Dr Grigor Doytchinov, Graz A
VERNAKULARNA ARHITEKTURA IN RAZPRŠENA POZIDAVA POKRAJINE
Urbano zazidavo pokrajine z razpršenimi objekti v pretežno podeželjskem prostoru v bližini mest na avstrijskem Štajerskem pogojujeta značilna kmečka tradicija, kot tudi politika urejanja prostora. Gospodarska rast po drugi svetovni vojni in povečanje mobilnosti, ki je nato sledila, pridobitev prostega časa in zahteve po večji kakovosti okolja, so dodatno pospešili težnjo po razpršeni pozidavi pokrajine.
Za vernikularno arhitekturo, ki je razpršena v podeželjskem prostoru, pomeni to integracijo v novo okolje z novimi vsebinami. Zaradi take vrste pozidave pokrajine se s priseljevanjem mestnega prebivalstva in zaradi notranjih, socialnih, generacijsko pogojenih preoblikovanj, spreminjajo socialne strukture v prostoru. Pojav novih vrst izkoriščanja in uporabe, spreminja gospodarsko sestavo. Izstopa predvsem zgostitev gradbenih struktur in preobrat v arhitektonskih predstavah. Te spremembe so še posebej opazne pri novonastalih centrih za prosti čas, ki na poseben način vnašajo urbane oblike življenja v nekoč podeželski prostor.
Na ta razvoj, ki s sabo nedvomno prinaša tudi probleme varovanja kulturne dediščine, lahko istočasno gledamo, kot na možnost za ohranitev vernikularne gradbene dediščine. Oblikovalska in kulturna vrednost teh gradenj nam ponujata privlačen ambient za trenutne bivalne funkcije in nenazadnje pripomoreta k imidžu uporabnikov, kar je posebnega pomena za motiviranost ljudi k ohranjevanju in obnavljanju.