Avtentično okolje Gorenjske kot turistična privlačnost

Med globalnim in lokalnim:
Bled in njegovo zaledje

K dolgoročno odgovornemu urejanju bivanjskega okolja lahko edino učinkovito prispeva le stalno prebivalstvo. Pričujoči razmislek naj prispeva k spoznavanju celovitega pojava dinamičnega sožitja raznolikih entitet in njihovih koherenc v prepletu naselbinskega prostora, da bi presegli navidezno polarnost globalnosti in lokalnosti. Ob obravnavi naselbinske krajine v zaledju urbanih zgostitev se namreč kaže problem neprivlačnosti naselbinskih obrobij za kontinuiteto stalne naselitve na osnovi tradicionalnega gospodarstva in kulture. Temu poleg ekonomskih dejavnikov botruje tudi ozko usmerjena tako strokovna kot tudi laična izhodiščna optika, ko gre za analiziranje, vrednotenje in sooblikovanje tako občutljivih elementov in njihovih koherenc, kot jih lahko najdemo v prostoru Bleda in njegovega širšega zaledja.

K ohranjanju in izboljšanju vitalnosti stalne naselitve lahko prispevata tako stroka kot tudi politika. Stroka s prepoznavanjem stalnic in spremenljivk dinamične prostorske identitete, z izobraževanjem o vrednosti identičnega okolja in o možnih načinih (pre-)usmerjanja razvojnih procesov glede na kompleksnost koherenc, ki presegajo uveljavljene ozke izhodiščne razlage; s pomočjo v iskanju dopolnilnih dejavnosti za zagotavljanje obstoja in razvoja stalne naselitve ter konkretnih prostorskih možnosti, politika pa s finančno podporo za izenačitev preživetvenih možnosti (ko gre za zaščitena območja, zaradi utesnjenih pravic prebivalcev.) Ozkost izhodiščne proučevalske optike je posebej očitna, kadar se stroka postavi na piedestal 'visoke kulture', in skuša razlagati, ocenjevati in sooblikovati arhitekturo, ki je nastala izven vodilnih umetnostnih struj, pa naj jo imenujemo, ljudska, vernakularna, domorodna, 'primitivna', 'lokalna' ali kako drugače.

Zmote o vernakularni arhitekturi:
ovire v iskanju ravnovesja med lokalnim in globalnim

V. Papanek (1995) piše o šestih zmotah o vernakularni arhitekturi, ki so značilne za nekatere arhitekte, zgodovinarje, umetnostne kritike, kadar proučujejo prostor z vidika 'visoke kulture'… Gre za pripisovanje zveličavnega pomena zgodovini, eksotiki, romanticizmu, popularnosti, trenutno prevladuhočim vzorcem in nedotakljivosti svetega. Ob razmisleku o konkretnem okolju Bleda in njegovega širšega zaledja lahko ugotovimo prisotnost navedenih razmišljanj tudi v našem kulturnem prostoru (tako v strokovnih kot tudi v laičnih krogih), hkrati pa zlahka ovržemo njihovo veljavnost. Dodali bi lahko celo, da navedene zmote ne zadevajo zgolj pojmovanja ljudske arhitekture, ampak tudi tiste, ki iz nje neposredno izhaja: katere neanonimni oblikovalci uspejo slediti ne le svoji oblikovalski ambiciji, pri čemer pa ne upoštevajo zgolj trenutno 'končnih' ljudskih produktov, ampak poskušajo razumeti in reinterpretirati proces nastajanja obravnavanih vzorcev.

Historična zmota temelji na zgrešenem konceptu o časovni oddaljenosti kot posvečevalki grajene vernakularne forme. Torej je potrebno posebno vrednost pripisati nekemu objektu zgolj zaradi njegove starosti, četudi je npr. le ruševina in morda le izobraževalne vrednosti… Toda vernakularni objekti niso vzorci le zaradi starosti, temveč razlagajo tudi načine tradicionalne gradnje. Spretnosti oz. veščine, metode, materiali, čustva, procesi in potrebe, ki opredeljujejo vernakularni objekt, obstajajo tako danes kot pred štiristo ali štiridesettisoč leti. Kako je torej mogoče pripisati neko splošno višjo vrednost grajenemu sklopu, ki ne premore kontinuitete bivanja skozi čas in je tudi ni mogoče več vzpostaviti (npr. na Ajdni nad Potoki) kot pa sicer morda 'mlajšim' prostorom, ki še vedno skrivajo ta potencial (npr. Fužinam v dolini Radovne) ali celo tistim, ki ga nikdar niso izgubili, ampak so se s prilagajanjem novemu načinu življenja morda preobrazili, ne da bi izgubili specifično razpoznavnost in zapomnljivost (domačije v Lazah).

Tudi poveličevanje eksotike lahko vodi v različne deviacije. Če razdalja ponuja pogledu očarljivost, potem lahko ugotovimo tudi možno preokupiranost s stvarmi, katerih edina prednost je, da so daleč. Pri tem jih vrednotimo glede na naše izhodišče, njihovo nepoznavanje. Privlačni so tudi predmeti, ki prihajajo od daleč. Za ostarelega prebivalca Krnice je lahko 'veliko' mesto, Ljubljana, eksotična destinacija, in celo za Ljubljančana, ki marsikatero nedeljsko popoldne prebije na blejski promenadi ali v Vintgarju, je znamenje v Grabčah eksotično slučajno odkritje, ne pa pozabljeni ostanek nekdanjega mostu čez Radovno. Preokupiranost s takšnimi zgledi postane problematična, ko gre za nekritično prenašanje vzorcev, kar seveda ni le domena vernakularne arhitekture, ampak tudi strokovno 'zavestnih' posegov (spomnimo se blejskega hotela Golf). Pričakujemo lahko, da bo to čustveno navdušenje postajalo močnejše z enostavnostjo potovanja in s prodorom elektronske komunikacije, ki peljejo svet v dolgočasno enoličnost. Globalna vas tako postaja globalni Disneyland (všeč nam je npr. montažna hiša, narejena po nemškem katalogu, kar na domače dvorišče jo postavimo, kaj bi obnavljali ostarelo domačijo ob cesti). V iskanju modelov začnemo slaviti celo človekova-smetišča…

Romantična zmota temelji na prepričanju, da je možno izboljšati občutenje skupnosti in sodelovanja s pomočjo primitivnih naselbinskih vzorcev. Sem sodijo tudi razglabljanja o intuitivni uporabi kasneje razvitih sistemov. Sentimentalni pogled ne upošteva družbenih sprememb, ki vplivajo na prostorski razvoj, poudarja le obratni vpliv. Pri nas lahko npr. zasledimo idealizacijo predstav o bivanju v avtentičnih ruralnih okoljih, ki predstavlja protiutež zanikanju realnih možnosti sodobnega načina bivanja v njih. Romantiziranje samo po sebi še ni škodljvo: na Bledu, npr. se soočata ' prostorski koncept z nostalgijo obremenjenega parkovno-letoviškega mesta z raztresenimi jedri in koncept o privlačnem, stalno živem in sodobnem mestu ob jezeru, kamor teži Bled že celo stoletje. Obe predstavi živita v zavesti ljudi in upravičeno pomenita razvojno usmeritev' (Rihtar, 1993). Romantična tendenca postane problematična takrat, ko vodi v konzervacijo prostora brez iskanja možnosti za kontinuiteto stalne naselitve oz., v najboljšem primeru, za nekritično predpisovanje receptov o ustreznem načinu bivanja v konzerviranih bivališčih...

Tudi teorija popularne kulture pristopa k predmetu obravnave z vidika 'visoke kulture'. Po njej sodi katerakoli struktura, za katero je videti, da ustreza določenim idejam skupnosti in se ponavlja z le malo tipološkimi modifikacijami, v domeno vernakularnega, tudi McDonald's ali Renault salon. Pri tem je pozabljeno dejstvo, da gre za manifestacijo visoko centralizirane komercialne organizacije, da oblikovanje poteka v prostorih korporacij, ne na lokalnem, avtonomnem nivoju. Podobno je z nekaterimi unikatnimi oblikovalskimi izdelki, katerih vulgarnost enačimo z grobo popularnostjo. Razlog njihove eksistence je komercialna uspešnost, ki je vernakularni arhitekturi tuja.

Zmota 'živeče tradicije' poveličuje, ali vsaj opravičuje, kar uporablja oz. dela večina. Sem lahko uvrstimo npr. raztreseni anonimni vzorec stanovanjske gradnje, ki se ne ozira na tradicionalne vzorce, in ga lahko zasledimo po vsej Sloveniji, in je v veliki meri posledica togosti in s tem neučinkovitosti centraliziranega birokratskega regulacijskega instrumentarija. Svobodna mešanica arhitekturnih elementov, ki jih lahko najdemo na montažnih objektih, pa nas lahko zavede, da pozabimo centralizirano produkcijo in oblikovalski proces. Pa tudi na dejstvo, da gre za uporabo tega, ker (še) ni na voljo alternative. In da narava strojne produkcije, ki jo še vedno večinoma enačimo s standardizacijo, preživlja pomembne preobrazbe. Specializirane stroje za univerzalne produkte zamenjujejo univerzalni stroji za specializirana tržišča. Tako se zmanjšuje razlika med obrtno in industrijsko produkcijo, hkrati pa se povečujejo možnosti za raznolikost in izbor s strani uporabnika oz. za upoštevanje lokalnih prostorskih konceptov, elementov in njihovih koherenc.

Pretirano poudarjanje nedotakljivosti oz. svetosti izhaja oz. domneve, da je vse, kar je globoko zakoreninjeno v religiozno verovanje ljudi in sporoča svete pomene, samo po sebi pomemben vernakularni izraz vere. Cerkev na blejskem otoku in katerakoli kapelica ali zidno znamenje v dolini Radovne ali v Gorjah so potemtakem enakovredni primeri vernakularne arhitekture, čeprav gre za temeljne razlike v pomenu. Včasih prevlada simbolna vrednost, drugič namembnost objekta kot izraz vernakularnega procesa. Očitne pa so tudi razlike v prostorskem pomenu glede na umestitev objekta.

RAZLAGE RAZVOJNIH PROCESOV:
ENOPOMENSKOST

Navedene zmote so posledica posvečanja posebne pozornosti produktom namesto procesu njihovega nastajanja. Toda tudi razmislek o razvojem procesu je vprašljiv, kadar upošteva zgolj izolirane razlage, kot so: metodološka, razlaga disperzije in konvergence, evolucijska, družbeno-okoljska, kulturna in/ali formalno-estetska. Le-te predstavljajo odziv različnih preokupacij različnih skupin. Vse so videti enako pomembne, toda usmerjene so v en sam cilj, torej so po svoji naravi redukcionistične.

Obstajajo npr. prizadevanja za razlago vernakularne arhitekture z darvinističnim pogledom 'preživetja najsposobnejšega' ali celo z biološko izmišljijo o prisotnosti vseh predhodnih genetskih razvojnih faz v organizmu. Prvi je vprašljiv že ob razmisleku o različnih likovnih izrazih iste konstrukcijske rešitve, drugi pa o razpoznavnosti posameznih razvojnih faz. Toda vernakularna arhitektura ne deduje zgolj nekih oblikovnih rešitev, temelji na znanju tradicionalnih praks in tehnik, običajno gre za samogradnjo (morda s pomočjo družine, vasi ali graditeljev v sorodstvu), ki veliko pozornost posveča izvedbenim spretnostim oz. kvaliteti. Vernakularni objekti težijo k preprostosti in razumljivosti. Večinoma so izdelani iz lokalnih materialov. Ekološka ustreznost ni nikoli vprašljiva, saj izhajajo iz lokalnih klimatskih pogojev, prijaznosti svetu živih bitij oz. izhajajo iz načina življenja. Nikoli ne predstavljajo materializacije arhitekturnih manifestov, raje vzpostavljajo dialog s svojim bivanjskim okoljem. Tudi v merilu. Pogosto je proces gradnje pomembnejši ali vsaj tako pomemben kot sam produkt. Navedena kombinacija ekološke primernosti, humanega merila, spretnosti in težnje h kvaliteti, z občutljivostjo v oblikovanju, okraševanju oz. olepševanju, vodi v prefinjeno zmernost, ki ima pogosto za posledico zvrhano mero elegance.

Metodološka razlaga predstavlja stališče, da tehnika gradnje, uporabljena v vernakularnem naselju, sama po sebi razlaga določene objekte oz. strukture. Specializirana orodja spreminjajo tako proces izvedbe kot tudi materialne možnosti. Vse troje sicer določa obliko, toda preden predpostavimo, da je metodološka razlaga ključna, je potrebno razmisliti tudi o drugih dejavnikih. Možno je namreč tudi s sodobnimi metodami izvajati tradicionalne oblike oz. objekte, kot je npr. kozolec, če sledimo drugim, ne zgolj metedološkim določnicam.

Razlaga disperzije in konvergence je popularna med socialnimi antropologi in sociologi ter geografi. Razredna disperzija zadeva prehajanje struktur oz. artefaktov prek družbenih meja. Ljudje nižjega družbenega sloja se radi izražajo skozi objekte, kar dostikrat pomeni posnemanje kulture višjega nivoja. V ruralnem okolju lahko najdemo npr. celo vrsto oblikovalskih elementov, ki poživljajo okenske odprtine, in, ki sledijo npr. meščanskim vzorom. Kopiranje oz. vizualno parafraziranje torej ne more biti spontani znak primitivne vitalnosti. Razredna disperzija poteka v obeh smereh – tudi prostovoljna preprostost ni nič izjemnega. Viden primer prilagajanja prostorskega izraza neke sicer močno hierarhično slojene institucije so npr. relativno skromne cekrvice v Vrbi, Krnici ali v Zgornjih Gorjah, če jih primerjamo npr. z Brezjansko božjepotno. Geografska disperzija predstavlja razsejanost značilnosti objektov oz. tipov iz določene dežele v drugi, in pogostnost ponovnega uvoza takšnih značilnosti v deželo izvora. Klima modificira uvožene elemente oz. narekuje stil… Primer geografske disperzije je npr. letoviška arhitektura Bleda, z raztresenimi jedri, umeščenimi v parkovno ureditev ob severovzhodnem obalnem pasu, ki se je že na daleč razlikovala od gorenjskih vaških gručastih naselij na okolnih terasah. Pojmovanje GLOBALNEGA IN LOKALNEGA se torej ob podrobnem razmisleku kaj hitro spremeni iz polarnosti v komplementarnost. Če je regionalna arhitektura sprva razumljena kot čisti lokalni produkt oz. nasprotje uvoženih, univerzalnih oblik, pobližnji pregled pokaže, da gre za hibridno mešanico domorodne tradicije in drugih oblik, ki so uvožene od drugod kot rezultat takšne ali drugačne kulturne izmenjave. Končno je tudi učinkovit odziv klimatskim razmeram ena izmed skupnih značilnosti regionalne arhitekture po vsem svetu in v tem smislu univerzalna značilnost. Obstaja pa tudi pojav konvergence, usmerjenosti k isti točki, zbliževanje, čeprav zgodovinsko gledano ni nikakršnih kontaktov… Na ta fenomen opozarjajo biomorfologi in strukturalni botaniki…, ko ga opažajo v prostorih istih klimatskih danosti… Pozabljeni pa so še: bivanjski vzorci, navade ljudi, zaznava prostora, kulturno opredeljene naselbinske strukture…

Ob obravnavi Evolucijske razlage lahko ugotovimo, da splošnega soglasja o tem, da se vernakularna oblika razvija skozi čas, pravzaprav ni. Toda, čeprav se vernakularni objekti globoko vkoreninjeni v tradicionalnih vrednotah, in simbolizirajo kontinuiteto v skupnosti, lahko še vedno razpoznamo številne spremenljive dejavnike. Funkcija objekta se (lahko) spreminja…, uvajajo se novi materiali ali izboljšave konstrukcijskih tehnik, deli drugače razporejeni. Te spremembe so po naravi kumulativne, in ponujajo dokaz kontinuitete procesa. Takšen evolucijski razvoj, korak za korakom, lahko sledimo pri skoraj vsakem vernakularnem objektu, toda težko ga je dokumentirati. Tipi objektov ne dajejo prave razvojne slike. Vernakularne strukture težijo k zabrisovanju meje med bivališči različnih družbenih slojev, celo med različnimi funkcionalnimi vlogami objektov. Z ostanki nerazgradljivih high-tech odpadkov po celem svetu pa se je pojavila tudi uporaba novih 'najdenih' materialov v vernakularni gradnji. Opisana sprememba pa je še preveč sveža, da bi kljubovala evolucijski klasifikaciji.

Vernakularne zgradbe odsevajo DRUŽBENO-OKOLJSKE potrebe, hotenja in hrepenenja ljudi bolj neposredno kot strukture, ki jih oblikujejo arhitekti, sledeč bolj svoji osebni oblikovalski ambiciji kot iskanju sožitja z okoljem. Ne gre le za ekonomijo. Vsaka kultura ali razred ima svojo predstavo o pravi meri udobja; to mero pomagajo opredeliti družbena in okoljska pričakovanja. V vernakularni arhitekturi in naseljih merilo pomaga oljudem razumeti koncepte, na katerih temeljijo. To pa še ne pomeni, da je razdrobrejnost zaželjena sama po sebi kot nasprotje velikih, profitnih aglomeracij. Razlike v organizaciji in pomenu prostorov izhajajo same po sebi tudi iz družbenih vzorcev. Lokalne prostorske določnice, kot se kažejo v izvornih objektih, je zelo težko prilagoditi okvirom glavnih arhitekturnih tokov.
Nekritična uvedba družbenemu okolju tujih prostorskih konceptov ima za posledico kasnejšo 're-vernakulizacijo'. Arhitekti uveljavljenih umetnostnih tokov, četudi občutljivi za družbene potrebe, delajo napake, ko se soočajo s potrebami družbe, ki jim je tuja. Tuja v tem kontekstu ni le dežela, lahko gre tudi za tujo družbeno raven v lastni deželi, če gre za radikalne razlike v družbeno-ekonomskem razredu. Enako pomembno vlogo igra okolje. Obstajajo področja na zemeljski obli z enakimi klimatskimi pogoji, podobnimi lokalnimi materiali in mikro-okolji, za katere se zdi, vsaj umetno, da zrcalijo druga drugo. Predpostavka o podobnem vplivu naravnega na grajeno strukturo pomeni zanemarjanje družbenih vprašanj, časa nastanka, razlik med urbanim in ruralnim, kmetijskimi in industrijskimi objekti. Podrobni opis je sicer mogoč, toda ne pove ničesar o načinu gradnje, preferencah do določenih materialov ali o pomenih, povezanih z določenimi prostorskimi koncepti bivališč.

Religija, etika in morala neposredno vplivajo na kolektivne prostorske slike družbe. Vzorci dela in počitka, razmerje med premoženjem in statusom, vse to in še več so KULTURNE DETERMINANTE vernakularne grajene forme. Priliv turistov, ki ga spremlja preobrazba samozavesti stalnih naseljevalcev prostora, avtonomno razmišljanje in interes za ohranjanje historične dediščine botrujejo arhitekturi mnogoterih kulturnih pomenov. Dvoumje izhaja iz nasprotij med kulturnimi vrednotami in zgolj estetskimi premisleki o obnovi in posnemanju starejših arhitekturnih stilov. Stopnjevanje mnogopomenskosti lahko spremljamo od skritih kotičkov Mežakle do prostora blejske promenade.

FORMALNO ESTETSKA razlaga je preveč specifična in samozadostna, da bi lahko sama zase razložila vernakularne oblike. Ornament in dekoracijo moramo npr. proučevati v kontekstu simbolnih pomenov. Podobno velja za analizo elementov, ki sestavljajo objekt, ne da bi proučevali njihove koherence.

INTEGRACIJA RAZLAG:
IZHODIŠČE VIZIJ

Individualne interpretacije oz. vsaj bistveno prevlado ene izmed njih, ki pomeni zanemarjanje drugih, je potrebno pustiti ob strani. Le tako je mogoče spoznati, da je vernakularna arhitektura rezultat mnogoterih dejavnikov. Navedene razlage je mogoče združiti v dinamično razvojno matrico, ki nam pomaga v razumevanju elementov in njihovih koherenc v različnih merilih: objekta, javnega/poljavnega prostora, naselja ali naselbinske krajine.

Zveza kontinuitete poteka skozi vso vernakularno arhitekturo: spoštovanje tradicije, spretnosti/strokovnega dela, uporabe lokalnih materialov in metod. Vse to se modificira s klimo in okoljem, kulturnimi in družbenimi razmerami, estetskimi prizadevanji, kontekstom in naselbinskimi vzorci…
Toda le z redkimi izjemami so vse vernakularne zgradbe v tesnem stiku s tehnološko in tehnokratsko razvitimi družbami. Rezultirajoča medigra je le eden izmed dejavnikov, ki vodijo v transformacijo in spremembo vernakularne forme. Kreativna produkcija novih oblik je imanentna malodane vsem gradbenim tradicijam. Ločnica med kontinuiteto in spremembo je nezaznavna in se stalno menja.
Poučnost vernakularnih objektov je neizmerna, še posebej, ko gre za njihovo temeljno kvaliteto: udobje, vizualno in fizično, ki se nanaša neposredno na naša čutila.

Primer pestrosti naravnega, socialnega in kulturnega okolja Bleda in njegovega zaledja skozi prizmo različnih izhodiščnih proučevalskih in oblikovalskih optik potrjuje tezo o nujnosti iskanja integralnega dinamičnega ravnovesja med globalnimi in lokalnimi prostorskimi razvojnimi procesi, h kateremu lahko učinkovito in odgovorno prispeva le stalno prebivalstvo, občutljivo za svet, v katerem prebiva. To je svet, ki ga lahko so-oblikuje le življenje, tudi v zaledju urbanih zgostitev.

Temeljni viri / literatura

Abel, C.: Architecture and Identity, Towards a Global Eco-Culture (Oxford, Boston, Johannesburg, Melbourne, New Delhi, Singapore: Architectural Press, 1997)
Papanek, V.: The Green Imperative, Ecology and Ethics in Design and Architecture (London: Thames and Hudson, 1995).
Rihtar, F.: Na Bledu, na srečo, vse še ni izgubljeno / Delo-Znanost (11. Avg. 1993, str. 13.).
Rihtar, F., Zupančič Strojan, T. (mentorja): seminarske naloge študentov (B. Bizjak, A. R. Klopčič) pri predmetu Projektiranje in kompozicija (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, 1996).
Rihtar, F., Zupančič Strojan, T. (mentorja): vaje pri predmetu Elementi urbanizma (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, 1994-2000).

Za povečavo kliknite na sliko
Click on picture to enlarge

sl.1

sl.2

sl.3

Sl. 1
Poskus oživitve opuščenega obstoječega objekta z novo vsebino (vila Rikli na Bledu, izsek predloga študentke A.R. Klopčič v seminarju prof. dr. F. Rihtarja na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani)

Sl. 2,3 )
Poskus obogatitve obstoječe vsebine z novimi prostorskimi izrazi (kopališki paviljon pod blejskim gradom, predlog B. Bizjak, mentor prof. dr. F. Rihtar na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani)