Leon Debevec, Ljubljana SI

POIZKUS KONTINUITETE PIVSKEGA KRIZA

Ena od zna~ilnosti slovenskega prostora so nedvomno znamenja. S svojo {tevil~nostjo in oblikovno ter vsebinsko raznolikostjo dajejo poseben pe~at slovenskemu prostoru. Upravi~eno lahko trdimo, da skupaj s cerkvami soustvarjajo takoimenovano sakralno krajino. S spremembo dru`benih razmer v Sloveniji je zadnje ~ase ~utiti tudi spremenjen odnos do tega do donedavnega {e povsem zanemarjenega dela stavbarstva. V dnevnem ~asopisju se namre~ kar vrstijo ~lanki o obnovljenih, pa tudi o povsem na novo postavljenih znamenjih. To dogajanje je po eni strani razveseljujo~e, ker ka`e spremenjen odnos do slovenske stavbne dedi{~ine, po drugi strani pa vzbuja skrb, da bo vzneseno obnavljanje premalo strokovno, ter {tevilna vpra{anja o njihovi vlogi, oblikovanju in kontinuiteti.

Tako kot ostalo stavbarstvo nosijo tudi znamenja pe~at konkretnega prostora in ~asa, v katerem so nastala ter tako dodatno poudarjajo razpoznavnost posameznega dela slovenskega prostora. Znamenja na Slovenskem je temeljito raziskal dr. Marijan Zadnikar. V svoji knjigi "Slovenska znamenja" (Dru`ina, Ljubljana 1991) le-te razvrsti v tipolo{ke skupine. V tej tipologiji so kamniti kri`i, katerih `ari{~e je v piv{ki kotlini, opredeljeni kot posebna tipolo{ka skupina. O njih pravi avtor med drugim slede~e: "Kak{ne imenitne kamnite kri`e so med 8. in 12. stoletjem postavljali v Veliki Britaniji in zlasti {e na Irskem, v tej obljubljeni de`eli zgodnjega meni{tva!... Drugod po Evropi in tudi pri nas takih velikih kamnitih kri`ev nismo nikoli poznali. Precej manj{e in bolj preproste pa so kot obpotna ali va{ka znamenja namesto iz lesa izdelovali iz kamna tudi v Sloveniji povsod tam, kjer je zaradi obilice tega naravnega gradiva kamnose{tvo prastara in mo~no raz{irjena doma~a obrt, tako zlasti na Pivki in na Krasu."

"Piv{ki" kamniti kri`i s svojo lego v prostoru, pri~evalnostjo in nenazadnje mojstrsko izdelavo pomenijo posebno kvaliteto piv{ke kotline in enega redkih vrhuncev ljudskega ustvarjanja v tem prostoru. Lega kri`ev je zelo razli~na. Postavljeni so sredi polja, na kri`i{~ih cest, ob vstopu v vas, pa tudi v samem sredi{~u va{kega prostora. Lega je najve~krat posledica namena, zaradi katerega je bil dolo~en kri` postavljen. Ti nameni so bili zelo razli~ni. Tako je kri` postavljen na kri`i{~u poti lahko slu`il kot orientacija, v~asih ozna~uje mejo zemlji{~a, ki pripada dolo~eni vasi, ali pa je postavljen iz zaobljube, kot ku`no znamenje oziroma kot pokora za na tem mestu storjen zlo~in. V nekaterih primerih se je ob njem {e zadnji~ ustavil pogrebni sprevod. Tam so se od pokojnega poslovili predvsem starej{i va{~ani, za katere je bila pot na pokopali{~e prenaporna.

Podrobnej{i pregled kri`ev nam odkriva bogastvo detajlov. V mislih imam praviloma bogat reliefni okras tako na samem kri`u kot tudi na stebru, zna~ilno trilistno zaklju~ene krake kri`a, spreminjajo~a se razmerja celote, itd. Prou~evanje vzrokov postavitve kri`ev nam odkriva njihovo vtkanost v `ivljenje takratnih ljudi. Postavljeno znamenje torej ni bilo zgolj spomenik, ki bi z postavitvijo utonil v pozabo oziroma slu`il zgolj kot predmet primerjave in tekmovalnosti med vasmi, temve~ pomnik, ki je soustvarjal in bogatil `ivljenje ljudi v njegovi okolici.

Poizkus ~asovne opredelitve "piv{kih" kri`ev nam poka`e skoraj tri stoletja tradicije, ki je bila nasilno prekinjena z drugo svetovno vojno. ^as po njej se ni odlikoval po skrbi za tovrstne spomenike. Ve~ina kri`ev je bila v letih po vojni poru{ena. Predvsem zavzetosti in pogumu nekaterih posameznikov se moramo zahvaliti, da jih danes (~eprav zaradi nestrokovnosti delno okrnjene) {e lahko ob~udujemo. Zaradi takih razmer kri`i niso bili dele`ni poglobljenega interdisciplinarnega raziskovanja, ki bi v mnogo~em dopolnilo na{e vedenje o njih. Slednje ostaja dolg do na{e bogate preteklosti.

Po obdobju (predvsem propadanja) znamenj se z dru`benimi spremembami pojavljajo tudi naro~ila za postavitev novih. Tako se vsakemu ustvarjalcu, ki je postavljen pred tako nalogo in mu prostor z izoblikovano razpoznavnostjo pomeni posebno vrednoto, postavlja vpra{anje kako oblikovati znamenje, ki bo vra{~eno v prostor in hkrati odra`alo ~as, v katerem je nastalo ter avtorjevo individualnost.
Poleg obi~ajnih sestavin razpoznavnosti stavbarstva kot so prostor, ~as in avtorstvo, imata pri znamenjih posebno te`o {e vsebinska oziroma simbolna dimenzija ter dimenzija trajnosti, saj natan~neje zarisujeta njihovo mesto in pomen v ostalem stavbarstvu. Sestavine razpoznavnosti moramo razumeti predvsem kot vrednote, ki so pre`emale ustvarjalce in graditelje pri njihovem delu. Tako je znamenje tudi materializirani izraz ~lovekovega odnosa do stvarstva. Vpra{anje kontinuitete torej lahko postavimo tudi druga~e: Ali je le-ta smiselna, ~e ne vklju~uje tudi kontinuitete vrednot, ki so v preteklosti pomenile duhovno substanco pri nastajanju stavbarstva, ki ga ocenjujemo kot kvalitetno? V primeru, da se odpovemo vrednotam in vztrajamo pri konceptu kontinuitete, smo nedosledni, rezultati pa so mrtve stvari, ki so lahko sicer spomeniki, nikakor pa ne stavbarstvo, s katerim se kot oseba identificiramo.

Zato zadr`anosti najvi{jih dr`avnih struktur do celovitega koncepta kontinuitete, ki ga v grobem sestavljajo strokovne podlage, zakonski akti in terminski plan izvedbe, na podro~ju stavbarstva ne smemo razumeti kot strokovni problem, marve~ kot pretirano zadr`anost do postopnega uvajanja tak{nega sistema vrednot, ki bi omogo~al kontinuiteto stavbarstva v njegovi materialni, vsebinski in simbolni dimenziji.

Napisano razmi{ljanje je nastajalo ob snovanju dveh kamnitih kri`ev, katera so va{~ani `eleli na novo postaviti. Kri`a sta izraz osebnega razumevanja problema kontinuitete stavbarstva in hkrati poizkus vzpostavitve le-te v ozkem segmentu, ki ga predstavljajo kamniti kri`i. Prvi stoji pred vasjo Landol na mestu nekdanjega lesenega razpela, ki je propadlo. Starej{i ljudje vedo povedati, da je do kri`a ob nalivih poplavljala bli`nja reka Nano{~ica. Ledinsko ime lokacije je "Mo~ilni hrib". Po pripovedih ({e nepreverjenih) naj bi bile na tem mestu za ~asa Turkov vislice. Vsekakor gre za lokacijo z dolgo tradicijo. Glede na vzrok postavitve bi lahko novi kri` opredelili kot kri` iz zaobljube.

Drugi kri` stoji pred vasjo Gorenje. Sama lokacija nima posebne tradicije. Va{~ani so `eleli obnoviti star obi~aj slovesa od rajnega pri va{kem kri`u.
Zna~ilnost novih kri`ev je oblikovno in vsebinsko navezovanje na obstoje~e kri`e na piv{kem, jasna geometrijska zasnova, sporo~ilnost in avtohtoni material. Kot posebno vrednoto je potrebno poudariti tvorno sodelovanje va{~anov, ki so kri` naro~ili, z mojstrom, ki je na~rt realiziral in avtorjem. Ob nastajanju obravnavanih kri`ev je bilo opaziti pozitivno spreminjanje odnosa sodelujo~ih va{~anov do stavbne dedi{~ine v njihovi neposredni bli`ini. Prav spreminjanje odnosa posameznika do dedi{~ine, ki nas kot narod dolo~a in napori usmerjeni proti temu cilju predstavljajo po mojem enega izmed temeljev kontinuitete identitete.