Miha Remec

DROMIDSKA PODOBA

Dromidski podobar me je povabil, da vstopim v njegovo stvaritev. Nisem vedel, s čim sem si zaslužil tolikšno zaupanje in čast, saj zemeljski vesoljeplovci, ki so se doslej ustavljali na Dromu v osvetju Rama, še nikoli niso prestopili praga dromidskih podob. Pripovedovali pa so neverjetne zgodbe o skrivnostnih odprtinah, posejanih v vznožjih kristalnih gora povsod po tem svetu.

Dromidi so bili nezaupljiva, vase zaprta bitja, takšni kot njihovo telo, skrito v oklepu, podobnem oklepu velike rakovice ob obalah zemeljskih morij. Človek se jim nikoli ni mogel približati in nikoli ni vedel, kaj se jim kuha v možganih, skritih pod močnim ščitom zunanje lupine. Ker so imeli nekaj parov oči, razporejenih po vsem oklepljenem telesu, in ker so bile tako hladne kot umetne kristalne kroglice, se z njimi ni bilo mogoče spogledati. Med sabo in z obiskovalci so občili telepativno, nikoli pa nisi natanko vedel, kaj ti sporočajo, saj se je njihovo sporazumevanje omejevalo zlasti na čustvene predstave, ki pa so bile večkrat nedoločene.

Povabilo podobarja pa je bilo nedvoumno: občutil sem neubranljivo željo, da vstopim skozi poprečno odprtino, izklesano v kristalno skalo. Enako je bilo Dromidovo miselno sporočilo:

Povabljam vas, upoštevani Zemljan, k ogledu moje skromne stvaritve.

Skromna ni, sem pomislil, saj je že samo klesanje vhoda v trdo kristalno gmoto pravi dosežek.

S podzvočno pesmijo režemo kristal kot mehko tkivo, mi je telepatiral podobar.

Nisem se še navadil, da ta oklepljena bitja prestrežejo vsako tvojo misel in da pred njimi ne moreš ničesar skriti. Precej neprijeten občutek, ko od njih ujameš samo tisto, kar oni hočejo. Morda ne bom nikoli zvedel, zakaj me ta velikanski hrošč v zlatkasto zelenem oklepu vabi v svoj skrivnostni svet.

Nič skrivnostnega ni zadaj, velecenjeni gost z Zemlje; zamikalo me je občutiti dvoočni pogled na mojo izdelavo. Samo to. V čast mi bo, če mi boste sledili.

Podobar je zanihal na več parih rokonog, tako da so presunljivo zaškripali nešteti sklepi, nato pa se je začel pomikati v odprtino. Pri Dromidih nisi mogel ugotoviti, ali lezejo naprej ali nazaj, ali levo ali desno; štirioglati ploski oklep je imel na vseh straneh rokonoge, tako kot oči.

Moral sem se skloniti in po vseh štirih zlesti v podobo, ki pa se je takoj za vhodom razširila in lahko sem se dvignil in hodil pokončno.

Podoba me je v hipu osupila: skozi kristalne sklade so namreč presevali močni modrikasti žarki dromidskega sonca Rama in se lomili v mavričnih slapovih, padajočih z različnih strani. Prizor me je tako prevzel, da sem obstal in strmel v mrgolinčenje barv in svetlobe okrog sebe. Na Zemlji ni prizora, ki bi bil enak temu; še najbližje je bilo obučutje, ki ga ima potapljač v kristalno čisti vodi nad katero sveti sonce, vendar je to zelo šibka primerjava. Skladi kristala dromidskega gorovja so bili sestavljeni v različnih plasteh in zato so se žarki lomili kot v prizmi, pa še Drom je krožil okrog Rama hitreje kot Zemlja okrog Sonca in zato so se vpadni koti žarkov hitreje menjali in spreminjali barvno in svetlobno skalo.

Z nekaj rokonogami me je dromidski podobar vabil naprej in se opravičeval:

Ni vredno izgubljati časa. Vstopno razgledišče je še zelo nevešče upodobljeno.

Kaj me lahko potem še čaka, sem pomislil in previdno stopil za Dromidom: tal pod sabo namreč nisem videl, samo čutil sem jih in zaradi tega dobival vrtoglavico. Vse naokrog se je prelivala svetloba, spodaj nekoliko bolj temno modra, nikjer pa ni bilo meje me izklesanim prostorom in kristalovino. Kakor da bi visel v presojnem morju brez dna.

Dovoljujem si vas opozoriti, da se pomikava v območje pojočih barv, mi je telepatiral podobar.

Prostor se je nenadoma zaiskril v modri barvi in spomnil sem se jesenskega neba na rodni Zemlji, še korak naprej se je modrina zlila v zelenkasto barvo z zlatastimi presevi. Zanimivo, to je bila barva oklepnih lupin Dromidov in moj gostitelj se je zlil z njo, tako da sem mu le s težavo sledil. Sploh sem izgubljal znajdenje, nobene prostorske predstave nisem imel o stvaritvi, v kateri sem se premikal: lahko je to bil raven hodnik, lahko pa tudi blodnjak, zvijugan med kristalnimi skladi.

Brez skrbi, spoštovani Zemljan, ne boš zašel in ne boš se izgubil. Pripeljal te bom iz svoje podobe tako, kot sem te vpeljal. Dvoočno je res videti nekoliko vratolomno.

Ne nekoliko, kar precej, pa naj so bili barvni prelivi še tako čudoviti in očem dopadljivi.

Barvna območja so se začela zlivati in prelivati, kakor slapovi so se usipali z vseh strani raznobarvni žarki in tedaj sem zaslišal pesem: bil je to zven, kakršnega izzoveš na obodu tanke steklene kupe, če ovlažiš prst in s primernim pritiskom drsiš po robu; morda ima podoben zvok tudi pojoča žaga; je pa imela ta glasba zvokovni razpon, ki ga nima nobeno glasbilo na Zemlji. Zdelo se mi je, da prinaša vsak odtenek barve svoj zven, odtenkov pa je bilo nešteto in tako sem poslušal veličastno skladbo, ob kateri se mi je ježila koža na temenu in solzile oči, tako prevzet sem bil.

Dromid se je potuhnil in neopazno stal za mano. Najbrž je zavzeto spremljal moje čutenje in ga ni hotel zmotiti. Šele tedaj, ko sem se premaknil in je kristalna glasba utihnila, mi je telpatiral:

Globoka zahvala za priznanje, Zemljan. Ne vem ali sem si ga zaslužil za ta barvno zvočni zmešek. Zdaj pa prehajava v območje oblik.

Podobar se je zmuznil mimo in odškripal pred mano po prehodu, ki bi ga sam težko zaznal; še vedno sem imel vtis, da se gibljeva v prostoru brez tal in pravih razsežnosti.

Vendar se nisem utegnil ukvarjati s tem nelagodnim občutkom. Pred mano se je namreč odprl razgled, ki ga težko opišem. Na Zemlji se je ohranila prastara optična igrača, kalejdoskop, v katerega valju se premikajo obarvani delci steklovine med tremi zrcalnimi ploskvami in tako za gledalca ustvarjajo čudovite raznobarvne šare. Nekaj podobnega se je dogajalo pred mojimi očmi, le da ni bilo omejeno na majhno pripravo, ampak so se raznobarvne oblike sestavljale povsod naokrog: sam sem bil v tem orjaškem kalejdoskopu in opazoval sem stekanje in raztekanje obarvanih kristalov. Nobena trirazsežna prikazovalnica na Zemlji ne bi mogla tega pričarati, saj se je to čudovito oblikovanje dogajalo pod menoj, nad menoj in povsod okrog mene, tako da sem bil vedno v središču opazovanja, tudi tedaj, ko me je dromidski podobar obzirno povabil, da nadaljujeva ogled.

Oblike se od tod naprej izoblikujejo v prikazni. To je prikazovalniško območje moje podobe, mi je sporočal. Moram pa vam povedati, cenjeni Zemljan, da boste odslej soustvarjali podobo: prikazni se bodo namreč oblikovale z vašim čustvenim in umskim valovanjem. V posebno čast in zadovoljstvo mi je, da bom lahko spremljal to ustvarjanje. Še nikoli ni Zemljan sooblikoval dromidske podobe.

Vedel sem, da se odpravljam v nekaj povsem neznanega in nedoumljivega. Nisem pričakoval, da bom sodeloval pri samem dogajanju, zato mi je srce še močneje zaplalo v prsih. Bal sem se skrivnosti sooblikovanja z nekim tujim bitjem, a me je mikalo. Zato sem sledil Dromidu, ki je opletajoč z rokonogami pospešil svoje premikanje.

Vrtiljak obarvanih oblik se je začel vrteti počasneje, delci so razpadali in se izgubljali v kristalnem obodu. Potem sta se začela oblikovati obzorje in nebes, preprežena z najbolj čudovitimi nevihtnimi oblaki, ki so bili obsijani s poševnimi žarki zahajajočega sonca. Sončevina se je prebijala skozi režo med dvema frontama oblakov in ustvarjala na temačnih oblačnih gmotah neverjetno barvno skalo: od zlatkaste in vijoličaste, pa skozi ognjeno rdečo barvo do zamolkle temno modre in kovinske. Oblaki so potovali in se nenehoma spreminjali, spreminjala pa se je tudi osvetlitev, ker je sonce tonilo v zaton. Pokrajina je že bila v temi, samo na bližnjih stavbah so žareče odsevala okna in v dalji so se zarisovali osončeni vrhovi gričev.

Spreletelo me je spoznanj, da je to podoba z moje Zemlje, ki se mi je nekoč močno vtisnila v spomin in se je zdaj spet izoblikovala v dromidski podobi z vso svojo lepoto. Prizor je dobival celo neke druge razsežnosti, ostajal pa je vendarle tako zemeljski, da sta me prevzeli nezaslišana otožnost in krčevito domotožje po Zemlji, ki ga kot izšolani vesoljeplovec ne bi smel občutiti. S takim domotožjem ne moreš potovati med zvezdami. Zasolzile so se mi oči, v grlu me je stisnilo, čutil sem solzo, ki mi je zdrsnila po licu. Prizor je kmalu ubežal v neko točko in čez vse vidno polje se je prikazal obraz moje pokojne matere; njene sinje oči so me gledale tako pomirjujoče, da sem nehal jokati. Bil sem otrok, komaj zavedajoči se otrok, in materina bližina in njen šepet sta me popolnoma pomirila.

Tako so se vrstile prikazni, izbrskane iz globin mojega spomina in se mešale: videval sem svetove, ki sem jih obiskoval na svojih zvezdnih popotovanjih, magnetni vihar, ki je vrtuljil plinske gmote, travnik sem opazoval, poraščen s preprostimi poljskimi cvetlicami, čmrlje, ki so obletavali cevtove, kačje pastirje nad tolmunom in Rimsko cesto, kot jo je videti iz osvetja Andromede.

Vsako vidno prikazen je spremljalo tudi stopnjevano notranje občutje, ki je preplavljalo vsa čutila: pri prikazni morske obale, na kateri se je belilo okroglo kamenje, sem slišal škrebljanje prodnikov, ki so jih valjali valovi in vdihoval vonj po morju. Prikazni so bile tako resnične, da so me vsega prevzele, obenem pa so imele povsem neresnične odtenke.

Pozabil sem na čas, pozabil na dromidskega podobarja in se zamaknil v oblikovanje prikazni. Tedaj, ko se je pred mano spet razgrnilo kristalno obližje dromidskega podzemlja, nisem vedel, ali je to še vedno prikazen ali resničnost. Ozavestilo me je Dromidovo obvestilo:

Zapuščava območje prikazni in se približujeva osrednji točki moje podobe. To točko imenujem točka spoznanja.

Zmrazilo me je. Si sploh želim spoznanje? Ne vem zakaj, ampak nagonsko me je postalo strah, strah pred možnostjo, da me dromidska podoba sooči z dokončnim spoznanjem mojega bivanja. Ljudje sicer potujemo med zvezdami, še vedno pa nismo razvozlali nekaterih vprašanj o času, bivanju in smrti.

Če ne želiš naprej, velecenjeni Zemljan, potem se lahko vrneva. Kdor se boji spoznanja, še ni zrel zanj.

Podobar je zastal in njegova očesca so se pobliskovala; najbrž me je meril s pogledi in čakal, kaj bom naredil in kako se bom odločil.

Pred nama je bil v kristalnem skladu vhod, skozi katerega je bila treba očitno stopiti, da bi prišel do osrednje točke dromidske podobe.

Nekaj mi je pomagalo, da sem se otresel človeškega strahu pred temeljnim spoznanjem: morda je Dromid telepatično vplival name ali pa je bila moja želja po spoznanju močnejša od strahu. Odločil sem se v hipu in stopil v osredje Dromidove stvaritve.

Tedaj sem bil nenadoma v središču sveta.

Kakor da bi opazoval s tisočerimi očmi, so se mi sočasno odstirali pogledi na dogodke, ki so bili, ki so in ki bodo; videl sem začetek, ki ni bil začetek, in konec, ki ni bil konec. Moja zavest je lahko opazovala neskončnost fluida in njegovo omejenost. Naposled sem videla samega sebe kot kapljo zavesti, polzečo v kristalnem brezčasju in brezprostorju, kapljo, ki si je odpirala čas in prostor in sprožala dogodke; videl sem tudi druge kaplje, ki so vsaka zase časile in prostorile v fluidu in spoznal sem, da sem se izlevil iz omejenega dogajanja, da sem zdaj bil, da zdaj sem, da zdaj bom in da ne bom nikoli več izstopil iz dromidske podobe.