Osnovna kategorija vernakularne arhitekture in didaktika začetnega študija za študente arhitekture

V toku človeškega razvoja je nastajalo orodje kot neke vrste podaljšek človekove roke. S pomočjo tega orodja, in na podlagi izkušenj in opazovanja, so se ljudje naučili graditi hiše, in to samo iz treh materialov: zemlje, kamna in lesa.
Te materiale so ljudje našli v neposredni okolici. Pri gradnji so uporabljali osnovne tehnike, ki pa so se razlikovale glede na lokalne razmere. Gradili so raznolike geometrijske oblike, ki še danes veljajo za osnovne arhitekturne oblike (stena, steber, obok, strop), in to ne s pomočjo načrtov, pač pa s pomočjo občutka in primitivnih mer kot naprimer čevelj, palec, vatel... Te kompleksne strukture so poznali že dolgo pred templji in palačami. To je prvo dejstvo.
Dejstvo je tudi, da so se ljudje morali zaščititi pred naravnimi procesi menjave letnih časov, pred vlago in sušo, pred vetrom...
Vsak človek je del svoje kulture in tega se ne da zlahka spremeniti. Proučevanje organizacije družbe in njene hierarhije ter pravic njenih pripadnikov nam omogoča razumevanje funkcije določenega prostora in njegovega pomena za skupnost. Iz vernakularne konstrukcije je torej razvidna izrazna, oblikovna in simbolična vrednost. To je tretje dejstvo.
Mogoče se zdi na prvi pogled nesmiselno, ali celo provokativno, da bi želeli učiti se arhitekture s pomočjo analize zgradb, ki jih niso ustvarili arhitekti. Vendar pa imamo dokaze, da se je znanje o arhitekturi mnoga leta širilo prav na ta način, s pomočjo vzgojnega pristopa.