavec, Te`nje v povojni slovenski etnologiji, str 157.

15.S.Kremen{ek, Mesto etnologije v okviru kulturolo{kih raziskav, str 120.

16.N.d., str.120.

17.I.Sedej Ljudska umetnost na Slovenskem, str.110.

18.N.d., str.112.

19.Ivan Sedej, Problemi likovne in socialne opredelitve slovenske ljudske umetnosti, Pogledi na etnologijo, Ljubljana 1978, str.409-454.

20.N.d., str.409.

21.Ivan Sedej, Etnolo{ki spomeniki in etnologija, Poglavja iz metodike etnolo{kega raziskovanja, Knji`nica Glasnika SED 4, Ljubljana 1980, str.26-38.

22.M. Terseglav, Ljudsko pesni{tvo, str.21.

23.Prav tam.

24.James C.Davis, Vzpon z dna, Ljubljana 1989.

25.M.Terseglav, Ljudsko pesni{tvo, str. 149-150: "Poetika ljudske pesmi je bolj ali manj zaznamovala na{e literarne ustvarjalce od Vidnika...Pomemben vrh dosega danes s Svetlano Makarovi~. Vloga ljudske pesmi je v delih na{ih ustvarjalcev nesporna, ~eprav ni vedno in pri vseh enako poudarjena. Seveda ne gre poenostavljati trditve, da ima ljudska pesem neko vlogo v umetni literaturi {ele tedaj, ko v njej prevladajo elementi folklorne (kolektivne) poetike. Taka razlaga bi bila prebanalna, saj v umetni{ki poeziji lahko poleg ~istih folklorizmov odkrijemo njihovo zanikanje, torej elemente, ki jih ljudsko pesni{tvo ne pozna. Druga~na poetika pa ne pomeni vedno zanikanja folklornosti, ampak druga~no mo`nost `ivljenja folklorne poetike...".

26.Dr.Janez Bogataj, Sto sre~anj z dedi{~ino, Ljubljana 1992, str.44/45.

27.Vito Hazler, Kozolci ob Savi, Trditiones 16, Ljubljana 1987, str.97-134.

28.Slavko Kremen{ek, Smernice etnolo{kega raziskovalnega dela, Glasnik SED 17/1977, pt.4, str.45-51.

29.Konferenca o razvoju humanistike, Ministrstvo za znanost in tehnologijo, Ljubljana, november 1993, str.67.

30.Ivan Sedej, Metodologija varstva etnolo{kih spomenikov, Etnolo{ki pregled 12, � Ljubljana 1974, str.135-144. Isti, Varstvo spomenikov v lu~i varovanja stavbne dedi{~ine, VS XX, Ljubljana 1976, str.325-336.

31.Zvezda Ko`elj, Vrednotenje ljudskega stavbarstva, Etnolo{ke sveske 8, Beograd-Kru{evac 1987. Ista, Prispevki k predmetu � in vrednotenju etnolo{kega konservatorstva, VS 29, Ljubljana 1987, str.203-207.

32.Tone Cevc, Stavbe na planinah - predmet etnolo{kih raziskav, Polglavja iz metodike etnolo{kega raziskovanja, Knji`nica Glasnika SED � 4, Ljubljana 1980, str.16-25.

33.S.Kremen{ek, Mesto etnologije v okviru kulturolo{kih raziskav, str.126.