MORDA vam kaj pride prav
"Nikoli, nikoli, nikoli, nikoli ne reci nikoli."
Uvod
V svojem šolanju sem se kar naprej spopadal z učnimi težavami. Kako se učiti, če te snov ne zanima, če ti misli uhajajo drugam. Toda težave seveda niso bile samo moje. Takšen je bil kar znaten del razreda, predvsem v srednji šoli, kasneje pa tudi na fakulteti. Dolgo časa sem potreboval, da sem prišel do tega, da moram verjeti sebi bolj kot knjigi ali profesorju. Da učenje na pamet sploh ni učenje, tudi zato ker vse takoj pozabimo. Edino kar moram vedeti so ključne informacije, ki jih potem kombiniram po svoje. Na podlagi ključnih informacij oblikujem svoje stališče, v diskusijah in z zbiranjem novih informacij stališča stalno oblikujem ter spreminjam. Včasih je bil v rabi rek: "Odkrivaš Ameriko". To je že zdavnaj odkrito in to boljše kot to zmoreš ti…" Odkrivanje "Amerike" je nujni del učenja. Znanje, ki ga sami oblikujemo postane trden del našega znanja, torej tudi praktično uporabno.
Današnji čas poplave informacij zahteva, da se oprimemo učinkovitih načinov učenja. Če se ne usposobimo za učinkovito samostojno učenje postanejo cilji izobraževanja na višjih ter visokih šolah iluzija. Izobražujemo pa se tudi mimo redne šole.
"Človek se vsemu privadi. Vsega se lahko naučimo." So stavki, avtomehanika, ki so se mi vsedli v spomin. Pojma nisem imel o "šraufanju" avtomobilov. Kar groza me je bilo, da bi odvil kakšen vijak… Danes vem, da je imel precej prav. Torej res je - vsak se lahko nauči česarkoli, res pa je, da zato potrebujemo čas in samozavest. Naučiš se le, če si sproščen. Sproščen si, če si samozavesten. Torej je prvo kar je treba postoriti neobremenjenost - brezproblemskost. Zelo tesno so povezani osebni problemi in sposobnost učenja. Torej: Človek, ki ima osebne probleme ima tudi učne probleme. Torej morajo dijaki, ki jih osebni problemi posebej težijo, do osebnih problemov zavzeti distanco in jih odpraviti, tudi s pomočjo okolja. Šola pa je pomemben del okolja dijaka, torej je prav, da mu za dosego učnih ciljev ponudi to pomoč.
Vsak se lahko nauči karkoli. Da pa bi bilo to moč doseči se moramo prebiti skozi več učnih korakov:
duševna priprava, iskanje in spletanje informacij v smiselne povezave (smiselno spletene mreže informacij), zbiranje informacij, samoocvenjevanje diskusija, preverjanje znanja…
Vsak človek ima v sebi izjemno veliko,predvsem intelektualnih, potencialov. Te potenciale pa mora razvijati. Tudi to pa je zopet možno le ob samozavesti. Njegov osrednji Jaz ima več potencialnih inteligenc, kot so: jezikovna, glasbena, matematična, gibalna, spominska, socialna…
Zakaj govorim o samoocenjevanju. Znanje se lahko gradi samo na samozavesti. Govorim o samozavesti, ki ni posledica osebnih problemov - zakompleksanosti, Občutek manjvrednosti nas sili v dokazovanje pred drugimi tako strežemo željam drugih in ne svojim.
DUŠEVNA PRIPRAVA
Kaj je sproščenost? Če nam učitelj zagotovi, da z minimalnim trudom ne moremo biti neuspešni -nezadostni (če verjamemo), odpade strah, ki paralizira dijaka v morebitnih aktivnostih. To lahko učitelj torej lahko pošteno zagotovi le ob predpostavki, da je dijak pripravljen da deluje med šolskimi urami predmeta ter, da posveti minimalni čas za priprave doma na šolsko uro. Aktivnosti pa morajo biti v okoliščinah sproščenosti, če hočemo, da je dolgoročno učinkovita. Nekateri stanje globoke sproščenosti poimenujejo z alfa duševno stanje. Če imate negativne izkušnje z učenjem, se jih morate čimprej znebiti. Če neomajno zaupamo vase, se odpre nov svet. Stvari postanejo jasnejše. Začnemo si postavljati cilje, ki so tudi naši. Kar naenkrat si zapomnimo veliko stvari. Na svet gledamo s svojimi očmi. Postajamo ustvarjalni del življenja. Življenje postane zanimivo.
Pa smo pri motivih. Brez motivov ni učenja. V sebi poiščite točko ki je vaš Jaz. Včasih ji rečemo tudi vest. Ta Jaz je izvir velike inteligence. Jaz nas vodi skozi življenje, povezuje nas z okoljem, ki je lahko dozorelejši kot smo mi sami. Če se hočemo približati Jazu se moramo spominjati trenutkov, ko smo imeli uvid, višja spoznanja… To v mislih večkrat podoživite. To vas približuje vam samim. Šele ko se boste ljubili, boste lahko ljubili druge. Šele ljubezen v vas samih vas bo povezala - šele povezani boste lahko živeli brez razklanosti, strahu. To pa so pogoji za sproščenost, ki je osnova učenja. Današnji problemi nemotiviranosti dijakov pri učenju tako niso samo problemi tehnik poučevanja ampak slaba samopodoba dijakov oziroma zanemarjanje osebnosti. Osebnost je vezana na konativni del (desna polutka) možgan. Samopodobo lahko izboljšuje učitelj, šola s pohvalami. Oblikovanje osebnosti pa bi moralo biti del pouka samega. Morda kot življenske psihologije kot učnega predmeta. Mnogim učencem pomagajo pri duševni pripravi jasno zastavljeni cilji kratkoročni kot dolgoročni. Preko zaznave uspeha ob dosegu dobimo zaupanje v lastne sposobnosti.
Kot eden izmed načinov za duševno pripravo je tudi povečanje razpoložljivega kisika ter potrebna sproščenost telesa, kar dosežemo s potrebnimi gibalnimi vajami. Morda je najbolje, da pred začetkom aktivnega dela (pred poukom) da se z malce pretegnemo.
KLJUČNE BESEDE?
Ko vam pride neka snov prvič pod roke, je zelo dobro, če se ustavite pri splošnem,pri naslovih in poizkušate ugotoviti rdečo nit snovi. Ugotoviti je treba kaj so osnovne vsebine poglavja. Nato pa se lahko poglobimo globje v snov. Iščemo tiste informacije, ki jih razumemo, če kaj ne razumemo morda napišemo kot vprašanje učitelju.
Dober način učenja je zapisovanje snovi na način strukturnega vzorca. Zapisujemo si lahko le ključne misli, ki jih povezujemo med seboj v strukturogram. Informacij, ki si jih moramo zapomniti je namreč malo. Povezav med posameznimi informacijami pa je seveda neskončno veliko. Znanje je namreč ravno to. Nekaj osnovnih informacij, ki jih lahko samostojno povežemo v smiselno mrežo (v celoto). Informacij naj dijaki ne dobivajo le iz enega vira npr. od učitelja ampak je prav, da dijaki uporabljajo tudi druge vire informacij: članki, diplomske naloge, Internet…
Samostojnost dela zahteva tudi radovednost in spraševanje. Torej je prav, da se dijaki podvizate in iskazujete svojo radovednost z vprašanji,ki jih zastavljate učitelju,sošolcem, mnenja… S tem oblikujete učno uro. Ura pa postane uspešnejša. Današnja pedagogika se sicer nagiba k temu, da dober učitelj za sodelovanje motivira dijake tudi iz nič, kar pa ni res. Posledica tega neumnega mnenja je kriza šolstva. Pri čemer naj svojo učno uro spremeni v razgovor z učenci. Kajti pristen razgovor z ljudmi, ki nas obdajajo, je temelj neformalnega izobraževanja. To pa je možno šele ob dozorelosti dijakov, ki tega ne izkoriščajo za svojo zabavo. Prav je da učitelj vzpodbuja učence k delu v skupinah ali parih. Učenci se tako socializirajo ter se usposabljajo za timsko delo, kar je še ena nujnost današnjega časa.
Učenje ni papagajščina (učenje definicij na pamet). Ne informacije mora tisti, ki se uči ovrednotiti sam. Po svoje presoja kakšen pomen ima posamezna informacija in dela zaključke. Tisti, ki se uči verjame predvsem svoji presoji ter pazljivo sprejema informacije.
Strukturogrami nam pomagajo pri osvežitvi spomina. Ključne besede strukturograma povežemo v zgradbo (zgodbo) na svoj lasten način. To "zgodbo" v sebi večkrat podoživimo. Ponavljalo bi se naj med in po učenju. Tako pride informacija iz kratkotrajnega v dolgotrajni spomin.
Vsako učenje se mora nadgraditi z diskusijo, spraševanjem. Takrat so dijaki v vlogi spraševalcev, komentatorjev snovi, predlagatelji novih tez ter ocen, ki se vežejo na predelano tematiko. Torej morajo biti dijaki usposobljeni za diskusije. Tako se tudi preverjajo v znanju. Pri tem se pokaže razumevanje in poznavanje snovi. Dijaki običajno gledajo na šolo "perverzno". Šola mora biti popolna, učitelj ne sme delati napak in odnos do učitelja je, kot do agenta 007 ("Učitelj mora…"). Ker učitelj tem zahtevam ne more zadostiti je preziran… Podoben pogled imajo tudi nase. To je posledica tudi preveč avtokratskega poučevanja v smislu: "Samo tako in nič drugače" ali pa: "Kakšna je definicija?" Življenje v svoji kompleksnosti vse bolj razkriva našo nepopolnost in potrebo po sodelovanju ter toleranci. Soočiti se je treba s tveganjem in s tem, da vsi delamo tudi napake. Namesto, da napake prikrivamo jih moramo odkrivati. Saj je šele to podlaga napredovanja. Priznanje ter definiranje problemov šele omogoči klimo, ki je potrebna za učenje. Tako strah pred lastnimi napakami in privoščljivost ter naslada pri najdevanju dejanskih ter umišljenih napak pri drugih onemogočata učno klimo. Šolstvo je dolgo časa delovalo sistematično na prikrivanju problemov, tako kot je bila brezproblemska na videz socialistična družba prejšnjega sistema. Obdobje avtokracije pa se tudi v šolstvu končuje. Še vedno pa med dijaki velja "pervezna" miselnost v stilu: "Učitelj ne sme delati napak." Kot da smo agentje 007. Kot, da mora znati on. Dober učitelj usposobi dijake, da pridobijo veščine in znanja, ki jih bodo uporabljali v življenju. Znati morajo namreč dijaki in ne učitelj. Učitelj je usmerjevalec, organizator in ne vseved. Praksa pa kaže na to drugačno podobo sveta. Npr. podjetniki pri svojem pomembnem delu delajo napake. Teh napak je kar veliko, saj je tudi njihovo delo zahtevno. V EU tako povprečno propade vsako 2. podjetje v 5 letih svojega obstoja. Ravno na napakah se veliko naučimo. S spoznanjem napake spremenimo pomen določenih informacij, ki so nas pripeljale do npr. napačnega sklepanja… Torej pod do znanja ni prikrivanje problemov ampak njihovo definiranje ter reševanje. Problemov običajno nočemo pokazati in definirati se običajno izpostavimo. Napadeni smo lahko od tistega na katerega pokažemo s prstom, čepa smo pokazali nase, lahko nekateri to izkoristijo za diskreditacijo. Problemi se na žalost še vedno velikokrat rešujejo v slogu: "Ker je pri vas prišlo do problema, boste za to odgovarjali…" Sam doživljam diskreditacijo kot blokado, ki ima za posledico avtizem (odsotnost). Takrat šele začnem delati napake, postanem nezainteresiran… Mar ni podobno tudi pri dijakih?
Probleme moramo pozitivno, prijazno reševati. Kaj je prijazno reševanje problemov? Problemi se rešujejo s pomočjo okolice, ki je v problem vpletena. Pomoč se naj nudi tako pri definiranju kot tudi pri iskanju rešitev ter odpravljanju problema. Odnosi v razredu tako postajajo odnosi v timu, v partnerske. Tako pride do obojestranskega učenja. Ali nam je lahko priznati napake?
Da bi bili pri učenju kar se da uspešni, je nujno potrebna uporaba večih čutov. Najuspešnejši učenec jelahko veččuten učenec. Veččuten učenec dojema snov"multimedijsko" (vid, sluh, telesno občutenje…), Možgani tehtajo 2 % celotne teže telesa, porabijo pa kar 20 % vsega kisika, ki ga telo potrebuje.
Dijaki se morajo torej naučiti zračiti razred, občasno morajo globje vdihniti zrak. Vzdušje naj bo sproščeno, torej se kdaj vzame čas tudi za to, da se npr, pretegnejo, morda ob začetku nove šolske ure… Dejavnik naše inteligentnosti ni količina živčnih celic ampak je predvsem število povezav med možganskimi celicami oz. število sinaps. Raziskave nevrologov kažejo, da leva in desna polovica velikih možgan delujeta vsaka na svoj način. Leva polovica (kognitivna) se ukvarja z: govorom, logičnimi zaključki, števili (analitično, močnejša naslonitev na induktivni način razmišljanja); desna (konativna) pa z: melodijo, intuicijo ter holizmom (povezovalno močnejša naslonitev na deduktivno). "Levičarji" so dandanes preveč zapostavljeni, tako medijsko kot tudi v učnem procesu. To rezultira dodatno slabše učne rezultate učencev s poudarkom na desni hemisferi možgan.
Učenje od učencev torej zahteva aktiven odnos na ravni celotne osebnosti. Učenci v naših šolah pa so preveč podvrženi pasivnosti, po načelu: "Pasiven je poslušen, ne povzroča hrupa in problemov..." Toda sodobna družba zahteva aktivne posameznike s pozitivnim čutom do okolja. Znanje pridobljeno na pasiven način je, v zapletenih dinamično spreminjajočih se okoliščinah, večji del neuporabno.
Za odgovor ter dodelavo tematike se Vam vnaprej zahvaljujem
24.11.98
Vladislav Stres, dipl. oec.