1. Osnovna vprašanja in dileme

Osnovna vprašanja, s katerimi se srečamo ob vsakem razmišljanju o vrednotah, o varovanju, rušenju ali dopolnjevanju tistega večinskega dela stavbarstva, ki mu danes (še vedno) pravimo "ljudska arhitektura", bi lahko strnili v naslednje skupine: 
- ali je to sploh lahko "arhitektura", ki je v preteklosti dosegla take kvalitete, da jih je potrebno v celoti in nespremenjene varovati? 
- ali je morda v svojem dosedanjem razvoju doživljala le nadgradnje z novimi in boljšimi oblikami in zato celoten sklop pomeni le seštevek posameznih dosežkov?
- ali pa je bilo za "ljudsko" arhitekturo prav vztrajanje pri nekih že uveljavljenih  značilnostih njena temeljna značilnost in je to v resnici le tradicionalno zaostalo stavbarstvo?
Gornja vprašanja so postavljena kot povzetek najpogostejših načinov razmišljanja, ki so "ljudski arhitekturi" vedno znova odvzemala njeno resnično kvaliteto, saj so jo vedno znova neupravičeno vzporejala predvsem s tako imenovano avtorsko (ali stilno) arhitekturo, pri kateri je že zaradi naročniškega cilja vedno znova potrebna novost in sprememba. Ljudsko arhitekturo pa moramo ocenjevati tudi z novim izhodiščem, saj se je hkrati danes že dovolj uveljavilo načelo, da predstavlja prav "anonimno" stavbarstvo (tudi ta vzdevek je le pogojen....) osnovno hrbtenico prostorske, krajinske, regionalne in ponekod celo nacionalne identitete - in ne posamezni izjemni stilni ali avtorski arhitektonski dosežki.
Razmišljanje, ali je "ljudska arhitektura" lahko spomenik ali ne je zato lahko le teoretično. Pojem "spomenik" ima danes namreč več pomenov. Po eni strani je to res lahko "spomenik" nečemu (glej Juvanec: "arhitektura je oblikovanje prostora, oblikovanje prostora ni spomenik ... torej postane "spomenik" šele takrat, ko odmre..."), a obenem je to izraz, ki opredeljuje tudi najvišje ovrednoteno dediščino. Kakor hitro pa govorimo o dediščini, to ni več le nekaj mrtvega, spoštljivo podedovanega, ampak temelj sedanjosti, kakor smo mi sami danes z našo arhitekturo izhodišče za prihodnost. Razlikovanje med smiselnim pomenom in formalnimi definicijami "spomenika" moramo danes zaradi mnogih razlogov že vnaprej natančno določiti.
In v tem okviru bi morali tudi mi postaviti izhodišče v načelu "Prihodnost za našo preteklost" - podobno kot so to doslej tudi uradno v svoje politične in kulturne programe sprejele evropske države. V tem pomenu pa stoji ljudska arhitektura, ki je temelj identiteti vseh okolij v katerih biva človek, vrednostno zelo visoko, saj velja tudi drugo pravilo: prav izvenmestni prostor je spomenik "skupnega spomina Evrope" - torej ne samo mrtev "spomenik" ampak najkvalitetnejša živa dediščina.
Če skušamo le nekoliko razumeti pravila in zakonitosti nastajanja, razvoja, varovanja in spreminjanja fenomena "ljudske" (anonimne, bivalne, uporabne...) arhitekture, takoj ugotovimo, da je to posebna oblika stavbarstva, katerega temeljna vrlina je bila vedno možnost nadgradnje starejših stavb z novimi dodatki ali njihovo preoblikovanje v nove oblike. To je omogočalo njen razvoj (med drugi tudi zaradi ekonomičnosti), razvijalo njeno smotrnost in usklajenost z okoljem (kar danes tako radi občudujemo in kar je vedno izhajalo iz spoštovanja do izkušenj preteklosti brez pretirano obvezujočih prepovedi v njihove dopolnitve), in ustvarilo osnovni pogoj, da je lahko ljudska arhitektura v sklenjenem razvoju edina postopoma ustvarjala krajinsko identiteto.


2. Zgodovinsko razumevanje sožitja starega in novega

Razvoj ljudskega stavbarstva ni bil nikdar prepuščen naključju ali le naročniški oziroma avtorski muhavosti in svojeglavosti. Vse spremembe pa tudi vse zahteve po ohranjevanju nekih značilnosti so bile vedno utemeljene s povsem določenimi pogoji. 
- Če so bili ti pogoji zahtevek po kontinuiteti identitete, sta morala biti znanje in zavest graditeljev in uporabnikov izjemno natančno določena. Izhajati sta morala iz splošne vzgoje, iz nadčasovno in nadkrajevno dogovorjenih (ali vsaj podedovanih) meril za to razpoznavnost. Splošna merila identitete so bila vedno najbolj kompleksna in izjemno zahtevna naloga za graditelje, še danes pa je prav to največja vrednota "ljudske" arhitekture kot osnovne oblikovalke kulturnih (arhitekturnih...) krajinskih posebnosti. 
Vse do konca 19. stol. je na primer veljalo, da je za vsako spremembo zunanjosti moral graditelj upoštevati mnenja sosedov in "uglednih" vaščanov - krajevni "župan" pa je moral s podpisom poskrbeti, da se bo predhodno dogovorjeno soglasje tudi zares izvajalo. Zato so tudi prvi zakoni, ki so urejali "stavbne rede" pri nas uveljavili določbe, po katerih se "brez dovoljenja pristojne gosposke ne smejo nove stavbe delati, pa tudi že obstoječe ne bistveno popravljati, prenarejati ali podirati - za bistvene poprave, prenaredbe in podiranja se zaznamujejo take, katere utegnejo kakor koli si bodi pravice sosedov žaliti... ali namerjavajo prenaredbe v zunanji obliki" (Zakonik in Ukaznik za avstrijansko-ilirsko Primorje, 1874). To je predstavljalo prvo z zakonom dogovorjeno ohranjanje identitetnih lastnosti stavbarstva v znanih okoljih.. Ko pa je država v letu 1976 odločila, da za zgled, kako skrbi za svoje ljudi, porušila "stari", v potresu načeti Breginj (ki so ga dotlej vsi označevali kot biser vaškega stavbarstva, za rešitev tega bisera pa ni nihče dal niti dinarja...) in ga nadomesti s "sodobno montažno" arhitekturo, je uničila izjemen del slovenskega prostora.
- Če je bila rast anonimne arhitekture vezana na klimatske pogoje v krajini ali v položaju vsake stavbe, če je izhajala iz krajevno pogojenih (znanih, preizkušenih...) gradiv in mojstrskega znanja, je to izhajalo iz izkušenj, ki so preprečevale nesmotrnost v gradnji, zagotavljale ekonomičnost in ki so se na koncu izoblikovale tudi v povsem določljiva merila za kvaliteto in ustreznost vsake stavbe. Po teh merilih so ljudsko stavbarstvo ocenjevali njegovi uporabniki (sodobniki tudi za nove gradnje) in vsaka novost v gradivih, konstrukcijah in oblikah je bila najprej podvržena strogi časovni kontroli ustreznosti, šele potem se je novotarija lahko uveljavila. Nasprotno se je mnogokrat pokazalo, da je pretirano navdušenje nad novostmi privedlo do poslabšanja vrednosti stavb tako v funkcionalnem kot v likovnem ali konstrukcijskem merilu. 
Kot pozitivni primer bi lahko navedli spremembo kritine v primorskem prostoru, kjer je prvotno slamnato ali kamito streho celi dve stoletji le počasi zamenjevala opečna kritina s korci, ki jo danes razpoznamo predvsem kot likovno vrednoto, v 18. in v 19. stol. pa so jo prepoznavali le kot praktično. Nasprotno moramo kot izrazito negativen primer oceniti skoraj trenutno zamenjavo lesene kritine v bohinjskem kotu z oblikovno povsem tujo salonitno. V 60. letih tega stoletja so novi kritini obetali nesluteno prihodnost in jo skušali celo oblikovno (arhitektonsko...) izboljšati, da bi bila primerna za specifično okolje (šola v Bohinjski Bistrici). Šele danes ko vemo, da salonit ne prenese zmrzali, da ga veter potrga s streh in predvsem da je to ena od močno kancerogenih snovi (azbest!), ki so jo drugje po Evropi že povsem prepovedali, postaja tudi merilo nekvalitete in zato smemo pričakovati, da bo nekdanjo leseno kritino nadomestila ustreznejša in upajmo da tudi oblikovno boljša od salonitne.
- Tretja zahteva po kontinuiranem razvoju, ki ne bi smel le nadomestiti stare oblike stavb z novimi ampak jih čim bolj smotrno nadgraditi, je vedno izhajala iz kulture oziroma določenega načina bivanja. Največja težava v trajanju bivalnega stavbarstva je vedno menjava oziroma spremembe generacij. Danes antropologi za razliko od nekdanjega dosti bolj statičnega etnografskega pogleda sodijo, da človek sicer po svojih željah in zahtevah gradi arhitekturo kot specifično bivalno okolje, da pa na graditelja samega predhodno vpliva že zgrajeni prostor, ki mu ustvari tudi njegova osnovna merila za bodočo gradnjo - v obliki seštevka in nikdar le v obliki enostranskega pomena pozitivnih in negativnih izkušenj. Tako je bilo vedno potrebno glede na razvoj družine, glede na spremembe v ekonomski uspešnosti prebivalcev, glede na spremembe ali uvajanje novosti v načinu bivanja in glede na vse specifike socialnih odnosov spreminjati tudi stavbe. Vendar se je vedno znova pokazalo, da so bile tiste spremembe, ki so korakoma uvajale novosti, dosti boljše, močnejše in trajnejš, kot druge, ki so želele nasiloma vnesti drugačnosti. Prav v okviru kontinuiranega razvoja (in ne stagniranja!) načina bivanja je nastal tudi pojem "rastoče" hiše, kateremu sodobni čas ponovno poklanja izjemno pozornost kot morda edinemu sredstvu za kvalitetne spremembe anonimnega dela stavbarstva v našem (slovenskem) okolju.. 
Kot pozitivne vzorce lahko povzamemo spremembe, ki so nastale v 16. stol. v osrednjeslovenskem prostoru. Meščani so po izgonu protestantovskih družin izgubili ekonomsko moč, kmetje so jo po uporih in vzpostavitvi kmečke trgovine pridobili. Dotedanjo obliko bivališča v tridelni hiši z edino možnostjo razširitve v vertikalni smeri (s ponavljanjem enakih prostorov drug nad drugim) so kmetje oplemenitili svoje stavbarstvo s spremembo v horizontalno širitev bivališč. Nastala je povsem nova kvaliteta bivanja z določljivo hierarhijo kvalitete prostorov, obenem pa je tako nastalo izhodišče za najkvalitetnejše "kmečke dvorce", za značilno kmečko "baročno" osrednjeslovensko hišo in za rast meščanskih stavb - ne da bi bilo potrebno bistveno spremeniti niti tehnologije gradnje niti identitete arhitekture, ki so že določale pokrajinsko in najbrž celo naselbinsko pripadnost (P. Fister, Spremembe v prostorski organizaciji kmečkega stan. poslopja, v: Traditiones 3, Lj. 1974). Kot negativno izkušnjo je vsekakor mogoče predstaviti velik korak nazaj, ki ga je pomenila najprej najemniška, potem pa "delavska" hišica z minimalnim stanovanjskim udobjem in brez možnosti prilagajanja krajevnim ali osebnim specifikam v načinu bivanja. Še v letu 1945 je na primer tedanje Ministrstvo za kmetijstvo FLRJ izdalo za Slovenski prostor odločbo, po kateri se morajo za povprečne (=večinske male) kmetije graditi hiše v obliki, ki je nastala kot "delavska" hiša - v njej pa so bile dodani poleg "dnevne sobe" še hlev za kravo, kotec za prašiča, svinjska kuhinja...). Novost naj bi bila splošna, vseobsegajoča in obvezna. Od tu dalje seveda ni bilo več daleč do vnaprej predpisane "tipske hiše", ki je eden največjih krivcev za nerazumevanje nujnosti kontinuirane gradnje iz izkušenj preteklosti v kvaliteto prihodnosti.
- Podobno kot zadnji gornji primer so seveda lahko nastajale spremembe v ljudski arhitekturi tudi kot posledice političnih, ideoloških, socialnih, ekonomskih in drugih vzrokov. Ni nujno, da so bile vse take zapovedi ali prepovedi tudi negativne, nekatere med njimi so že zdavnaj postale "ljudsko blago", saj se je pozabilo, da so nastale z ukazom. 
Če najprej spet navedemo nekaj pozitivnih primerov, bi morda lahko začeli že ob koncu srednjega veka, ko so zaradi številnih požarov skušali "razviti" bivališča preprostega prebivalstva v višjo kvaliteto. Tako so že v 16. stol. skušali s prepovedjo nadomestiti odprta ognjišča v taka z urejenim odvodom dima (dimnice predelati v hiše vsaj s črno kuhinjo, po možnosti pa tudi s pečjo). Podobni protipožarni predpisi pa so v 19. stol. na Slovenskem zahtevali ometanje vseh lesenih sten, odpravo lesenih zatrepov in balkonov, v Prekmurju pa so novopečeni (madžarski) zemljiški gospodje zato, da bi dodatno nekaj zaslužili, od kmetov zahtevali, da žgo opeko in da svoje lesene "cimprače" krite s slamo nadomestijo z zidanimi in jih pokrijejo z opeko. V osrednji Sloveniji je tako izginilo največ tesarsko in oblikovno zelo kvalitetnih kmečkih stavb, v Prekmurju pa kar osnovna značilnost pokrajine. In s takimi ali podobnimi predpisi o enotni uporabi nekih gradiv ali celo o enotnem oblikovanju v sicer močno različnih pokrajinah, so uradniki v resnici kljub morebitni dobri nameri uničili največ izkušenj iz preteklosti in prekinili sožitje med starim in novim.
Zlasti je poučna izkušnja c. k. Kmetijske družbe za Kranjsko, ki je leta 1883 izdala priporočila za gradnjo gospodarskih poslopij. Kot vzorec je predstavila pozitivne značilnosti stavb v Bohinju, nato pa predlagala, da naj se "vzorni načrti primerjajo ne le kmetijskim razmeram Bohinjskim, ampak tudi tamošnjim navadam in šegam". Ta predhodnik sodobnega "univerzalističnega" tipskega načrta se je od današnjega poleg zahteve po kontinuiranem sožitju med starim in novim v povsem določenem okolju razlikoval tudi v tem, da je bil to le "nasvet za zidanje večjih kmetijskih poslopij", in da je mogoče pričakovati, da bo vsak lahko poleg nasveta za (tedaj) najsodobnejše oblike stavb našel možnost tudi za lastne zamisli. Če bi danes lahko uporabili isto logiko, bi sploh ne postavljali vprašanj o razlikovanju med starim in novim v ljudski arhitekturi!

3. Sklepi in predlogi

Iz različno utemeljenih meril ali ciljev, ki so bila ali ki so še (ali ki bi morda vsaj morala še biti...) osnova za oceno ustreznosti ali vrednosti vsega ljudskega stavbarstva, je vedno znova nastajala tudi drugačna ocena te arhitekture. Zato lahko o dosežkih tega dela graditeljstva ogvorimo le kot o relativnih vrednotah in ocena o tem, kaj je tisto, kar naj se kot novost priporoči za nadgradnjo ali kaj je tisto, kar naj bi ohranili kot dragoceno izkušnjo iz preteklosti (tudi kot kulturno dediščino), se je in se bo spreminjala. Ker te vrednosti izhajajo iz prostorsko in člasovno določljivih, razmeroma majhnih (in s tem tudi merljivih!) enot, obenem pa jih skušamo vedno znova preverjati tudi s širšimi, višjimi merili od regionalnih do planetarnih razsežnosti, da bi zagotovili višjo stopnjo objektivnosti, ni bilo in ne bo nikdar mogoče postavit univerzalnih ocen niti kriterijev zanje - mogoče in nujno pa je razmeti današjo pozitivno ovrednotenje tega dela kulturne dediščine.
Če upoštevamo še dejstvo, da je človek s svojimi zahtevami po izboljševanju bivalnega okolja sicer res vedno nekaj novega gradil ali spreminjal stara bivališča, da pa je že obstoječa arhitektura nanj vplivala kot pedagoško pa tudi kot kulturološko merilo in s tem pogojevala njegove odločitve za prihodnost, moramo ugotoviti, da je kontinuiteta ali v slovenskem primeru značilna "rast" hiše tista povezovalna lastnost med gornjimi divergentnimi izhodišči, ki nam omogoča vsakič znova preveriti vlogo posameznega kriterija.
Danes je navidezno v celoti uveljavljena trditev, da moramo s skupnimi napori in cilji varovati/ohranjati našo kulturno dediščino, v kateri najbolj zajeten del je prav dediščina "ljudske" arhitekture. Vendar pa današnji problemi, če jih pogledamo nekoliko bolj kritično, zajemajo kar nekaj pogledov, ki temu varovanju ne zagotavljajo uspešnih rezultatov.
- Varovanje "ljudske arhitekture" izhaja iz predpostavke, da je mogoče njene vrednote ocenjevati enako kot stilno arhitekturo pretežno z estetskega (umetnostnega, likovnega) stališča. Zato se še vedno pretežno varuje izbrane "spomenike" ali celo le njihove dele (freske, portale...) in ne celovite vrednosti anonimnega stavbarstva kot soustvarjalca identitete in kvalitete nekega časa, ambienta, krajine, regije, morda celo naroda. Če bi spremenili odnos, bi morali hkrati z ljudsko arhitekturo ohranjati tudi identiteto prostora in do neke mere tudi način življenja v njem. Če pa menimo, da je razvoj tudi sestavina tega varovanja, moramo zelo previdno in natančno določiti meje, do katerih so spremembe vsebine in okolja še mogoče, da hkrati z zagotovitvijo življenja uspemo obvarovati tudi celovitost te arhitekture.
- Razvoj "ljudske arhitekture" je največkrat danes utemeljen v naslednjih močno poudarjanih predpostavkah:
a) Trditev: dosedanja ljudska arhitektura je bila le anonimno stavbarstvo brez arhitektonskih kvalitet, ki da jih je v bodoče šele potrebno ustvariti... Zaradi takiega mišljenja se načeloma gradi ali celo prezentira posamezne spomenike ljudske arhitekture v "praznem" ali celo "urbaniziranem prostoru" (prvi primer: "ohranitev" domačije kot spomin na v potresu 1976 porušeni Breginj, drugi primer je bil predlagan na posvetovanju urbanistov v Ljubljani, 8.11.1996, in predpostavlja "nujnost urbanizacije slovenskega prostora" zato, da bi dosegli nivo bivanja v svetovljanski metropoli...). Neupoštevanje generacijskih izkušenj še bolj problem napoznavanja razpoznavnosti in identitete prostora kot ključnih kriterijev za ovrednotenje posegov v prostor so glavni krivci za razpad kvalitete kulturnokrajinske podobe Slovenije.
b) Trditev: ljudsko arhitekturo je mogoče in potrebno razviti v sodobni bivalni standard le z njeno popolno zamenjavo in z uvedbo novih tehnologij... Ob tem se je v zadnjem času pojavilo etično vprašanje avtorstva (=krivca) črnih gradenj, obenem pa je tudi v teoriji arhitekture dejansko in celovito vrednost posameznih arhitekturnih dosežkov zamenjala metoda ocenjevanja "avtorske inovativnosti" po načelu: (kakorkoli) priznan avtor = kvalitetna arhitektura. Zato se pri "anonimni" (=ljudski) arhitekturi zanika ali celo zataji avtorstvo, nekatere posamične stavbe pa razglasi za izjemne, izvenserijske, celo stilne avtorske dosežke, ki ne morejo biti vključeni v celovit skupek ocenjevanja po različnih kriterijih, kot so navedeni zgoraj - torej ne morejo biti niti sestavina, niti merilo za arhitekturo v prostoru. S tem bi se lahko arhitekte kot ključne pobudnike in ustvarjalce v prostoru izločili iz reševanja problema ljudske arhitekture!
Gornje trditve bi bilo seveda mogoče tudi ustrezno podrobno razčleniti in dokazati, vendar so ocene povzete po nekaterih najnovejših raziskavah, predvsem slovenskega prostora (rezultati so že bili ali bodo objavljeni v publikacijah Ministrstva za okolje in prostor od leta 1993 dalje).
V razvojnih analizah je povsod mogoče ugotoviti, da je prav ljudska arhitektura vedno imela povsem določene kriterije relacijskih vrednostnih meril, določljivih lokalno ali regionalno - in nedoločljive v absolutnem merilu (prostorsko, časovno, ideološko, stilno, avtorsko...). Tako razmerje pa je bilo doslej temeljna vrednota tega dela stavbarstva, saj je bilo na ta način ustverjenih mnogo več povezovalnih dosežkov arhitekture, ki so uveljavljali ambiente, naselja, pokrajine, kot pa jih je kdajkoli lahko ustvarila individualistično usmerjena stilna ali (danes poudarjena) avtorska arhitektura, katere značilnost je vedno bila ločevanje (različnost, izstopanje, drugačnost...). To pa je v mnogih primerih širši prostor povezovalo kvečjemu v neko hierarhijo, največkrat pa mu je v resnici odvzemalo njegovo identiteto.
Z uveljavljanjem gornjih zakonitosti, ki jih referat skuša dokazati v slovenskem merilu, pa bi jih lahko izpostavili (specifične!) v kateremkoli drugem, bi ponovno uvedli doslej vedno prisotno temeljno vrednost ljudske arhitekture, ki gradi na sožitju starega in novega.
In ker je po izkušnjah nepoznavanje lastnosti "ljudske" arhitekture (na vseh ravneh: stroke, politika, uprava, javnost, posamezniki) tisto, kar vedno znova pogojuje negativen odnos tako do varovanja kot do razvoja tega dela stavbarstva, predlagam, da se v naslednjem srečanju posveti posebno pozornost izobrazbi za tak pristop, oziroma nalogam vseh, ki naj v posredovanju te izobrazbe sodelujejo.