AA Conference logo
ms. Marta Vahtar, Domzale SI

Arhitektura v soli: izobrazevanje za trajnostni razvoj - teorija in praksa

Lepote krajinske raznolikosti, ki jo je, kakor pravi Cankar v Kurentu, Bog razsul na vse {tiri strani (slovenske de`ele), od {tajerskih goric do strme tr`a{ke obale ter od Triglava do Gorjancev, se v sodobni slovenski dru`bi vse premalo zavedamo. Zato je {e toliko bolj pomembno, da se zavedamo pomena izobra`evanja in {e posebej poslanstva {ole pri ohranjanju in razvijanju `eljene identitete regije, to je identitete, ki se zrcali v zna~ilni podobi krajev in pokrajin.

Dejstvo je, da vse hitrej{i `ivljenski ritem in korenitost sprememb, ki jih sodoben ~lovek vna{a v okolje, vztrajno na~enjata tradicionalne kvalitete, ki so ustvarile identiteto regije ali kraja -- kvalitete, ki nam nudijo tako potrebni ob~utek pripadnosti in ki v sodobni dru`bi lahko predstavljajo osnovo gospodarskega razvoja. Kulturna identiteta in dobro definirane zna~ilnosti kraja in regije so namre~ lastnosti, ki pridobivajo na svoji pomembnosti in ne le, da postajajo ena izmed najpomembnje{ih kvalitet bivalnega okolja, temve~ jih pogosto vidimo kot ekonomsko razvojno strategijo {tevilnih regij, posebno {e tam, kjer posku{amo razvijati kulturni turizem.

Za slovenski prostor je zna~ilna izjemna krajinska raznolikost, ki je nasledek velike geografske pestrosti prostora, me{anja razli~nih kulturnih vplivov in socioekonomskih pogojev. Zato ni ~udno, da je slovenski prostor razvil toliko razli~nih oblik prilagoditve naravnim danostim, ki {e vedno odsevajo v na{i kulturni krajini. Prav gotovo lahko trdimo, da zelo redke de`ele dosegajo tak{no stopnjo krajinske pestrosti, kot jo najdemo prav na tem majhnem ko{~ku zemlje, kar je pravzaprav najve~ja kvaliteta in izjemnost na{e de`ele.

Dejstvo je, da bo mnogo te pisanosti izginilo, saj je del preobrazbe, ki jo do`ivljamo, nujna posledica spremenjenih vrednot in novih bivalnih navad. Prav gotovo pa ni nujno, da se prav vsa, skozi stoletja dolg razvoj ustvarjena identiteta kulturne krajine utopi v podobi internacionalnega. Pri tem pa velja opozoriti, da ohranjanje kulturne dedi{~ine ne pomeni le ohranjanje estetskih kvalitet na{ega kulturnega okolja, temve~ tudi ohranjanje znanja na{ih prednikov, ki ga lahko upo{tevamo in ponovno uporabimo na nov konstruktiven na~in.

Identiteta prostora in izobra`evanje

Likovne kvalitete regije so neposreden rezultat ne le odlo~itev, ki jih sprejemajo strokovnjaki, temve~ predvsem odlo~itev, ki jih sprejemajo ljudje, ko se odlo~ajo za novogradnje ali prenove obstoje~ih objektov. Ne smemo zanemariti dejstva, da je velik dele` hi{ na Slovenskem zgrajen brez vklju~itve arhitekta, torej v samogradnji in to ne le iz nuje temve~ velikokrat iz ~istega veselja zgraditi si hi{o po svojem okusu. To predstavlja skoraj tri ~etrtine stanovanjskih povr{in, zgrajenih v "lastni re`iji" kot prostostoje~e enodru`inske ali dvostanovanjske hi{e.

Identiteto regije torej tvori prete`no anonimno ljudsko stavbarstvo in raba prostora, ki sta neposreden izraz na~ina `ivljenja in kulture ljudi, ki `ive v posamezni regiji.   Poglejmo si za trenutek na~in oblikovanja prostora, kot se je razvil v tradicionalnih dru`bah. V preteklih obdobjih je identiteto regije oblikoval strog sistem tradicionalnih vrednot, ki so bile rezultat izku{nje in participacije velikega {tevila ljudi skozi vrsto generacij. V preteklosti se je prostor spreminjal po~asi, pa tudi obseg sprememb je bil majhen. Zato so skozi ~as pridobljene izku{nje lahko delovale kot mo~an samokorekturni mehanizem, ki je omogo~al bolj ali manj usklajen razvoj skozi dalj{a ~asovna obdobja. [lo je namre~ za kolektivno znanje o najbolj{ih prilagoditvah pogojem dolo~enemu naravnemu in dru`benemu okolju, ki se je prena{alo iz roda v rod. Zato je tradicija (izra`ena z modelom) imela mo~ zakona, ki so jo spo{tovali vsi kot kolektivno dobro

V nasprotju s tem, dajemo danes prednost originalnosti, ki je najve~krat zgolj originalnost zaradi originalnosti same in kot taka izraz potro{ni{ke dru`be. Naravni zakon tradicije so zamenjali razli~ni regulacijski sistemi in prepovedi, medtem ko so novi modeli oblikovanja prostora odraz trga in domena mode.

Izku{nje ka`ejo, da najrazli~nej{i regulacijski postopki sami po sebi pri ohranjanju regionalne identitete prostora niso dovolj, saj v kolikor ljudje predpisanega ne sprejmejo kot dela svojih vrednot, regulacijski postopki niso in ne morejo biti uspe{ni. Zato je potrebno uporabiti izobra`evanje in s tem razumevanje problematike kot medij za transfomacijo obna{anja v prostoru, saj je le izobra`evanje o prostoru lahko alternativa tradiciji. Izobra`evanje je namre~ proces transformacije dolo~ene oblike obna{anja, ki uporablja razumevanje namesto skupine pravil, da dose`e za`eljeni cilj. Hkrati, izobra`evanje pu{~a ljudem svobodo izbire, v nasprotju z zakonom, s pomo~jo katerega `eljeno obna{anje dose`emo s prisilo. Razumevanje problematike je torej tista najbolj pomembna komponenta izobra`evanja, ki usposobi ljudi za sprejemanje bolj{ih odlo~itev.

Vpra{anja regionalne identitete torej presegajo gola vpra{anja forme in obi~ajnih regulacijskih postopkov, ki jih uporabljamo v arhitekturni in prostorsko-planerski praksi. Poleg bolj{e urbanisti~ne politike in svetovalnih slu`b je za izbolj{anje stanja klju~en dvig splo{ne bivalne kulture. Dolgoro~no lahko zato ravno proces izobra`evanja v dobr{ni meri vpliva na ohranjanje specifi~nosti in kontinuiran razvoj regionalne identitete. Poznavanje razvoja likovnih kvalitet tradicionalne arhitekture in kulturne krajine ter razumevanje potenciala, ki izhaja iz ohranjanja teh kvalitet, namre~ lahko predstavlja osnovo za odlo~itve, ki bodo dolgoro~no predstavljale garancijo za ohranjanje in razvoj likovnih kvalitet, ki konstituirajo estetske zna~ilnosti neke regije.

Vlogo {ole pri razumevanju prostora in gradnji lokalne identitete

Izostren ob~utek javnosti za kvalitete prostora in njen kriti~en odnos do problemov v okolju, je ob~utljivost, ki je privzgojena. Najpomembnej{i del tak{ne vzgoje poteka v osnovni {oli, kjer se postopoma seznanjamo z ustreznim vizualnim in verbalnim jezikom okolja in s pomo~jo kriti~ne analize prostora poglabljamo razumevanje prostorske problematike. Zaradi interdisciplinarnosti tematike mora biti izobra`evanje o prostoru vklju~eno v kar najve~ predmetov.

To vklju~uje mnoga predmetna podro~ja, od umetnosti (oblikovanje in estetsko vrednotenje grajenih struktur), etike (~lovekov odnos do narave in naravnega okolja), znanosti in tehnike (prilagoditve na specifi~ne naravne in tehnolo{ke razmere), kulture bivanja (na{e obna{anje v prostoru), naravoslovnih znanosti (ekologija in varstvo narave), zgodovine in geografije (razvoj in lokalne zna~ilnosti okolja), do dru`beno-ekonomskega podro~ja (zakonitosti sprememb v prostoru).

Pri tem pa ne smemo pozabiti, da se identiteta regije izra`a predvsem kot likovna podoba kraja ali krajine, ki predstavljajo kolektivno dobro, ki ga je potrebno gojiti in varovati za prihodnje rodove. Za vzgojo likovne ob~utljivosti pa je pristojen predvsem predmet likovne vzgoje, kar je potrebno {e toliko bolj poudariti sedaj, ko se zmanj{uje {tevilo ur rednega pouka likovne vzgoje.

Dejstvo, da se na{e okolje stalno spreminjanja, je edina konstanta s katero v prihodnosti lahko ra~unamo. To pa pomeni, da tradicija in preteklost ter faktografsko znanje danes, v dobi nenehnega spreminjanja, ne nudita dovolj opore za razumevanje `ivljenja. Za slednje potrebujemo izostren in konstruktriven ob~utek presoje. Zato je predvsem od kvalitete izobra`evanja odvisno ali se bomo na spremembe v okolju odzvali s pozornostjo, samozavestjo in pravilno presojo ali pa nasprotno z nemo~nim pomanjkanjem zavesti. To pa pomeni prenovo izobra`evalnega sistema, ki bo predvsem usmerjen v izobra`evanje za `ivljenje, bo povezoval lokalno dogajanje z globalnim, bo usmerjen v razlago procesov ter bo v svoji naravi celosten.

Grajeno okolje zrcali na{ odnos do narave (z na~inom lociranja hi{, naselij in ostalih grajenih struktur v naravno okolje), splo{en nivo bivalne kulture, kakor tudi vrednote, ki dolo~ajo posamezno dru`beno skupnost. Zato sta doma~i kraj in bli`nja okolica idealna "u~ilnica" za tovrstno izobrazevanje. Prav tisto najbolj banalno okolje, ki nas obdaja in v katerem `ivimo, je lahko idealna u~ilnica v kateri se u~imo svet opazovati, ga razumeti, ga kriti~no oceniti in na spremembe v okolju ustrezno reagirati. Z opazovanjem doma~ega okolja otroci lahko najhitreje osvojijo vizualni in verbalni jezik fizi~nega prostora. Ta pa je osnova kasnej{i vzgoji kriti~ne presoje. Predvsem pa je izobra`evanje o lokalnem okolju bistvenega pomena tako za promocijo ekolo{ko trajnostnega kot kulturno trajnostnega razvoja, saj se pri tem usposabljamo za soodlo~anje o problemih, ki zadevajo okolje in njegov razvoj.

^e `elimo otroku pribli`ati vsebine, ki jih kljub vsakdanji prisotnosti ne zaznava, je za dosego ciljev potrebno izbrati druga~ne metode od tistih, ki jih vsakodnevno sre~uje v {oli. Spoznavanje teh vsebin s pomo~jo raziskovanja neposredno na terenu, s pomo~jo simulacije (igre vlog) v kateri se otroci identificirajo z razli~nimi uporabniki ali pa z na~rtovalci prostora, z re{evanjem konkretnih problemov s pomo~jo gradnje modelov vasi in podobno ter mnoge druge metode neposredne izku{nje zagotovo dose`ejo zastavljeni cilj.

Poudarek tovrstnega izobra`evanja torej ni na osvajanju faktografskega znanja temve~ na razumevanju procesov. Otroci morajo izvedeti kako na{e odlo~itve vplivajo na kvaliteto naravnega, kulturnega in socio-ekonomskega okolja, kak{ne so te spremembe in kako se odra`ajo v prostoru, kako na~rtujemo spremembe in oblikujemo re{itve, kako se organiziramo ter kako in kdo sprejema odlo~itve. ^e `e ne razumeti, morajo vsaj zaslutiti osnovne principe in procese, ki oblikujejo naselja in kulturno krajino ter posredno vplivajo na spreminjanje naravnega okolja.

Izobra`evalne metode morajo temeljiti na aktivni participaciji in neposredni izku{nji, hkrati pa omogo~iti mladim, da se nau~ijo kriti~nega mi{ljenja. O tem je g. Jeff Bishop na konferenci Art and the Built Environment (maj 1995) dejal slede~e: Lokalni prebivalci morajo biti varuhi trajnostne prihodnosti. Prevzemati morajo osrednjo vlogo pri dolo~anju `eljenih kvalitet in pri presoji in predlagane spremembe vodijo proti ali stran od `eljene prihodnosti. ... ^e naj bodo prebivalci zagovorniki lokalne identitete, komu naj torej zaupamo nalogo varstva, ~e ne prav prebivalcem prihodnosti - {olarjem?

Nekatere tuje izku{nje s podro~ja izobra`evanja o grajenem prostoru

Medtem ko je pri nas izobra`evanje o grajenem prostoru vsaj s stali{~a sistemati~ne obravnave metod in pristopov ter na~rtnega vklju~evanja te tematike v {olski program {e precej neznano podro~je, pa imajo predvsem v angle{ko govore~em svetu s tem `e skoraj ~etrtstoletne izku{nje.

V ZDA je pionir izobra`evanja o grajenem okolju nedvomno arhitekt prof. dr. Henry Sanoff, ki je podro~je tudi teoreti~no opredelil in s svojim delom mo~no vplival na razvoj tega podro~ja po svetu. Je eden od ustanoviteljev Zveze za raziskovanje oblikovanja okolja (Environmental Design Research Association - EDRA), na North Carolina State University pa predava predmete s podro~ij participativnega na~rtovanja (comunity design). Njegovi podiplomski seminarji so organizirani kot konzultantske delavnice za razli~ne dru`bene skupine in javne agencije pri participativnem na~rtovanju. Profesor Sanoff je napisal {tevilne knjige s podro~ja participativnega na~rtovanja Napisal pa je tudi edega izmed prvih srednje{olskih u~benikov o okolju z naslovom Opazovanje okolja (1975) in v za~etku 70 tudi izvedel prve izobra`evalne delavnice za u~itelje osnovnih in srednjih {ol.

V Veliki Britaniji je eden zanimivej{ih projektov projekt Umetnost in grajeno okolje, ki poteka `e od l. 1976. Pri projektu so metode likovnega pouka uporabili kot izhodi{~e pri izobra`evanju o grajenem okolju. Umetnost namre~, s poudarkom na neposredni izku{nji in osebni interpretaciji, izostri zavedanje in ob~utek za razlo~evanje. Projekt se je bolj kot pripravi u~nega materiala posvetil profesionalnemu razvoju u~iteljev. Potekal je v organizaciji Zveze za na~rtovanje mest in pode`elja (Town and Country Planning Association) oz. njene enote za izobra`evanje, kjer so `e razvili precej metod za aktivno izobra`evanje o okolju. Pomembno pa je, da so to vsebine, ki so na{le svoje mesto v rednem izobra`evalnem programu osnovne in srednje {ole.

Kraljevi in{titut britanskih arhitektov (Royal Institute of British Architects - RIBA) je na izobra`evanje o grajenem okolju izdatno vplival preko dejavnosti posameznih arhitektov ter ~lanov svoje izobra`evalne skupine, ki jo je ustanovil `e l.1977. V okviru RIBA je nastal tudi pomemben projekt Arhitekti v {oli. Gre za obliko sodelovanja med u~itelji in arhitekti v okviru rednega {olskega programa na osnovnih in srednjih {olah.

Sicer pa sedaj v Veliki Britaniji na podro~ju izobra`evanja o grajenem okolju deluje precej{nje {tevilo skupin med katerimi naj omenim svetovalni podjetji BDOR Ltd. - Education Research and Action for a Better Environment in Building Experience s Trust Tudi drugje po svetu se je to podro~je v zadnjih dvajsetih letih mo~no razvilo in na{lo svoje mesto v rednem izobra`evalnem programu. Posebej pa velja omeniti Dansko, ki je izobra`evanje o grajenem okolju sistemati~no vklju~ila v redni program {ole in poteka od {estega leta starosti otrok dalje. Osnovni koncept vklju~itve prostorske tematike v okvir rednega pouka osnovne {ole

Tematiki, kot sta arhitektura in na~rtovanje ali {ir{e urejanje prostora, morata biti integrirani v program ostalih predmetov In organizirani tako, da otroci postopoma gradijo svoje znanje, pa~ glede na svojo sposobnost dojemanja. Le tako je kon~ni cilj lahko tak{na stopnja splo{ne izobrazbe s podro~ja urejanja prostora, da se v odrasli dobi vsakdo lahko aktivno in konstruktivno vklju~i v procese odlo~anja o spremembah v prostoru.

Proces tovrstnega izobra`evanja mora biti prostorski, interakcijski, interdisciplinaren, usmerjen k raziskovanju lokalnega okolja in po svoji naravi akcijski, to je ne le usmerjen k spoznavanju zna~ilnosti dane situacije, temve~ k re{evanju problemov.

Ker naj bi bilo izobra`evanje o grajenem prostoru kar najbolje integrirano v obstoje~e predmete, je potrebno le te do tak{ne mere prilagoditi, da zagotovimo kroskurikularno kontinuiteto prostorskega izobra`evanja. Sicer pa naj bi izobra`evanje o grajenem okolju potekalo v slede~ih stopnjah:

Najprej (pred{olska stopnja in prvi ter drugi razred osnovne {ole) naj bi se otroci seznanili z zna~ilnimi lastnostmi lokalnega okolja in kulture, ki ga je ustvarila. Tako otroci postopoma osvajajo vizualni in verbalni jezik svojega okolja in se nau~ijo svoja razmi{ljanja in opa`anja izraziti z besedo, risbo in maketo. V tej fazi je zelo pomembno posve~ati pozornost ~ustvenemu odnosu otrok do okolja, saj je prav to osnova za kasnej{e kriti~no ocenjevanje prostorskih situacij.

Na naslednji stopnji (tretji in ~etrti razred) je poudarek na lokalni zgodovini in raziskovanju sprememb, ki so nastale skozi dalj{a ~asovna obdobja in se izra`ajo v prostoru. Pri tem se otroci seznanijo z na~ini natan~nega merjenja in bele`enja prostorskih informacij, seznanijo se z razli~nimi vrstami zemljevidov in meril. S pomo~jo v`ivljanja v razli~na zgodovinska obdobja sku{ajo vzpostaviti kriti~en odnos do sedanje in preteklih situacij. Na tretji stopnji (peti in {esti razred) je poudarek osvajanje specifi~nega besednjaka lokalnega arhitekturnega in krajinskega okolja, kakor tudi osvajanje vizualnega in verbalnega jezika glavnih svetovnih arhitekturnih stilov. Hkrati gre za seznanjanje s soodvisnostjo grajene oblike in socialno politi~nimi in ekonomskimi vplivi, ki so jo sooblikovali. Pri tem si lahko zelo u~inkovito pomagamo z igro vlog. Sicer pa sku{amo gojiti kriti~en odnos do aktualnih dogajanj v lokalnem prostoru.

^etrta stopnja (sedmi in osmi razred, delno srednja {ola) pa prina{a zavedanje o pomembnosti lokalne politike na spreminjanje okolja in o vlogi ter pomenu posameznika pri sooblikovanju prostora. Zato je poudarek predvsem na oblikovanju kriti~nega odnosa otrok do sprememb v njihovem okolju in na vzpodbujanja otrok, da se kot odgovorni ob~ani, aktivno vklju~ijo v re{evanje razli~nih problemov v svojem okolju. To pa so lahko tudi najrazli~nej{i projekti akcijskega raziskovanja, katerega indirekten razultat je morda tudi osve{~anje lokalne javnosti o nekaterih specifi~nih problemih lokalnega okolja.

Na zadnji, to je peti stopnji (osmi razred in srednja {ola), je program dosti bolj odprt in fleksibilen, saj je to ~as, ko se otroci po~asi, glede na svoje interese, `e odlo~ajo za svoje bodo~e poklice. Zato naj bi bilo izobra`evanje o prostoru dosti bolj odprto za njihove posebne interese in organiziramo v obliki individualnih projektov in kro`kov. Teme pa lahko obravnavajo prostorsko problematiko iz najrazli~nej{ih vidikov, tako kot je tudi tematika sama interdisciplinirana in obravnavana v okviru razli~nih predmetov.

Dosedanji program `ivljenja in dela osnovne {ole do neke mere `e vklju~uje vse te elemente izobra`evanja o prostoru. Pomembno je le, da za vsakega od njih razvijemo primerne izobra`evalne pakete in jih vklju~imo v ustrezne u~benike. Seveda pa to pomeni tudi dopolnilo izobra`evanju u~iteljev in uskladitev programa s posameznimi predmeti. Vsebine izobra`evanja o grajenem okolju v sedanjem programu osnovne {ole

Danes veljavna zakonodaja in dokumentacija (Program `ivljenja in dela osnovne {ole in Zakon o O[) predvidevata in vsebujeta elemente izobra`evanja o grajenem okolju, ki so vklju~ene v vsa podro~ja zagotovljenega programa vzgoje in izobra`evanja.

Na razredni stopnji je tema grajenega okolja vklju~ena predvsem v pouk likovne vzgoje in spoznavanje narave in dru`be, kjer se otroci seznanjajo s posebnostmi svojega kraja ter s kulturnim in likovnim izro~ilom doma~ega okolja.

Ker na razredni stopnji pouk, vsaj v prvih dveh razredih, poteka integrirano, lahko okolje predstavlja kontekst, znotraj katerega se u~enci u~ijo drugih tematik. Na primer, pri u~enju matematike lahko namesto svin~nikov ali prstov u~enci {tejejo okna na pro~elju {olske zgradbe. Ko ugotavljajo {tevilo oken, razli~nih vrst oken ali oken po posameznih skupinah, se poleg {tetja u~ijo tudi razlo~evati med posameznimi vrstami in oblikami oken. S tem si izostrijo sposobnost opazovanja. Ko svoje {tetje raz{irijo {e na ostale elementa fasade, kot so nadstre{ki, lu~i, korita za ro`e, dekorativni elementi, kipci in podobno, pa poleg {tetja osvajajo {e vizualni in verbalni jezik okolja v katerem `ivijo. S tem pa posegamo `e na podro~je materin{~ine.

Na predmetni stopnji je izobra`evanje o grajenem okolju s posameznimi temami vklju~eno v skoraj vse glavne predmete. Pri predmetu materin{~ine se del vsebine pouka nana{a na etnologijo, pri ~emer se u~enci spoznajo z razli~nimi tipi tradicionalne arhitekture in z njo povezano terminologijo.

Pri pouku likovne vzgoje je ena od {estih tem oblikovanje in vrednotenje prostora. V okviru te teme se otroci najprej seznanjajo z osnovami gradnje, konstrukcije in stabilnosti, kasneje pa svojo pozornost usmerjajo predvsem na vrednotenje likovnih kvalitet prostora. Gre za opazovanje zunanjih in notranjih ureditev pri posameznih arhitektonskih primerih, funkcije posameznih stanovanjskih prostorov, razmi{ljanje o urbanisti~nih vpra{anjih mesta, vasi, naselja. Na~rt likovne vzgoje daje kar precej{en poudarek izobra`evanju o grajenem okolju, vendar se ka`e problem predvsem v tem, da u~itelji za podajanje te snovi najve~krat niso ustrezno izobra`eni.

Zelo velik poudarek izobra`evanju o grajenem okolju je dan pri predmetu gospodinjstvo pri temi urejanje bivalnega okolja. Cilj te teme je usposoti u~ence za funkcionalno, varno in estetsko urejanje bivalnega okolja ob upo{tevanju etnolo{kih in arhitekturnih zna~ilnosti kulturne krajine, pri tem pa u~ence seznaniti s pomembnostjo varovanja in negovanja kulturne krajine kot jamstva za gospodarski, kulturni in turisti~ni razvoj. U~enci torej spoznavajo pojme urbani prostor, krajinski prostor, {ir{e bivalno okolje, mesto, vas, naselje, soseska, seznanijo se z ljudskim stavbarstvom oziroma arhitekturno dedi{~ino, kjer je poudarek na kme~ki hi{i kot odrazu identitete na{e kulturne krajine, kjer opazujejo razporeditev prostorov, uporabo gradiv, lego v prostoru in podobno. Skozi spoznavanje ljudskega stavbarstva in kulturne dedi{~ina naj bi otroci izoblikovali odnos do hi{e kot odraza identitete na{e kulturne krajine.

Izvajanje u~nega programa za urejanje bivalnega okolja je prepu{~eno znanju in iznajdljivosti posameznega u~itelja, zato se v nekaterih {olah ta program izvaja zelo kvalitetno, medtem ko je drugje skorajda popolnoma izpu{~en.

Sicer pa so razli~ne teme izobra`evanja o grajenem prostoru vklju~ene v vrsto drugih predmetov. Pri pouku zgodovine se obravnava tema nastanek in razvoj mest na Slovenskem. Pri zemljepisu bi moralo biti poznavanje doma~e kulturne krajine pomembna vsebina rednega programa. Pri etiki in dru`bi pa gre predvsem za ozave{~anje razli~nih potreb posameznih dru`benih skupin (paraplegiki itd.), za zavedanje o posameznikovih dr`avljanskih in ~love{kih pravicah, ter za poznavanje dru`benih mehanizmov odlo~anja o prostoru in posegih v prostor.

Dosti bolj pa so teme izobra`evanja o grajenem prostoru vklju~ene v najrazli~nej{e interesne dejavnosti v okviru turisti~nih, etnografskih in geografskih kro`kov, kjer vzgojnoizobra`evalne aktivnosti dosegajo zavidljivo kvaliteto.

Izku{nje eksperimentalnega dela z otroci v letih 1996 in 1997

Da bi opozorili na pomen likovne pismenosti, smo v letu 1996 na In{titutu za celostni razvoj in okolje (ICRO) iz Dom`al za~eli s projektom Mesto kot si ga `elim, kjer sku{amo z osnovno{olskimi slikarji, z akrili na velika platna, pri~arati nekaj podob zna~ilnih mest in naselij z vse Slovenije. Z razstavo nastalih izdelkov `elimo opozoriti na pomembnost likovne vzgoje v osnovni {oli, pri razvijanju ob~utka otrok (bodo~ih odraslih) za likovne kvalitete prostora, za prepoznavanje zna~ilnosti lokalnega okolja, ter za razvijanje kriti~nega odnosa ljudi do sprememb v svojem okolju.

Delavnica Mesto kot si ga `elim se za~ne z opazovanjem. U~enci sku{ajo poiskati in prepoznati zna~ilnosti lokalnega okolja (arhitekture in krajine) pri ~emer si pomagajo z iskanjem informacij neposredno na terenu in v ustrezni literaturi. Z opazovanjem izlu{~ijo zna~ilne detajle krajevne podobe (velikost, oblika in lokacija hi{, barve, oblike oken in portalov, prisotnost vrst in oblik zelenja, itd.) in izdelajo idejne skice svoje najljub{e hi{e, vrta, parka itd. Ta je lahko upodobitev resni~nega ambienta ali pa je le odsev njihove fantazijske kreacije. Omejitev je le ta, da nastala podoba uprizarja zna~ilno podobo njihovega kraja in njegove okolice. Zna~ilnosti kraja so lahko prepoznavne le v nekaterih tipi~nih detajlih. Sicer pa se delavnica nadaljuje tako, da otroci posamezne idejne skice sestavijo v mestno strukturo. To potem prenesejo na veliko slikarsko platno, na katerem poustvarijo podobo svojega kraja in njegov zna~ilni duh. Tako iz individualnih podob posameznih ambientov nastane `eljena podoba doma~ega kraja. Na tak{en na~in so `e nastale podobe Pirana, Gornje Radgone, Bovca in druge.

Udele`enci delavnic so obi~ajno nad tako zastavljeno delavnico navdu{eni, saj so presene~eni nad kvaliteto svojega izdelka in zato ponosni nanj. Zelo veliko se nau~ijo o podobi mesta, pa tudi svoji vlogi pri njeni kreaciji. Predvsem pa je delavnica zanimiva oblika timskega dela. Proces izdelave slikarskih platen namre~ zahteva zelo usklajeno timsko delo, saj je kvaliteta skupinskega likovnega izdelka odvisna tudi od vzdu{ja v timu. Zato je eden pomembnih vzgojnih elementov tako zasnovanih likovnih del prav ozave{~anja na{e soodvisnosti od drug drugega pri sooblikovanju likovne podobe na{ih krajev.

Od leta 1996 na In{titutu za celostni razvoj in okolje (ICRO) te~e {e en zanimiv projekt z naslovom Park prijateljstva: laboratorij za okoljsko vzgojo in izobra`evanje o okolju. Glavni cilj projekta je preoblikovanje prostora neposredne {olske okolice v laboratorij za pou~evanje razli~nih okoljskih vsebin. V sodelovanju z u~itelji bomo postavili model vklju~evanja {olskega okoli{a v proces rednega izobra`evanja. Okolica {ole namre~ nudi neizmerne mo`nosti za raziskovanje lokalne identitete naravnega, kulturnega in dru`benega okolja ter s tem nudi otrokom mo`nost povezovanja teoreti~nega znanja z neposredno izku{njo iz doma~ega okolja. Tako se je tekom {olskega leta 1996/97 v okviru razli~nih delavnic z otroci in u~itelji izoblikoval program dejavnosti v parku, ki imajo vzgojno-izobra`evalno vsebino in se neposredno navezujejo na redni izobra`evalni program {ole.

Hkrati je cilj projekta napraviti idejni na~rt ureditve parka prijateljstva v katerem se nahaja, oziroma se bo v prihodnje nahajala O[ Ciril Kosma~ iz Pirana. Mladino `elimo preko direktne izku{nje re{evanja konkretnega na~rtovalskega projekta (okolice {ole) seznaniti s kompleksnostjo prostorske problematike, hkrati pa v sodelovanju z u~itelji, zainteresiranimi star{i in krajani, otroci in dugimi strokovnjaki priti do konkretne re{itve ureditve {olskega okoli{a, ki naj bi ga v prihodnjih letih s participacijo otrok tudi zgradili. Participacija otrok je pri procesu na~rtovanja, izgradnje in vzdr`evanja parka z vzgojnega vidika zelo pomembna, saj se bodo tako s parkom la`e identificirali, kar je za vzdr`evanje velikega {tevila planiranih programov vitalnega pomena. Hkrati pa prav otroci predstavljajo izreden vir novih idej, ki bodo na{le svoje mesto v kon~nem oblikovanju {olskega parka.

Gre torej za nekajletni projekt, ki se je za~el v {olskem letu 1996/97 in je delno vklju~en v redni pouk pri razli~nih predmetih, prete`no pa poteka pri posameznih interesnih aktivnostih. Marsikaterega teh programov bomo tudi realizirali. Tako se bo v naslednjih nekaj letih spremenila tudi vizualna podoba neposredne okolice {ole.

Zaklju~ek

Na koncu naj poudarimo, da je v ~asu, ko gremo skozi vrsto sprememb, tako na globalni kot na lokalni ravni, ko se spreminjata tako na{e naravno kot dru`beno okolje, izobra`evanje klju~nega pomena za ohranitev kvalitet, ki se izra`ajo v identiteti prostora. Identiteta regije je bila v preteklosti rezultat strogega sistema tradicionalnih vrednot, ki pa jih danes ni ve~. Zaradi naravne pestrosti prostora in {tevilnih socialnih in kulturnih vplivov, ki se zrcalijo v bogastvu regionalnih zna~ilnosti kulturne krajine, predvsem pa zaradi {e vedno dobro ohranjene tradicionalne podobe prostora precej{njega dela slovenskega pode`elja, lahko Slovenija danes predstavlja pomemben potencial za razvoj kulturnega in izobra`evalnega turizma, ki v svetu postaja vse bolj aktualen. Seveda pa je to mogo~e le, ~e prostor v dobr{ni meri ohrani svoje likovne kvalitete. Samo ve~ja ob~utljivost vseh ljudi za likovne kvalitete in ostale potenciale prostora, ter varstvo prostorskih kvalitet, ki bo postalo del vsakdanjega `ivljenja ve~ine, je lahko osnova varstva in razvoja regionalne identitete. Pri tak{ni vzgoji pa prav delo z mladimi v osnovni {oli igra najpomembnej{o vlogo.

Viri:

Arhitektura v {oli: izobra`evanje za trajnostni razvoj -- gradivo s konference, 12-14 oktober 1995 v Portoro`u. Ljubljana: Urbanist~ni in{titut RS. ADAMS, Eillen: Learning to See, Journal of Art & Design Education 8/2, 1989. BISHOP, Jeff and ADAMS, Eileen: Children, Environment and Education: Personal views of urban environmental education in Britain, Childrens Environments 9 (1), 1992. FROST, Nigel: The International Conference for Built Environment in Schools (5-18): The report of Conference Held in Cambridge on the 13th - 15th April 1992.

HART, Roger A.: Childrens Participation, Innocenti essays, Unicef, 1992. JONES, Nock: Urban Studies and the National Curriculum: Developing an Analytical Approach, Streetwise No 1/89, 1989.