1	Tradicija (kot prepoznavnost v zgodovini) prostora, časa, okoliščin, naroda, kulture tvori v funkciji, v konstrukciji in v obliki tisto značilnost, ki neko kulturo arhitekture opredeljuje. Je torej ključni element značilnosti same.
2	Značilnost je element prepoznavnosti, torej identitete.
3	Identiteta je sklop značilnosti, ki delujejo v soodvisnosti, je torej sistem.
4	Sistem je sklop potreb, možnosti, želja uporabnikov in sposobnosti graditelja.
5	Sposobnost je bistvena lastnost tako naročnika kot graditelja. (Pri tem so torišča del tako enega kot drugega široko zastavljena, tudi v negativnih smereh).
6	Naročnik naroča namembnost gradnje v odvisnosti od želja in okoliščin, ki jih posreduje graditelju. Pri tem so okoliščine ključno vezane tudi na gospodarstvo.
7	Graditelj sestavi tehnične in tehnološke možnosti s svojim strokovnim znanjem, z zahtevami naročnika in z usmeritvami časa.
8	Trendi arhitekture sledijo izkušnjam, gospodarskim možnostim in napredku.
9	Gospodarstvo predstavlja okvir vsem kulturam: kultura sama je le odraz rezultatov dela in odnosov v družbi.
10	Napredek znanosti, znanja in kulture zagotavlja boljše rezultate tako v funkciji kot v konstrukciji, ne nazadnje v estetski vrednosti objekta. Uporaba in uporabnost, postavitev in oblika: kolikor so sestavljeni v sozvočju in v logični soodvisnosti - predstavljajo kulturo arhitekture. 

Kaj več si lahko sploh želimo?
Kultura pa je ubrano sozvočje niza elementov: razvoja, tehnike, tehnologije, gospodarstva, odnosov v družbi - tudi tradicije.
In spet smo na začetku. Ali pa v krogu, ki se nenehno vrti in ki ga moramo nadgrajevati le kvalitativno, navzgor, z dvigom kulture. Za to pa nam tudi gre.

Borut Juvanec