dr. Peter Fister, Ljubljana SI
NOVE SMERNICE V RAZISKOVANJU LJUDSKE ARHITEKTURE
Ko smo si ob zadnjem sre~anju na temo "ljudska arhitektura" med Alpami in Jadranom zastavili vpra{anje o tem, kaj nam danes ta segment grajenega ~lovekovega bivalnega okolja v novih razmerjih sploh pomeni, saj vendar ni~ ve~ ni pravega "ljudskega" to je anonimnega, smo najbr` `e predvidevali tudi neuspeh odgovora na to zapleteno vpra{anje. Medtem so se povrhu vsega pojavili ali uveljavili tudi poskusi, da bi dolo~ili nove pomene za nekdaj tako nedvoumno postavljeno mejo med "ljudsko arhitekturo" in "arhitekturo", nove teorije o raziskovanju arhitekture in ~loveka, nove te`ave in tudi mo`nosti za ohranitev tega dela kulturne dedi{~ine.
V Sloveniji - podobno pa morda tudi drugje - lahko doka`emo, da je v zadnjih nekaj letih anonimno stavbarstvo za~elo pridobivati novo vlogo kot tista dedi{~ina, iz katere moramo ohraniti najpomembnej{e spomenike, ali morda celo kot ena temeljnih sestavin celovitega okolja. Po drugi strani pa so vedno bolj zanesljivi podatki o nerazumnem uni~evanju velikega {tevila stavb, ki sicer res niso neposredno zavarovane kot (formalno vedno bolj redki) arhitekturni spomeniki, ampak soustvarjajo kompleksno stavbno dedi{~ino in s tem pomembno prvino kulturne dedi{~ine celotnega prostora, regij, krajin ali lokalnih enot. Nadome{~anje avtenti~ne "ljudske arhitekture" s posladkanimi, za turiste folklorno obarvanimi doma~ijskimi stavbami seveda ta razpad le {e pospe{uje, enako kot bi ga pospe{ilo tudi pretirano prizadevanje za "arhiviranje" posami~nih ozko strokovno izbranih spomenikov ljudske arhitekture v arhitekturne muzeje na prostem, saj bi potem, ko bi bili tako prikazani `e vsi "vzorci", ne bilo ve~ potrebno razmi{ljati o nekem segmentu arhitekture, ki je tako ali tako stvar preteklosti, pomemben pa je le toliko, kolikor ve~ ima o~esu (in turistu) privla~nih sestavin...
Lahko bi seveda {e na{tevali probleme, ki jih danes pred nas postavlja nedolo~enost pojma "ljudska arhitektura". Lahko bi tudi poskusili analizirati vse razli~ne poskuse, ki `elijo nadomestiti {e nedavno tega povsem jasen pojem. Vendar pa, ali ni zna~ilno, da na primer v Slovenskem pravopisu tega pojma sploh ni in to niti pod geslom arhitektura niti pod geslom ljudski! Ali, da je v Enciklopediji Slovenije nedvoumno zapisano, da je "ljudska arhitektura arhitektura neprivilegiranih, socialno in izobrazbeno ni`jih dru`benih plasti - ker zajema predvsem stavbarstvo kme~kega oziroma pode`elskega prebivalstva, zato je raz{irjen tudi izraz KME^KA ARHITEKTURA"1.
Seveda se je mogo~e taki oznaki pridru`iti kolikor gre za razumevanje pojma v `e odmaknjenem preteklem ~asu, ali ko bi `eleli z oznako ljudska arhitektura hkrati dati tudi neko dolo~eno oceno, vezano na izbor stavb izpred pol stoletja. Vendar s tem ne odgovorimo na vpra{anje, ali "ljudska arhitektura" (stavbarstvo...) danes sploh {e obstoja, razen v pre`ivelem, ve~inoma muzejskem pomenu, saj dana{nji pravi kmetje gradijo silose namesto skednjev, monta`ne hale namesto hlevov, bivajo pa v stanovanjskih stavbah, ki so skoraj dosledno enake tistim iz predmestij. Obenem ne najdemo nobenega imena za pravo poplavo povsem anonimnih stavb uradnikov, delavcev in vse do intelektualcev ali {e posebej nove ekonomske jare gospode v hi{ah s povpre~nimi vsaj 80 m2 na prebivalca in dale~ od vsake resni~ne arhitekturne kvalitete ali od arhitektovega prispevka v oblikovanju, ~eprav natan~no vemo, kateri "avtor" je stavbo ne le projektiral ampak tudi predpisal!
Ka`e, da dosedanje definicije niso ve~ za rabo in da jim je potrebno dodati nove. Sicer to ni ni~ novega, saj {e pred nekaj desetletji v okvire "ljudske" arhitekture nikakor ni bilo mogo~e v{teti stavb, ki so bile ali zgrajene v 20. stoletju ali pa so morda pripadale "privilegiranim" slojem - recimo delavcem v rudni{kih naseljih. ^e smo pojmu "ljudska arhitektura" lahko torej dodali nove kategorije ne da bi hkrati vrednost ljudske ustvarjalnosti izni~ili, bi morda lahko storili nekaj podobnega tudi danes.
Vendar pa se nam ob tem postavljajo ovire, na katere smo naleteli tudi ob poskusu, da bi za celotno obmo~je Slovenije ugotovili, katere so tiste zna~ilnosti arhitekture, ki posameznim regionalnim ali vsaj krajinskim obmo~jem dolo~ajo njihovo identiteto, razpoznavnost. Vse dosedanje razlage ljudske arhitekture so na koncu vedno znova pristale v okvirih sintezno dolo~ljivih posebnosti, ki so jih uvr{~ale na eni strani v zaokro`ena ve~ja ali manj{a obmo~ja in ki so jim hkrati dodajale pravico in razlago njihovega medsebojnega povezovanja (za Slovenijo glej vse avtorje od Valvazorja preko Melika do sodobnih razlagalcev zgodovinskega pomena ljudske arhitekture v na za~etku citiranem enciklopedi~nem pomenu.
Kljub iskanju primerov, ko bi skupine sodobnih ("anonimnih" ali avtorsko dolo~ljivih) stavb ustvarile tako mo~no oporo za razpoznanje identitete nekega okolja ali morda celo neke regije, tega pojava nismo na{li. Zna~ilen je bil `e odgovor na tako vpra{anje enemu od slovenskih urbanistov, ki je po razmisleku izjavil, da je to najbr` naselje Murgle v Ljubljani2 - za tiste, ki jih ne poznajo, je to primestno naselje atrijskih hi{, zgrajenih za "vi{ji" sloj Ljubljan~anov... Najbr` je postala definicija "ljudska arhitektura" zaradi dana{nje zameglenosti pojava tako tesno vezana na neke izjemne ali vsaj izjemno dekorirane, predvsem pa na stanovanjske stavbe, da je preprosto ni ve~ mogo~e uporabljati - razen za raziskave `e kar oddaljene preteklosti.
In tu smo pri temeljnem vpra{anju, ~e smo doslej pravilno definirali pojem "ljudske arhitekture. Glede na dosedanje zaklju~ke {tevilnih bolj ali manj teoreti~nih posvetovanj strokovnjakov, posebej seveda tudi na predhodna tri posvetovanja v okviru mednarodnih konferenc Alpe Jadran, je mogo~e odgovoriti, da ne! ^e je bilo to pravilno za preteklo in polpreteklo dobo, je bilo to mogo~e le iz vrste vzrokov, ki jim mnogi danes `e odrekajo ustreznost. Ob primeru, ki ga je dokaj kriti~no razvila antropologija, stroka, ki se doslej navidezno sploh ni ukvarjala z arhitekturo, se zdi, da doslej najbr` le nismo znali razumeti vsega v zvezi z zastavljenim vpra{anjem, kaj je to ljudska arhitektura. Seveda gre hkrati tudi za vrpa{anje razlikovanja med drugimi "vrstami" arhitekture in tem na{im izbranim segmentom - in tu smo pogre{ili v najve~ji meri.
S poskusom razlage, kaj naj bi v bodo~e predstavljala ARHITEKTURNA ANTROPOLOGIJA kot "manjkajo~i ~len" v okviru antropolo{kih teorij3, je - ~eprav le s skraj{animi in iz celote morda iztrganimi novimi dognanji - utemeljen tudi predlog za novo definicijo Ljudske arhitekture. Dognanja, ki so utemeljena tako v antropolo{kih kot arhitekturnih teorijah in ki so na zadnjem kongresu antropologov v Mehiki v preteklem letu do`ivela nedeljeno priznanje, so obenem utemeljena s primeri in pomisleki iz o`jih, slovenskih krogov. Razmi{ljanje je hkrati nadgradnja referata, ki je bil posredovan nedavno na [kerljevih antropolo{kih dnevih4.
Antropologija naj bi bila po definiciji "veda o nastanku in razvoju ~loveka, o njegovem odnosu do okolja in o mestu osebnosti v dru`bi in svetu" 5. To splo{no oznako so mnogi zaradi izjemno {irokega spektra mo`nih ali celo prednostnih razlag doslej `e sku{ali podrobneje definirati. Tako se je obi~ajni enciklopedi~ni delitvi na fizi~no, kulturno, filozofsko in teolo{ko bodisi znotraj teh delitev ali vzporedno z njimi pojavila in se {e pojavlja cela vrsta poskusov, da bi nastanek in razvoj ~loveka, posebej pa {e njegov odnos do razli~no pojmovanega "okolja" razlagali bolj specifi~no. Podobno kot so se `e (in se bodo verjetno {e...) povsem upravi~eno pojavljale nove "antropologije" - morda bi jih bolje imenovali antropolo{ke teorije o specifi~nih problemskih skupinah razvoja ~loveka in njegovega odnosa do okolja - se v zadnjem desetletju pojavlja tudi pojem ARHITEKTURNA ANTROPOLOGIJA. Po trditvah njenih najbolj vnetih zagovornikov je to celo "the missing link" v sistemati~ni rekonstrukciji materialne kulture ~loveka6, drugi antropologi pa jo preprosto vgrajujejo kot del kulturne antropologije med ostale sestavine. Za odgovor na vpra{anji, kje je v resnici njeno mesto in kako zdru`uje ta pojem dve vedi (arhitekturo in antropologijo), je danes morda {e prezgodaj, saj iz izku{enj drugih "novih" antropologij vemo, da so morala prete~i kar dolga desetletja, zamenjati je bilo potrebno cele generacije znanstvenikov, da so se uveljavile kot polnopravne sestavine v skupnem se{tevku na{ih `elja, da bi ~im bolj celovito razumeli razvoj ~loveka in vzroke ali posledice vplivov na ta razvoj.
Eden najve~jih slovenskih antropologov, raziskovalec dr. Bo`o [kerlj je v svojem imenitnem delu Ljudstva brez kovin pogosto raz~lenjeval kulturne prvine posameznih izbranih ljudstev in v teh prikazih "kulturnih" sestavin najve~krat na sam za~etek postavil prav njihova bivali{~a oziroma vse tisto, kar sicer drugi radi ozna~ujemo s pojmom "ljudska arhitektura". Ta mu je bila morda v najve~ji meri dokaz o materializirani obliki posledic njihovega dru`benega ustroja, cele vrste dru`benih ali individualnih specifi~nosti v na~inu `ivljenja in podobno, v manj{i meri pa tudi vzrok za dolo~ene principe medsebojnih odnosov ali pogojev za razvoj posameznika. Najbolj dosledno je to videti v zaklju~ku, ko opisuje temeljne razlike med "nabiralci" in "poljedelci". Tu postavlja naselbine, stanovanja, bivali{~a kot prvi razpoznavni element in posledico njihovega specifi~nega na~ina `ivljenja in dela. Ko razpravlja o ameri{kih ljudstvih, je tudi zanj stavbarstvo ena glavnih dolo~ljivih sestavin v razlagi njihove zgodovine.
V tedanjem ~asu, to je sredi na{ega stoletja, so "arhitekturo" (ve~krat je bil uporabljaan izraz "stavbarstvo", kar naj bi pomeni vse, kar si je ~lovek zgradil v svojem bivalnem okolju, medtem ko naj bi bil pojem "arhitektura" najve~krat uporabljan le za izjemne stavbe ali za umetnostne dose`ke v stavbarstvu) predstavljali predvsem opisno. Tak odnos, ki ne povezuje vzrokov, zaradi katerih neka arhitektura nastaja, in posledic, ki jih tako nastala arhitektura ima na ~loveka, na njegov razvoj in na njegov odnos do okolja, je bil utemeljen tudi v drugih tedanjih teorijah, ki so obravnavale arhitekturo.
Tudi druge stroke, ki so dotlej obravnavale arhitekturo, so videle v njej le tehni~ne ali estetske dose`ke oziroma materialne dokaze za zgodovino. V {estdesetih letih je nastala posebna "arhitekturna teorija", ki je v izrazito umetnostno zgodovinskem teoreti~nem okolju sku{ala znanstveno dolo~iti na eni strani arhitekturne sestavine, na drugi strani pa tem sestavinam dodati mo`nost vrednostne ocene. Ker je bil postopek v razli~nih okoljih seveda vezan na prejudicirane vrednostne kategorije, je moral izhajati iz posebnih estetsko dolo~enih meril, veljavnih vedno le v natan~no dolo~ljivih okoljih ali celo v dolo~enih dru`benih sistemih. Umetnostna "teorija arhitekture" je 60. in za~etku 70. let sicer zbudila upe, da bo mogo~e vzpostaviti znanstveno ogrodje za dolo~evanje vrednosti ne le za izjemne dose`ke ampak morda tudi za vedno bolj {iroko pahlja~o "ljudske arhitekture", vendar je ostajalo zgolj v okviru estetskih sestavin in tako tudi za arhitekte same brez vrednosti.7
Glavni razlog za neuspeh takega raz~lenjevanja arhitekture je bil v tem, da teorija ni vklju~evala niti razvojnih in prostorskih zakonitosti, niti ~loveka samega. To pa je v prvi vrsti onemogo~alo uporabljati metodo za ljudsko arhitekturo, katere edino vedno prisotno merilo je bil ^lovek, njegov na~in bivanja, odnos do okolja... Zato ni bilo malo poskusov, da bi to teorijo vsaj nekoliko "popravili". Pri nas je na primer umetnosti zgodovinar dr. Nace [umi zapisal, "da se je bilo potrebno prebiti pod zunanji pla{~ likovne govorice do strukture likovnega izra`anja - v zaokro`enih kulturnogeografskih regijah...".8 S tem naj bi umetnostna zgodovina vsaj do neke mere hkrati z absolutnimi merili vrednotenja likovne govorice arhitekture in njenih avtorjev upo{tevala tudi njeno relativno navezanost na ~loveka v danem okolju, ~asu, dru`bi.
Etnologija je kot antropologiji najbli`ja stroka dosledno raziskovala arhitekturo le kot del materialne kulture - mnogokrat celo z merili umetnostne zgodovine. Od tu {e danes izvirajo marsikatere nejasnosti in nedoslednosti. Na vpra{anje, kak{na je zna~ilnost slovenskega stavbarsta, dobimo odgovor, da je to tipi~na gorenjska, primorska, panonska in podobna regionalna stavba izrazito kme~kega stavbarstva, po ve~ini nastalega v 19. stoletju in za dana{nji ~as `e redkost, oziroma marsikje `iva le {e kot ~ustveno obarvan spomin. Ob tem je izpu{~eno ali pa le samostojno raziskovano ostalo stavbarstvo drugih slojev in obdobij.
Prav zaradi teorij, ki niso prestopile ozko za~rtanega praga vnaprej dolo~enih meril, kaj je in kaj ni prava (ljudska) arhitektura, je tudi v arhitekturni stroki nastalo mnogo predpisov, ki prav táko (ni~ ve~ obstoje~o) obliko predpisujejo kot merilo... Priznati moramo, da so nekateri raziskovalci-etnologi v zadnjem ~asu `e za~eli razpoznavati usodno povezavo med kulturnimi prvinami, na~inom bivanja in stavbarstvom kot najbolj raz{irjeno in vplivno sestavino ~lovekovega bivalnega okolja in da je pri~akovati tudi tu kar velik preobrat.
Vse navedeno seveda ne velja le za umetnostno zgodovino in etnologijo (etnografijo). Tudi znotraj arhitekture same, enako pa je veljalo tudi za druge stroke, ki so kakorkoli obravnavale stavbarstvo, v bli`nji preteklosti {e vedno ni pri{lo do pravega razumevanja usodne povezanosti med vsem, kar je ~lovek zgradil, poru{il ali kar namerava zgraditi in njegovim razvojem ter odnosom do okolja. Priznati moramo, da doslej kljub mnogim poskusom in spoznanjem {e ni bilo resni~no velikih sprememb, ki bi kazale na uresni~itev zgoraj zapisanih novih izhodi{~ za razumevanje arhitekture. Arhitektura se je zadovoljevala z ekskurzi v modne predpise o "dobri in slabi" arhitekturi, preveli~evala avtorstvo kot edino vrednoto in {e vedno sku{a anonimni, to je ljudski arhitekturi odvzeti njeno najve~jo pravico, da je in da bo ustvarjala kontinuiteto identitete prostora, v katerem `ivi, ustvarja in je od ustvarjenega odvisen ~lovek.
Obenem smo se vedno bolj sre~evali s problemi uni~evanja ~lovekovega okolja, pa naj je {lo za najbolj primitivne predele ob Amazonki ali za povsem civilizirana in stehnizirana okolja. Zavest o izginjanju kulturne dedi{~ine, ki jo v vseh okoljih poleg duhovnih sestavin prav gotovo v najve~ji meri sestavljajo prav stavbna, naselbinska in sploh prostorska dedi{~ina prete`no tiste vrste, ki smo ji tudi doslej dajali ime "ljudsko stavbarstvo (arhitektura)", je po drugi strani vzbudila izjemno `eljo po raziskovanju in razumevanju le-te. Postajalo je vse bolj o~itno, da so ~lovek, njegov razvoj, obstoj in odnos do okolja v neposredni odvisnosti prav od arhitekture - v pomenu vsega, kar je doslej zgradil, da bi si ustvaril sebi primerno bivalno okolje, ki ga je hkrati tudi oblikovalo in ki je pogojevalo njegov razvoj. Zaradi odtujenosti med ~lovekom in zgrajenim okoljem je predvsem v civilizacijsko visoko razvitih okoljih bila pretrgana povezava med ~lovekom in njegovim vplivom na posledice, ki jih je (najve~krat negativne) spro`ala arhitektura, ki seveda ni bila "ljudska", niti anonimna, {e manj "kme~ka" ampak povsem dolo~ljivo avtorska. V zadnjem stoletju je izginilo tudi razumevanje arhéja prostora, ki je v preteklosti oblikoval arhitekturo posameznih ljudstev - vendar je to `e na meji filozofskih razprav, ~eprav usodno povezanih z degradacijo pojma resni~ne ljudske arhitekture..
In tu smo pri razlogu, zakaj se je pojavila potreba po "arhitekturni antropologiji" kot nujni sestavini razumevanja ~loveka in kot nadomestni znanstveni veji, ki naj bi ponovno uveljavila tudi ljudsko arhitekturo kot resni~no ne le folklorno vrednoto. Vedno ostreje postavljene zahteve po varovanju najprej kulturne dedi{~ine, nato v zadnjem obdobju celovite prostorske identitete, na to navezano osve{~anje o ekolo{ki problematiki in celo nacionalnem pre`ivetju ali vsaj dokazovanju - vse pa prepleteno neposredno z vsem, kar je doslej ~lovek gradil v svojem okolju, so le nekateri od vzrokov, zakaj se je morala pojaviti tudi `elja, da se v sistem "antropologij" uvrsti arhitekturna antropologija, katere temeljni raziskovalni cilj je celotno ~lovekovo stavbarstvo.
Kaj je v to potegnilo antropologe, je verjetno najbolj prepri~ljivo doslej dokazal Nold Egenter. Izhaja iz prepri~anja, da "vse, kar ~lovek gradi v naj{ir{em pomenu, ni primarno odvisno od estetike ampak od ~loveka" .10 V tako nujnost raz{iritve pomena ljudske arhitekture u~inkovito razlo`i tudi trditev, da je danes ostro razlo~evanje med "pravo" in "ljudsko" arhitekturo le {e hipoteka preteklosti. Seveda bi vse te trditve lahko postale tudi filozofsko vpra{anje, saj je po njegovem mogo~e arhitekturo razumeti in raziskovati le v okviru induktivne metode - z dolo~evanjem na osnovi percepcije konkretnega in na sklepanju, ki izhaja iz take dokumentacije pojavov arhitekture, ki je zna~ilna za to stroko (oblika, prostorski in ~asovni pogoji, gradiva, tipi konstrukcij, socialne relacije itd.). Le na podlagi tako (interdisciplinarno) dolo~ljivih lastnosti arhitekture so mogo~e generalizacije, predpostavke, hipoteze. Egenter hkrati zavra~a mo`nost, da bi arhitekturo razumeli deduktivno, to je iz predhodno dolo~enih meril, ki so jih sicer v preteklih in polpreteklih obdobjih ostro za~rtale razli~ne ideologije ali stroke (aprioristi~ne estetske teorije, simbolne ali kozmolo{ke stalnice religij, politike, zgodovinopisja, vse do etnologije ali v {ali na Slovenskem ve~krat imenovanega "kmetoslovja"...).
Ni nujno, da se je mogo~e v vsem strinjati s tako postavljenimi merili, vendar je predlagana metoda dela edini na~in, da se arhitektura lahko dolo~i kot "celostni" pojav (izraz, ki se vedno bolj uveljavlja za splo{no razumevanje naj{ir{ih razmerij med grajenimi sestavinami prostora in vzroki ter posledicami zanje - seveda z merilom ~loveka). To je hkrati tudi edini na~in, da se v okvire razumevanja celotnega stavbarstva enakovredno vklju~ita manj{inska "visoka" arhitektura in ve~inska ter prostorsko najbolj vplivna "ljudska" - po novem morda anonimna arhitektura.
Gotovo je, da so mnogi "kanoni", predpisi, modni predsodki in podobno vedno znova narekovali svoja lastna razmerja med ~lovekom in arhitekturo. Hkrati pa je gotovo tudi to, da so se prav taka formalna merila vedno znova dokazovala kot neuspe{na za presojo resni~ne vrednosti arhitekture, {e posebej za ~lovekov odnos do prostora in za tisto, kar tudi Egenter izlu{~i kot "stavbe, ki najmo~neje strukturirajo ~lovekovo bivalno okolje".11 Za to imamo dovolj dokazov, obenem pa je to `e prvi korak k druga~nemu razumevanju pojma "ljudska arhitektura" v preteklosti in "anonimna arhitektura" v sedanjosti in prihodnosti.
Po drugi strani je arhitektura v tem stoletju dosegla stopnjo, ki so jo mnogi kritiki ozna~ili kot nehumano oblikovanje (ali celo uni~evanje) ~lovekovega bivalnega okolja. V arhitekturni teoriji so bili sicer mnogi poskusi, da bi s posebnimi merili vendarle slu`ili ~loveku. Segali so od povsem teoreti~nih (matemati~nih, modularnih itd.) preko sociolo{kih, ki so zagovarjali pojem povpre~nosti in obvezne "urbanizacije" (pome{~anjenja ?), ideolo{ko-politi~nih z izjemnim poudarkom na normativizaciji, do poskusov uokvirjenja arhitekture v "~lovekova merila" (ergonomija, Le Corbusierov Modulor...). O~itana "dehumanizacija" torej ni bila v tem, da naj bi tudi arhitektura v svojih teorijah pozabila na ~lovekova merila, ampak je pozabila na ~loveka kot individuum, kot del mikro in makro kulturnih okolij, predvsem pa na nujnost, da se ~lovek nenehno razvija in da zato zanj ni mogo~e zgraditi idealnega bivali{~a enkrat za vselej. In to seveda velja prav za vsa merila od estetskih do prakti~nih ali simbolnih, posebej {e v okvirih po ~lovekovih merilih grajene in uporabljane "ljudske arhitekture".
Zato v na{em ~asu mnogi teoretiki arhitekture trdijo, da je ponovno potrebno napisati zgodovino arhitekture12, najve~krat pa, da je arhitekturno teorijo potrebno povezovati v "inventar inventarjev" vseh spoznanj, ki raziskujejo medsebojna razmerja med ~lovekom in celotnim stavbarstvom13. Arhitektura si kot stroka, ki ima hkrati s svojo nalogo ustvarjalnosti tudi povsem teoreti~ne sestavine, {e vedno ni pridobila ustrezne vloge, ~eprav je `e v njeni preteklosti, prav arhitekturna teorija izjemno mo~no vplivala tako na gradnjo kot na vrednotenje zgrajenega, najve~ pa na vpliv zgrajenih stavb na ~loveka samega. @al tu ni dovolj prostora, da bi podrobno raz~lenili bistvena teoreti~na vpra{anja, dovolj naj bo ugotovitev, da zajema dana{nja "celostna" ali "sonaravna" ali kakor koli se `e imenuje teorija arhitekture tudi in predvsem ~loveka, njegov vpliv na gradnjo in povratni vpliv zgrajenega na njegovo `ivljenje. To pa je za~etno izhodi{~e za postavitev nove definicije tudi za "ljudsko arhitekturo".
Predlog nove definicije "ljudske arhitekture" (anonimnega stavbarstva, vernakularne arhitekture, graditeljstva ipd.) sku{a zajeti zgoraj razlo`ene nove poglede ene od izbranih strok, ki se sicer ukvarjajo z njenimi raziskavami, posku{a pa povzeti tudi druge pristope. Za njeno resni~no uveljavitev bo seveda potrebno enako kot za vse spremembe ne le dovolj ~asa ampak morda tudi zamenjavo generacij, ki so, ~e ponovimo Egenterja, prezrle, da so se pojmi v dana{njem ~asu izredno raz{irili in med seboj povezali14
Ljudska arhitektura, kot jo razumevajo dana{nje teorije, zajema vse tisto stavbarstvo, ki je `e v preteklosti in ki {e izhaja iz ~lovekovih potreb, zahtev in sposobnosti, da v razpoznavne oblike vseh vrst stavb, naselij in oblikovanih krajin pove`e duhovne in materialne, prostorske in tehni~ne, estetske in funkcionalne dogovorjene prvine ali zakonitosti gradenj v lokalne posebnosti, ki arhitekture medsebojno lo~ujejo, ustvarjajo pa njihovo pripadnost arhitekturno dolo~ljivim krajinam. Obenem je ljudska arhitektura zaokro`ena z nadkrajevnimi in nad~asovnimi zna~ilnostmi, ki arhitekture (stavbne, naselbinske ali krajinske skupine) medsebojno povezujejo in oblikujejo splo{ne zakonitosti identitete ustvarjenih prostorskih entitet. Merilo za dolo~evanje ali oceno "ljudske arhitekture" ne more izhajati iz aprioristi~nih estetskih ali o~i{~enih histori~nih definicij, ampak iz ~loveka, ki jo je ustvaril, jo uporabljal in mu je postala prostorski okvir za njegov obstoj.
Za prou~evanje "ljudske arhitekture", kot ga razume novi koncept, morajo biti postavljene nove smeri raziskovanja, med katerimi so se `e za~ele uveljavljati arhitekturna antropologija, razvojne arhitekturne raziskave, arhitekturna teorija kot jo na novo razvija umetnostna zgodovina, induktivne metode raziskav s povezovanjem ve~ strok itd. vse do delnih tem kot jih razvija na primer urbana sociologija ipd.
Temeljne hipoteze v novih razmerjih bi lahko bile:
- stavbarstvo bistveno oblikuje ~lovekovo bivalno okolje,
- prostor, v katerem ~lovek `ivi ni nikdar homogen, temve~ specifi~en, je vedno v razvoju,
- ~loveka samega zgrajena arhitektura tudi oblikuje.
Pri~akovani rezultati novih raziskav naj bi postavili nove ugotovitve za pretekla obdobja, izlu{~ili zakonitosti razvoja gradenj in vloge arhitektur skozi ~as in prostor, podali pa tudi nova ovrednotenja tako dedi{~ine "ljudske arhitekture" kot danes nastajajo~ih, najve~krat z okoljem neusklajenih zgradb.
Arhitekti pri~akujemo, da bodo raziskana merila, ki dolo~ajo, kaj je tisto, kar ~loveku omogo~a kvalitetno bivanje, razvoj, pozitiven odnos do okolja itd., etnologi in antropologi in drugi, ki se kakorkoli ukvarjajo s pojmom ljudska (in celotna arhitektura) bi morali pri~akovati odgovore na vpra{anja, kako razbrati iz zgrajenega in iz odnosa ~loveka do tega zakonitosti kontinuitete bivanja in odnosov do okolja. Pomembno je, da so mnogi raziskovalci ~loveka in arhitekture to dilemo `e na~eli, da marsikaj o medsebojnih povezavah `e vemo, in da je potreben le dogovor o skupnem iskanju resnice.
1 Enciklopedija Slovenije 6, Ljubljana 1992, str. 267.
2 P. Fister, Arhitekturne krajine in regije Slovenije, Ljubljana 1993, str. 15.
3 Nold Egenter, Architectural Anthropology, Lausanne 1992.
4 P. Fister, Arhitekturna antropologija - novost ali prezrta smer?, referat, Ljubljana, 29.9.1994
5 Enciklopedija Slovenije, 1 (A-Ca) MK, Ljubljana 1987, str. 90.
6 Nold Egenter, Architectural Anthropology, Vol. 1, Structura Mundi, Lausanne 1992.
7 Nold Egenter, The present relevance of the primitive in architecture, v: Architectural Anthropology, Research Series, 1, Structura mundi, Lausanne 1992, str. 43.
8 Nace [umi, Pogledi na slovensko umetnost, Partizanska knjiga, Ljubljana 1975, str. 9.
9 Na Slovenskem morda najbolj dosledno izvajan projekt Etnolo{ka topografija slovenskega etni~nega ozemlja.
10 Nold Egenter, Architectural Anthropology, Lausanne 1992, str. 77.
11 Nold Egenter , o.c., str. 81.
12 Bruno Zevi, Pogledi na arhitekturo (Saper vedere l'architettura), Ljubljana 1959, str. 19.
13 Peter Fister, Arhitekturne krajine in regije Slovenije, Ljubljana 1993, str. 5.
14 N. Egenter, o.c., str. 73