dr. Igor Kalcic, Ljubljana SI
IZOBRAZEVANJE ARHITEKTOV, URBANISTOV, OBLIKOVALCEV V RAZMERJU DO LJUDSKE ARHITEKTURE
Pri svojem strokovnem delu in pri pedagoškem delu s študenti vedno prihajam do dileme, kako projektirati v določenem regionalno in tipološko pogojenem okolju. To je strokovno in moralno vprašanje, ki se vedno znova zastavlja in ima številne odgovore. Moje načelo vedno temelji na identiteti prostora, nacionalni identiteti, ali ožje na lokalni, krajevni identiteti
pri čemer mi identiteta v kontekstu arhitekture vedno pomeni vsaj dvoje:
- relativno identiteto
- absolutno identiteto
Torej identiteto v smislu istovetnoti, enakosti, podobnosti, splošnosti
, na eni strani in unikatnosti, edinstvenosti, kot rezultat avtorske kreativnosti
, na drugi strani. V tem procesu gre vedno za iskanje nekakšnega duha kraja in njegovih ljudi, za evidentiranje avtohtonih arhitekturnih elementov, elementov in zgradb, ki so bili uporabljeni v času in prostoru, ali drugače povedano, so bili uporabljeni v procesu nastajanja arhitekture brez arhitektov, kot stvaritve lokalnih mojstrov in obrtnikov. Brez doživetja te arhitekture je težko, morda celo nemogoče, ustvarjati v regionalno in tipološko določenih in specifičnih okoljih.
Pri tej obravnavi ne bi omenjal preteklih in preživetih načel o internacionalnosti in univerzalnosti arhitekture ne glede na kraj in regionalne značilnosti, ne glede na genius loci
itd. To načelo negira sad stoletnega izročila, delo neznanih, lokalnih mojstrov, zidarjev, tesarjev, kmetov, drvarjev, pastirjev,... negira rezultat izkušenj in intuicije, poznavanje materialov in njegovih lastnosti, vse skupaj v odnosu do identitete pokrajine, identitete prostora.
V ta prostor so pronicale vse iznajdbe modernega sveta in vnašale nemir, celo več, željo po posnemanju, kopiranju vsega tistega, kar je pomenilo biti sodoben. To vključuje tudi negiranje vsega domačega, vsega avtohtonega, vsega tistega, kar spominja na prvobitni, kmečki način življenja. To je mogoče razumeti, saj dandanes ne moremo pričakovati, da si bodo ljudje gradili hiše od včeraj, iz časa svojih staršev. Sodobna hiša mora nuditi stanovalcu vsa udobja in olajšave, ki jih ponuja sodobna tehnologija v času elektronskega prenosa informacij. Vprašanje ni vsebina ampak ovoj, lupina, posoda ..., v kateri se vse te sodobne naprave vsak dan realizirajo in uporabljajo.
Tu se prične dilema o izobraževanju arhitektov na eni strani in investitorjev, bodočih graditeljev na drugi strani. Kako mlademu človeku pojasniti, da vseh kvalitet ljudske arhitekture ne sme kopirati in še manj zanikati? Kako najti pravo mero in način upoštevanja te arhitekture? Kako mu vzbuditi zanimanje za študij te arhiterkture, da ne bomo povzročili nasprotnih učinkov?
Pri projektiranju in kompoziciji v seminarju s svojimi študenti običajno pričnem to dilemo z ugotovitvijo, kako preveč enostavno in preživeto bi bilo navadno posnemanje ljudske arhitekture. Saj gre danes vendar za kreativen proces ustvarjanja današnje arhitekture na temeljih spontanega, regionalno in avtohtono zgrajenega stavbnega fonda v sožitju z vsemi sodobnimi kompozicijskimi načeli ustvarjanja sodobne arhitekture. To navadno še ne zadovolji študentov, saj jim nisem jasno pokazal, kako naj projektirajo in gradijo, da bodo ustvarjali dobro arhitekturo. Nadaljni postopek zahteva evidentiranje arhitekturnih elementov ljudske arhitekture določenega regionalnega območja, njihovo analizo in prevod v sodobno arhitekturo v smislu interpretacije in reinterpretacije ter kreativnega posnemanja ali mimeze, kot se to znanstveno imenuje. Na enem od preteklih srečanj Alpe Jadran se je prof. Moškon že vprašal: Katera načela naj bi torej arhitekt zasledoval, da bi se približal značaju nekdanje ljudske arhitekture s posodobljenim izrazom, a vendar ostal zvest identiteti določene arhitekturne krajine ali regije Slovenije? Recepta v teh primerih seveda ni, a nekateri si le prizadevamo, da bi ustvarjali na naših tleh našo arhitekturo, ki črpa ideje in načela iz številnih virov. Med temi viri je najpomembnejši vir tista arhitekturna dediščina, ki je nastajala na tem prostoru in s temi ljudmi, ki so tu živeli. Danes to imenujemo ljudska arhitektura, brez vseh negativnih prizvokov, ki so preveč pogosto spremljali različna imena te arhitekture v preteklosti.
Nova arhitektura je torej rezultat številnih imputov, številnih spremenljivk, ki v procesu arhitekturne kompozicije sestavljajo in ustvarjajo arhitekturo današnjega dne. Pri tem procesu je prva in najvažnejša spremenljivka ljudska arhitektura, ki predstavlja temelj, osnovno ploskev za vse ostale spremenljivke, soustvarjalke končne podobe te arhitekture. V procesu inventarizacije, vrednotenja in seveda reinterpretacije elementov ljudske arhitekture ter upoštevanja vseh tehničnih in likovnih načel današnjega trenutka, so izpolnjene možnosti, da bo lahko pri projektiranju in kasneje pri realizaciji ustvarjena dobra arhitektura. Arhitektura, ki ne bo v konfliktu s prostorom, z naravnim in grajenim okoljem ter ljudmi, ki v tem prostoru živijo.
V nadaljevanju bom prikazal to svojo teorijo na primerih študentskih del, ki so bili realizirani izključno na tem pristopu do izobraževanja v odnosu do ljudske arhitekture.