1. Osnovna vpraąanja in dileme

Osnovna vpraąanja, s katerimi se srečamo ob vsakem razmiąljanju o vrednotah, o varovanju, ruąenju ali dopolnjevanju tistega večinskega dela stavbarstva, ki mu danes (ąe vedno) pravimo "ljudska arhitektura", bi lahko strnili v naslednje skupine: 
- ali je to sploh lahko "arhitektura", ki je v preteklosti dosegla take kvalitete, da jih je potrebno v celoti in nespremenjene varovati? 
- ali je morda v svojem dosedanjem razvoju doľivljala le nadgradnje z novimi in boljąimi oblikami in zato celoten sklop pomeni le seątevek posameznih doseľkov?
- ali pa je bilo za "ljudsko" arhitekturo prav vztrajanje pri nekih ľe uveljavljenih  značilnostih njena temeljna značilnost in je to v resnici le tradicionalno zaostalo stavbarstvo?
Gornja vpraąanja so postavljena kot povzetek najpogostejąih načinov razmiąljanja, ki so "ljudski arhitekturi" vedno znova odvzemala njeno resnično kvaliteto, saj so jo vedno znova neupravičeno vzporejala predvsem s tako imenovano avtorsko (ali stilno) arhitekturo, pri kateri je ľe zaradi naročniąkega cilja vedno znova potrebna novost in sprememba. Ljudsko arhitekturo pa moramo ocenjevati tudi z novim izhodiąčem, saj se je hkrati danes ľe dovolj uveljavilo načelo, da predstavlja prav "anonimno" stavbarstvo (tudi ta vzdevek je le pogojen....) osnovno hrbtenico prostorske, krajinske, regionalne in ponekod celo nacionalne identitete - in ne posamezni izjemni stilni ali avtorski arhitektonski doseľki.
Razmiąljanje, ali je "ljudska arhitektura" lahko spomenik ali ne je zato lahko le teoretično. Pojem "spomenik" ima danes namreč več pomenov. Po eni strani je to res lahko "spomenik" nečemu (glej Juvanec: "arhitektura je oblikovanje prostora, oblikovanje prostora ni spomenik ... torej postane "spomenik" ąele takrat, ko odmre..."), a obenem je to izraz, ki opredeljuje tudi najviąje ovrednoteno dediąčino. Kakor hitro pa govorimo o dediąčini, to ni več le nekaj mrtvega, spoątljivo podedovanega, ampak temelj sedanjosti, kakor smo mi sami danes z naąo arhitekturo izhodiąče za prihodnost. Razlikovanje med smiselnim pomenom in formalnimi definicijami "spomenika" moramo danes zaradi mnogih razlogov ľe vnaprej natančno določiti.
In v tem okviru bi morali tudi mi postaviti izhodiąče v načelu "Prihodnost za naąo preteklost" - podobno kot so to doslej tudi uradno v svoje politične in kulturne programe sprejele evropske drľave. V tem pomenu pa stoji ljudska arhitektura, ki je temelj identiteti vseh okolij v katerih biva človek, vrednostno zelo visoko, saj velja tudi drugo pravilo: prav izvenmestni prostor je spomenik "skupnega spomina Evrope" - torej ne samo mrtev "spomenik" ampak najkvalitetnejąa ľiva dediąčina.
Če skuąamo le nekoliko razumeti pravila in zakonitosti nastajanja, razvoja, varovanja in spreminjanja fenomena "ljudske" (anonimne, bivalne, uporabne...) arhitekture, takoj ugotovimo, da je to posebna oblika stavbarstva, katerega temeljna vrlina je bila vedno moľnost nadgradnje starejąih stavb z novimi dodatki ali njihovo preoblikovanje v nove oblike. To je omogočalo njen razvoj (med drugi tudi zaradi ekonomičnosti), razvijalo njeno smotrnost in usklajenost z okoljem (kar danes tako radi občudujemo in kar je vedno izhajalo iz spoątovanja do izkuąenj preteklosti brez pretirano obvezujočih prepovedi v njihove dopolnitve), in ustvarilo osnovni pogoj, da je lahko ljudska arhitektura v sklenjenem razvoju edina postopoma ustvarjala krajinsko identiteto.


2. Zgodovinsko razumevanje soľitja starega in novega

Razvoj ljudskega stavbarstva ni bil nikdar prepuąčen naključju ali le naročniąki oziroma avtorski muhavosti in svojeglavosti. Vse spremembe pa tudi vse zahteve po ohranjevanju nekih značilnosti so bile vedno utemeljene s povsem določenimi pogoji. 
- Če so bili ti pogoji zahtevek po kontinuiteti identitete, sta morala biti znanje in zavest graditeljev in uporabnikov izjemno natančno določena. Izhajati sta morala iz sploąne vzgoje, iz nadčasovno in nadkrajevno dogovorjenih (ali vsaj podedovanih) meril za to razpoznavnost. Sploąna merila identitete so bila vedno najbolj kompleksna in izjemno zahtevna naloga za graditelje, ąe danes pa je prav to največja vrednota "ljudske" arhitekture kot osnovne oblikovalke kulturnih (arhitekturnih...) krajinskih posebnosti. 
Vse do konca 19. stol. je na primer veljalo, da je za vsako spremembo zunanjosti moral graditelj upoątevati mnenja sosedov in "uglednih" vaąčanov - krajevni "ľupan" pa je moral s podpisom poskrbeti, da se bo predhodno dogovorjeno soglasje tudi zares izvajalo. Zato so tudi prvi zakoni, ki so urejali "stavbne rede" pri nas uveljavili določbe, po katerih se "brez dovoljenja pristojne gosposke ne smejo nove stavbe delati, pa tudi ľe obstoječe ne bistveno popravljati, prenarejati ali podirati - za bistvene poprave, prenaredbe in podiranja se zaznamujejo take, katere utegnejo kakor koli si bodi pravice sosedov ľaliti... ali namerjavajo prenaredbe v zunanji obliki" (Zakonik in Ukaznik za avstrijansko-ilirsko Primorje, 1874). To je predstavljalo prvo z zakonom dogovorjeno ohranjanje identitetnih lastnosti stavbarstva v znanih okoljih.. Ko pa je drľava v letu 1976 odločila, da za zgled, kako skrbi za svoje ljudi, poruąila "stari", v potresu načeti Breginj (ki so ga dotlej vsi označevali kot biser vaąkega stavbarstva, za reąitev tega bisera pa ni nihče dal niti dinarja...) in ga nadomesti s "sodobno montaľno" arhitekturo, je uničila izjemen del slovenskega prostora.
- Če je bila rast anonimne arhitekture vezana na klimatske pogoje v krajini ali v poloľaju vsake stavbe, če je izhajala iz krajevno pogojenih (znanih, preizkuąenih...) gradiv in mojstrskega znanja, je to izhajalo iz izkuąenj, ki so preprečevale nesmotrnost v gradnji, zagotavljale ekonomičnost in ki so se na koncu izoblikovale tudi v povsem določljiva merila za kvaliteto in ustreznost vsake stavbe. Po teh merilih so ljudsko stavbarstvo ocenjevali njegovi uporabniki (sodobniki tudi za nove gradnje) in vsaka novost v gradivih, konstrukcijah in oblikah je bila najprej podvrľena strogi časovni kontroli ustreznosti, ąele potem se je novotarija lahko uveljavila. Nasprotno se je mnogokrat pokazalo, da je pretirano navduąenje nad novostmi privedlo do poslabąanja vrednosti stavb tako v funkcionalnem kot v likovnem ali konstrukcijskem merilu. 
Kot pozitivni primer bi lahko navedli spremembo kritine v primorskem prostoru, kjer je prvotno slamnato ali kamito streho celi dve stoletji le počasi zamenjevala opečna kritina s korci, ki jo danes razpoznamo predvsem kot likovno vrednoto, v 18. in v 19. stol. pa so jo prepoznavali le kot praktično. Nasprotno moramo kot izrazito negativen primer oceniti skoraj trenutno zamenjavo lesene kritine v bohinjskem kotu z oblikovno povsem tujo salonitno. V 60. letih tega stoletja so novi kritini obetali nesluteno prihodnost in jo skuąali celo oblikovno (arhitektonsko...) izboljąati, da bi bila primerna za specifično okolje (ąola v Bohinjski Bistrici). ©ele danes ko vemo, da salonit ne prenese zmrzali, da ga veter potrga s streh in predvsem da je to ena od močno kancerogenih snovi (azbest!), ki so jo drugje po Evropi ľe povsem prepovedali, postaja tudi merilo nekvalitete in zato smemo pričakovati, da bo nekdanjo leseno kritino nadomestila ustreznejąa in upajmo da tudi oblikovno boljąa od salonitne.
- Tretja zahteva po kontinuiranem razvoju, ki ne bi smel le nadomestiti stare oblike stavb z novimi ampak jih čim bolj smotrno nadgraditi, je vedno izhajala iz kulture oziroma določenega načina bivanja. Največja teľava v trajanju bivalnega stavbarstva je vedno menjava oziroma spremembe generacij. Danes antropologi za razliko od nekdanjega dosti bolj statičnega etnografskega pogleda sodijo, da človek sicer po svojih ľeljah in zahtevah gradi arhitekturo kot specifično bivalno okolje, da pa na graditelja samega predhodno vpliva ľe zgrajeni prostor, ki mu ustvari tudi njegova osnovna merila za bodočo gradnjo - v obliki seątevka in nikdar le v obliki enostranskega pomena pozitivnih in negativnih izkuąenj. Tako je bilo vedno potrebno glede na razvoj druľine, glede na spremembe v ekonomski uspeąnosti prebivalcev, glede na spremembe ali uvajanje novosti v načinu bivanja in glede na vse specifike socialnih odnosov spreminjati tudi stavbe. Vendar se je vedno znova pokazalo, da so bile tiste spremembe, ki so korakoma uvajale novosti, dosti boljąe, močnejąe in trajneją, kot druge, ki so ľelele nasiloma vnesti drugačnosti. Prav v okviru kontinuiranega razvoja (in ne stagniranja!) načina bivanja je nastal tudi pojem "rastoče" hiąe, kateremu sodobni čas ponovno poklanja izjemno pozornost kot morda edinemu sredstvu za kvalitetne spremembe anonimnega dela stavbarstva v naąem (slovenskem) okolju.. 
Kot pozitivne vzorce lahko povzamemo spremembe, ki so nastale v 16. stol. v osrednjeslovenskem prostoru. Meąčani so po izgonu protestantovskih druľin izgubili ekonomsko moč, kmetje so jo po uporih in vzpostavitvi kmečke trgovine pridobili. Dotedanjo obliko bivaliąča v tridelni hiąi z edino moľnostjo raząiritve v vertikalni smeri (s ponavljanjem enakih prostorov drug nad drugim) so kmetje oplemenitili svoje stavbarstvo s spremembo v horizontalno ąiritev bivaliąč. Nastala je povsem nova kvaliteta bivanja z določljivo hierarhijo kvalitete prostorov, obenem pa je tako nastalo izhodiąče za najkvalitetnejąe "kmečke dvorce", za značilno kmečko "baročno" osrednjeslovensko hiąo in za rast meąčanskih stavb - ne da bi bilo potrebno bistveno spremeniti niti tehnologije gradnje niti identitete arhitekture, ki so ľe določale pokrajinsko in najbrľ celo naselbinsko pripadnost (P. Fister, Spremembe v prostorski organizaciji kmečkega stan. poslopja, v: Traditiones 3, Lj. 1974). Kot negativno izkuąnjo je vsekakor mogoče predstaviti velik korak nazaj, ki ga je pomenila najprej najemniąka, potem pa "delavska" hiąica z minimalnim stanovanjskim udobjem in brez moľnosti prilagajanja krajevnim ali osebnim specifikam v načinu bivanja. ©e v letu 1945 je na primer tedanje Ministrstvo za kmetijstvo FLRJ izdalo za Slovenski prostor odločbo, po kateri se morajo za povprečne (=večinske male) kmetije graditi hiąe v obliki, ki je nastala kot "delavska" hiąa - v njej pa so bile dodani poleg "dnevne sobe" ąe hlev za kravo, kotec za praąiča, svinjska kuhinja...). Novost naj bi bila sploąna, vseobsegajoča in obvezna. Od tu dalje seveda ni bilo več daleč do vnaprej predpisane "tipske hiąe", ki je eden največjih krivcev za nerazumevanje nujnosti kontinuirane gradnje iz izkuąenj preteklosti v kvaliteto prihodnosti.
- Podobno kot zadnji gornji primer so seveda lahko nastajale spremembe v ljudski arhitekturi tudi kot posledice političnih, ideoloąkih, socialnih, ekonomskih in drugih vzrokov. Ni nujno, da so bile vse take zapovedi ali prepovedi tudi negativne, nekatere med njimi so ľe zdavnaj postale "ljudsko blago", saj se je pozabilo, da so nastale z ukazom. 
Če najprej spet navedemo nekaj pozitivnih primerov, bi morda lahko začeli ľe ob koncu srednjega veka, ko so zaradi ątevilnih poľarov skuąali "razviti" bivaliąča preprostega prebivalstva v viąjo kvaliteto. Tako so ľe v 16. stol. skuąali s prepovedjo nadomestiti odprta ognjiąča v taka z urejenim odvodom dima (dimnice predelati v hiąe vsaj s črno kuhinjo, po moľnosti pa tudi s pečjo). Podobni protipoľarni predpisi pa so v 19. stol. na Slovenskem zahtevali ometanje vseh lesenih sten, odpravo lesenih zatrepov in balkonov, v Prekmurju pa so novopečeni (madľarski) zemljiąki gospodje zato, da bi dodatno nekaj zasluľili, od kmetov zahtevali, da ľgo opeko in da svoje lesene "cimprače" krite s slamo nadomestijo z zidanimi in jih pokrijejo z opeko. V osrednji Sloveniji je tako izginilo največ tesarsko in oblikovno zelo kvalitetnih kmečkih stavb, v Prekmurju pa kar osnovna značilnost pokrajine. In s takimi ali podobnimi predpisi o enotni uporabi nekih gradiv ali celo o enotnem oblikovanju v sicer močno različnih pokrajinah, so uradniki v resnici kljub morebitni dobri nameri uničili največ izkuąenj iz preteklosti in prekinili soľitje med starim in novim.
Zlasti je poučna izkuąnja c. k. Kmetijske druľbe za Kranjsko, ki je leta 1883 izdala priporočila za gradnjo gospodarskih poslopij. Kot vzorec je predstavila pozitivne značilnosti stavb v Bohinju, nato pa predlagala, da naj se "vzorni načrti primerjajo ne le kmetijskim razmeram Bohinjskim, ampak tudi tamoąnjim navadam in ąegam". Ta predhodnik sodobnega "univerzalističnega" tipskega načrta se je od danaąnjega poleg zahteve po kontinuiranem soľitju med starim in novim v povsem določenem okolju razlikoval tudi v tem, da je bil to le "nasvet za zidanje večjih kmetijskih poslopij", in da je mogoče pričakovati, da bo vsak lahko poleg nasveta za (tedaj) najsodobnejąe oblike stavb naąel moľnost tudi za lastne zamisli. Če bi danes lahko uporabili isto logiko, bi sploh ne postavljali vpraąanj o razlikovanju med starim in novim v ljudski arhitekturi!

3. Sklepi in predlogi

Iz različno utemeljenih meril ali ciljev, ki so bila ali ki so ąe (ali ki bi morda vsaj morala ąe biti...) osnova za oceno ustreznosti ali vrednosti vsega ljudskega stavbarstva, je vedno znova nastajala tudi drugačna ocena te arhitekture. Zato lahko o doseľkih tega dela graditeljstva ogvorimo le kot o relativnih vrednotah in ocena o tem, kaj je tisto, kar naj se kot novost priporoči za nadgradnjo ali kaj je tisto, kar naj bi ohranili kot dragoceno izkuąnjo iz preteklosti (tudi kot kulturno dediąčino), se je in se bo spreminjala. Ker te vrednosti izhajajo iz prostorsko in člasovno določljivih, razmeroma majhnih (in s tem tudi merljivih!) enot, obenem pa jih skuąamo vedno znova preverjati tudi s ąirąimi, viąjimi merili od regionalnih do planetarnih razseľnosti, da bi zagotovili viąjo stopnjo objektivnosti, ni bilo in ne bo nikdar mogoče postavit univerzalnih ocen niti kriterijev zanje - mogoče in nujno pa je razmeti danaąjo pozitivno ovrednotenje tega dela kulturne dediąčine.
Če upoątevamo ąe dejstvo, da je človek s svojimi zahtevami po izboljąevanju bivalnega okolja sicer res vedno nekaj novega gradil ali spreminjal stara bivaliąča, da pa je ľe obstoječa arhitektura nanj vplivala kot pedagoąko pa tudi kot kulturoloąko merilo in s tem pogojevala njegove odločitve za prihodnost, moramo ugotoviti, da je kontinuiteta ali v slovenskem primeru značilna "rast" hiąe tista povezovalna lastnost med gornjimi divergentnimi izhodiąči, ki nam omogoča vsakič znova preveriti vlogo posameznega kriterija.
Danes je navidezno v celoti uveljavljena trditev, da moramo s skupnimi napori in cilji varovati/ohranjati naąo kulturno dediąčino, v kateri najbolj zajeten del je prav dediąčina "ljudske" arhitekture. Vendar pa danaąnji problemi, če jih pogledamo nekoliko bolj kritično, zajemajo kar nekaj pogledov, ki temu varovanju ne zagotavljajo uspeąnih rezultatov.
- Varovanje "ljudske arhitekture" izhaja iz predpostavke, da je mogoče njene vrednote ocenjevati enako kot stilno arhitekturo preteľno z estetskega (umetnostnega, likovnega) staliąča. Zato se ąe vedno preteľno varuje izbrane "spomenike" ali celo le njihove dele (freske, portale...) in ne celovite vrednosti anonimnega stavbarstva kot soustvarjalca identitete in kvalitete nekega časa, ambienta, krajine, regije, morda celo naroda. Če bi spremenili odnos, bi morali hkrati z ljudsko arhitekturo ohranjati tudi identiteto prostora in do neke mere tudi način ľivljenja v njem. Če pa menimo, da je razvoj tudi sestavina tega varovanja, moramo zelo previdno in natančno določiti meje, do katerih so spremembe vsebine in okolja ąe mogoče, da hkrati z zagotovitvijo ľivljenja uspemo obvarovati tudi celovitost te arhitekture.
- Razvoj "ljudske arhitekture" je največkrat danes utemeljen v naslednjih močno poudarjanih predpostavkah:
a) Trditev: dosedanja ljudska arhitektura je bila le anonimno stavbarstvo brez arhitektonskih kvalitet, ki da jih je v bodoče ąele potrebno ustvariti... Zaradi takiega miąljenja se načeloma gradi ali celo prezentira posamezne spomenike ljudske arhitekture v "praznem" ali celo "urbaniziranem prostoru" (prvi primer: "ohranitev" domačije kot spomin na v potresu 1976 poruąeni Breginj, drugi primer je bil predlagan na posvetovanju urbanistov v Ljubljani, 8.11.1996, in predpostavlja "nujnost urbanizacije slovenskega prostora" zato, da bi dosegli nivo bivanja v svetovljanski metropoli...). Neupoątevanje generacijskih izkuąenj ąe bolj problem napoznavanja razpoznavnosti in identitete prostora kot ključnih kriterijev za ovrednotenje posegov v prostor so glavni krivci za razpad kvalitete kulturnokrajinske podobe Slovenije.
b) Trditev: ljudsko arhitekturo je mogoče in potrebno razviti v sodobni bivalni standard le z njeno popolno zamenjavo in z uvedbo novih tehnologij... Ob tem se je v zadnjem času pojavilo etično vpraąanje avtorstva (=krivca) črnih gradenj, obenem pa je tudi v teoriji arhitekture dejansko in celovito vrednost posameznih arhitekturnih doseľkov zamenjala metoda ocenjevanja "avtorske inovativnosti" po načelu: (kakorkoli) priznan avtor = kvalitetna arhitektura. Zato se pri "anonimni" (=ljudski) arhitekturi zanika ali celo zataji avtorstvo, nekatere posamične stavbe pa razglasi za izjemne, izvenserijske, celo stilne avtorske doseľke, ki ne morejo biti vključeni v celovit skupek ocenjevanja po različnih kriterijih, kot so navedeni zgoraj - torej ne morejo biti niti sestavina, niti merilo za arhitekturo v prostoru. S tem bi se lahko arhitekte kot ključne pobudnike in ustvarjalce v prostoru izločili iz reąevanja problema ljudske arhitekture!
Gornje trditve bi bilo seveda mogoče tudi ustrezno podrobno razčleniti in dokazati, vendar so ocene povzete po nekaterih najnovejąih raziskavah, predvsem slovenskega prostora (rezultati so ľe bili ali bodo objavljeni v publikacijah Ministrstva za okolje in prostor od leta 1993 dalje).
V razvojnih analizah je povsod mogoče ugotoviti, da je prav ljudska arhitektura vedno imela povsem določene kriterije relacijskih vrednostnih meril, določljivih lokalno ali regionalno - in nedoločljive v absolutnem merilu (prostorsko, časovno, ideoloąko, stilno, avtorsko...). Tako razmerje pa je bilo doslej temeljna vrednota tega dela stavbarstva, saj je bilo na ta način ustverjenih mnogo več povezovalnih doseľkov arhitekture, ki so uveljavljali ambiente, naselja, pokrajine, kot pa jih je kdajkoli lahko ustvarila individualistično usmerjena stilna ali (danes poudarjena) avtorska arhitektura, katere značilnost je vedno bila ločevanje (različnost, izstopanje, drugačnost...). To pa je v mnogih primerih ąirąi prostor povezovalo kvečjemu v neko hierarhijo, največkrat pa mu je v resnici odvzemalo njegovo identiteto.
Z uveljavljanjem gornjih zakonitosti, ki jih referat skuąa dokazati v slovenskem merilu, pa bi jih lahko izpostavili (specifične!) v kateremkoli drugem, bi ponovno uvedli doslej vedno prisotno temeljno vrednost ljudske arhitekture, ki gradi na soľitju starega in novega.
In ker je po izkuąnjah nepoznavanje lastnosti "ljudske" arhitekture (na vseh ravneh: stroke, politika, uprava, javnost, posamezniki) tisto, kar vedno znova pogojuje negativen odnos tako do varovanja kot do razvoja tega dela stavbarstva, predlagam, da se v naslednjem srečanju posveti posebno pozornost izobrazbi za tak pristop, oziroma nalogam vseh, ki naj v posredovanju te izobrazbe sodelujejo.