dr. Peter Fister, Ljubljana SI (1995)

RAZMERJA MED TEORIJO IN PRAKSO - PRICAKOVANJA IN REALNOST

Ni~ novega niso ve~na nasprotja med akademskim in prakti~nim pogledom na probleme, vedno znova so in bodo iz tega nastajale dileme, ki so lahko v~asih tudi visoko produktivne. Vendar so ob temi, ki jo `e nekaj let zaporedoma sku{ajo raz~lenjevati posvetovanja o ljudski arhitekturi v prostoru Alpe-Jadran morda tudi te dileme vedno znova onemogo~ale pravo re{itev za le navidezno mo~no, v korenine ljudskega izro~ila zasidrano dedi{~ino, ki je v resnici izjemno krhka.
Da je temu res tako, nas lahko prepri~a `e zaporedje problemskih (in hkrati tudi akademskih) tem na{ih dosedanjih sre~anj. Razprave so segale od povsem akademskega razmi{ljanja o izvoru in razvoju do ugotavljanja njene vloge v identiteti prostora ali poskusov izdelati zanjo novo definicijo - po drugi strani pa se je skozi ves ~as pojavljalo akademsko in prakti~no zastavljeno vpra{anje, kaj naj s to dedi{~ino po~nemo danes....

A tudi realnost je mnogokrat zaradi preprostih(?) finan~nih problemov ali pa zaradi druga~ne usmeritve, kot jo izra`a akademski pristop, vse bolj naklonjena pove~evanju prepada med ~im manj{im {tevilom izbranih spomenikov ljudske arhitekture in vso ostalo stavbno dedi{~ino. Ohranjeni malo{tevilni (najbolj dragoceni...) primerki naj bi nadomestili nepovratno izgubljeno celovito vrednost vloge ljudske arhitekture v pokrajini, odlo~anje o ru{enju vse ostale dedi{~ine in gradnji novega, uniformiranega, nekreativnega stavbarstva, ki nikoli ne bo postalo arhitektura, pa naj bi opravi~evale ekonomske in politi~ne vrednostne kategorije.

Postavlja se nam cela vrsta dilem, ki jih pravzaprav vsi dobro poznamo, le da jih skoraj nikdar ne postavljamo drugo ob drugo. Lahko bi se namre~ zgodilo, da bi nam tako ali u{la mo`nost ~istega in z realnimi problemi le redko obremenjenega znanstvenega pristopa, ali pa bi ne mogli zadovoljiti vsakdanje zahteve naro~nikov, ki jih v strokovnem jeziku povedane in njim nerazumljive ocene nekih neoprijemljivih vrednot le ovirajo. A tudi to je `e znana dilema, ki naj jo predstavim z 20 let staro zgodbo.

Leta 1975 je bil poslan v ugledno slovensko etnolo{ko revijo ~lanek, v katerem so bile zapisane trditve, da naj bi etnologi dopolnili svoje teoreti~ne raziskave tako, da bi bile lahko koristno uporabljene za varstvo stavbne dedi{~ine. Dokazoval je, da je med vzroki za njen propad tudi dejstvo, da (tedaj...) mnogi etnologi niso prav razumeli vsebine in oblike svojega dela, saj mnoge njihove ocene o pomembnosti neke (stavbne) dedi{~ine niso hkrati upo{tevale odgvornosti za njihovo varovanje. Zaradi recenzije, ki jo je opravil vodilni slovenski etnolog in v kateri je bilo ugotovljeno, da bi tako usmerjene etnolo{ke raziskave potisnile etnologijo le na raven viroslovne in pomo`ne vede - da bi ji torej odvzeli akademskost - ~lanek ni smel biti objavljen! Nihil novum sub sole...

Iz gornjega uvoda in ob {tevilnih grenkih izku{njah v vsakodnevnem stiku s to problematiko {e vedno menim, da je pretiran razkorak med tako imenovanim znanstvenim pristopom in prakti~nim ukvarjanjem z vlogo ljudske arhitekture v vsakem okolju, tisti razlog, zaradi katerega moramo o dilemah spregovoriti odprto in soo~iti teorijo in realnost. Mislim, da je bilo o visoki vrednosti ljudske arhitekture kot dedi{~ine, kot ustvarjalke prostorskih, simbolnih in humanih vrednosti `e dovolj povedanega! Dodati je potrebno le {e to, da danes `al lahko tudi statisti~no ugotovimo, da je - vsaj v Sloveniji - {tevilo ru{enj starej{ih stavb, gradenj novih in adaptacij obstoje~ih izjemno naraslo. @e povr{en pregled tega dogajanja, ki bi bilo lahko tudi visoko kvalitetno, ~e bi ustvarjalo nove vrednote v razvoju anonimnega stavbarstva ali vsaj varovalo dosedanje, pa nam ponuja nespodbudno podobo globokega nerazumevanja vloge in vpliva tega dana{njega ljudskega stavbarstva na prostor, ~as in ~loveka v njih.

Za razmeroma poenostavljeno razmi{ljanje o razmerjih med teorijo in prakso ter med pri~akovanji in realnostjo v odnosu do ljudske arhitekture se tako postavljajo (najmanj!) 4 vpra{anja oziroma dileme. O marsikateri med njimi je bilo `e govora, nekatere naj bi pojasnjevale izku{nje zadnjih dni. ^eprav ni pri~akovati, da bodo problem ljudske arhitekture re{ile, bodo vsaj v krogu podobno misle~ih morda vzpodbudile {e kak{no sorodno razmi{ljanje, predvsem pa `eljo po prakti~nih izku{njah.

1. razmerje
Prva dilema o pojmu, vrednosti, vlogi, vplivu ljudske arhitekture se nam v tej lu~i postavlja lahko skozi prizmo akademizma ali prakticizma.
Akademsko so se vrednostni kriteriji za ljudsko arhitekturo razvijali vzporedno s socialnimi, ekonomskimi, politi~nimi in danes morda tudi `e ekolo{kimi okviri. Trnovo je bila pot od prvih priznanj ljudski arhitekturi kot romanti~ni sestavini me{~anskega idealizma preko povsem nasprotnih ideolo{kih oznak, v katerih so dobile posebno mesto ob kme~kih {e delavske stavbe, preko politi~nih in nacionalisti~nih nalog, ki naj bi jih izpolnjevala (morda jih ponekod {e vedno...) prav ljudska arhitektura, do dana{nje ponovno idealizirane predstave o bio- arhitekturi, ki naj bi bila edino mo`na znotraj neke dedi{~ine s posebnimi predznaki - dana{nja vrednost ljudske arhitekture pa je najbr` je predvsem v njeni vse ve~ji redkosti in ohranjeni originalnosti.

Iskanje pratipov, arhitekturnih arhé-jev in izjem vseh vrst v znanstvenih krogih vse bolj prekriva prvotno pozitivisti~no bele`enje tistega stavbarstva, ki je bilo zna~ilno ali za nek prostor ali za dolo~eno skupino prebivalcev (narodov...). Nova vsebina obravnav pa seveda zahteva vse bolj kompleksne in znanstveno poglobljene razlage, ki postajajo nerazumljive vsem tistim, ki so tako stavbarstvo gradili ali uporabljali in na katere je prav zaradi svoje razumljive arhitekturne govorice tudi najbolj vplivalo.

S povsem prakti~nega stali{~a je ljudska arhitektura lahko tudi nacionalno bogastvo - naj bo to kulturna dedi{~ina, ki jo je mogo~e prodati kot turisti~no destinacijo, ali pa materialna vrednost `e zgrajene stavbne glávnice. [e najmanj je praktikom razumljiva vrednost ljudske arhitekture kot tiste vrste stavb, ki omogo~ajo prebivalcem `iveti v doma~em, razpoznavnem, po njihovi meri ukrojenem bivalnem okolju - namesto v prisilno poenotenem standardu najemni{kih stanovanj ali snobovsko svetovljanskem in hkrati neprepri~ljivem, tujem okolju ekstravagantnih bivali{~ dana{nje ekonomske elite. Kakor hitro pa realnost naleti na ovire, ki jih postavljamo teoretiki z neosebnimi vrednostmi, ded{~ino ~love{tva ipd., je to za prakti~no rabo najve~krat le ovira (razen v primeru, ko je mogo~e zaradi posebnega statusa stavb zanje iztr`iti finan~no podporo...).

@e iz gornjih splo{nih, morda provokativnih ugotovitev je razvidno, da je postalo dana{nje vrednotenje pojma ljudske arhitekture tako neusklajeno, da bi morala biti poleg ~iste akademske razprave o novih definicijah, ena od na{ih temeljnih nalog ponovno vzpostavljanje vrednostnih meril, ki bi bila veljavna in sprejemljiva za obe strani. ^e se `e strokovnjaki med seboj ne moremo povsem sporazumeti, kaj naj sploh razumemo pod pojmom ljudska arhitektura in ~e predlagamo, da je to definicijo potrebno ponovno opredeliti, kako si lahko zamislimo uskladitev med razli~nimi strokami, s prakti~nimi uporabniki, s politiki...

Zato bi si moral `e na samem za~etku razmi{ljanja, ali ima ljudska arhitektura, pa naj bo iz seznama kvalitetne in varovane dedi{~ine ali tista, ki je {ele v nastajanju kot anonimna, kak{no vrednost, vlogo, pomen, vsak izmed nas, ki se kakorkoli ukvarjamo z ljudsko arhitekturo, zadati kot cilj ponovno uskladitev razhajajo~ih se poti znanstvenega in prakti~nega ukvarjanja z ljudsko arhitekturo..

2. razmerje:
@e v za~etku omenjena dilema, da je za ene ljudska arhitektura poudarjena vrednost kulturne dedi{~ine, za druge pa le potro{no blago, nas postavlja pred naslednje vpra{anje: kam torej uvrstiti ljudsko arhitekturo?

Odgovori se zde preprosti. Tiste stavbe, ki jih stroka razpozna kot posebne vrednote, so dragocena dedi{~ina, ostalo pa so bolj ali manj zanimivi (pre`iveti) ostanki preteklih obdobij. ^e torej ohranimo najbolj{e, smo zagotovili vsaj varovanje tipi~nih in najbolj{ih predstavnikov, ~e pa `elimo to izrabiti tudi v turisti~ne ali druge pridobitne namene ali pa morda za ustvaritev nekega posebnega doma~ijskega okolja za redno bivanje - lahko prevzamemo najbolj zna~ilne oblike in okraske in iz njih sestavimo nove stavbe.

Táko tolma~enje smo si morda lahko postavili v ~asu, ko je bilo {e mogo~e razpoznati posamezne ambiente, naselja, pokrajine hkrati z zadostnim {tevilom razpoznavne, ~eprav ne izjemne ljudske arhitekture v njih. A prav zaradi gornjega na~ina razmi{ljanja smo danes v ve~ini okolij `e izgubili tiste podedovane zna~ilnosti v prostoru, zaradi katerih so tudi posamezni spomeniki ljudske arhitekture izjemne vrednote, novih pa zaradi spremenjenih meril ({e) nismo ustvarili. Tako so tudi relativno redki ohranjeni primerki varovane ljudske arhitekture `e postali netipi~ni okraski ali celo anahronizmi, za dolo~evanje razpoznavnih meril vse ostale anonimne arhitekture pa so `e povsem neuporabni.

Zavedati se moramo, da re{evanje posameznih primerkov ljudskega stavbarstva v okviru muzejev arhitekture pomeni v tem merilu le slaboten poskus ali celo opravi~ilo za neopravljeno delo, folkloristi~no obarvani normativi za gradnjo - ki najve~krat nastanejo zgolj v ne dovolj izobra`enih krogih, ~eprav ob velikem entuziazmu - pa niso ljudska arhitektura ampak le njen ponaredek.
^e se ho~emo soo~iti z realnostjo, bi morali pravzaprav zhajati iz ne preve~ akademsko spodbudne ugotovitve, da je bilo v preteklosti, ki je ustvarila tako kvalitetno ljudsko stavbarstvo, le-to vendarle predvsem potro{no blago. Razlika z dana{njo dobo je v tem, da so naro~niki in izvajalci neko~ zelo dobro vedeli, kaj ho~ejo dose~i, ko so si gradili svoje hi{e, in da so bila merila za lepo, dobro, smotrno, uporabno itd. povsem znana, preprosto dolo~ljiva in obenem natan~no dogovorjena. Bila so pogoj za dovolitev gradnje, ki zato ni bila tako formalna, kot je danes, ampak je omogo~ala znotraj njih tudi obvezno mero individualne svobode. ^e je nekdo hotel to svobodo tudi uporabiti in z njo zgraditi zase in za svojo okolico kvalitetno stavbo, je moral merila poznati. Ljudska arhitektura je - ~eprav le potro{no blago - postala resni~na in enkratna stvaritev.

^e bi po gornjih merilih sku{ali ponovno ovrednotiti lo~itev posameznih stavb na spomenike ljudske arhitekture ali na tiste, ki nimajo tega pomena, moramo ponovno vzpostaviti celotno hierarhi~no lestvico vrednosti. S tem bi izginila dilema, ali je ljudska arhitektura spomenik ali potro{no blago, ampak bi jo lahko ocenili le kot bolj{o ali slab{o v celotni pojavnosti. ^e pa te lestvice tudi stroke niso vzpostavile ali je morda v dejanskem prostoru resni~no ni ve~, postaja taka ocena nemogo~a. Dilema: spomenik ali potro{no blago pa se je `e prenesla tudi na sodobno in bodo~o gradnjo - seveda nekriti~no in praviloma v napa~nem odnosu do prostora.

3. razmerje
Tako ohranitev kvalitetnega dela dedi{~ine ljudske arhitekture kot morda {e bolj sposobnost, da bi za bodo~nost poleg izjemnih arhitektonksih stvaritev gradili tudi anonimno stavbarstvo, ki bi nadaljevalo usodni vpliv na vrednost bivalnega okolja, kakr{nega je imela v preteklosti ljudska arhitektura, je odvisno od znanja strokovnjakov in javnosti. Vzgoja, ki to omogo~a je vzgoja specialistov, strokovnjakov in vse javnosti.
Zato bi lahko postavili naslednje vpra{anje: ali je znanje in neznanje vzrok za odmiranje pomena ljudske arhitekture oziroma ali je to dilema posebne ali splo{ne vzgoje?

Brez posebnih dokazov je mogo~e ugotoviti, da danes ni dovolj izobra`enih strokovnjakov in specialistov, ki bi omogo~ili ohranitev kvalitet ljudske arhitekture, obenem pa tudi da javnost (od posameznikov do politike...) ni ustrezno izobra`ena. Prizadevanja, da bi ustanovili {ole za specialiste vseh profilov za re{evanje tega problema, da bi uvedli posebno izobrazbo v vse stopnje {olske obveznosti, ki bi ponovno dala vsaj nekaj tistega znanja, ki se je v preteklosti prena{alo z izro~ilom, so prizadevanja, ki so aktualna v vsej Evropi. Razmere so v razli~nih de`elah razli~ne, skupni so napori in cilji.

Zato v okviru tega vpra{anja ne bi smelo biti dilem. Prav nepoznavanje zakonitosti, ki so jih generacije prena{ale kot temeljna znanja, so ustvarile tiste vrednote, ki jih sku{amo danes ohranjevati. Vendar tega ni mogo~e obnoviti le v ozkem okviru strokovnih znanj ali specialisti~nih usposobitev, nadomestiti je potrebno predvsem temeljni odnos do teh vrednot. Zato so dileme, ali uvesti najvi{je oblike {tudija konservatorstva in restavratorstva povsem enakovredne dilemi, ali je potrebno v vse stopnje izobra`evanja vgraditi temeljna znanja o vrednotah okolja, med katere kot najbolj vplivna sodi prav ljudska arhitektura.

Gornje trditve niso zgolj aktivisti~ne parole, v Sloveniji prav zdaj nastajajo prvi zametki te preobrazbe. V osnovne {ole naj bi se vklju~ilo poznavanje arhitekture kot del osnovne izobrazbe, v srednje {ole na bi se dodalo posebne oblike vzgoje specialistov kot nadomestilo za izumiranje posebnih obrtnih znanj, na visoke {ole vpeljalo kvalitetno izobra`evanje strokovnjakov.
Ker so to hkrati tudi pomembne usmeritve v skupnem evropskem prostoru (regionalne, dr`avne, skupne evropske iniciative...) je potrebno del naporov vseh strokovnjakov iz razli~nih podro~ij, ki se ukvarjajo z ljudsko arhitekturo, zdru`iti in preusmeriti v skupni cilj uresni~itve najbolj{ih oblik izobra`evanja na vseh stopnjah. Pri tem seveda ne more ve~ obveljati `elja ali zahteva, da se je mogo~e takemu delu izogniti samo zato, ker bi nekdo `elel opravljati le nad vsem tem vzvi{ene znanstvene raziskave...

4. dilema
Danes imamo v razmerju do ljudske arhitekture kot kvalitativno in kvantitativno izjemno pomembne sestavine prostora ne eni strani prevelika pri~akovanja (s strani zagovornikov varovanja in njenih raziskovalcev), v realnih razmerjih pa neodgovorno zapostavljanje.
^e je bilo npr. v Sloveniji {e pred 20 leti le nekaj sto etnolo{kih spomenikov razpoznanih kot vrednih varstva, je danes ta {tevilka presegla desettiso~e in vklju~uje poleg resni~nih izjemnih kvalitet tudi mnoge stavbe, ki dolo~ajo predvsem krajinske ali naselbinske (torej prostorske) varovane celote. Gotovo je utopi~na ideja, da bi vse te stavbe, med katerimi jih je mnogo povsem dotrajanih, obvarovali pred propadom. Vendar je izguba vsake od teh stavb nenadomestljiva!

Po drugi strani so raziskave v zadnjih letih pokazale tiste zna~ilnosti (najve~krat starej{ih!) arhitekturnih skupin, ki so nepogre{ljive za krajinsko ali naselbinsko podobo in razpoznavnost slovenskega prostora. Uvedba teh sestavin kot avtomati~nih kriterijev za vse, kar se gradi novega, bi pomenila nedopusten anahronizem - zato so tudi tu pri~akovanja prevelika. Vendar bi z izgubo teh zna~ilnosti dobesedno uni~ili temeljne vrednote slovenskega prostora, ki mu dajejo identitetno in pomembno nacionalno vrednost!

Neodgovorno ravnanje z ljudsko arhitekturo ni potrebno posebej dokazovati, pa naj bo to njeno ru{enje ali graditev nove anonimne, prostoru tuje in agresivne. Tudi tu gre v osnovi za povsem lo~ene poti znanstvenega in prakticisti~nega na~ina dela. [e ve~, nekoliko provokativno in samokriti~no bi morda celo lahko ugotovili, da so nezadostno pojasnjena merila znanstvenih ocen, ki so neprilagojena realnim potrebam, vzroki za ta prepad. Na temelju ugotovitve, da ni mogo~e fizi~no ohraniti vse stavbne dedi{~ine po strogih konservatorskih na~elih ali da ni mogo~e zahtevati, naj vse nove stavbe dobe anahronisti~no okrasje iz starej{ih obdobij, mnogi kolegi arhitekti in v {e ve~jem {tevilu lastniki kvalitetne ljudske arhitekture ter novograditelji omalova`ujo~e odklonijo kakr{nokoli povezavo z doslej uveljavljenimi merili kvalitetne ljudske arhitekture.

Da bi se izognili prevelikim pri~akovanjem in da bi obenem prepre~ili nerazumno zapostavljanje pomena ljudske arhitekture se zdi edina mogo~a re {itev tista, ki bi upo{tevala zgoraj `e na{tete nujnosti povezovanja raziskovalnega in prakti~nega dela, seveda v nobenem primeru na ra~un kvalitete enega ali drugega ampak izklju~no le v nujni povezavi med obema.

5. dilema
Najte`je vpra{anje je, kako izvesti teorijo v praksi - ali je mogo~e povezati danes tako nasprotna merila kot so konzervativno varstvo oziroma avtonomisti~no, od vseh vplivov izlo~eno in le avtorsko oblikovanje bodo~ega stavbarstva na eni strani in zahtevo po celostni, s ~lovekovimi merili utemeljeni vlogi anonimne arhitekture na drugi strani?

Ker je v predhodnem razmi{ljanju vedno znova ponavljana teza o nujnosti povezovanja znanstvenega in prakti~nega pristopa, naj poskus odgovora na zastavljeno vpra{anje izhaja iz realnega primera.
V zadnjem letu je v Sloveniji spro`ena akcija za razvoj pode`elja, podobno kot v drugi de`elah (Orts und Regionalentwicklung v Avstriji ipd.). V tem okviru je bil na~rtovan tudi razvoj Kne`je vasi na Dolenjskem, ki skupaj z Baragovo doma~ijo oblikuje zna~ilno prostorsko celoto. V njej ni izjemnih posameznih arhitektur, va{ka cerkvica in nekdanji dvorec Baragovine pa sta (skromna) spomenika ljudske arhitekture. Ker je to lahko zna~ilen primer re{evanja problema tako imenovane ljudske arhitekture, ki zajema vse od za{~itene kulturne dedi{~ine, preko varovane kajine do povsem anonimnih in tudi novih posegov v prostor in novih stavb, so izku{nje zgovorne.

Celota je dobila podporo na dr`avnem in meddr`avnem merilu (Bavarska...), zato so bila pri~akovanja velika. Prvi programi so mnogo obetali, zato so se v kraju samem takoj lotili dela. Ko je problema za~ela obravnavati strokovna skupina (Fakultete za arhitekturo), je bilo `e pri osnovni analizi ugotovljeno, da je potrebno za dosego visokega cilja (kandidiranja za najbolje urejeno in hkrati ohranjeno vas v evropskem merilu...) zajeti celoten prostor, ne le nekatere detajle, in vse je bilo potrebno za~eti znova. Neketere najnovej{e re{itve so bile strokovno neustrezne in morali jih bomo popraviti, celovito obnovo pa postaviti na usklajena merila zahtev in `elja - stroke in prebivalcev.

Rezultati so bili predstavljeni v preteklem tednu, nanje so posamezniki in tudi strokovnjaki reagirali zelo razli~no. Ni bilo te`ko ugotoviti, da so bile predhodno zapostavljene prav tiste oblike dela, ki so navedene zgoraj:
- prostorska in stavbna dedi{~ina je bila ocenjena kot izjemna (v izbranih segmentih: Baragova doma~ija, cerkev, vas kot del pokrajine...) - dejansko se je izkazalo, da je njena najve~ja vrednost predvsem v celovitosti, ki bi morala upo{tevati tudi druge dele poselitve in kulturne krajine, ki sicer niso bile zajete v uradni program obnove;
- stavbe so brez izjeme v celoti vezane na prakti~no rabo - ~eprav so nekatere razgla{ene za spomenike, zato so bila pri~akovanja prevelika in predlogi novihali adaptacij starih, ki niso sodili v to skupino, preve~ brutalni;
- lastniki in prebivalci so sicer zavzeto podprli akcijo, vendar so {ele sedaj za~eli spoznavati, kak{ne obveznosti in kak{ne mo`nosti jim nudi ocena, da je njihovo bivalno okolje z njihovimi stavbami vred pomembna ljudska arhitektura - zna~ilni so primeri s prostorom ne dovolj premi{ljeno usklajenih novih gradenj, ki so bile izpeljane kot poskus posnemanja stare in kot popolno odklanjanje zna~ilnosti obstoje~e arhitekture; prav neustrezno znanje, ki ga je bilo potrebno nadomestiti z neke vrste posebnim izobra`evanjem (razstava, razgovori...), bi lahko celoten projekt tudi prepre~ilo;
- {ele ob delu na terenu, sodelovanju s prebivalci in s posebnimi oblikami predstavitve rezultatov je danes mogo~e pri~akovati za vse primerne re{itve.

V nekaterih de`elah je `e dolgoletna praksa povezovanja strokovnjakov in prebivalcev (va{ke delavnice v Nem~iji, va{ki dnevi - Dorftage v Avstriji...), vendar kljub temu {e nikjer ni dose`ene tiste {iroke oblike skupnega dela, ki bi izhajalo iz skupnih ciljev. Prav v skupnih ciljih in v skupaj dolo~enih (dolo~ljivih) merilih zanje je namre~ neko~ nastajala najkvalitetnej{a ljudska arhitektura, ki jo danes ob~udujemo, varujemo.

^e ho~emo zagotoviti prihodnost za ljudsko arhitekturo, pa naj bo to dedi{~ina ali bodo~e anonimno stavbarstvo, bomo morali uveljaviti odprt na~in dela, ki bo povezoval znanstveno delo razli~nih strok med seboj in akademsko razmi{ljanje s prakti~nimi nalogami. Zagotoviti bo tudi moral, da bodo poenotena danes zelo razli~na vrednostna merila tistega dela stavbarstva, ki ga sicer oblikuje ~lovek po svojih `eljah, ki pa vendarle mo~no povratno vpliva tudi na njega samega.

Opomba:
Kot relevantna literatura so upo{tevani predvsem prispevki iz dosedanjih sre~anj na temo Ljudska arhitektura v prostoru Alpe Jadran (in ob njih navedena bibliografija). Posebni podatki o najnovej{em stanju so iz raziskovalnih nalog In{tituta za arhitekturo pri Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, ki {e niso bili objavljeni.